40. Slovenski glasbeni dnevi bodo imeli nekaj spremnih razstav, kot fotografsko razstavo svetovno znanega slovenskega fotografa Klavdija Slubana, ki sicer živi v Parizu, v Viteški dvorani Križank, med mednarodnim muzikološkim simpozijem razstavo portretov slovenskih glasbenikov akademskega slikarja Krištofa Zupeta. Tretja pa bo razstava Trikrat lahko ugibaš Tajde Tomšič v Križevniški cerkvi. Skozi motiv Sfinge raziskuje notranjo moč, ranljivost in identiteto sodobne ženske. S kombinacijo kiparskih form in zrcalnih, skoraj digitalnih površin odpira premislek o človeku, razpetem med telesno izkušnjo in vplivom algoritmov. Umetnica ustvari prostor tišine in introspekcije, kjer se gledalec sooči z vprašanjem, kdo je onkraj lastnega odseva. Razstavo bodo odprli v ponedeljek, 20. aprila, ob 18. uri v Križevniški cerkvi. Kustosinja razstave je umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec, ki je za Festival Ljubljana pripravila že celo vrsto zlasti kiparskih spominskih ali aktualnih razstav, s čimer močno prispeva k celoviti umetniški podobi festivala in njegovih raznolikih programov. Take razstave imajo tudi nekateri drugi festivali, kot Salzburg, Amsterdam, Firence, Praga, Luzern. Aix en Provence, Granada…
Tajda Tomšič
Vizualna umetnica mlajše generacije Tajda Tomšič (1996) deluje na presečišču kiparstva, instalacije in performansa. Diplomirala je iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter magistrirala na Univerzi za umetnost v Zürichu (ZHdK). V svojem umetniškem raziskovanju se loteva vprašanj, ki segajo od ženske problematike do preizpraševanja likovnih elementov, s katerimi oblikuje lastno narativno in estetsko govorico. Njeno ustvarjanje temelji na instinktivnem pristopu k materialu in prostoru, s poudarkom na taktilnosti, svetlobi, barvnih odsevih, prisotnosti telesa in duhovni razsežnosti objekta. Njene umetniške celote ustvarjajo prefinjen dialog med telesom, zgodbo in prostorom ter vzpostavljajo prostor za reinterpretacijo ženskega izkustva. Kot pravi sama, v umetnosti »raziskuje vlogo žensk v sodobni družbi«, pri čemer »mitološke pripovedi, arhetipi in ustno izročilo postanejo izhodišče za preoblikovanje simbolov, njihovo estetizacijo in umestitev v nove, sodobne kontekste«.
Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in dr. Nelida Nemec. foto Festival Ljubljana
Z razstavo Trikrat lahko ugibaš umetnica subtilno preoblikuje sakralni prostor v intimno, refleksivno območje, kjer se stikata zunanje in notranje, javno in zasebno, sveto in posvetno. V Križevniško cerkev umešča štiri intermedijske instalacije, ki prostor čaščenja in molitve preobrazijo v miselno pokrajino introspekcije, telesnosti in osebnega razmisleka o vlogi ženske v sodobni družbi.
Tajda Tomšič, foto Posavski obzornik
Naslov razstave Trikrat lahko ugibaš odpira več pomenov. Zveni igrivo, skoraj vsakdanje, a v sebi nosi pridih ironije in dvoma. Je fraza, ki jo uporabimo, kadar vemo, da odgovor ni preprost, ali kadar slutimo, da ga sogovorec pravzaprav že pozna. V kontekstu razstave pa se naslov poveže s starodavnim simbolom Sfinge, varuhinje ugank, ki človeka preizkuša z vprašanjem o njegovem bistvu. Umetnica se poigrava z idejo ugibanja. Ukvarja se z načinom, kako danes iščemo resnico, pomen in sebe v svetu, preplavljenem z informacijami. Sprašuje se, ali še znamo ugibati, ne da bi takoj poguglali odgovor.
Osrednji lik razstave, ki izhaja iz grške mitologije, je Sfinga, krilata pošast z levjim telesom in obrazom device, ki je Tebe strašila s svojimi ugankami. Tajda Tomšič jo oživi v monumentalni kiparski formi, a ji spremeni pomen: Sfinga ne varuje več drugih, temveč samo sebe. Kiparka je zapisala: »Varuje sebe, svoj mir, dejavnost, seksualnost. Varuje vse svoje skrivnosti, pa četudi je sama sebi skrivnost.«
Tajda Tomšič
Njeno telo, razpeto čez ležišče, in nasmeh, nejasen, skoraj Sfingin, utelešata paradoks med močjo in ranljivostjo. Ta intimni, skoraj samozadostni nasmeh postane ključno izhodišče razstave. V njem se zrcali umetničino razumevanje moči. Moči ne kot družbene hierarhije ali oblasti, temveč sposobnosti samoohranitve in avtentičnosti. Tajda Tomšič zapiše: »Moč je zame sposobnost, da ohraniš stik s sabo, tudi ko se svet okoli tebe ruši. Da znaš prepoznati resnico, stati za njo in obenem ostati mehak.« V tem smislu Sfinga ni simbol dominacije, temveč vztrajanja; ni stražarka praga sveta, temveč praga lastne notranjosti.
Okrog Sfinge umetnica umešča slike, ki delujejo kot zrcala: večje črne, elipsaste, in ena manjša, bela, postavljene na kovinske podstavke, obdajajo kiparsko telo kot svetlobni in miselni krog. Površine, ustvarjene s katranom in oljnimi barvami, so sijoče, skoraj digitalne; ujamejo prostor, gibanje in pogled. Odsevajo vsebino, a tudi gledalca samega.
Tajda Tomšič, foto Posavski obzornik
Ta zrcala spominjajo na ekrane. Na tiste ekrane, ki so postali vsakdanji del našega življenja. Pametni telefoni in zasloni, ki jih nenehno držimo pred sabo, so nova zrcala sodobnosti, novi miti. Sprejeli smo jih kot podaljšek telesa, z njimi pa tudi njihov algoritem, umetno dušo, ki ne čuti, pa vendar oblikuje našo pozornost, misli in želje.
Umetnica tako odpira razmislek o sodobnem človeku, ki je ujet med fizično izkušnjo sveta in digitalno projekcijo samega sebe. V dobi, ko nas algoritmi vodijo skozi življenje, ko naše vsakdanje odločanje poteka v tihem soglasju z nevidno kodo, postane vprašanje notranjega stika še pomembnejše. Ko se pojavi fenomen »doomscrollanja«, neskončnega drsenja po vsebinah, v katerem ne iščemo več informacij, temveč le občutek, da še obstajamo, se vprašamo: ali ta zasvojenost s podobami in podatki ustvarja iluzijo svobode? Svet nas prepričuje, da lahko izberemo vse, a s tem izbiro prazni njen smisel. Kapitalistični svet prodaja svobodo kot produkt, toda svoboda, ujeta v neskončno izbiro, postane le še zanka, v kateri se vrtimo.
Dr. Nelida Nemec med nagovorom na eni izmed prejšnjih odmevnih razstav
Razstava Trikrat lahko ugibaš se zato bere kot metafora sodobnega stanja. Doživljamo jo kot vprašanje, ki ga postavlja umetnica, a mora nanj vsak gledalec odgovoriti sam. Ugibanje tu ni igra, temveč način razmišljanja, soočenja s skrivnostjo, s tišino, z nevednostjo. V svetu, kjer nas nenehno merijo, beležijo in usmerjajo, razstava ponuja prostor tišine. Prostor, kjer zrcala niso več zasloni, temveč vrata v notranjost. Kjer se sveto in digitalno srečata ne v nasprotju, ampak v vprašanju: kdo smo, ko pogledamo v svoj odsev?
Tajda Tomšič, foto FB
Cerkev, ki je bila nekoč prostor umetničinega prvega stika z umetnostjo, se tukaj spremeni v prostor soočenja: med vero in dvomom, med simbolom in realnostjo, med človekom in njegovim digitalnim dvojnim.
Mitološki motiv Sfinge se v njenem delu staplja z izpovednim tonom sodobne ženskosti in s kritičnim razmislekom o sodobnem človeku, ki se izgublja v odsevih. V napetosti med preteklim in sedanjim, med sakralnim in virtualnim, med telesom in zaslonom, Tajda Tomšič išče možnost novega razumevanja moči. Ne kot oblasti nad drugimi, temveč kot nežne, a neomajne moči nad samim sabo.
Tajda Tomšič, foto Posavski obzornik
Trikrat lahko ugibaš je prostorska meditacija in ogledalo časa. Je razstava, ki nas spomni, da svobodo, resnico in mir najdemo šele, ko se svet za trenutek ustavi. Ko se pogled namesto v ekran usmeri navznoter. In morda prav tam, v tišini, se zgodi odgovor. (Iz predstavitve razstave dr. Nelide Nemec)
Tajda Tomšič o sebi
Marijan Zlobec