Založba Sanje je ponatisnila nekoč zelo brani Dnevnik partizana Hinka Bratoža – Okija. Prva izdaja je izšla leta 1959 in 1961, kar se danes zdi da kot dokumentarna literatura s partizanske strani kar pozno, a je bila knjiga zelo odmevna.
Prva izdaja
Sam sem knjigo oziroma takrat dve bral kot najstnik, ker je bila Kosovelova knjižnica v Sežani zelo odprta za vse mlade bralce, še posebej, ko je njeno vodstvo prevzela nova ravnateljica Lučka Čehovin, knjižnica pa je bila še v prostorih ob telovadnici TVD Partizan. Knjižnica je bila zelo odprta in smo lahko sami brskali po vseh knjigah, saj nismo vedeli, kaj iščemo. Šola nas v tem smislu ni vzgajala. Bili smo pred njo.
Takrat je bila popularna partizanska literatura pravih borcev NOV, ki so opisovali svoja doživetja, izkušnje, prepričanja, stiske, boje, željo po svobodi in sovražnosti fašističnih in nacističnih okupatorjev že do prebivalstva, kaj šele partizanov
Najbolj brani so bili Tone Seliškar, Matevž Hace, Karel Grabeljšek, Vladimir Kavčič, Mimi Malenšek, Vasja Ocvirk, njegov oče France Bevk, kasneje Miško Kranjec, še kaseje Tone Svetina, pa celo Ciril Zlobec s knjigo Moška leta našega otroštva, ki opisuje fašistični teror nad kraškimi mladoletniki, ko so jih italijanski vojaki brez opozorila presenetili in polovili po nekaterih vaseh in preventivno na tovornjakih kot živino odpeljali v koncentracijska taborišča v srednjo Italijo – da ne bi slučajno odšli v partizane, kar pa se je po kapitulaciji v resnici in v celoti zgodilo.
Spomnimo se Vitomila Zupana, Cirila Kosmača, Bena Zupančiča, Stanka Vilharja, Mateja Bora, Mitjo Vošnjaka, Mileta Pavlina, Ferda Godine, Vinka Trinkausa, Nade Matičič, Iva Zormana, Nika Koširja, Janeza Vipotnika, Valentina Tratnika, pa pričevanj Toneta Fajfarja, Aleša Beblerja, Ivana Mačka – Matije… Seveda je tu Stane Semič – Daki s svojo trilogijo Najboljši so padli. Ta knjiga daje misliti, s kakšnim pogumom so se borili partizani z vizijo svobode izpod tuje oborožene okupacije, nadvlade, oblasti, ustrahovanja in kaznovanja, najraje s taborišči in smrtjo. Daki piše tudi o belčkih, kako jih je streljal, ker jih je imel za izdajalce in sodelavce okupatorja. Iz teh knjig je razvidna globoka empatija in bolečina zaradi premnogih smrti kolegov, prijateljev, sorodnikov v boju za svobodo. Zanimivo pa je, da so tri knjige izšle leta 1971 – v samozaložbi. Je bil Daki preveč odkrit ?
Edvard Kocbek je splošno znan, tako da ga ni treba omenjati.
Bi pa bilo primerno v eni knjigi izdati izbor iz 12 knjig dokumentov vodstva OF, da ne bi poslušali pričevanj otroka, rojenega leta 1940, ki se vsega natančno spominja, kako je bilo, še več, celo kaj so ljudje dobesedno rekli ali govorili, on pa poslušal, ko je imel dve leti, tri, štiri, največ pet. In ni sram ne voditelja Pričevalcev ne onega, ki vse ve leta 2026 o tem, kaj se je podrobnega dogajalo, ko je imel od dveh do petih let. Še več: natanko je vedel, kaj se je v resnici dogajalo aprila 1941, ko mu je bilo – eno leto. In voditelj neizmerno uživa. Oba nista vredna imena.
Hinko Bratož – Oki vsekakor ni užival, ampak je zapisoval sproti, kar je doživljal. Ampak on ni rabil biti Pričevalec. On je preprosto vedel, da je treba okupatorja in njegove domače pomagače pobiti.
O tem, da bo, če bo prišlo do okupacije Slovenije, okupatorja treba ubijati, je še pred Kocbekom, pa seveda OF in komunisti, javno pisal teolog in filozof, mladi Janez Janžekovič v spisu Ob odločilni uri v reviji Čas, 1941. Še pred okupacije je objavil: “Danes smo vsi enodušno prepričani, da narod, ki ni do zadnjega pripravljen braniti svoje svobode, ni vreden, da živi pod svobodnim soncem.” In: ““Država, to smo mi! Te zavesti nam tako kruto manjka, da človeka kar preseneti, če kje naleti nanjo…”
Zemljevid okupiranih ozemelj
Založnik Rok Zavrtanik o Dnevniku partizana
V rokah imamo dnevnik – pričevanje mladega človeka po resničnih dogodkih. Mladeničeva zgodba o odhodu v partizane, ki presega najbolj divjo domišljijo.
»Pravzaprav je že daleč čas in dogodki, katere sem zapisoval na listke, skrite za srajco, da bi mi bili bližje, da sem bolj občutil resnico in bol, ki je bila skrita v njih.«
Prvotno je bil dnevnik objavljen v dveh knjigah v petdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi njegove žive aktualnosti in edinstvenosti pa smo se odločili za nov, posodobljen natis v zbirki Dokumenta.
Komaj osemnajstletnega Hinka, dijaka Tehnične srednje šole v Ljubljani, zaradi njegove podpore Osvobodilni fronti aretira okupatorska vojska, da bi ga poslala v enega od svojih taborišč. Načrt prekriža nepričakovan dogodek, ki fantu odpre pot v partizane.
Kar sledi, presega divjo domišljijo: beg, lakota, hoja po robu biti in ne biti, nepopustljiva agonija, negotovost, tisočkratna izpostavljenost smrti. Že po nekaj deset straneh bralec spričo junakove grozljive agonije pomisli celo, da bi bila smrt zanj odrešitev.
Slovenski poročevalec, 6. september 1941
Fant je ves čas svojega partizanstva pisal dnevnik – četudi je bilo to iz varnostnih razlogov med partizani prepovedano. (Avtor je šele v drugi polovici vojne to zaupal komandirju, ki mu je dnevnik dovolil pisati, vendar pod pogojem, da izpušča podatke, ki bi v primeru, da bi prišel v roke sovražniku, temu utegnili koristiti). Toda na neki točki mu je dnevniški zvezek celo rešil življenje – njegovo srce je zaščitil pred kroglo, ki bi ga sicer pokončala.
Hinko Bratož – po partizansko: Oki – nam je s svojimi zapisi ustvaril edinstven in neprecenljiv dokument časa; iz prve roke nam ponuja vpogled v stotine zgodb, anekdot in usod, ki so se dogajale partizanom na Slovenskem. Vodi nas vsevprek po vzhodni Sloveniji in Notranjski, skozi stotine vasi, od katerih mnoga nosijo imena, ki so nam danes neznana do te mere, da nas utegne prevzeti občutek, da se gibljemo skozi malone domišljijsko, hobitsko-pravljično deželo, ki jo ogrožajo zombiji.
Kljub mestoma sila skopim opisom knjiga bralcu nadvse osebno približa doživljanje vojne. Naš protagonist se ničkolikokrat za las izogne smrti. Mnogi njegovi tovariši niso imeli te sreče – številne namreč doleti tragična usoda.
Parada italijanske vojske v Ljubljani junija 1941: general Orlando, visoki komisar Grazioli, general Robotti, foto Miran Pavlin
Občudujemo neverjetno junaštvo in požrtvovalnost mladih ljudi, ki so sprva zoper tehnološko superiorno in obenem najmočnejšo vojsko tistega časa delovali skoraj povsem neoboroženi. Od kod jim tolikšen pogum, tolikšna odločenost in zavest?
Nacizem in fašizem, ti podaljšani roki velekapitala in hegemonistične tehnoideologije, sta življenjsko ogrozila slovenski narod ter načrtovala in tudi izvajala načrt izbrisa, kar sta potrjevala s pošastnimi dejanji: z interniranjem, razseljevanjem ter s poboji in požigi stotin slovenskih vasi.
Narod naš dokaze hrani
Ponatis knjige Dnevnik partizana nekoga, ki se ni imel za pisatelja, kvečjemu kronista, ki pa se očitno ni zavedal smrtne nevarnosti, če bi njegov rokopis odkril nekdo iz nasprotnega političnega tabora, je večji aktualni izziv, kot se zdi v času vsesplošnih kontrarevolucionarnih in klerodomobranskih prizadevanj za spreminjanje zgodovine.
Kako je bila predstavljena prva izdaja
Gre za osebno in dokumentarno pričevanje o življenju partizana med drugo svetovno vojno. Knjiga prikazuje vsakdan borcev, njihove napore, nevarnosti, strahove in upanja ter ponuja vpogled v težke razmere, v katerih je potekalo partizansko gibanje. Z osebnim tonom razkriva tudi notranje doživljanje, dvome in občutke, zato ni le zgodovinski zapis, temveč tudi človeška pripoved o vojni in preživetju. Izšla je leta 1959 pri Zavodu Borec v Ljubljani in je zanimiva za vse, ki jih zanimata partizanstvo in slovenska vojna zgodovina. Glavni junaki: Hinko Bratož in njegovi partizanski tovariši.
Citat
Rebeka Bratož Gornik je z družino in sorodstvom zapisala:
“Ta knjiga je zapuščina. S ponosom in spoštovanjem jo znova izročamo v branje, saj verjamemo, da je treba surove zapise časa vedno znova odpirati. Iz njih raste razumevanje svobode, za katero si se boril s tovariši in za katero si je danes potrebno znova prizadevati. Z zavedanjem in odgovornostjo sem sodelovala pri ponovnem nastajanju knjige in te na ta način spoznavala skozi rokopise, fotografije in pričevanja ter sledila poti tvojega glasu, čeprav se nisva nikoli srečala.”
Hinko Bratož – Oki je večji pričevalec partizanskega časa ali celo avtobiografski kronist, kot je znan v literarnih ali literarnozgodovinskih krogih, kjer je slabo omenjen, kaj šele cenjen. Sedanji ponatis to popravlja.
Knjiga žal nima imenskega kazala, prav tako ne seznama partizanskih enot. Čeprav ni znastveno delo, pa bi bila polna imena dobrodošla.
Knjiga prinaša izvirne ilustracije Gorazda Vahna in dokumentarne fotografije družine Bratož ter fotokopije nekaj strani rokopisnega dnevnika. Žal pa niso dostopne za objavo, zato dodajam nekaj objav iz onega časa, ki pa jih v sami knjigi ni.
Marijan Zlobec