Razprodana Gallusova dvorana na koncertu svetovno znane pianistke Marthe Argerich s Slovensko filharmonijo pod dirigentskim vodstvom Charlesa Dutoita je večkrat eksplodirala od navdušenja, pa ne le ob ali po igranju pianistke, ampak še bolj na samem koncu koncerta, ko smo prvič v zgodovini dočakali celostno interpretacijo Rimske trilogije Ottorina Respighija.
Martha Argerich pozdravlja koncertnega mojstra Mirana Kolbla, vse fotografije Marijan Zlobec
Takega podviga npr. nisem videl v Salzburgu, čeprav sem tam doživel mogočno izvedbo Schönbergovega cikla Gurrelieder s Claudiom Abbadom. V pogovoru po koncertu je Dutoit omenil, da je to mogočno delo dirigiral pred tridesetimi leti in da je potrebno ogromno študija ter ogromna orkester in zbor ter seveda še solisti. Je pa Martha Argerich namignila, da bi morda lahko spet prišla prihodnje leto in izvedla Sergeja Prokofjeva. Leta tečejo; Argerich bo za prihodnji festival imela 86, Dutoit pa 91 let. Kot veste, pa se pri tej starosti lahko vse zgodi. Ampak upanje umira zadnje in zakaj ne bi Ljubljana Festival vstopil v svetovno zgodovino ? Po svoje tam že je, a bi bila potrebna širša anbaliza.
Martha Argerich je v sijajni umetniški formi
Koncert se je začel z uverturo Rimski karneval, op.9 Hectorja Berlioza.
“Hector Berlioz (1803 – 1869) je bil ena najizvirnejših osebnosti v zgodovini glasbe. Bil je pravi romantik, eden prvi v glasbi. Kljuboval je starokopitnosti in izročilu ter neustrašno gledal v prihodnost. Vedno je kaj poskušal, pisal je za široke množice in vključeval v svoj orkester nenavadna glasbila. V umetnosti orkestracije je kot resničen mojster odpiral glasbi nova obzorja. Popolnoma je poznal dobre in slabe strani vsakega glasbila, znal jih je zelo spretno povezati, bil je izjemno drzen.
Topli aplavzi še pred začetkom
Uverturo Rimski karneval je skladatelj zasnoval na glasbenem gradivu in svoje opere Benvenuto Cellini, ki pripoveduje o življenju znamenitega renesančnega umetnika: počasni uvod izhaja iz ljubezenskega dueta med Cellinijem in Tereso, živahen glavni del pa temelji na karnevalski glasbi iz drugega dejanja opere. Posebno vlogo imajo angleški rok, virtuozno obravnavani korneti, pozavne in lahka tolkala, ki glasbi dajejo značilno iskrivost in plesni zanos. Spretno stopnjevanje napetosti, nepričakovani dinamični kontrasti in domiselna instrumentacija ustvarjajo izjemno živahno glasbeno podobo rimskega karnevala.” (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Dobro počutje
Opera Benvenuto Cellini je scensko zelo redko na programu oziroma opernih odrih. Sam sem jo videl samo enkrat na Salzburškem festivalu leta 2007. Dirigiral je Valerij Gergijev, kar je presenetljivo. Odlikuje se ravno po uverturi in prizorih karnevala.
Dirigent Charles Dutoit je očitno z Berliozem po svoje zelo blizu oziroma čuti, kot da mora z njim ravno nam dajati tisto, česar sami nimamo ali nismo še slišali v preteklosti. Hkrati pa ve, da je tega preveč, če samo pomislimo na njegovo monumentalno, peturno opero Trojanci. Sam sem jo videl v Salzburgu, na Maggio Musicale Fiorentino in v milanski Scali. Je izjemna. Še posebej, če je predstava (ali pa dve oziroma v prvem in drugem delu posebej v dveh dneh) odlično pripravljena.
Dvorana stoji
Charles Dutoit ima svojo bogato glasbeno zgodovino in ve, da mu tu ali pri nas ne more konkurirati nihče. V tem kontekstu je za Ljubljana Festival izjemna umetniška osebnost, ker širi glasbeno obzorje na najvišji izvajalski ravni in si za to pomaga s Slovensko filharmonijo kot rezidenčnim orkestrom Festivala Ljubljana. To je priznanje, izziv in priprava na vrhunske dosežke na samem koncertu, ki na koncu izvedenega programa doseže ovacije kot na največjih festivalih. Za zasluženo zahvalo občinstva pa se je treba maksimalno potruditi. Igrati na življenje in smrt, kot v Salzburgu ali Bayreuthu.
Aplavz za orkester
Uvertura Benvenuto Cellini je bila izvedena zelo solidno, takoj na začetku energično, potem pa se takoj umiri, upočasni in skladatelj da solo pihalcem ob nežni spremljavi godal, kot ilustracijo ljubezni med Cellinijem in Tereso, potem se uvertura vse bolj dramatizira, tempo je hitrejši, izraz bolj sunkovit, s ponavljanjem fraz skoraj diaboličen, a se spet umiri in da prostor melodiji v godalih s solom oboe. Sledi karnevalska dramatika s soli oboe, flavte, piccola, vse bolj je ritmično razgibani izraz. Morda bi tu dirigent lahko dodal še več soka, zvoka, dramatike, še posebej v zadnjem karnevalskem delu, ki je v operni produkciji naravnost ekstaza in se lahko samo čudiš, kako se je Berlioz osvobodil vseh zunanjih, pa tudi notranjih spon.
Benvenuto Cellini (1500 – 1571) – Perzej z Meduzino glavo (zgornji detajl)
Morda bi enkrat koncertno izvedli del iz drugega dejanja opere, kjer se Berliozova orgiastična glasba stopnjuje tako, da bi bila še danes, če bi bila sodobna partitura, pogumna. Seveda bi morali imeti sijajen zbor, ki bi zmogel izredno zahtevne ritme. V Salzburgu je vse pel na pamet.
Perzej z Meduzino glavo
Perzej z Meduzino glavo v Firencah, v loži Loggia del Lanzi
Plakat za svetovno praizvedbo opere leta 1836 v Parizu
“Večino del Maurica Ravela (1875 – 1937) lahko razdelimo v dve kategoriji. Prva je njegova duhovita glasba – ostra, predirna, polna bodečega galskega humorja, in najbolj značilna sta oba klavirska koncerta. Druga kategorija, v katero spada večina njegovih del, pa je plesna glasba. Toda naj je pisal eno ali drugo (ali dela, ki jih ni mogoče uvrstiti vanju), je uporabljal izrazito jasno obliko, pregledno zgradbo in dognan slog.
Rože
Ravel je sijajno pisal za klavir; iz njega je izvabljal odlične zvoke in tonske barve. Vse, kar mora izvajalec njegovih klavirskih del vedeti, je zapisano v partituri, v interpretaciji ni mogoče napraviti nobene napake. Po drugi strani pa je pesniška interpretacija zelo globoka; za ustrezno predstavitev Ravelovih misli je potreben velik domišljijski napor, ki daleč presega zmožnosti povprečnih izvajalcev.” (Iz programa)
Zadovoljstvo in zahvala občinstvu
“Zadnji večji Ravelovi deli sta bila klavirska koncerta. Skladbi je pisal sočasno, kar je sam imenoval “zanimiv poskus”. Koncert za klavir in orkester v G-duru je napisan v duhu Wolfganga Amadeusa Mozarta in Camilla Sains – Saënsa, a je kljub klasični zasnovi vanj vključil številne sodobne vplive. S tem delom ni želel doseči nič dramatičnega ali oblikovno pomembnega. Želel je biti iskriv, vesel in ironičen, predvsem pa zabaven. Toda srednji del je več kot to – ta stavek je poln miline, nežnosti in preproste melodije v ostrem nasprotju z nemirom zunanjih stavkov. Koncert obsega vse bistvene lastnosti Ravelove glasbe: briljanco, jasnost, eleganco in izvirnost v prvem stavku, nežnost in preprostost v srednjem delu ter v zadnjem stavku eksplozijo energije in virtuoznosti v dialogu med klavirjem in orkestrom.” (Iz programa)
Ali bo še kak dodatek ?
Martha Argerich v zadnjem obdobju očitno najraje igra ravno ta koncert. Zakaj ? Odgovor bi bil v njeni muzikalni in človeški svobodi, ki se noče obremenjevati z zgodovinskimi deli za klavir, ampak gre h koncu pianizma, kjer v jazzovskih elementih že lahko zaslutimo preobrat, o kakršnem sam Ravel ni mogel sanjati.
Bosta kar dva
Martha Argerich najbolj čuti svobodo tam, kjer je najbolj občutljiva; v miru. V drugem stavku – Adagio assai – želi biti najbližje kontemplaciji, ko se postavlja na vrh svojega intimnega sveta, na vzvišeno perspektivo. Tega umetnik, ki nima njene starosti, ne dojame tako planetarno, hkrati pa intimno. To je kot življenjski epilog, sprava s celotnim življenjem, poklon njemu kot edinemu individualnemu dokazu bivanja. Ta refleksija se je v njeni interpretacijio pokazala kot občudovanje in zahvala sami sebi, ker je uspela narediti v šestdesetih, sedemdesetih letih to, kar jo postavlja v zgodovino. Tu je bil odličen solo na flavti, pa dolg solo oboe in krajši klarineta. Prav gotovo je tu čutiti ljubezen do življenja in njegove nebeške lepote, če jo seveda dojameš in si hkrati sposoben to povedati drugim skozi klavirsko igro kot nekaj absolutnega. Martha Argerich je to zaigrala s čudežno lepoto zvoka in izraza. Iz leta v leto je globlja. Skoraj si ne upam zapisati, da bi bila to lahko pogrebna glasba. Kako je vlekla v pp in ppp zadnji del fraze.
Scarlatti in Schumann
Prvi stavek Allegramente je bil bolj ekrazit ritmov, s soli iz jazzovskega stila, a spet v dramatiki z izjemno tehniko in vratolomnimi pasažami čez vso klaviaturo, malenkostnimi ritmičnimi nihanji, ki ustvarjajo napetost izraza, pa tudi lepoto vznesenosti dialoga med klavirjem in orkestrom, ki postaja vse bolj dramatičen, hiter, pianistka sugerira odziv pihalcem in trobilcem do skoraj paradnega konca.
Stoječe ovacije
Tretji stavek Presto je sam po sebi dovolj poveden, a v resnici je vse odvisno od pianistke same; njenega poguma, elana, energije, karakterja, notranje svobode, tehnične in zvočne perfekcije v divjem tempu in v dialogu z vsemi majhnimi soli vseh inštrumentov, najbolj fagota, trobente, pozavne, celo tolkal.
Spomini in zgodovina z roko v roki
Martin tempo je bil izjemen, virtuozen, navdahnjen, elementaren, dialoški s samim Ravelom in odlično pripravljeno Slovensko filharmonijo, medtem ko je bil dirigent Charles Dutoit morda manj opazen, ker je bila Martha tako velik magnet.
Če bi rekel, da je sledilo nekaj dramaturgije s prikloni in počasnim odhajanjem z odra, pa vračanjem z dirigentom, spet sama, pa sprejemanjem rož, pogovorom s koncertnim mojstrom Miranom Kolblom, kot da bi imela še malo dramatične vloge, predno se je odločila za prvi dodatek.
Martha Argerich, foto FB
Sumil sem, da bo izbrala ali Bacha ali Scarlattija. Odločila se je za slednjega, ki ga sicer kot dodatek rada igra. To je bila Sonata v d- molu. Rada ima njen ritem, – naslov ima Toccata – ki se ponavlja, pa spevnost, odločnost, plemenitost, optimizem, zahvalnost. Hkrati pa ostaja večna melodija. Pravi Scarlattijev pogum in svoboda.
Martha Argerich, foto FB
Bolj me je presenetil drugi dodatek: V tujih deželah in med tujimi ljudmi iz cikla Otroški prizori št. 1, op. 15 Roberta Schumanna. Ta vez z otroštvom mi daje misliti.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec