Izjemni belgijski basbaritonist José van Dam je umrl v starosti 85 let. V 30 letih – v 23 sezonah – je pustil svoj pečat na Salzburškem festivalu. Debitiral je kot Emilio v de’ Cavalierijevi operi Rappresentatione di anima e di corpo leta 1968. Sledile so številne nadaljnje vloge, predvsem v Mozartovem in Verdijevem repertoarju, pa tudi Escamillo v Carmen ali Jochanaan v Salomi.
José van Dam, foto Opera National de Paris
José van Dam je v Salzburgu nastopal tudi kot koncertni izvajalec. Mnogi obiskovalci festivala so njegovo izvedbo basovskega parta v Verdijevem Messa da Requiem pod taktirko Herberta von Karajana opisali kot nepozabno, pri čemer je nastopil ob boku Anne Tomowe-Sintow, Agnes Baltsa in Joséja Carrerasa.
José van Dam v naslovni vlogi Saint François d’Assise Olivierja Messiaena, Salzburški festival, 1998, foto SF/Bernd Uhlig
Z zelo priznano interpretacijo naslovne vloge v Messiaenovi operi Saint François d’Assise, ki jo je Peter Sellars režiral v letih 1992 in 1998 na odru Felsenreitschule, se je José van Dam zapisal v zgodovino festivala.
»Na nek način mi je ta nastop spremenil življenje,« se spominja umetniški direktor Markus Hinterhäuser. »V tej vlogi José van Dam ni bil zgolj pevec, bil je utelešenje. Imel je tiho avtoriteto, mešanico ponižnosti in moči, kar natančno ustreza temu, kar je Messiaen mislil, ko je ustvaril vlogo svojega Frančiška.«
José van Dam, foto Olyrix/Naomi Baumgartl
José van Dam je na Salzburškem festivalu skupaj odigral 186 predstav. Kot simbol žalovanja bo nad Großes Festspielhaus plapolala črna zastava .
(Nekrolog Salzburškega festivala, SF, 20. februar 2026)
José van Dam kot Sveti Frančišek
Biografija
Belgijski basbaritonist José van Dam se je rodil 25. avgusta 1940 v Bruslju. Izhajal je iz delavskega razreda in bil oče mizar, zato se mu ni zdelo, da bi se posvetil operni karieri. Pri enajstih letih se je pridružil cerkvenemu zboru, dve leti pozneje pa je začel s formalnim poukom. Pri sedemnajstih letih se je vpisal na bruseljski konservatorij. Po diplomi na konservatoriju se je po več zelo odmevnih nastopih na pevskih tekmovanjih leta 1961 pridružil Pariški operi, kjer je debitiral kot Priam v Berliozovih Trojancih. Omejen je bil na manjše vloge, z nekaj izjemami, predvsem kot Escamillo v Bizetovi Carmen, kjer je debitiral leta 1964. Leta 1965 je zapustil pariško operno skupino in se preselil v Grand Théâtre de Genève, kjer je ostal dve leti, preden se je na povabilo Lorina Maazela pridružil Deutsche Oper Berlin. Med svojo rezidenco v Zahodnem Berlinu, od leta 1967 do 1973, je debitiral z nekaterimi svojimi največjimi vlogami, kot so Simon Boccanegra (Verdi), Leporello v Don Giovanniju (Mozart) in Filip II. v Don Carlosu (Verdi). Debitiral je tudi na nekaterih večjih odrih, zlasti v Salzburgu, kjer je leta 1968 pel Timea v Cavalierijevi Reprezentaciji duše in telesa.
Mladi José Van Dam je postopoma rasel. Leta 1971 je po nastopu v vlogi Dona Fernanda v Fideliu (Beethoven) v Salzburgu začel dolgoletno sodelovanje s Herbertom Karajanom. Določeno ambivalentnosti je kazal do vloge Escamilla (Carmen), saj je bil bahavi toreador antiteza njegove skromne in umirjene osebnosti.Vlogo je ponovil ob številnih priložnostih, med drugim tudi na svojem debiju v Scali leta 1972 pod taktirko Georgesa Pretra. Naslovno vlogo v Mozartovi Figarovi svatbi je pel v Pariški operi na premieri legendarne produkcije Giorgia Strehlerja leta 1973. Istega leta je debitiral v Covent Gardnu kot Escamillo, z vlogo, ki jo je ponovil na svojem debiju v MET leta 1975.
Morda zaradi svojega frankofonskega porekla ostaja njegovo ime najtesneje povezano s francoskim repertoarjem, zlasti z vlogo Golauda v Debussyjevi operi Pelleas in Melisanda, ki jo je na nepozaben način odigral na Karajanovem posnetku z Berlinsko filharmonijoleta 1978. Istega leta je bila na platnu ovekovečena še ena mitska vloga, in sicer s filmom Don Giovanni Josepha Loseyja, kjer je igral Leporella, platno pa si je delil z Ruggerom Raimondijem, Kiri Te Kanawo in Tereso Berganza.
Leta 1983 je imel čast ustvariti naslovno vlogo v Messiaenovi operi Sveti Frančišek Asiški v Pariški operi. Njegova izvedba je bila triumf in ostaja prva izbira za večino oživitev tega dela. Leta 1988 se je briljantno podal v filmsko industrijo, ko je odigral vlogo Glasbenega mojstra v operi Gérarda Corbiauja. Od takrat je ostal eden vodilnih basbaritonistov, med drugim je upodobil Mefistofela na posnetku Gounodovega Fausta pod taktirko Michela Plassona, Svetega Frančiška Asiškega v Salzburgu leta 1992, Mefistofela v Berliozovem Faustovem prekletstvu v milanski Scali leta 1994 s Seijijem Ozawo in Golauda v Pelléasu in Melisandi v Pariški operi leta 1997 v produkciji Boba Wilsona.
Od odra bruseljske opere La Monnaie se je poslovil leta 2010 v naslovni vlogi Massenetove opere Don Kihot, nato pa se je posvetil poučevanju. Leta 2017 je v Pariški operi posodil glas Govorniku v Čarobni piščali. Umrl je 17. februarja 2026 v starosti 85 let.
Marijan Zlobec