KRITIK.si

Na. 74. Ljubljana Festivalu je veliko zanimanje domačega in mednarodnega občinstva vzbudilo vnovično gostovanje slavne pianistke Marthe Argerich, ki je junija praznovala že petinosemdesetletnico. A to še ni vse; dirigent večera, Charles Dutoit pa bo oktobra praznoval devetdesetletnico. Kakšen pomen ima to v svetovnem glasbenem svetu, je odvisno od mednarodnih doživetij skozi dve karieri 70 in več let. Dvakratna delovna doba.

Deset tolkalcev, o katerih je na tiskovni konferenci govoril dirigent, vse fotografije Marijan Zlobec

V tem doživljajskem umetniškem srečanju je izjemno vlogo odigral naš simfonični orkester Slovenske filharmonije kot rezidenčni orkester Festivala Ljubljana. O prvem delu večera smo tu že pisali. Za mnoge je bilo prav tako veliko pričakovanje, kaj bo ponudil drugi del koncerta.

Klavir štiriročno

Ottorino Respighi (1879 – 19036) velja za najuspešnejšega italijanskega simfoničnega skladatelja na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Rojen je bil v družini glasbenikov v Bologni, nato je glasbo študiral v Rimu, kjer je diplomiral iz violine. Nekaj let je živel v Sankt Peterburgu, kjer je bil solo violist v Ruskem carskem orkestru (danes Mariinski). Tam ga je v kompoziciji poučeval Nikolaj Rimski – Korsakov in skladatelj je kasneje sam priznal, da je ruski mojster bistveno vplival na njegovo skladateljsko pot.

Mandolina in štirje rogovi

Kasneje je Respighi postal profesor kompozicije na Akademiji svete Cecilije v Rimu in bil nekaj let celo direktor te častitljive ustanove. Po letu 1925 je opustil poučevanje in se docela posvetil komponiranju. Bil je odličen poznavalec gregorijanskega korala in stare glasbe, pa tudi skladateljskih prijemov novoromantične glasbe in francoskega stila.

Harfi

Zapustil je veliko število simfoničnih, komornih, vokalnih, baletnih in opernih del, med njimi vrsto transkripcij starih skladb in suit za mali orkester, najbolj znan pa je po simfoničnih pesnitvah, ki jih je večinoma navdihnilo večno mesto: Rimski vodnjaki (Fontane di Roma), Rimske pinije (Pigni di Roma), Rimski prazniki (Feste Romane), Cerkvena okna in Ptiči.

“Največji pomen Ottorina Respighija kot skladatelja je v tem, kar je prispeval k obnovi simfonične glasbe v Italiji. Njegova sijajna orkestralna glasba, ki je blesteča v instrumentaciji in v kateri so zajete možnosti sodobnega harmonskega in kontrapunktičnega pisanja, je v Italiji pomagala oživiti zanimanje za orkestralno glasbo. K uspehu njegovih del sta prispevali dve potezi, ki sta izrazito romanski: prva je občutek za zgradbo, druga pa vedrina, ki je tako redko izražena v glasbi 20. stoletja. ” (Iz programa Ivane Mrzlikar)

Dirigent Charles Dutoit

Rimski vodnjaki (italijansko: Fontane di Roma), P 106, je štiristavčna simfonična pesnitev italijanskega skladatelja Ottorina Respighija, ki jo je leta 1916 dokončal. Je prva od njegovih tristavčnih simfoničnih skladb o Rimu, Rimski trilogiji; pred Rimskimi pinijami (1924) in Rimskimi prazniki (1928). Ves kasnejši povezani cikel je nastajal kar dvanajst let. Žal je izvedbena praksa zelo razparcelirana in cikla ne izvajajo kot celoto, ampak najraje le en del.

Celotne izvedbe si ne privošči niti Salzburški festival, ki sicer izvaja tudi italijansko sodobno opero (Luigi Nono, Luciano Berio). Zato je ljubljanska prva izvedba Rimske trilogije v celoti velika rariteta in gre zahvala dirigentu, da nam daje to, kar ni nihče drug doslej.

Dirigent Charles Dutoit

Ljubljanska izvedba ni sledila kronologiji nastanka cikla, ampak je zadnji, tretji del Rimski prazniki (Feste Romane) P 157 dirigent Charles Dutoit postavil na začetek koncerta. Verjetno je želel poudariti prazničnost celotnega večera, kot nadaljevanje ovacij za Martho Argerich, a tudi kot lastno praznovanje svoje bližnje devetdesetletnice. Občinstvo te starosti ni opazilo, kvečjemu nasprotno: mladost, svežino, voljo in interpretativno moč. Običajnemu koncertnemu listu je bil priložen še dodatni listič.

Celesta, klavir, harfi

“Rimski prazniki skupaj s simfoničnima pesnitvama Rimski vodnjaki in Rimske pinije sestavljajo Respighijevo Rimsko trilogijo. Že uvodni fanfarni klic trobil v prvem stavku poslušalca postavi v krvavo vzdušje rimskega cesarskega cirkusa. Drugi stavek, Jubilej, prikazuje srednjeveške romarje na dolgi poti v Rim. Uvodni motiv z oznako doloroso e stanco (žalostno in utrujeno) izraža njihovo izčrpanost. Z bogato uporabo pihal, trobil ter zvonov in zvončkov skladatelj pričara mogočno zvenenje rimskih cerkvenih zvonov. Tretji stavek, Oktobrski prazniki, slika veselje po uspešni letini: ples, serenade in lovske prizore, prežete z živahnim ritmom in barvitimi orkestrskimi učinki. V sklepnem stavku, Befana, Respighi upodobi živahno dogajanje na rimskem trgu Piazza Navona na predvečer praznika svetih treh kraljev.” (Iz programa)

Zapisi Ottorina Respighija o Rimskih praznikih

1) Circenses (Cirkuške igre)

Nebo nad Circusom Maximusom je grozeče, vendar pa je danes praznik ljudstva: »Ave
Neron!« Železna vrata se odprejo, razlegajo se zvoki verske pesmi in rjovenje zveri. Množica je na nogah od vznemirjenja: pesem mučencev se neomajno širi, prevlada, nato
pa utone v vrvežu.

2) Il Giubileo (Jubilej)

Romarji se vlečejo po cesti in molijo. Z vrha griča Monte Mario se pred žarečimi očmi in
hrepenečimi dušami končno prikaže sveto mesto: »Rim! Rim!« Izbruhne hvalospev, odgovorijo pa mu zvonovi cerkva.

Monumentalno sodelovanje šestih trobilcev Orkestra Slovenske vojske

3) L’Ottobrata (Oktobrski praznik)

Oktobrski praznik v kaštelih okoli Rima, obdanih z vinsko trto: odmevi lova, cingljanje
zvončkov, ljubezenske pesmi. Nato v nežnem mraku večera zazveni romantična serenada.

4) La Befana (Praznik svetih treh kraljev)

Predvečer svetih treh kraljev na Piazzi Navona: značilen ritem trobent preglasi podivjani
vrišč: čez hrupno valovanje vsake toliko priplavajo rustikalni motivi, kadence saltarella,
toni mehanskih orgel iz sejemskega šotora ter glas klicarja, hripavo prepevanje pijanca
ter ponosen stornello, ki izraža čustva ljudstva. »Lassàtece passà, semo Romani!« (»Rimljani smo, pustite nas mimo!«).

Vsak stavek prikazuje prizor praznovanja v antičnem in sodobnem Rimu. Circenses (Cirkuške igre) s trobentami fanfar pričara vzdušje gladiatorskih bojev. Il Giubileo (Jubilej) prikazuje krščanski jubilej, ki poteka vsakih petdeset let. L’Ottobrata (Oktobrska žetev) predstavlja festival žetve in lova v Rimu. La Befana (Praznik svetih trih kraljev) prikazuje naslovni festival, ki se praznuje na Piazza Navona.

Feste Romane so bile premierno izvedene v Carnegie Hallu v New Yorku 21. februarja 1929 pod taktirko Artura Toscaninija. Feste Romane se še danes, čeprav manj pogosto, izvaja kot samostojni del trilogije.

Deset tolkalcev SF z gosti Orkestra Slovenske vojske

Na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma smo takoj opazili zelo velik orkester, poleg 60 godal, vseh polno zasedenih pihal in trobil ter še orgle, klavir, celesto, dvoje harf, mandolino, kar deset tolkalcev, ob orglah dodatnih šest trobilcev. Sto sedem glasbenikov, kar dokazuje skladateljevo željo po monumentalnosti.

Orkester je, spodbujen po sijajnem koncertnem vzdušju po nastopu Marthe Argerich, takoj pokazal izredno koncentracijo in pripravljenost, da bi intenziteto in kvaliteto prvega dela še nadgradil.

Dialog z orkestrom

Takoj se je pokazala koncentracija, smisel za povezanost v celoto številnih solistov, potem orgel, ki pa nekako zvočno vendarle niso tako monumentalne, ko nastopa velik orkester, potem še dodatnih trobilcev pred orglami in nad občinstvom na stranskem balkonu. Izjemna je bila vloga desetih tolkalcev, čeprav bi jih bilo lahko celo dvanajst.

Opazno je bilo praznično vzdušje večnega in najlepšega italijanskega mesta s svojo izjemno zgodovino, ki jo je hotel skladatelj ovekovečiti, česar pa začuda italijanska glasbena kultura ne sprejema dovolj prepričljivo kot enkratno dejstvo. Ali italijanski dirigenti nimajo dovolj nacionalne kulturne samozavesti ? In se zatekajo k Avstriji, Nemčiji, Franciji, Rusiji ?

Trobente Orkestra Slovenske vojske ob orglah

Italijanska glasbena kulturna politika do tega monumentalnega cikla ne kaže kakšne izvedbene volje. Orkester Nacionalne akademije sv. Cecilije je pod dirigentskim vodstvom Daniela Hardinga na svojem lanskem gostovanju na 73. Ljubljana Festivalu raje izvedel za nas manj zanimivega Brahmsa (Simfonija št. 2).

Monumentalnost

Filharmonični orkester milanske Scale pod dirigentskim vodstvom glasbenega umetniškega vodje Scale Riccarda Chaillyja pa je pred dvema letoma raje izvedel Čajkovskega in Ravela.

Izvajajo filmskega Ennia Morriconeja, pa Nina Roto, malo Dallapiccolo… Vedno delajo vtis, kot da je italijanska glasba le opera. Če ni v glavah slavnih italijanskih dirigentov – po Toscaniniju – pride k nam Charles Dutoit. V nekem smislu imamo srečo in njega in Slovenske filharmonije.

Če ne moreta Rim in Milano z Ottorinom Respighijem k nam, bomo pa mi šli k njima. Nekdo jima mora dati lekcijo.

Rimski vodnjaki so bili izvedeni kot drugi

Vodnjak Ville Medici, foto splet

“Prvi Respighijev orkestralni niz italijanskih podob so Rimski vodnjaki. Ta suita je niz impresionističnih podob, v katerih skladatelj poskuša glasbeno ponazoriti občutek, čustva in predstave, ki jih v njem vzbujajo štirje slavni rimski vodnjaki ob raznih časih dneva.
Prvi je vodnjak v Villi Giulii ob zori, kjer je skladatelj nedvomno mislil na rimsko podeželje. Drugi je Tritonov vodnjak dopoldne, glasba je vesela in prekipevajoča. Tretji je Vodnjak Trevi opoldne s slavnostno glasbo, ki slika sprevod Neptunovega voza. Zadnji pa je Vodnjak v Villi Medici ob sončnem zahodu. Ta stavek je najbolj žalosten, ponazarja mrak ter rahlo in mirno otožnost, ki jo prinaša.” (Iz programa).

Premiera Rimskih vodnjakov je bila v gledališču Teatro Augusteo 11. marca 1917, orkester Augusteo pa je dirigiral Antonio Guarnieri. Respighi je bil zaradi prvotnega blagega ali slabšega sprejema razočaran in je partituro pospravil v predal, dokler je javnost ni ponovno ocenila po izvedbi dirigenta Artura Toscaninija februarja 1918 v Milanu, ki je skladatelju prinesla mednarodno slavo.

Vodnjak v dolini Giulia

Tu je potrebno pojasnilo. Prvotno je bilo načrtovano, da bo delo dirigiral Toscanini že leta 1916, vendar se italijanski skladatelj ni hotel udeležiti izvedbe zaradi nesoglasja glede tega, da je bil v koncertni program vključen del Wagnerjeve glasbe, ki je bila predvajana med prvo svetovno vojno.

Po milanski izvedbi je bilo “priznano kot eno najlepših simfoničnih del.” O tem so pisali Američani, ko je orkester milanske Scale leta 1921 delo izvedel na gostovanju v Pittsburghu. Primerjali so ga tako z Debussyjem kot v najbolj dramatičnih mestih z Richardom Straussom.

Skladbo je leta 1918 izdala založba Casa Ricordi.

Zapisi Ottorina Respighija o Rimskih vodnjakih

Skladatelj je v tej simfonični pesmi želel izraziti občutke in podobe, navdihnjene s štirimi
rimskimi fontanami; opazoval jih je v trenutku, ko je njihov značaj najbolj v sozvočju s pokrajino okoli njih ali ko je njihova lepota za tiste, ki jih občudujejo, najprivlačnejša.

Prvi del pesmi, navdihnjen s fontano v Dolini Giulia, upodobi pastoralno pokrajino: črede ovac se pomikajo in se izgubljajo v sveži, vlažni megli rimskega jutra. Drugi del, Tritonova fontana, se začne z nenadnim, glasnim in vztrajnim zvokom rogov, ki preglasijo ves orkester. Je kot radosten klic, ki privabi trumo najad in tritonov; lovijo se in se med brizganjem vode zapletejo v divji ples.

Zatem se iz valovanja orkestra izoblikuje svečan motiv. To je Fontana Trevi opoldne. Svečani motiv preide s pihal na trobila in dobi zmagoslaven značaj. Zatrobijo fanfare: po sijoči vodni gladini se pomika Neptunov voz, ki ga vlečejo hipokampi, sledi pa mu sprevod siren in tritonov. Povorka nato izgine, iz daljave pa se razlega zamolklo trobljenje.

Četrti del, Fontana vile Medici, se začne z žalostno melodijo, ki se vzpenja nad tihim
šumenjem. To je nostalgična ura sončnega zahoda. Zrak je napolnjen z donenjem
zvonov, žvrgolenjem ptic in šelestenjem listja. Nato vse počasi potihne v noči.

Vodnjak Trevi

Delo ima kot rečeno štiri stavke: Vodnjak v dolini Giulia ob zori (La fontana di Valle Giulia all’alba) Tritonov vodnjak zjutraj (La fontana del Tritone al mattino) Vodnjak Trevi opoldne (La fontana di Trevi al meriggio) Vodnjak Ville Medici ob sončnem zahodu (La fontana di Villa Medici al tramonto). Prvi stavek prikazuje ta vodnjak ob zori v “pastoralnem prizoru, kjer ovce gredo mimo in izginjajo v sveži in vlažni meglici rimske zore”.

Tritonov vodnjak, foto Wikipedija

V drugem stavku »je kot nekakšen radosten klic, ob čigar zvoku se zgrinjajo najade in tritoni, se zasledujejo in se mešajo v divjem plesu pod padajočim pršenjem.« V bližini so vidne figure Berninijeve fontane. Tritoni pihajo na školjke, ki jih upodabljajo francoski rogovi.

Tema tretjega stavka »pridobi zmagoslaven značaj. Zvenijo fanfare. Kot da bi se Neptunov voz, ki ga vlečejo rečni konji in mu sledi povorka siren in tritonov, peljal po sijoči gladini vode, le da bi izginil, medtem ko se v daljavi slišijo pridušeni zvončki.«

Zadnji stavek prikazuje veliko bolj melanholično vzdušje. »Je žalosten po namenu, nežen, pomirjujoč. Zvoni zvonijo za Angelus. Ptice čivkajo in sliši se šumenje in plapolanje listov. Nato sledi tišina noči.«

Organist

Problem je slovensko poimenovanje fontan z vodnjaki, ki so v našem razumevanju predvsem podzemni zadrževalci in nosilci pitne vode, medtem ko so rimske fontane okrasne. So simbol mesta in njegove arhitekture. To se v Ljubljani najbolj vidi z Robbovim vodnjakom na Mestnem trgu ali s Herkulovim vodnjakom na Starem trgu ali rekonstruiranim vodnjakom iz Turjaških vrtov na Novem trgu… Torej so jim dali ime ali oznako vodnjak.

Že v prvi fontani je v glasbi veliko impresionizma; v začetnih godalih in pihalih dobivamo podobo jutra; počasnega prebujanja, s soli oboe, flavt, fagota, klarineta, roga. Tu je bil orkester zelo rafiniran, a pride do sunkovite zvočne preobrazbe in dinamike celotnega orkestra ob podobi drugega vodnjaka. Tu slišimo sordirane trobente, klavir, celesto, triangel, obe harfi, vse v naraščajočem bolj kot ne slavnostnem vzdušju. Dinamika postaja vse večja z vstopom trobil in dramatiko samih godal v tretji sliki ali slavnem vodnjaku Trevi, pri katerem, kot veste, je treba vanj vreči kovanec čez hrbet. Slika vodnjaka se umiri, da naredi mirni prehod do četrtega vodnjaka; iz solo klarineta na solo angleškega roga, celeste in flavte, pa ksilofona ter s solom koncertnega mojstra, spet klarineta, kot da bi šlo za dialog med Trevi in Villo Medici. (Sam sem v Rimu vse to videl in doživljal).

Dirigent Charles Dutoit je zadnje minute posvetil mirni dinamiki s poudarjeno zvočno lepoto in kombinatoriko solo flavte, celeste, prefinjenimi in počasnimi godali, kot da se res že bliža noč.

Orkester Slovenske filharmonije je bil v nabito polni Gallusovi dvorani izredno razpoložen.

Rogovi

Tretje so bile Rimske pinije

Partituri k Rimskim pinijam je skladatelj dodal opisen program, ki lepo riše vsebino te glasbe. Suita obsega štiri stavke. Prve so Pinije v Villi Borghese s prizori otroškega igranja. Druge so pinije blizu katakomb – skrivnostna, slovesna himna nad katakombami.
Predzadnje so Pinije na griču Janikulu. In zadnje Pinije na Apijski cesti s triumfalno koračnico v ritmu neštetih korakov. V instrumentacijo dela je Respighi vključil novost: fonografski posnetek. V tretjem stavku se namreč oglasi slavčkova pesem s posnetka. (Iz programa)

Rimske pinije v razlagi Ottorina Respighija

I. Pinije pri Vili Borghese

Otroci se igrajo v pinijevih gajih pri vili Borghese: plešejo v krogu, marširajo in uprizarjajo bitke, razvneti so od lastnega vriskanja kot lastovke v večernih urah, privršijo in se razkropijo. Nenadoma se prizor spremeni in …

II. Pinije pri Katakombah

… vidimo sence pinij, ki krasijo vhod v katakombe. Iz globin se dviguje zvok žalostne psalmodije, plava po zraku kot slovesna himna, nato pa se skrivnostno razblini.

III. Pinije na griču Gianicolo

Zrak drhti: pinije na griču Gianicolo se jasno izrisujejo v čisti svetlobi polne lune. Zapoje
slavček.

IV. Pinije ob Vii Appii

Megleno jutro ob Vii Appii. Dramatično pokrajino stražijo osamljeni borovci. Pridušen, neprekinjen ritem neštetih korakov. V pesnikovi domišljiji se pojavi fantastična vizija davne slave: zadonijo trobente in konzulska vojska se v blišču vzhajajočega sonca požene proti Vii Sacri, da zmagoslavno osvoji Kapitol.

Pihalci in trobilci

Zakaj so Rimske pinije najbolj izvedbeno popularne ? Na to vprašanje odgovarja že sam začetek, ki je bravurozen v vseh smislih; glasbeno idejno, ustvarjeno za pozitivni efekt, vzvišenost, virtuoznost, povezanost vseh glasbenikov v velikem orkestru, uvodoma najbolj svetlih pihal in sordiranih trobent, s poudarkom rogov, zvočno, z izvajanjem temeljne melodije z angleškim rogom, klarinetom, ob spremljavi klavirja, močnih harf, dramatičnih violin… Vse se ponavlja, stopnjuje, poudarja, postaja igrivo, kot rajanje otrok. Uvodni del je že sam po sebi izredna mojstrovina.

Dirigent je bil v izjemni formi

Katakombe so seveda totalen preobrat. To ve vsakdo, ki jih je kdaj obiskal, se spustil na dno in tam raziskoval okolico, kolikor mu je bilo dopuščeno. (Sam sem jih nekoč obiskal dvakrat). Naslov seveda ni posvečen podzemnim grobovom, ampak pinijam nad njimi in v okolici, a je duh glasbe bolj podzemni.

Priklon

Veliko je temne glasbe, počasne, globoke, mirne, nekaj solov, kot flavte, harfe, fagotov, pozavne, kontrabasov. Počasi se prebuja dramatika s crescendom, energičnim ponavljanjem istega motivnega vzorca, z rogovi in trobentami ter pavkami, potem se umirja in ob flavtah ter fagotih in začuda s solom klavirja izginja.

Zahvala

Pinije na griču Gianicolo se začenjajo z dolgim, počasnim solom klarineta, na katerega odgovarjajo mehka godala. Sledi navezava solo flavte in nizkih godal, potem visokih, še vedno vse zelo počasi. Nekaj več dinamike je spet s solom klarineta, potem oboe, violončela, flavt, dokler se ne pojavijo vzvišene violine s harfama, klavirjem. Pomembna je zvočna atmosfera. Konča se s še enim solom klarineta, harfe in pp godal.

Stoječe ovacije

Pinije ob Vii Appii se spet začenjajo skrivnostno, s solom bas klarineta, kontrabasi in rogovi, angleškim rogom, klarinetom, zelo mirnimi violinami v pianu, dialogu fagota in angleškega roga, v nadaljevanju rogov, kot odgovor še trobent, zatem pozavn, tub (skoraj kot če bi poslušali Wagnerja). Vedno več je vzvišenosti in počasi naraščajoče dramatike, vznesenosti, ki ji zvočnost dodajajo trobilci pri orglah ob odločnih udarcih na pavke.