V februarju častimo Franceta Prešerna, ki je s svojo poezijo slovenski jezik in literaturo povzdignil v vrhove evropske kulture in umetnosti. Podeljujemo nagrade v njegovem imenu, po njem poimenujemo svoj državni kulturni praznik. A kultura pomeni prodreti do srčike, bistva, korenin, pomeni uzreti cvet v vsej njegovi lepoti, ne le v njegovi barvi ali zgolj v vonju. Zakaj vzbrstela je iz trenutka, ko se je človek pogreznil vase in v svojem srcu, duši, duhu, kakor koli skozi zgodovino to že poimenujemo, začutil, da hoče narediti nekaj drugega in drugačnega od zgolj dnevnega zadovoljevanja svojih bioloških potreb. Začutil je, da se želi dotakniti sočloveka z lepoto besede, glasu, podobe, dati svoji človečnosti in človeškosti pravico, da sobiva z njim v sicer pustem in na voljo do moči obsojenem svetu vsakodnevnega pehanja za materialnimi dobrinami.
Prešeren je kulturo in umetnost še čutil na eni strani kot globok osebni upor zoper diktaturo takratnih oblastnikov, kot kritiko družbe in »junakov« svojega časa ter na drugi kot odkrito, pokončno pričevanje o neutajljivi ljubezni do domovine, spoštovanju prijateljstva med slovanstvom in miru med narodi vsega sveta. Danes umetnost pogosto le še sledi »praznoti« nihilističnega razvrednotenja vrednot in temu stanju duha ponižno prikimava, tako da je Prešernovo ime le še vsakoletni obvezni termin ob kulturnem prazniku. Ali še slišimo njegov klic, da bodimo »prijat’li«, »bratje«, da je mladina »naš up«? Ali si upamo po Prešernovo priznati, da »ljubezni domačije / noben naj vam ne vsmrti strup« in da bomo kot narod obstali le, če bodo »prelepe, žlahtne rožice« Slovenke dale »zarod nov«, ki bo to pesnikovo ljubezen do domovine negoval tudi v 21. stoletju? Kaj bi danes porekli o tistih, ki s Prešernom prešerno vzklikajo: »Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet« ali »prost, ko je bil očakov / naprej naj bo Slovencov dom; / naj zdrobe / njih roke / si spone, ki jih še teže«.
Franceta Prešerna prebiramo selektivno, iz njegove neizmerne zakladnice vzamemo samo tisto, kar nam koristi ali kar nas ne more prignati pod brezčutno giljotino javnega mnenja, ki ga ne moti edinole laž, da v sladkobnih besedah o Prešernu ni več niti kančka Prešernovega duha.
Podobno se dogaja s Slovensko matico. Vsem se zdi tako neizmerno častitljiva, dragocena in neponovljiva, v resnici pa se jo je vedno bolj odrivalo na skrajni rob našega zgodovinskega spomina, ne da bi dobila mesto, ki bi ji v naši nacionalni zavesti moralo pripadati. In ob 4. februarju, ko je Slovenska matica praznovala svoj 162. rojstni dan, je najbolj na mestu vprašanje, ali bi se ji morda godilo bolje, če bi se – enako kot mi ob Prešernu – odrekla svojemu poslanstvu, to je skrbi za slovensko kulturo, znanost, knjigo in jezik. Bi se potem otresla zmerljivk o nacionalizmu, klerikalizmu, provincializmu …? Toda kaj bi potem razen njenega imena zares ostalo od nje?
Dr. Ignacija Fridl Jarc,
tajnica-urednica Slovenske matice