Zgodilo se je, da je pred razprodanim večernim koncertom pianistke Marthe Argerich in dirigenta Charlesa Dutoita s Slovensko filharmonijo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma na popoldanskem klavirskem recitalu v Križevniški cerkvi nastopil mladi španski pianist Leo de María. Cerkev je bila prav tako polna, nekateri smo po koncertu odšli še v CD, tako da je pianistični maraton trajal nekako od petih do desetih in še čez. Ampak to je 74. Ljubljana Festival, ki v zadnjih desetih, petnajstih letih le še pridobiva mednarodno veljavo in s tem publiciteto ter uvrstitev med 30 najboljših evropskih festivalov po objavah v BBC Music.
Direktor FL Darko Brlek in pianist Leo de María po koncertu, foto Marijan Zlobec
Umetniški vodja in direktior Festivala Ljubljana Darko Brlek je Lea de Marío (rojen je leta 1995) pred kakimi petnajstimi leti povabil na koncert v ciklu Mladi virtuozi, srečal ga je kot mladeniča v Španiji in spoznal njegovo nadarjenost. V Madridu se je srečal tudi z njegovim profesorjem klavirja Leonelom Moralesom. Logično je bilo, da ga je povabil na samostojni recital, morda pa sledi še koncert z orkestrom ?
Leo de María je imel recital v Križevniški cerkvi, podobno kot na svojem prvem koncertu v Ljubljani ruski pianist Denis Macujev, ki je potem v Ljubljani gostoval še večkrat. Zanimivo je, da je Macujeva seznanil z Valerijem Gergijevim prav Darko Brlek, tako da ga je slavni ruski dirigent takoj povabil na svoje koncerte in je z njim nastopil zatem še v Cankarjevem domu. V Slovenski filharmoniji pa je izvedel kar dva najtežja klavirska koncerta Sergeja Rahmaninova: št. 2 in št. 3.
Leo de María si je za svoj recital izbral presenetljivo različen program, od španskega skladatelja Enriqueja Granadosa, prek madžarskega Franza Liszta, do ruskega oziroma sovjetskega Sergeja Prokofjeva. A je kakšen skupni imenovalec ? Je že v tem, da je vse drugo ali kar ne igrajo vsi. Šel je v detajle nekega esprija, španskega, italijanskega, ruskega; napravil je pot od žlahtnega Mediterana do vojne na ruski fronti, o čemer mi je o Prokofjevu in interpretaciji njegove Sonate št. 6 nekoč pripovedoval Ivo Pogorelić, med tem ko je pianist Maurizio Pollini v svoji interpretaciji Prokofjeva izbral njegovo Sonato št. 7. Zanimivo je, da od treh vojnih sonat izberejo po eno. Morda je to dokaz, da nihče ne mara vojne, četudi je le glasbena. Ni pa bilo tu zaznati kakšne asociacije na trenutne politične situacije v svetu.
Leo de María
Enrique Granados (1867–1916) sodi ob Isaacu Albénizu med osrednje ustvarjalce španske klavirske glasbe na prelomu iz 19. stoletja v 20. V Barceloni je študiral kompozicijo pri Felipeju Pedrellu, v Parizu pa klavir pri Charlesu-Wilfridu de Bériotu. Po vrnitvi v katalonsko prestolnico se je uveljavil kot pianist, pedagog in skladatelj, umrl pa je tragično sredi prve svetovne vojne, ko je po torpednem napadu na trajekt poskušal rešiti ženo v vodi. Njegovo najpomembnejše delo je leta 1911 dokončana klavirska suita Goyescas, ki jo je navdihnil skrivnostni svet slikarja Francisca de Goye. Granados ni neposredno uglasbljal posameznih podob, temveč je izhajal iz njihove atmosfere, barv, gest in čutnega sveta španskih majos in majas, skrbno oblečenih ter nalepotičenih pripadnikov nižjih slojev španske družbe, ki so v Goyevem času poosebljali živahnost, zapeljivost in ponosno neodvisnost. »Navdušen sem nad Goyo, nad njegovimi barvami, nad njegovo muzo, vojvodinjo Albo, nad njegovimi ljubeznimi in laskanjem,« je dejal skladatelj, povsem prevzet nad tem svetom. Ljubezen in smrt je peti stavek cikla in nosi oznako balade.
Naslov si deli z eno izmed Goyevih grafik iz zbirke Kaprice (Los caprichos), na kateri Maja v naročju drži umirajočega ljubimca. Delo ima izrazito improvizacijski značaj, vendar je hkrati tesno povezano s celotnim ciklom, saj se v njem vračajo in preoblikujejo teme iz prejšnjih stavkov. S svojo razkošno ornamentiko, široko razprtimi melodičnimi linijami in dramatično zgoščenostjo učinkuje kot tragični vrhunec suite Goyescas in eden izmed vrhuncev Granadosovega opusa. (Iz programa Jana Prepadnika)
Goyeve grafike so bile nekoč na ogled v ljubljanski Moderni galeriji, sam sem jih videl še v Pradu in nasploh je tema smrti, ljubezni, trpljenja, pa tudi španske folklore dominantna, lahko bi rekel pripovedna, razpoloženjska, ujeta v trenutek, točko preloma v posameznikovem življenju. Kot da bi danes odličen fotoreporter slikal dogajanje in potem izbral vrhunski dosežek “stotinke sreče”, na čemer temeljijo najboljše reportažne fotografije.
Goya – El amor y la muerte
Ljubezen in smrt je najbolj nevarna bližina in njen konec. V interpretaciji Lea de Maríe se je čutila pastoznost nanosa zvoka na Goyevo vsebino, dialog, ki ga Španec ali španski interpret občuti najbolj po svoje, elementarno, refleksivno, čuti detajle, ki so v obdobju španske zgodovine pritegnili širši evropski ambient in interes. To je čas med 1797 in 1799. Pianist čuti celostno izpoved kot sklenjeno celoto, pozna groteskne in ponekod nadrealistične, vsekakor metaforične prizore v grafičnem ciklu. To ni realizem, ampak napoveduje španski nadrealizem, ki se bo zgodil veliko kasneje.
Leo de María
V 19. stoletju se je zlasti v nemškem kulturnem prostoru močno zaostrilo vprašanje, ali je glasba samostojna umetnost abstraktnih oblik ali pa se lahko organsko poveže z literaturo, filozofijo, zgodovino in likovno umetnostjo. Franz Liszt (1811–1886) je bil ena ključnih osebnosti tega premika. Kot skladatelj, pianist, dirigent in polemik je zagovarjal umetnost, v kateri zunajglasbena ideja ne deluje zgolj kot površinska ilustracija, temveč kot notranje izhodišče glasbene oblike. S tem je odločilno vplival na razvoj simfonične pesnitve, a ista težnja programske glasbe zaznamuje tudi velik del njegovega klavirskega opusa.
V zgodnejših skladbah je zaradi vpliva violinista Niccoloja Paganinija pogosto v ospredju osupljiv virtuozni učinek, pozneje pa je Liszt bravuroznost vse bolj podrejal bolj premišljeni kompozicijski zasnovi. V ta okvir sodijo tudi Leta romanja, obsežen niz treh klavirskih zbirk, ki so nastajale iz skladateljevih potovanj. Že naslov se navezuje na Johanna Wolfganga Goetheja in njegova romana Učna leta Wilhelma Meistra ter Popotna leta Wilhelma Meistra. Liszt je v teh skladbah poskušal ujeti vtise krajev, narave, umetnin in literarnih del. Prva zbirka je povezana s Švico, druga z Italijo, tretja pa pripada poznejšemu, bolj zgoščenemu izrazu. Skladba Po branju Danteja: Fantasia quasi Sonata iz leta 1849 sklepa drugo zbirko, posvečeno Italiji.
Njen naslov se navezuje na istoimensko pesem Victorja Hugoja, prek nje pa na Božansko komedijo Danteja Alighierija. Podnaslov Fantasia quasi Sonata je pomenljiv, saj delo ni klasična sonata, temveč svobodneje zastavljena fantazija, ki sonatno logiko uporablja zgolj kot okvir za preoblikovanje tem. Skladba temelji na nasprotju dveh tematskih sklopov. Prvega zaznamujejo kromatika, nizki registri, siloviti akordi in interval tritonusa. Nasproti temu se pojavi spevnejša, skoraj koralna tema svetlejšega značaja, pri čemer Liszt oba pola povezuje s stalnim transformiranjem motivov. Virtuoznost zato ni sama sebi namen, temveč postane nosilka dramskega loka od peklenske napetosti in notranjega boja do trenutkov razjasnitve. (Iz programa)
Zadovoljen
Leo de María je ubral evropsko in časovno potovanje skozi stoletja, skorajda, kot da bi pomislil na sedanjo EU ali celo še nerealizirane Združene države Evrope skozi glasbo. Zakaj je bilo tako na koncertu, je hudo vprašanje, še posebej, ker se zdi, kot da bi v izboru Liszta absorbiral njegovo srednjeevropskost in ga lociral v za pianistovo interpretacijo najbolj simpatično Italijo.
Italija je s svojo zgodovino in kulturo, mnogoobrazno politiko majhnih zgodovinskih državic, ki v Lisztovem času še niso dočakale Združene Italije 1861 in je sam Giuseppe Verdi dobil ponudbo, da bi postal kulturni minister, a je ponudbo Camilla Cavourja odklonil, čeprav ga je podpiral in ga celo označil kot “pravega očeta domovine.”
Pianist je raje izbral nekoliko vedrejšega Liszta, a še vedno tehnično zapletenega in zahtevnega. Kasneje se je Liszt vrnil v svoj germanski svet in v Weimarju ustanovil prvi glasbeni festival na svetu; Berliozov teden je bil leta 1852.
Pri pianistu ostaja skrivnost ali nezavedno, kako povezati različne glasbene svetove in geografijo nastajanja samih glasbenih del ter seveda časovni potek, ne glede na dejstvo, da Granados ni najstarejši, a je to Goya.
Viharna igra
Sergej Prokofjev (1891–1953) je bil eden najizvirnejših skladateljev in pianistov prve polovice 20. stoletja. Izobrazil se je na Konservatoriju v Sankt Peterburgu, kjer je že zgodaj izstopal po virtuoznosti in kompozicijski drznosti. Njegova zgodnja glasba je sodobnike pogosto vznemirjala z ostrimi disonancami, sunkovito ritmiko, ironično distanco in skoraj mehanično energijo. Vendar Prokofjev ni bil samo skladatelj udarnosti in groteske, pač pa se v njegovem opusu motorika, perkusivna ostrina in harmonska trpkost nenehno prepletajo z liričnostjo, pripovednostjo ter nenavadno sposobnostjo za jasno, skoraj klasicistično oblikovanje. To dvojnost še posebej izrazito razkrivajo njegove klavirske sonate, ki ga spremljajo skoraj celotno ustvarjalno pot.
Sonata za klavir št. 8 v B-duru je tretja in najdaljša izmed treh t. i. vojnih sonat, ki jih je Prokofjev ustvarjal v letih druge svetovne vojne. Dokončal jo je leta 1944 in jo posvetil Miri Mendelson, svoji življenjski sopotnici in poznejši drugi ženi. Nastajala je v obdobju, ko se je Prokofjev ukvarjal tudi z opero Vojna in mir, baletom Pepelka, filmsko glasbo za Ivana Groznega in Simfonijo št. 5, zato ni presenetljivo, da sonata združuje širok izrazni razpon, pri čemer se prepletata monumentalnost in intimnost. Ta v primerjavi s silovitejšo Sonato za klavir št. 7 navzven deluje manj preteče, a je notranje morda še bolj protislovna. Njena napetost je pogosto zadržana, njena lirika pa prežeta z občutkom nemira.
Vino namesto rož
Prvi stavek (Andante dolce) se začne z mehko, skoraj negotovo razvijajočo se temo, obenem pa občutek tonalnosti hitro omajejo oddaljene modulacije in značilna prokofjevska izmuzljivost. Iz lirskega začetka postopoma zraste temnejši in bolj motoričen glasbeni tok, v katerem se nežnost, tesnoba in sunkovita energija nenehno prelivajo druga v drugo. Osrednji stavek (Andante sognando) je krajši in deluje kot mestoma lahkoten, skoraj plesno obarvan intermezzo.
Globok priklon
Finale (Vivace) prinese izrazitejši zagon, ostro ritmiko in stopnjevanje, ki se večkrat približa zmagoslavju, vendar tudi tu prevladuje dvoumnost. Sklep ne razreši vseh napetosti, temveč jih zgosti v briljantno in turbulentno kodo. Sloviti ruski pianist Svjatoslav Richter je o skladbi zapisal, da je med vsemi sonatami Prokofjeva najbogatejša in da ni zahtevna zaradi zapletenosti, temveč zaradi notranjega obilja, »kot drevo, težko od plodov«. (Iz programa).
Pianist Leo de María je Prokofjeva skorajda raznežil in upošteval oznako prvega stavka kot Andante dolce. Tu ni nobenega angažmaja, kaj šele vojne, proti kateri bi glasbeno protestiral. Podobno se nadaljuje drugi stavek Andante sognando, ki ga je interpretiral skorajda metafizično, sanjsko, z zvokom med pp in mp, vedno bolj sočno. Šele tretji stravek Vivace bi morda lahko vplival na naše razpoloženje, skorajda sentimentalizem, bolj kot pomisel, da je v ozadju druga svetovna vojna, ki v programu opisani verziji ni tako izrazita, kot je naš sedanji dokumentarni pogled na leto 1944.
Srečanje in klepet po koncertu
Leo de Maria se je navdušenemu občinstvu oddolžil z dvema dodatkoma. Najprej je izbral Ravelov La Valse, ki je že sam po sebi celostna umetnina s skoraj desetminutnim trajanjem in pokaže pianistov osebni stil, razpoloženje, razkošje doživljanja skladateljevega temperamenta, ritmike, dinamike, celo dramatike, vznesenosti, drznosti, čisto tehnične virtuoznosti, ki omogoča odličnemu pianistu polnokrven izraz.
Pri drugem dodatku se je odločil za prav tako znano skladbo La Malagueña skladatelja Ernesta Lecuone, seveda s tipičnim španskim melosom in ritmom. Spet je potrdil svoje odlike, natančnost igre, ves večer pa izkazovanje lepote klavirskega zvoka, kar pomeni ne le, da se dobro sliši, ampak čuti lepoto glasbe v ambientu in v njegovih optimalnih možnostih, podobi in izraznosti.
Marijan Zlobec