Jakopičeva galerija nadaljuje serijo mednarodnih ali celo svetovnih fotografskih razstav, kar kaže na njeno vpetost v širši kulturni prostor, hkrati pa lastno, to je bogato slovensko umetniško tradicijo, ki v fotografji sega že v 19. stoletje. Je pa res, da deluje v Ljubljani zelo ativen in uspešen Madžarski kulturni inštitut Franz Liszt, ki prav s to razstavo predstavlja svoje desetletno delo.

Kustosinje so bile zelo zadovoljne, vse fotografije Marijan Zlobec
Tako smo spoznali mnoge dejavnosti in dogodke, ki bi jih brez Inštitata ne bi. Je bila pa med slovesnim nagovorm direktorice dr. Marije Skočir izražena želja po recipročni razstavni dejavnosti, to je po predstavitvi slovenske fotografije v Budimpešti. Med več milijoni fotografij bi jih prav gotovo našli dovolj zanimivih tudi za zahtevno madžarsko in mednarodno občinstvo. Ampak če ni povabila, ni priprav !

Razstava
Razstavo ob veliki udeležbi ljubiteljev mednarodne fotografije in svetovno znanih avtorjev je pospremilo več nagovorov; dr. Marije Skočir, Blaža Peršina, državne sekretarke na ministrstu za kulturo Uršule Menih Dokl in madžarskega državnega sekretarja za javne zbirke in varstvo kulturne dediščine dr. Zsolta Sarija.

André Kertész – Elizabeth in jaz, 1931
Ob odprtju razstave sta v Ljubljano prišli kuratorki iz budimpeštanskega Capa Centra Katalin Kopin in Emese Bíborko Szakács in skupaj s kuratorko Galerije Jakopič Julijo Hoda popeljale po razstavi in podrobneje predstavile življenjsko in ustvarjalno pot ter dediščino Andréja Kertésza, Lászla Moholy-Nagya in Roberta Cape.

André Kertész – Moj brat Jeno, 1920
Pri predstavitvi treh svetovno znanih fotografskih imen, bi se dalo najprej pomisliti na njihovo mednarodno delovanje in razstavljanje ter objavljanje v mednarodnih medijih. Celo na profesuro na slavnem Bauhausu, kjer je bil naš avantgardistični slikar in grafik Avgust Černigoj vsaj vedel, če ne osebno srečal László Moholyja – Nagyja, kot mi je nekoč pripovedoval. To so bila dvajseta leta mnogoobrazne slovenske likovne, fotografske, literarne, gledališke, kritiške, publicistične in glasbene ter baletne avantgarde. Kot zadnji se je pojavil še prvi slovenski film.

André Kertész – Washington Square pozimi
Razstava v Jakopičevi galeriji nima take časovne opredelitve, ampak je bolj individualno perspektivna, iz česar bi se dalo sklepati, da to ni bilo neko skupno ali skupinsko delovanje, ampak je imel vsak svojo življenjsko in ustvarjalno pot.

André Kertész – Otroci občudujejo moj fotoaparat, 1919
Naslov razstave je v bistvu kar dolg: André Kertész, László Moholy-Nagy, Robert Capa: Nove perspektive, samosvoje poti. Madžarski pionirji moderne fotografije.

Dr. Marija Skočir
Razstava, posvečena madžarskim pionirjem moderne fotografije, Nove perspektive, samosvoje poti je nastala v koprodukciji s Centrom sodobne fotografije Roberta Cape v Budimpešti ter ob podpori Lisztovega inštituta v Ljubljani ob 10. obletnici njihovega delovanja.

Dr. Zsolt Sári
Prva tako obsežna skupna predstavitev del Kertésza, Moholy-Nagya in Cape v Sloveniji raziskuje razvoj treh neodvisnih in trajno prepoznavnih fotografskih jezikov. Obiskovalca popelje od avantgardnih eksperimentov preko poetičnih vizij do ikoničnih vojnih fotografij, ob čemer razpira dialog s kulturnimi okolji, ki so zaznamovala njihova življenja in umetniške prakse.

Razstava združuje okoli 180 razstavnih fotografskih odtisov. Raziskuje, kako so se razvili trije neodvisni in trajno prepoznavni fotografski jeziki ter katere skupne izkušnje so prispevale k temu, da so njihovi opusi postali ključna poglavja v zgodovini moderne fotografije.

Za Andréja Kertésza je bila fotografija predvsem način povezovanja, pozornega opazovanja in občutljive navzočnosti. Zaupal je intuiciji in čakal na trenutek, ko so se podrobnosti iz sveta pred njegovimi očmi tako rekoč same sestavile v podobo. Tako v svojih pariških fotografijah, ki so sovpadale z vzponom avantgardne umetnosti in nadrealizma, kot v svojem poznejšem ustvarjanju v New Yorku je znal ujeti trenutek, ko je na videz vsakdanji prizor dobil univerzalen pomen.

László Moholy-Nagy – Oskar Schlemer v Asconi, 1926
László Moholy-Nagy je kot profesor na Bauhausu, umetnik in mislec raziskoval povezave med svetlobo, gibanjem, materialom in tehnologijo. S fotogrami, neobičajnimi zornimi koti, montažami, filmi in svetlobnimi eksperimenti je raziskoval nove možnosti zaznavanja. Fotografija zanj ni bila posnemanje resničnosti, temveč samostojna vizualna izkušnja. Njegov prelomni koncept »novega videnja« (New Vision) je izhajal iz prepričanja, da lahko s pomočjo tehnologije temeljito spremenimo način gledanja.

László Moholy-Nagy – Dva akta, ok. 1925
Robert Capa je ustvarjal v središču zgodovinsko pomembnih dogodkov. Med špansko državljansko vojno in drugo svetovno vojno, pa tudi pri svojih poznejših fotoreporterskih nalogah je ustvarjal podobe, v katerih prelomni zgodovinski trenutki niso prikazani kot oddaljeni dogodki, temveč skozi usode običajnih ljudi. Za Capo je bila fizična bližina dogajanju neločljivo povezana z etično odgovornostjo. Njegovo delo so zaznamovale neposredna navzočnost, solidarnost in nenehna, zavestna pripravljenost tvegati lastno življenje.

László Moholy-Nagy – Lago Maggiore, 1926
S skupno umestitvijo del Kertésza, Moholy-Nagya in Cape v nov kontekst razstave, ki jo spremlja tudi katalog, se nadaljuje dialog med kulturnimi okolji, ki so zaznamovala njihova življenja in umetniške prakse. Ob tem razstava poudarja, da ohranjanje fotografskega spomina ni zgolj varovanje podob iz preteklosti, temveč prinaša tudi odgovornost za premislek o tem, kako jih predstavljamo in razumemo v sedanjosti.

László Moholy-Nagy – V pesku, ok. 1925
Lepo je, da je že na odprtju bil dosegčljiv katalog razstave s teksti v slovenščini in angleščini.
Dr. Marija Skočir je uvodoma prispevala razmišljanje Nove perspektive, samosvoje poti. Madžarski pionirji moderne fotografije.

László Moholy-Nagy – Moški v ribiški mreži (Avtoportret), 1928
Katalin Kopin je napisala tekst André Kertész Intimnost gledanja. Tekst dopolnjuje izbor fotografij.

Dr. Oliver A. I. Botar je dodal tekst László Moholy-Nagy in fotografija: točka na kontinuumu. Tudi tu sledi izbor fotolgrafij.

Emesa Biborka Szakacs pa predstavlja morda najslavnejšega ali najširše znanega, a hkrati najbolj reportažnega fotografa Roberta Capo.

Fotografski delež Roberta Cape
Dovolj blizu. Mit in resničnost Roberta Cape.
Razstava terja zelo podroben ogled, hkrati pa branje tekstov v katalogu, kjer je razvidna tudi narava samih del ter njihova natančna lokacija v nekaj centrih.

Razstava bo na ogled do 14. marca 2027

Najslavnejša fotografija na razstavi: Robert Capa – Pablo Picasso in Françoise Gilot v zalivu Juan v Franciji, 1948

Robert Capa kot fotoreporter v reviji Life

Life

Privlačnost reportažnosti v fotografijah

Robert Capa – 79. letni Henri Matisse pri delu v postelji

Robert Capa – Ingrid Bergman v dramatičnem prizoru iz filma Slavolok slave, 1946
Katalog bi lahko objavil petkrat več fotografij, kot jih je bolj miniaturno, ker je razstava bistveno bogatejša.

Treba bo priti še enkrat v miru
Marijan Zlobec
