Marjana Lipovšek je v milanski Scali debitirala že leta 1982 v Verdijevem Falstaffu pod dirigentskim vodstvom Lorina Maazela. Dogodek je odmeval v Sloveniji, najbolj po zapisu hrvaškega glasbenega publicista in menedžerja Dragana Lisaca, ki je tedaj živel v Milanu in spremljal svetovno pevsko in dirigentsko elito, ki je nastopala v Scali, pa tudi drugod. Tedaj je začel objavljati v Delu, občasno pa še v revijah, kot je bil takrat Stop. Iz te revije objavljamo pogovor z Marjano Lipovšek v Milanu. Iz teksta je razvidno, da sta se prvič srečala na mednarodnem pevskem tekmovanju v Pulju štiri leta poprej, 1978, ko je Lipovškova kot mlada pevka prejela tretjo nagrado. Ta podatek je v njeni biografiji prezrt.
Ljubljančanka Marjana Lipovšek dosegla odlične rezultate, čeprav poje šele tri leta – Uspehi v milanski Scali in na festivalu v Salzburgu
Bleščeč začetek (kariere)
MILANO – Nedvomno je največja želja vsakega opernega pevca, da bi vsaj enkrat v karieri nastopil na odru milanske Scale in zapel na festivalu v Salzburgu. Milanska Scala je prav gotovo prva operna hiša, prav tako kot je salzburški festival priznano najuglednejši v svetu. Želja se izpolni le redkim, predvsem pa tistim, ki so svojo vrednost dokazali že poprej, v drugih glasbenih središčih.
Zatorej je toliko bolj neverjetno, da se je to zgodilo prav Ljubljančanki Marjani Lipovšek na začetku svoje kariere. Neverjetno zategadelj, ker je to dosegla na samem začetku svoje kariere. Petje je študirala v Gradcu in na Dunaju, od koder jo je pot vodila naravnost v Scalo in na festival v Salzburg, ne da bi poprej nastopila na kateremkoli jugoslovanskem ali italijanskem odru.
Čas njenega debuta v lombardijski metropoli smo izkoristil in v pogovoru z njo poizkušali izvedeti kaj več o njeni karieri in načrtih.
“Rojena sem v Ljubljani in izhajam iz glasbene družine. Oče je pianist, pa tudi mama je bila. Ker pa je v družini pet otrok, nisem imela možnosti, da bi se resneje posvetila glasbi,” nam je povedala na začetku pogovora in pristavila, da je v Ljubljani končala glasbeno pedagogiko, kajti njena prvotna namera je bilo poučevanje in ne petje.
Kako to, da ste kljub temu postali pevka?
“Na Dunaj sem šla zato, ker me je to mesto umetnosti že od nekdaj privlačevalo. Obiskala sem tudi več opernih predstav, ki jih na Dunaju ne manjka. Vsak večer lahko izbirate vsaj med petimi, šestimi koncerti. Tako so slučajno odkrili, da imam lep glas.”
Obnovljena predstava Falstaffa v režiji Giorgia Strehlerja in na sceni ter v kostumih Ezia Frigeria, foto Scala/Brescia in Amisano
Petje je najprej študirala v Gradcu, kasneje pa na Dunaju pri prof. Handlovi in nekdaj znanem pevcu Gottfriedu Horniku.
Moje prvo srečanje z Marjano je bilo bolj ali manj naključno. Bilo je pred štirimi leti, ko je bil v Pulju mednarodni natečaj mladih opernih pevcev. Predsednik žirije je bil nekdaj znameniti tenor Mario Del Monaco. Med množico kandidatov, ki so v Pulj prišli z vseh petih kontinentov, je bila tudi Marjana Lipovšek. Kljub dejstvu, da je imela večina mladih pevcev za seboj že bolj ali manj uspešno kariero, se je Marjana odlično odrezala. Še več, osvojila je tretjo nagrad.
“Po tekmovanju sem odšla na Dunaj, kjer sem se priključila Studiu za mlade pevce, ki je obstajal v sklopu tamkajšnje opere,” je nadaljevala Marjana. Za razliko od njenih številnih kolegov in kolegic je Marjana že zelo zgodaj dobila priložnost, da stopi na oder. Njena prva vloga je bila v Wagnerjevem Parsifalu, sledili pa so nastopi v Puccinijevih operah Sestra Angelica, Gianni Schicchi in drugih.
Na zadnji obnovi Falstaffa iz leta 1980 po 45 letih (2025) je bil dirigent Daniele Gatti, naslovno vlogo Falstaffa pa je pel Ambrogio Maestri, foto Scala//Brescia in Amisano
Glasbeni strokovnjaki in dirigenti so kaj kmalu opazili, da ima poleg lepega glasu tudi izredno izenačenost tonov in da so tisti globlji nekaj povsem novega, prav tako kot je nevsakdanji že sam način, kako se loteva petja. Pevke, ki združujejo vse te kvalitete, so sila redke, zatorej ni čudno, da ji je bila pot med svetovno elito široko odprta. Zanjo so se začeli potegovati številni dirigenti, ki so jo vabili na svoje koncerte. To je vsekakor za vsakega umetnika veliko priznanje.
Danes je Marjana Lipovšek članica Hamburške opere. Kako so jo angažirali, pa nam bo povedala sama.
“Na Dunaju in v Salzburgu sem pogosto pela pod taktirko Christopha von Dohnanyja, ki je že dalj časa tudi generalni direktor Hamburške opere. Nekega dne me je vprašal, če bi nemara hotela priti v Hamburg. Čeprav je bila ponudba na moč vabljiva, se nisem mogla kar na mah odločiti. Dunaj je lepo mesto, zelo ga imam rada. Na koncu sem se kljub temu odločila in ponudbo sprejela.
Na Dunaju sem nastopala v manjših vlogah, res je, bilo je tudi nekaj glavnih, v Hamburgu pa so mi zagotavljali glavne vloge, napisane predvsem za mezzosopran in pa alt, kar je tudi v največji meri vplivalo na mojo odločitev,” pravi Lipovškova, ki je medtem gostovala že na vseh večjih svetovnih odrih, v Parizu, Londonu, na Dunaju, v Berlinu, Münchnu, Frankfurtu, Salzburgu…
Med njene najpomembnejše nastope vsekakor sodijo tisti v milanski Scali in Salzburškem festivalu.
Isti Falstaff leta 1980 in 2025, foto Scala/Brescia in Amisano
V Scali je nastopila v seriji predstav Verdijeve zadnje opere Falstaff, kjer je interpretirala dokaj nehvaležno, poleg tega pa tudi izredno težko vlogo Quickly. Danes v svetu praktično ni operne pevke, ki bi bila popolnoma kos tej vlogi, mlada Ljubljančanka pa jo je izpeljala zako uspešno, da ji je umetniški direktor Scale Siciliani obljubil nove nastope, direktor RAI Vidusso, sicer iz Milana, pa je z njo takoj sklenil dogovor za nastop pred malimi zasloni.
“V začetku novembra me čaka nastop na otvoritvenem koncertu v Milanu, kjer bom pela v Lisztovem oratoriju Christus, kar mi je v veliko čast in zadovoljstvo, saj bodo tam zbrana vodilna imena med koncertnimi izvajalci.”
“Pravzaprav je vaša kariera še sorazmerno kratka, pa kljub temu že obogatena z nastopom v Scali. Čemu pripisujete tako nagel vzpon ?”
“Po pravici povedano, pravega odgovora niti sama ne vem. Vse to sprejemam kot nekakšno pravljico, zdi se mi kot sanje. Mislim, da je sreča odločilen faktor v človekovem življenju, še posebno pomembna pa je za kariero opernega pevca. Brez nje mnogi sicer zelo sposobni umetniki ostanejo brez angažmaja, propadejo enako hitro, kot so se povzpeli, na drugi strani pa so nekateri pevci, zelo skromnih zmožnosti, a z obilo sreče, dobesedno kopljejo v ponudbah. Poglejte, sama sem imela doslej res zvrhano mero sreče. Tudi moje sodelovanje na festivalu v Salzburgu je v bistvu splet zares srečnih okoliščin,” pojasnjuje Marjana.
Falstaff leta 1980 in 2025, foto Scala/Brescia in Amisano
“Na festivalu bi morala nastopiti znana mezzosopranistka Brigitte Fassbender. Zapela naj bi 24 pesmi Franka Martina, ki so prelepe, a tudi izredno težke. Naključje pa je hotelo, da je pred nastopom zbolela, tako da je morala odpovedati. Brigitte je vedela, da sem nekatere od teh pesmi že pela, zato me je upravi festivala predlagala kot zamenjavo. Drugega jim tudi ni preostalo, saj je bilo skoraj nemogoče najti pevko, ki bi imela te pesmi v svojem repertoarju,”pravi ljubljanska umetnica.
Tudi tokrat je Lipovškova dokazala, da ima poleg poguma zavidljive glasovne kvalitete.
“Vadila sem dneve in noči,” poudarja, seveda pa ji ni žal naporov, ki jih je vložila v ta podvig. kajti kritike avstrijskega in svetovnega časopisja so bile takšne, da si boljših ne bi mogla želeti.
Marjana je s svojim petjem popolnoma osvojila razvajeno festivalsko občinstvo, ki ji je ob koncu priredilo prave ovacije, samo ploskanje je trajalo več kot deset minut.
Dolgo časa je pela v Dunajski operi, zdaj pa je z dušo in telesom zapisana hamburški operni hiši. Prva je bila v času Herberta von Karajana prav gotovo vodilna v svetu, druga je to postala z Rolfom Liebermannom. O teh dveh odrih sem želel zvedeti nekaj več, zanimalo me je, kje bolje in lažje dela in ustvarja.
“Dunajska opera je nedvomno boljša, ima tudi več denarja, z denarjem pa se vse doseže, v tem primeru to pomeni: imeti najboljše dirigente in režiserje, najbolj znamenite operne soliste. Nikakor pa ne gre zmanjševati ugleda, ki ga uživa hamburška hiša, ki slovi po kvalitetnih predstavah. Povsem dovolj je, če naštejem samo nekaj imen, npr. Placido Domingo, Monserrat Cabalé, Mirella Freni, Luciano Pavarotti in mnogi drugi, ki zagotavljajo visoko raven predstav v Hamburgu.
Falstaff v Scali 1980/2025, foto Scala/Brescia in Amisano
“Katera pevka vašega kova vam je najbolj pri srcu? Imate svoj vzor ?”
“To je v prvi vrsti dunajska altistka Christa Ludwig, ki ima nenavadno obširen repertoar, sestavljen iz del različnih stilov, poleg tega pa so njene interpretacije res prvorazredne. Mislim pa, da ne obstaja pevка, ki bi bila lahko absolutni vzor, preprosto zato, ker ima ena nekaj, česar druga nima, in obratno. Kar se tiče italijanskega renertoarja, tu je brez dvoma najboljša Giulietta Simionato, ki je bila že skorajda nedosegljiva,” zatrjuje Marjana, zraven pa ne pozablja na kvalitetne jugoslovanske mezzosopranistke in altistke, kot so Biserka Cvejić, Ruža Baldani, Marija Radev.
“Z Baldanijevo sva skupaj peli v Renskem zlatu v münchenski operi. Ima ízrazito lep glas in je zelo muzikalna. Biserka je prav tako v samem svetovnem vrhu, medtem ko sem Marijo Radev poslušala še zelo mlada, spominjam pa se je tudi kot odlične igralke.”
Na vprašanje, kateri izmed njenih kolegov so jo najbolj očarali, je odgovorila takole:
“Med tenoristi je Placido Domingo brez prave konkurence, moja najljubša sopranistka je Mirella Freni. Skoraj ne morem verjeti, da sem skupaj z njo pela v Falstaffu v Scali. Priznati moram, da mi je srce takrat precej razbijalo, čeprav me je pred nastopom nenehno bodrila. Nasploh je čudovit človek!”
Domala nepojmljivo je, da je Lipovšek pela že na vseh priznanih odrih sveta, pri nas pa je nastopala le v koncertnih dvoranah v Ljubljani in Zagrebu ter na dubrovniškem festivalu.
“Kdaj vas bodo lahko slišali tudi domači ljubitelji opere ? ” sem jo vprašal na koncu najineg nega pogovora.
“Ne morem povedati, kdaj se bo to zgodilo, kajti moj repertoar je dokaj specifičen glede na izbor, ki ga imajo naše operne hiše. Zaenkrat je torej možnost, da bi končno nastopila pred domačo operno publiko, žal, zelo majhna. Svoje bivanje v Hamburgu bom izkoristila tako, da bom v svoj program uvrstila vloge iz nekaterih Verdijevih oper, v prvi vrsti bosta to Aida in Trubadur, pozneje pa še Don Carlos. Še vedno sem mlada, časa imam dovolj in tudi mudi se mi ne nikamor. (STOP 29. IV. 1982)
Dragan Lisac
Lisac, Dragutin, glasbeni menedžer in publicist (Vinkovci, 1. XI. 1921 podatka o smrti nisem našel). Leta 1940 je maturiral na gimnaziji v Vinkovcih in leta 1948 študiral na Pravni fakulteti v Zagrebu. Od 1951 do 1966 je bil menedžer in pravni svetovalec pri zagrebškem “Varieteju”. Od 1966 je delal v Milanu, v Združenju italijanskih opernih umetnikov (ALCI) 1967–1976, nato kot samostojni menedžer pevcev (Nicolai Gedda). Hkrati je bil v šestdesetih in sedemdesetih letih umetniški svetovalec Opernega festivala v Opatiji in Splitskega poletnega festivala, v devetdesetih letih pa ljubljanskega festivala, o tujih glasbenih dogodkih, zlasti festivalih in opernih predstavah v Italiji, pa je poročal v številnih periodičnih publikacijah, kot so Oko, Večernji list, Vjesnik, Večernje novosti (Beograd), Opera News and Musical America (New York), Opera (London), Oper und Konzert (München), L’Opera in Rassegna musicale Curci (Milano), Il Piccolo (Trst). Promoviral je mlade in priznane domače operne umetnike v tujini ter organiziral gostovanja pri nas (Nicolai Gedda, Giuseppe di Stefano, Ettore Bastianini, Mario del Monaco, Leo Nucci, Carlo Bergonzi, Jean Madeira, Magda Olivero), za kar je leta 1999 v Zagrebu ustanovil fundacijo Belcanto. V Sloveniji je največ objavljal v Delu v osemdesetoih in devetdesetih letih, v času urednikov Kulturne redakcije Tita Vidmarja in Jožeta Volfanda.
Predstave Verdijevega Falstaffa v Scali leta 1982 so bile ponovitev premiere in odprtja nove sezone 7. decembra leta 1980, ki jo je prav tako dirigiral Lorin Maazel, režiser je bil Giorgio Strehler, scenografa in kostumografa pa Ezio Frigerio in Mauro Pagano.Med pevci so bili Juan Pons, Bernd Weikl, Peter Kelen; Piero De Palma, Sergio Tedesco, Luigi Roni; Mirella Freni, Patricia Wise, Jocelyn Taillon, Kathleen Kuhlmann, Walter Valdi, Christian Duncan…
To produkcijo Falstaffa so zatem še ponavljali; leta 2004 je predstave Falstaffa dirigiral Riccardo Muti, leta 2025 pa Daniele Gatti. Vmes so leta 2014 izvedli Falstaffa v režiji Roberta Carsena.
Premiero leta 1980 je predvajala RAI in je sedaj arhivirana na voljo vsem gledalcem.
Marijan Zlobec