»Nekaj je narobe; svetovni red se je popolnoma premaknil,« tako režiser Ersan Mondtag opredeljuje izhodišče svoje nove produkcije Ariadne na Naksosu, ki jo je predstavil v skupnem pogovoru z dramaturgom Tillom Brieglebom, dirigentom Manfredom Honeckom in sopranistko Christino Nilsson. Opera Richarda Straussa in libretista Huga von Hofmannsthala je nastala med prvo svetovno vojno in je držala ogledalo višjemu razredu, ki se je vojni uspel izogniti, izoliran od boleče realnosti večine ljudi. Mondtag in Briegleb sta ta koncept zaprte družbe razvila še dlje in ga uprizorila kot časovno kapsulo na Marsu.
Estetika grožnje na Marsu
»Uporabili smo željo superbogatih, da si zgradijo državo znotraj države kot matrico,« pravi Till Briegleb in kot primere iz resničnega življenja navaja Jeffa Bezosa, Elona Muska, pa tudi Thielovo posebno razvojno območje Próspera na honduraškem otoku Roatán.
Dramaturg, novinar in kritik Briegleb sodeluje z Ersanom Mondtagom od leta 2018 in njuno skupno interdisciplinarno delo pojasnjuje takole: »Operne zgodbe vedno poskušava na novo interpretirati z določeno politično dimenzijo.« V delu Ariadna na Naksosu Mondtag in Briegleb raziskujeta posledice turbokapitalizma in astrofantazij, pri čemer opero selita na novo lokacijo: »puščavski otok« Naksos postane puščavski planet Mars. Liki so del zaprte družbe, ki je zapustila Zemljo in si zgradila nov red. Varnostne sile in stražarji varujejo ta prostor: »Ustvarjamo nekakšno estetiko grožnje. Obstajajo uniforme, vse kodirane do zadnje podrobnosti – vse do jutranjih halj nastopajočih. V tej arhitekturi je veliko vhodov in izhodov, a nad vsem drugim stoji država, ki nadzoruje vse,« pojasnjuje Ersan Mondtag.
Christina Nilsson, Ersan Mondtag in Till Briegleb, foto SF/Andreas Kolarik
Različne oblike izoliranih časovnih kapsul so imele atmosferski vpliv na produkcijo in njeno scenografijo: zaklonišča pred zračnimi napadi med vojnami, sakralne zgradbe vseh religij, pa tudi fiktivni primeri, kot je tisti v filmu Emirja Kusturice Podzemlje ali njegov Drvengrad. Ersan Mondtag primerja oder z nekakšno sakralno zgradbo in dodaja: »Kot orientacijo smo uporabili salzburško arhitekturo in oboke ter barve Mozartove hiše. To združuje oder z avditorijem.« Po prologu bo odmor za ponovno postavitev odra: »Arhitektura v drugem delu ostaja enaka kot v prvem, vendar bodo v notranjost vstavljene odrske scenografije, za opero znotraj opere, za predstavo znotraj predstave.« Produkcija »puščavo spremeni v zasneženo pokrajino« z ledeno Ariadno in trupli sestradanih živali (slona, leva in opice). Ta podoba »seveda kaže na sedanji čas in potencialno uničenje narave«. Režiser želi poudariti resnost: »Izvirnik lahko berete kot ironično interpretacijo opere. Drugi del opere odpira zanimivo trenje: ali je to ironija ali ne? To namerno puščamo odprto. Vendar ne delamo z ironijo. Naša postavitev na Marsu ni ironična. Zgradili smo kompleksne marsovske pokrajine: v ozadju vidite kovinske titane, visoke 100 metrov, ki Marsu kradejo vire; sledi potovanje skozi vesolje; nekakšna Hermesova figura prispe z vesoljsko ladjo – ta svet smo zgradili mi in sklicujemo se na zelo resen vidik Straussove glasbe.« Zaradi svojih sanj o novi družbi ljudje uničijo Zemljo, pravi Till Briegleb. Vendar je rezultat »hitra vzpostavitev družbenega sistema, ki v tej časovni kapsuli reproducira vse ravni erotike, ljubezni, sovraštva, zavisti, egoizma, vsega, kar poznamo iz naše družbe. Zato smo resnično poskušali razširiti ta koncept časovne kapsule naravnost v arhitekturo.«
Till Briegleb, Manfred Honeck, Christina Nilsson in Ersan Mondtag, foto SF/Andreas Kolarik
„Klišejske vloge obstajajo zato, da bi jih uničili“
Sredi te časovne kapsule na Marsu najdemo Ariadno. Naslovno vlogo poje švedska sopranistka Christina Nilsson, ki na Salzburškem festivalu debitira v dvojni vlogi Primadonne / Ariadne. „Strauss izpostavi lepoto glasu in nam omogoči, da uporabimo njegov celoten spekter. Ponuja nam vse možne zvočne barve,“ navdušuje Nilsson, ko jo prosijo, naj opiše Straussovo glasbo. Čeprav Primadonno opisuje kot „ne najbolj prijazno osebo“, poudarja tudi številne vidike Ariadninega značaja: „Morda je ženska, ki je bila zapuščena, a ni depresivna. Začne se tako tiho in lepo, s spominom. V njej vidim toliko moči, odločnosti in odločnosti. Je ženska, ki se prebuja v življenje. To je nekaj, kar lahko v glasbi čudovito izpostaviš.“ Till Briegleb poudarja: »Pogosto je zreducirana na svojo željo po smrti. Mislim, da je to popolnoma narobe. Ko resnično preberete Hofmannsthalov libreto o Ariadni, odkrijete različne vidike. Njene otroške spomine, njeno čistost, njeno lahkotnost. In smrt, ki si jo predstavlja, je v resnici prehod v drug svet, prehod, ki ga ona dojema kot skrivnost. Gre za nenehno raziskovanje vprašanja, kako se lahko spopademo s smrtjo.« Ersan Mondtag naredi Ariadnine različne vidike vidne z uporabo plesalcev, ki na eni strani izražajo čustva, na drugi pa tudi komunicirajo z likom. »Je kot organizem,« pravi Christina Nilsson. »Ko pojem, plesalci prevzamejo in okrepijo izraz.«
Režiser Ersan Mondtag, foto SF/Andreas Kolarik
Like v Ariadni na Naksosu pestijo klišeji, ki jih Ersan Mondtag in Till Briegleb nameravata odpraviti: »Takšne klišejske vloge obstajajo zato, da bi jih uničili,« pravi režiser. »V naši produkciji so vse ženske zelo močne. Relikt tistega časa je upodabljanje ženskih likov kot šibkih. Obstajajo preprosti triki za reinterpretacijo tega in to smo počeli skozi celotno delo.« Poleg tega Mondtag opozarja na ljubezensko zgodbo med likoma Zerbinette in skladateljico, ki je v bistvu ljubezenska zgodba med dvema ženskama. Skladateljica je ženska vloga, ki jo tukaj poje Kate Lindsey. »Ker dekonstruiramo matrico figure, postane Kate vidna kot Kate,« in produkcija pripoveduje to ljubezensko zgodbo, kot jo že najdemo »na metaravni kompozicije«. Till Briegleb dodaja, da ni bil namen le reinterpretacije vlog, temveč tudi pretiravanja z njimi, da bi razkrili »strukture, o katerih govori ta opera buffa«.
»Ogromna paleta barv«: Straussov tonski idiom
Dirigent Manfred Honeck, priznani strokovnjak za Richarda Straussa, potrjuje, da so močni ženski liki v glasbi »zelo jasno prepoznavni«. Pojasnjuje, da v Mozartovi Figarovi svatbi – enem od Straussovih modelov za Ariadno – »tudi Cherubino ni moški. Fascinantno je, kako je Strauss kopiral to idejo in skladatelja oblikoval kot žensko.« Zerbinetta izraža svojo zapeljivo moč s koloraturo, zaradi česar so njeni ganljivi, nežni trenutki presenetljivi. »Neverjetno je, kako Strauss to živahno žensko prenese v glasbo,« pravi Honeck in se spominja Edite Gruberove kot Zerbinette v dunajski produkciji Ariadne v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, pri kateri je sodeloval kot igralec – violinist Dunajskih filharmonikov. »Ta izziv vključuje ogromno paleto barv: dramo, koloraturo, strast, resnost in vodenje glasu, ki bi lahko bilo Mozartovo – vse je tam. Enako je s skladateljem.« Na vprašanje o salzburški produkciji Ariadne na Naksosu pravi: »Ni kopija svetovne premiere, ampak se dogaja tukaj v Salzburgu leta 2026. Lepo je, da gremo s časom in povabimo druge vplive.« Zanj je to dobesedno doseganje zvezd in prizorišče na Marsu sprožilo fascinantno vprašanje, kako združiti režiserjev koncept z glasbo. »Ersan je bil zelo odprt za ideje, kako te ideje glasbeno uprizoriti.« Del produkcije je kvintet v slogu skupine Kraftwerk. Poleg tega »smo na odru zgradili odmevno telo. Odrska scenografija deluje kot ojačevalec glasbe,« dodaja Ersan Mondtag. Manfred Honeck je pred dvema letoma začel iskati primerne pevce. »Vsi so neverjetno motivirani in se dobro ujemajo,« zadovoljno zaključi dirigent.
Manfred Honeck je na dogodek prinesel drugo violinsko partituro iz arhiva Dunajske državne opere. Desno: Christina Nilsson, foto SF/Andreas Kolarik
Manfred Honeck je s Salzburškim festivalom povezan že »četrt stoletja«, kot je v svojem uvodnem nagovoru poudarila vršilka dolžnosti umetniške direktorice Karin Bergmann. Skoraj toliko časa, od leta 2008, je Honeck glavni dirigent Simfoničnega orkestra iz Pittsburgha, ki ga bo vodil na koncertu v Großes Festspielhausu 27. avgusta. Na vprašanje, kaj ga fascinira pri Straussovi glasbi, omenja »preglednost«, ki si jo je Strauss sposodil od Mozarta za oblikovanje te orkestracije. Hkrati ga navdušuje kakovost komorne glasbe, ki jo Strauss uspe združiti z »razkošnimi, orkestrskimi gestami«. »Obožujem ta jezik, to globino. Njegove tonske pesmi so vse opere brez glasov.« Honeck je na novinarski dogodek prinesel partituro za drugo violino iz arhiva Dunajske državne opere. Poudarja, kako so glasbeniki pustili svoj pečat v delu, ki je skorajda kronika tistega časa, na primer: »Nowak, 1947. Piše: ‘Mir.’ In nato: ‘1954, še vedno ni pogodbe. 1955: končno, pogodba.’ To je tako pristno.« Ariadna na Naksosu je bila prva opera soustanovitelja festivala Richarda Straussa, ki je bila izvedena na festivalu pred natanko sto leti. 21. avgusta 1926 je skladatelj sam dirigiral predstavo. Leta 2026 bo premiera Ariadne na Naksosu v Mozartovi hiši 2. avgusta. (Po tiskovnem sporočilu).
Marijan Zlobec