Na sedmem koncertu letošnjega že 34. mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi sta nastopila odlična poljska pianista. Občinstva je bilo premalo, čeprav klavir ostaja najbolj popularen inštrument in bi že radovednost mladih slovenskih glasbenikov, da spoznajo glasbeno in koncertno kvaliteto vrstnikov, moral napolniti Viteško dvorano Križank. A kot veste, riba smrdi pri glavi. Lahko pa je riba brez glave in več ne smrdi. Je samo še za pojesti. Poljska pianistična kultura s svojim genialnim Chopinom je segla do nas.

Oliver Hak, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs – Tisu
Poljski pianist Oliver Hak se je rodil leta 2010. Klavir je začel igrati pri osmih letih pri Marianni Abrahamyan, od leta 2018 pa se šola na Kraljevem konservatoriju Škotske, kjer je zdaj v razredu Aarona Shorra. Od leta 2024 tesno sodeluje tudi s francoskim pianistom Bernardom d’Ascolijem. Na tekmovanjih po Evropi je osvojil vrsto najvišjih nagrad: prvo in štiri posebne nagrade na 33. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Frédérica Chopina za otroke in mladino v Szafarniji, prve nagrade na tekmovanjih v Nemčiji, Švici, Parizu in na Škotskem, letos pa je zmagal v kategoriji klaviatur na tekmovanju BBC Young Musician. Pri dvanajstih letih je imel prvi samostojni recital in istega leta debitiral kot solist s Simfoničnim orkestrom Kraljevega konservatorija Škotske.

Oliver Hak
Odtlej nastopa v Združenem kraljestvu, Franciji, Nemčiji, Švici, na Poljskem in Danskem, med drugim z Nacionalnimi mladinskimi orkestri Škotske v Glasbeni dvorani v Aberdeenu in Kraljevi koncertni dvorani v Glasgowu. Je štipendist ABRSM. Letos je bil sprejet na dve pomembni mednarodni klavirski tekmovanji, Piotr Paleczny pa ga je povabil k nastopu na 81. Mednarodnem Chopinovem klavirskem festivalu v Dusznikih-Zdroju. Oliver Hak je bil v natisnjenem programu predstavljen kot glasbenik iz Poljske in Kitajske. Iz mednarodnih informacij pa izhaja, da je bil rojen v Šanghaju staršema kitaskega (oče) in poljskega porekla.

Oliver Hak
Program:
Ludwig van Beethoven: Sonata za klavir št. 13 v Es-duru, op. 27, št. 1, »Quasi una fantasia«
I. Andante
II. Allegro molto e vivace
III. Adagio con espressione
IV. Allegro vivace
Aleksander Skrjabin: Fantazija v h-molu, op. 28
Alfred Grünfeld: Dunajski večer, op. 56 / Soirée de Vienne

Oliver Hak
Po besedah Hansa von Bülowa tvorijo klavirske sonate Ludwiga van Beethovna (1770–1827) »novo zavezo« pianistovega repertoarja. Beethoven je zapustil 32 klavirskih sonat, malo več kot polovico pa jih je zasnoval že v zgodnjem obdobju. Čeprav je že od začetka eksperimentiral s klasicističnimi prvinami, se je v tej zvrsti prvi pravi oblikovni prelom zgodil z zbirko dveh sonat opus 27 iz leta 1801. Obe je podnaslovil »Quasi una fantasia« (skoraj oziroma kot fantazija); druga je pozneje zaslovela kot sonata »V mesečini«, medtem ko je Sonata za klavir št. 13 v Es-duru, op. 27, št. 1, ostala nekoliko v njeni senci. Fantazijska narava je očitna že v zgradbi, saj se vsi štirje stavki izvajajo brez premora, njihovo zaporedje pa se povsem odmika od tradicionalnega sonatnega okvira. Začne se z rondojem v počasnem tempu, sledi mu nemirni scherzo, nato kratki lirični Adagio, ki neposredno preide v energičen finale v obliki sonatnega rondoja. Tik pred koncem se vrne tema počasnega stavka, s čimer štiri kontrastne dele poveže v sklenjeno celoto. (Iz programa Jana Prepadnika).

Oliver Hak
Izbor Beethovna se v še vedno študijskem procesu mladega pianista zdi nekaj samo po sebi umevnega, spodbudnega, analitičnega, kot ugotavljanje tako sonatne strukture kot stila in umeščenosti izbrane skladbe v sam skladateljev cikel 32 sonat. Ta ostaja večen magnet, a se zdi, da je perfekcionizem klasicizma še vprašljiv in bi za mladega pianista terjal več izkušenj, profiliranisti, več zvočne sočnosti, a z manjšo dinamiko, tako da bi spoznavali sam izluščen ali izčiščen okus. Ta se mora vzgajati in odkrivati že v mladi osebnosti, tako da raste kot celostni ali celovit doživljajski umetniški dogodek, ki ga pianist hkrati tehnično povsem obvlada, globoko v sebi doživi in ga je sposoben koncertno udejaniti. Tu se je kot uvod v koncert zdelo prisotne še malo treme.

Oliver Hak
Le redki skladatelji so v tako kratkem času prehodili tako izrazito slogovno pot kot Aleksander Skrjabin (1872–1915). Izhajal je iz romantičnega izročila, vendar ga je hitro začel preoblikovati v povsem osebno govorico. Odločilna je bila tudi poškodba desne roke zaradi pretiranega igranja v mladosti: med okrevanjem je močno razvil levico, katere samostojnost je pozneje prispevala h gostim, večplastnim teksturam njegove glasbe. To je še posebno izrazito v Fantaziji v h-molu, op. 28, iz leta 1900, ki je bila napisana med Tretjo in prelomno Četrto klavirsko sonato.

Oliver Hak
Po apokrifni anekdoti muzikologa Leonida Sabanejeva naj Skrjabin pozneje skladbe ne bi prepoznal, ko mu jo je Sabanejev zaigral, danes pa se vse pogosteje pojavlja na sporedih klavirskih recitalov in tekmovanj. Kljub naslovu je zasnovana predvsem v sonatni obliki. Nemirni začetek se izmika jasni potrditvi tonalitete, kontrastna druga tema pa prinese široko, spevno melodijo. V reprizi se ta vrne preobražena, v mogočni podobi, nato obsežna koda delo pripelje do zmagoslavnega zaključka. (Iz programa).
Skrjabin je bil za mladega poljskega piansta boljši ali bolj doživet koncertni izziv. Po dojemljivosti, temperamentu, zvočni ekstazi, že skoraj ekspresioniatični gostoti zvoka in širokem izvajalskem zamahu z močno dinamiko v fortissimu, se je zdel Hak osvobojen poprejšnjih klasicističnih norm, kar je za šestnajstletnika boljša izbira. Bolj je bil on sam in osamosvojen interpret. Zavedal se je svoje odlične tehnične pripravljenosti in vstopa v prenovljen zgodovinski stilni izraz skladatelja, ki je še vedno izvajalska skrivnost in boste npr. težko naleteli na orkester, ki bo na gostovanju v tujini izvajal Skrjabina.
Oliver Hak je bil tu v celoti odličen.

Oliver Hak
V Pragi rojeni Alfred Grünfeld (1852–1924) se je izobraževal na tamkajšnjem konservatoriju in pozneje pri Theodorju Kullaku v Berlinu, leta 1873 pa se je naselil na Dunaju, kjer je postal eden najbolj priljubljenih pianistov svojega časa. Nastopal je po Evropi in Združenih državah Amerike ter zaslovel tako z interpretacijami klasičnega in romantičnega repertoarja kot z lastnimi koncertnimi parafrazami. Tesno je bil povezan z Johannom Straussom mlajšim, ki mu je posvetil valček Glasovi pomladi. Prav Straussova glasba je izhodišče koncertne parafraze Dunajski večer, op. 56, ki združuje več njegovih motivov, zlasti iz operete Netopir. Grünfeld jih je preoblikoval v briljantno klavirsko fantazijo z virtuoznimi pasažami, arpeggii in okraski, pri tem pa ohranjal lahkotnost ter plesni značaj dunajskega valčka. (Iz programa).
Izbor zadnjega dela ali skladbe koncertnega večera mladega pianista se je zdel kot nekaj, kar bi mi lahko imeli radi ali že kar dolgo poznamo. A bi rekel, da se ne spominjam, ali sem Dunajske večere, op. 56, že kdaj slišal. Na program jo je uvrstil kot spomin na habsburškost kulturnozgodovinskega esprija, ki se v zadnjih desetletjih pojavlja le kot novoletni koncert Dunajskih filharmonikov, operete in opernega plesa. Tu je težko biti doživet, a se je zdel Hakov nastop hkrati potopljen v duha preteklih avstrijskih tradicij, v enem segmentu, ki je po melodiji bližji našemu lahkotnemu sprejemanju in doživljanju današnje pogojno rečeno zabavne glasbe; tu se je skladatelj zdel vseeno sodobnejši.
Po toplih aplavzih se je Oliver Hak občinstvu oddolžil z dodatkom. Izbral je občuten in v nadaljevanju razgiban Chopinov Nocturno op. 27, št. 1.

Rože za Olivera Haka
Poljski pianist Igor Świątek se je začel glasbeno izobraževati pri šestih letih na Glasbeni šoli Feliksa Nowowiejskega v Gdansku,zadnja štiri leta pa se uči pri Hanni Tokarski. Na državnih in mednarodnih tekmovanjih je osvojil vrsto prvih mest in nagrad, med drugim na 33. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Frédérica Chopina za otroke in mladino v Szafarniji, Chopinovem mednarodnem tekmovanju v Londonu, 7. Mednarodnem klavirskem tekmovanju Frédérica Chopina Gloria Artis in Mednarodnem klavirskem tekmovanju v Orbetellu. Rad raziskuje glasbo različnih slogov in obdobij, najbližji pa mu je Frédéric Chopin.

Igor Świątek
Nastopil je na festivalu Chopin Stichting v Amsterdamu, v koncertnem ciklu v Żelazowi Woli, v Poljski baltski filharmoniji ter na glasbenih akademijah v Gdansku in Katovicah. Znanje nadgrajuje na mojstrskih tečajih pri pianistih in pedagogih, kot so Katarzyna Popowa-Zydroń, Piotr Paleczny, Dina Yoffe in Martín García García. Pred kratkim je začel igrati tudi v klavirskem duu z Józefom Wesołowskim, s katerim sta na uglednih tekmovanjih že osvojila prve in velike nagrade. Lani je za umetniške dosežke prejel štipendijo poljskega ministra za kulturo in narodno dediščino, štipendirala pa sta ga tudi maršal Pomorjanskega vojvodstva in župan Gdanska.

Igor Świątek
Program:
Frédéric Chopin: Mazurke, op. 50
I. Mazurka št. 1 v G-duru
II. Mazurka št. 2 v As-duru
III. Mazurka št. 3 v cis-molu
Frédéric Chopin:Balada v g-molu, op. 23

Franz Liszt:
Koncertna etuda št. 3 v Des-duru, S. 144/3, »Vzdih«/ »Un sospiro«
Valček-impromptu v As-duru, S. 213

Glasbeni svet mazurk Frédérica Chopina (1810–1849) slovi po neposrednosti in raznolikosti značajev. Pisal jih je skoraj vse življenje, zato so nekakšen ustvarjalni dnevnik njegovega slogovnega razvoja in hkrati globoko osebni poklon poljski kulturi. Ljudskih plesov in melodij ni preprosto prirejal ali citiral, temveč je ritme, obrazce in značaje mazurja, kujavjaka ter obereka preoblikoval v povsem samosvoj klavirski jezik, v katerem se plesnost prepleta z elegičnostjo in melanholijo, virtuoznost pa se pogosto umika kompozicijskim podrobnostim. Cikel Mazurk, op. 50, iz let 1841 in 1842 sodi v zrelo obdobje njegovega ustvarjanja.
Prva je živahna z liričnimi odmiki, druga nekoliko mehkejša, najobsežnejša tretja pa plesno izhodišče razširi v tehtnejšo zasnovo z gostejšo teksturo in kontrapunktičnim prepletanjem. (Iz programa).
Šestnajstletni Igor Świątek se je takoj zdel izrazit, prefinjen, še bolj izdelan interpret, s Chopinom domač, čeprav se moramo spomniti, kdaj se je veliki Chopin začel zavedati Evrope, njene razdeljenosti, konfliktosti, od Rusije, domače Poljske, Avstrije, pa vse do Pariza. Simpatično je opazovati prebujajočo se umetniško mednarodno samozavest mladih, ambicije, ki temeljijo v mednarodnem študiju, potovanjih, selitvah, tekmovanjih, kar smo videli v navedbah obeh biografij. Upajmo, da se bosta oba pianista prijavila na naslednje klavirsko tekmovanje Festivala Ljubljana, čeprav seveda še nista videla ne Slovenske filharmonije in ne Cankarjevega doma, kjer tekmovanje v resnici poteka. Mazurke so še v iskanju nove stilne opredelitve, ki naj bi morda zamenjala bolj znane druge Chopinove skladbe, a je že tako, da se vrhunski pianisti vračajo tja, kjer jim je pianistično najlepše. To so finese glasbenega okusa in pogoj samozavedanja: kaj poznam, kaj iščem in kaj najdem. Ali so Mazurke najvišjo programski umetniški kredo ? Da niso, smo videli in slišali v Baladi op. 23.

Povsem drugačen izrazni prostor odpira Balada št. 1 v g-molu, op. 23. Chopin je klavirsko balado kot samostojno zvrst tako rekoč izumil, pri čemer se je oprl na njeno pripovedno razsežnost v literaturi in vokalni glasbi. Ni izhajal iz določenega zunajglasbenega programa, temveč je idejo pripovedi prenesel v razvoj glasbenega gradiva.

Chopin je v vseh štirih baladah na svoj način reinterpretiral sonatni stavek, prva med njimi pa je nastajala med letoma 1831 in 1835. Kratkemu, skrivnostnemu uvodu sledita dve kontrastni temi, ki se skozi skladbo preobražata in stopnjujeta, v reprizi pa se vrneta v obrnjenem zaporedju. Napetost doseže vrhunec v siloviti kodi, ki delo sklene z enim najbolj dramatičnih zaključkov v Chopinovem opusu. (Iz programa).
Igor Świątek je z Balado št. 1 pokazal osupljivo izvajalsko zrelost, s tem pa mladostno razvojno, kot je v primerljivih generacijskih doživljanjih ne poznamo veliko oziroma je težko slediti celo onim mladim pianistom, ki so v zadnjih letih že nastopili na Mladih virtuozih ali jih poznamo iz polpretekle mednarodne pianistične zgodovine: mlada Maurizio Pollini ali Martha Argerich, kasneje Jevgenij Kisin ali Dimitris Sgouros, medtem ko je bil Ivo Pogorelić v Varšavi že pri 22. letih, ali Daniil Trifonov in Alexander Gadžijev precej kasneje podobne starosti. Lang Lang in Yuja Wang sta starostna in interpretacijska skrivnost zase.
Tu smo doživljali odprtost v svet obeh kot rečeno šestnajstletnikov, ki pa jima Festival Ljubljana še lahko ponudi možnost nastopanja, kot rečeno na izkušnji mednarodnega tekmovanja, ki je sicer odprt za pianiste šele pri osemnajstih letih. Za oba Poljaka je Chopin še poseben, biografski izziv.
Balado smo doživljali v njeni duhovni pristnosti.

Nastop Niccolòja Paganinija v Parizu leta 1831 je močno vplival na Franza Liszta (1811–1886), ki je zatem klavirsko virtuoznost razvijal v nove tehnične, zvočne in izrazne smeri. Koncertna etuda št. 3 v Des-duru, S. 144/3, s pozneje dodanim vzdevkom Vzdih je nastala kot del zbirke treh koncertnih etud, dokončane leta 1848, v kateri se tehnična zahtevnost tesno prepleta s poetičnim značajem. Spevna melodija v njej prehaja med obema rokama nad neprekinjenim tokom razloženih akordov, pri čemer se roki pogosto križata, iz navidezno preprostega gradiva pa Liszt ustvarja vse bolj razkošno in zvočno nasičeno fakturo. (Iz programa).
Pianist je skladbo zaigral v vsej njeni virtuoznosti, čistosti, perfektnosti, a hkrati kot Un sospiro, ki je v italijanščini pomensko širši, ker izraža tako vzdih kot upanje, čustvo in misel, lirskost in transcendentalnost. Morda bi enkrat zaigral vse tri etude: Il lamento, La leggierezza in Un sospiro ?
Kaj šele Transcendentalne Etude, ki se jih Pogorelić še vedno uči, Sgouros pa pri osemnajstih že posnel za EMI.

Drugačno plat njegove pianistične umetnosti pokaže Valček-impromptu v As-duru, S. 213, ki je nastajal med letoma 1842 in 1852. Izhaja iz zgodnejšega valčka ter združuje plesni značaj s svobodnejšo, skoraj improvizacijsko lahkotnostjo impromptuja. Spevne teme spremljajo okraski, hitrejše pasaže in prosojna klavirska tekstura, v kateri se bleščeča virtuoznost umika eleganci in gracioznemu gibanju. V primerjavi z velikimi Lisztovimi koncertnimi deli je skladba bolj zgoščena in salonska, njena navidezna lahkotnost pa skriva precejšnjo poustvarjalno zahtevnost. (Iz programa).

Priklon
Igor Świątek je Valček – Impromptu igral tako, kot da bi iskal stik ali povezavo z nekdanjim najslavnejšim pianistom Arthurom Rubinsteinom. Lahkotno in inteligentno. Virtuozno. A v Lisztu išče še emocijo. Na koncu še schersoznost.

Dodatek
Igor Świątek je za svoj dodatek prav tako izbral svojega rojaka Chopina: Etudo op. 25, št. 12, znano kot Ocean.

Marijan Zlobec
