V ljubljanski Mestni galeriji pripravljajo pregledno razstavo akademskega slikarja, Jakopičevega nagrajenca, Silvestra Plotajsa Sicoea. Naslov razstave je Kako sanjati nazaj ?Avtorsko jo je pripravil in s spremno študijo o slikarskem opusu poglobljeno predstavil dr. Sarival Sosič, kustos razstave, ki jo bodo odprli v četrtek, 5. marca, ob 19. uri.
Kako sanjati nazaj ?, 2019
Pri izboru del, selekciji in samem iskanju zlasti starejših slik, je sodeloval sam slikar, saj usodo svojih slik iz zadnjih tridesetih let najbolje pozna. Vseh zaželjenih del za razstavo ni mogel pridobiti, za kar sem kriv tudi sam, saj mu spričo daljše odsotnosti v tujini nisem mogel ustreči, ker bi rad pokazal nekaj starejših slik iz moje zbirke. Upajmo na boljše razmere ob veliki retrospektivi v Moderni galeriji ali kje drugje. Njegov slikarski opus je tako velik, bogat in stilno prepoznaven, da bi si kmalu zaslužil večjo predstavitev, saj je že pred več leti izšla njegova monografija, pa tudi nekaj večjih katalogov s poglobljenimi študijami. Njegova retrospektova bi zlahka pokazala njegovo pozitivno vpetost v evropsko in ameriško sodobno slikarstvo ali kar ustvarjalni dialog z njim. Pokazala bi slikarjevo barvno sproščenost, drznost, energijo, dialog z mnogimi svetovnimi javnimi osebnostmi, vse od športa, zlasti košarke (Rodman, Jordan), mode (Jean Paul Gaultier), glasbe (Madonna, Ana Netrebko, Grace Jones), samega slikarstva, s poudarki na imenih, ki so mu blizu ali celo nekakšen vzor (Andy Warhol, Van Gogh, David Hockney – on še najbolj, Joseph Beuys…)
Punk sova, 2024
Dr. Sarival Sosič: Svet barv, ljudi in predmetov
Sodobna umetnost se vedno pogosteje povezuje z vsakdanjostjo ter jo ustvarjalno predeluje in spreminja. V novodobnih umetniških praksah se tako razvijajo raznovrstna razmerja med poudarjenimi materialnimi nosilci, vzetimi iz delcev vsakdanjosti, in njihovo avtorsko vodeno znakovno artikulacijo, vpeto v intencionalnost in subjektivnost. To razširjeno področje umetniških sistemov premika ali celo staplja meje med resničnostjo in umetnostjo. Zaradi intenzivnega vključevanja postaja stvarnost sama vse bolj material novodobne umetnosti, se estetizira1 in pridobiva ali razvija simbolne konotacije in metaforične ravni. Dejanskost (njena predmetnost) kot posoda možnih motivov in vsebin spodbuja tudi mnoštva nekonvencionalnih, eksperimentalno svobodnejših likovnih pristopov oziroma številne bolj zabavne in humorno naravnane likovne pripovedi. Akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe je na slovensko likovno prizorišče stopil sredi osemdesetih letih prejšnjega stoletja, prav v času, ko so se na Slovenskem konceptualna umetnost, minimalizem in neokonstruktivizem začeli odmikati in se je v ospredju likovnega zanimanja spet pojavil prenovljeno izčiščen, primaren, bolj direkten odnos do slikarstva. Likovno polje se je v tem času razvijalo s stopnjevanjem barvnega učinkovanja, odkrivanjem novih razmerij med barvno gostoto, likovno strukturo in dinamizmom oblik v prostoru, ki so združeno nakazovali prenovljeno ustvarjalno energijo in umetniške smernice. Barvne napetosti so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pogostokrat uresničevale v abstraktno obravnavanih podobah, razporejenih v raznovrstnosti svetlobno-barvnega plastenja. Barvne nanose so nekateri umetniki izvedli s hitrimi, sunkovitimi gestami, z ekspresivnim značajem, pri drugih pa so bili postopki nanašanja, prepletanja barv na različnih vertikalnih in horizontalnih poljih umirjeni. V takšnem slikarstvu se je figura mnogokrat odmaknila od umetnikovega zanimanja in tako imenovana nova podoba, ki se je postopno oblikovala sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, je pomenila odmik od lirične ali epske abstrakcije in vnovično naslanjanje na figurativno umetnost, umetnost predmetnega sveta. Pri Silvestru Plotjasu Sicoeju je bila oblikovana zunaj perspektive in vezana še na gotsko slikarstvo, ki je v evropskem slikarstvu po koncu starorimske umetnosti znova oblikovala likovno polje, likovni prostor kot bolj grobo teksturo, neprostorsko in škatlasto zamejeno, geometrično sicer premišljeno, a z veliko energijo novodobne likovne ekspresije, v kateri prevladuje posebno figuralno predmetno lebdenje z občutenjem večje likovne svobode.
The Young Pope
[…]
Vpogled v celoten Sicoejev opus razkriva nekatere smernice, značilnosti in likovno osebnostne poteze, ki jih je treba omeniti že na začetku te razprave. Zato bom najprej obravnaval umetnikovo oblikovanje likovnega prostora, upoštevanje barvnih nanosov in izraznost svetlobnih niansiranj ter nato vsebinsko-motivni svet, povezan s figuro in predmetnostjo, ki pritegne njegovo pozornost. Slikar razume likovni prostor kot barvno jasno in natančno geometrično zamejen element, v katerem je upodabljanje (figur in predmetov) pogostokrat povezano z določeno pripovednostjo. V slikah intenzivne barvne ploskve razdeljujejo različne (psihološke) modificirane pokrajine, v katerih se figure ali predmeti spremenijo v silovito konkretnost, obravnavano z ekspresivnimi likovnimi sistemi z vizualno določljivim, a pogostokrat tudi razsrediščenim jedrom. Različni barvni odtenki ter postopno stopnjevani svetlobni odsevi oblikujejo plastičnost figuralnih gmot, a največkrat brez izrazitih prostorskih globin. Poudarjena je ploskovitost, ki jo umetnik sčasoma razbija z različno velikimi, tudi zelo zelo velikimi formati. Tako številna platna večjih dimenzij učinkujejo, kot da se ne bi hotela končati, zamejiti s svojo telesnostjo, in tista z razpotegnjeno formo celo spominjajo na človeško telo. Spreminjanje meja pričakovanosti samo še podkrepi za slikarja značilno divjo in občasno skoraj nekontrolirano likovno gesto, največkrat prisotno v slikah kjer je vsebina podvržena večji samorefleksiji. Motivni svet se razvija kot osebna meditativna pokrajina, čustveno stanje pa se vizualizira v likovnih metaforah ali simbolih, z ustvarjanjem osebnega, celo proti ritualnosti upodobljenega likovnega sveta. Kompozicijsko prevladujejo prepleti oblik, umeščeni v diagonalna, vertikalna ali horizontalna razmerja, pogostokrat kot fragmenti, ujeti v barvnih prostorih, obogateni s svetlobnimi niansami. Slikar se v nekaterih slikah tako po izvedbi kot po učinku različno naslanja na pretekla obdobja, kot so kubizem, nemški ekspresionizem, tu in tam celo nadrealizem, predvsem pa sodobni pop art in najnovejši likovni sinkretizem, ki združuje različne sloge in načine upodabljanja, večinoma že uporabljene v preteklih likovnih obdobjih. Prav tako v številnih slikah slutimo posebne kubistične vplive, ki so se pri umetniku razgradili, raztegnili v t. i. »pankubizem«, kot sam avtor rad poudari, in so se skupaj z že omenjenimi slogovnimi vplivi umestili v t. i. »metamodernizem«, ki mi je v svoji širini pomenskosti veliko bližji kot postmodernizem, v katerega se skušajo umeščati nekatera Sicoeva dela, predvsem tista, ki se bolj naslanjajo (motivno vsebinsko in likovno tehnično) na popularno kulturo ali likovno preigravanje vsakdanjosti tudi z deideologizacije likovnih načel ter slikanjem celo nasprotujočih si motivnih, vsebinskih in s tem tudi pomenskih ravni. V takšno razdelitev likovnega prostora umetnik umešča predmetnost, geometrične oblike in razmerja teles kot nekakšnih razpirajočih se, predvsem pa vizualno gnetljivih substanc. Kolorit temelji na divji kromatiki različnih odtenkov močnih rdečih, modrih, zelenih, vijoličnih, rožnatih, oranžnih in rumenih nanosov z dodanimi črninami in belinami. Slike se skozi leta ustvarjanja barvno zgoščajo, razsvetljujejo in razširjajo; postajajo konkretni ali občasno tudi abstraktni prostori, v katere slikar vključuje predvsem žensko in moško telo. Vsebine teh slik so nabite z izrazito intimističnim svetom lastne izkušnje, dogodkov, ki so se ustvarjalcu še posebno vtisnili v spomin, in celo potrjujejo osebno prisotnost umetnika pri izbranem dogajanju in predvsem njegovo subtilno opazovanje preteklosti z reminiscencami na sedanjost. […] (dr. Sarival Sosič)
Grace Jones, 2004
»Estetski odnos izhaja iz kvalitativnih razlik, ki jih zavestno zaznamo in reflektiramo. Te kvalitativne razlike so med površinami, materiali, niansami, sestavnimi deli materialnega sveta s svojo strukturo in elementarnimi razporeditvami. Ne pomenijo, ne govorijo, ne prenašajo, temveč jih skušamo, diferenciramo, ugotavljamo in reflektiramo. Estetski sistemi so mnogopomenski, kompleksni, večplastni, in napaja jih bistvena metaforičnost in so obdarjeni z estetsko samoreflektivnostjo.« (Stefan Majetschak: Vzvišena Lepota. Lepota vzvišenosti. Razmišljanja o implicitni estetiki moderne umetnosti. V: Stefan Majetschak in Jožef Muhovič: urednika: Umetnost in forma. Ljubljana: Raziskovalni inštitut akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Inštitut Nove revije, Zavod za humanistiko, 2007, 93.)
Kubizma lačni banani, 2021
Božidar Zrinski: Slikarstvo, ki ima v sebi še duh po človeku
Silvester Plotajs Sicoe je v več intervjujih jasno povedal, da se mu zdi slikarstvo z duhom po človeku poseben izziv, saj lahko slika tako človeško dostojanstvo in kompleksno naravo kakor tudi težko razložljive neumnosti, ki jih ta naredi. V tem smislu Sicoe ne slika družbeno angažirane in kritične podobe človeka, zato njegovi protagonisti niso žrtve ali mitski junaki velikih zgodb, a kljub temu govorijo o določenem času, trenutkih in dejanjih, s katerimi so ga navdihnili.
Matador, 2004
Nenavadno bi bilo, če bi Sicoe danes naslikal portret oziroma sliko, na kateri bi imel glavno vlogo legendarni košarkar in poredni deček tega športa Dennis Rodman. Slike z Rodmanom v glavni vlogi kažejo Sicoejevo zanimanje za poseben duh po človeku, ki ga kontroverzni košarkar premore tako rekoč v vsaki svoji pojavi in kar Sicoe odlično ujame s svojimi portreti. Navdihovala ga je Rodmanova nepredvidljivost, ekscesnost, samosvoja drža in zanikanje avtoritete, čeprav se zdi, da je vendarle upošteval eno: to je bil legendarni klubski kolega Michael Jordan, ki je Rodmana leta 1998 na vrhuncu sezone NBA odšel iskat na zabavo, na kateri je ta vztrajal že četrti dan zapored. Rodman se je pod koše vrnil osvežen, in kot pravijo komentatorji in analitiki športa, boljši kot kadar koli. Sicoe je na Rodmanovih portretih zajel to odločenost, da si vzame, kar si je v tistem trenutku zaželel in kar je čutil, da mora storiti. Trdimo lahko, da niti fotografije ali številni medijski posnetki tistega časa ne prikažejo Rodmana tako, kot je to uspelo Sicoeju. Izrazit nasmeh, frizure vseh barv, tetovirano telo, vzkipljivost na igrišču, značilni skoki pod košem, prerivanje na robu pretepov se zdijo enakovredni Sicoejevi divji barvni paleti in mnoštvu pripovednih simbolov. To kaže, da je Sicoe ljubil, razumel in nenehno reflektiral medijske posebneže in njihovo uporniško držo, v kateri tudi sam še danes vztraja in s katero še vedno deluje ne samo divji, ampak tudi mladosten v srcu. Dennis Rodman je za Sicoeja medijski konstrukt, nekaj, kar je obstajalo samo v 90. letih in je v širšo javnost prihajalo z mediji, časopisi, televizijskimi oddajami in filmi. Vsesplošna in globalna pojavnost, kakršno poznamo danes, še ni bila razvita. Paparaci so imeli pomembno vlogo, prav tako uredniki in lovci na senzacije. Bilo je pomembno, da novico objaviš prvi. Danes se zdi, da je pomembneje, da novico vidi čim več ljudi, všečnost in klikabilnost so zamenjali barvitost in sprogramiran glamur medijske scene, čemur je najbolj ustrezal prav Rodman. Sicoe v njem ne vidi zgolj osebnosti in v njem ne išče razmišljujočega in izgubljenega romantičnega junaka. Sicoe slika antijunaka, nekoga, ki si to želi biti, nekoga, ki lahko igra po pravilih, a jih vseeno zavestno krši – že z obnašanjem na parketu ali pa z ekscesi zunaj njega. Dennisove roke so bile povsod, podobno kakor je na Sicoejevi sliki Rodmanova roka iz leta 1999. Košarkar je bil znan po tem, da je imel izjemen razpon rok in talent za skakanje za žogo in lovljenje izgubljenih žog. Nemalokrat je v svoji požrtvovalnosti, da bi rešil žogo, poletel med gledalce in vse to ga je samo utrjevalo kot športnika in vplivno medijsko osebnost. Tisti Rodmanovi roki pa je Sicoe precej let pozneje, leta 2013, naslikal še Jordanovo roko, ki je Rodmana nekaj let prej povlekla iz postelje, stran od pijače in drog, nazaj pod koše.
Silvester Plotajs Sicoe – Portret umetnika, foto Ita Plotajs
Duh po človeku izraža še nekaj portretov ključnih osebnosti za Sicoejevo slikarstvo, med katerimi zagotovo izstopa portret Grace Jones – še ene legendarne performerke, ki je s svojo graciozno, strašljivo in hkrati nerazložljivo lepoto polnila medije. Vsak njen medijski nastop je bil spektakel popularne kulture: glasbeni, filmski, na odru, manekenski brvi ali reklamnem panoju. Mimo nje tudi Sicoe ni mogel. Bila je ustvarjena, da jo portretira. S cigareto v ustih, podobno kot na naslovnici svojega albuma, nas gleda odločno, a rahlo odmaknjeno. Njen obraz je kot maska, na njem ni najti niti kančka poduhovljenosti ali romantične zasanjanosti, zmedenosti in odsotnosti. Njen portret brez pretiranih čustev kaže na tukaj in zdaj odločne biti tedanjega časa.
To, kar sta v medijskem svetu postala in dosegla Rodman in Jones, ne bi bilo mogoče brez kraljice popa Madonne. Ta si je na začetku devetdesetih dobesedno pokorila medijski in glasbeni svet. S svojim delovanjem je postala simbol nenehne telesne in vsebinske transformacije. Premišljene in do potankosti izdelane nastope je krasila z dovršeno koreografijo in številnimi provokacijami, v katerih je rada izpostavljala svoje telo in užitek v pop estetiki. Leta 1993 je bila za Sicoeja idealen model za portret, ki ga danes lahko uvrščamo med njegove najpomembnejše slike. Na štiri metre in pol dolgem triptihu jo je namenoma upodobil trikrat. Trije deli delujejo kot tri fotografije ali trije prizori iz filma ali videa, na katerih so jasno začrtane le njene ustnice, po katerih jo prepoznamo, medtem ko se njeno telo iz prizora v prizor spreminja. Sicoe je s portretom Madonne ustvaril enega prvih lastnih arhetipov oziroma »prasliko« ali pa »predsliko«, ki jo je pozneje samo še izpopolnjeval. Neskončno barvno paleto je nadgradil s pastoznim nanosom in ob drugih materialih poudaril tudi materialnost barve same in tako opozoril še na telesnost same slike. S portretom Madonne je začrtal svoje zanimanje za kulturne in medijske ikone časa ter tako začel ustvarjati svoj pop parnas. Kot eden redkih naših umetnikov ali celo edini se je zavedal pomena in nenehne transformacije telesa v popularni medijski kulturi na začetku devetdesetih let in je to načrtno raziskoval tudi v lastni slikarski praksi. […] (Božidar Zrinski)
Veliko srce, 2002, foto T. Lunder
Silvester Plotajs Sicoe (r. 1965, Ljubljana) je leta 1988 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral pri profesorju Emeriku Bernardu ter tam nadaljeval podiplomski študij slikarstva pri profesorju Gustavu Gnamušu in grafike pri profesorju Lojzetu Logarju. Leta 1990 se je študijsko izpopolnjeval pri profesorju Martinu Tissingu na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem. Od leta 1992 deluje kot svobodni ustvarjalec. Kot svobodni umetnik ustvarja v Ustvarjalnem centru Švicarija v Ljubljani.
Odprtje razstave
Pogovor o sodobnem slikarstvu: Silvester Plotajs Sicoe, Katarina Hergouth, Marko Košan, Božidar Zrinski in dr. Sarival Sosič
Projekcija filma: SICOE PUNK KUBIST
Vodstvo po razstavi z umetnikom: Silvester Plotajs Sicoe
Vodstvo po razstavi: Silvester Plotajs Sicoe in Božidar Zrinski
Kuratorsko vodstvo po razstavi: Silvester Plotajs Sicoe in dr. Sarival Sosič
Predstavitev kataloga na Svetovni dan knjige in vodstvo po razstavi: Silvester Plotajs Sicoe in dr. Sarival Sosič
Marijan Zlobec