Med največjimi slovenskimi dogodki v klasični glasbi leta 1977 je bila izvedna Berliozove dramske simfonije Romeo in Julija v zagrebški koncertni dvorani Samo Hubad je takrat praznoval šestdesetletnico (rojen je bil 17 julija 1917, umrl pa 31. avgusta 2016). Ob jubileju in po nastopih v Ljubljani, na Dunaju in v Zagrebu, o čemer bom tu še poročal, sem v Sobotni prilogi Dela objavil pogovor z njim. Zanimivo je, da ga je pred objavo prišel na Delo, takrat še na Tomšičevi ulici, prebrat in avtorizirat.
Pogovor ob jubileju
Poklic glasbenika;
nikoli končano delo
Samo Hubad: Manjka nam načrtne kulturne ekspanzije, čeprav se s svojimi najboljšimi deli lahko primerjamo s tujimi mojstri
Ime slovenskega dirigenta Sama Hubada v povojni glasbeni zgodovini ni povezano samo z ljubljansko Opero, Slovensko filharmonijo in RTV, marveč — tako kot pri vseh pravih umetnikih – s kar najširšim glasbenim in kulturnim prostorom. Zato tudi ni naključje, da se je pogovor s šefom dirigentom simfoničnega orkestra RTV Ljubljana ob njegovem življenjskem jubileju – ob 60-letnici, začel po »jubilejnem« koncertu v Križankah v okviru ljubljanskega Festivala, nadaljeval pa šele čez teden dni. Samo Hubad je namreč brez pravega odmora popeljal svoje godbenike na Dunaj. Tu so v okviru mednarodnega cikla koncertov »glasbeno poletje 1977« navdušili skoraj štiri tisoč poslušalcev.
Leta 1941 je dirigent Samo Hubad imel po srečnem naključju prvi koncert v Ljubljanski filharmoniji — gostovanje je odpovedal neki tuj dirigent. Naključen pa je bil tudi njegov operni začetek: dirigent Niko Štritof je zbolel in zato Hubadu zaupal izvedbe opere »Mrtve oči« Eugena D’Alberta.
Samo Hubad med dirigiranjem Romea in Julije v Zagrebu, foto Marijan Zlobec iz pozicije v zboru
Študiral je na Akademiji za glasbo kompozicijo in dirigiranje. Izpopolnjeval se je v Salzburgu na glasbeni akademiji »Mozarteum« pri Carlu Zecchiju. Kratek čas je študiral v Pragi pri Vaclavu Talichu. Po vojni je postal dirigent simfoničnega orkestra Radia Ljubljana, in ko je bila ponovno ustanovljena »Slovenska filharmonija«, je pri njej ostal kot dirigent osemnajst let s triletnim premorom, ko je bil direktor Ljubljanske opere SNG. Od leta 1966 je šef — dirigent Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana.
Odločilne so javne izvedbe
Samo Hubad je eden izmed redkih slovenskih dirigentov, ki že od začetka svojega dirigentskega delovanja podpira slovensko glasbeno ustvarjalnost.
Kakšne so bile možnosti za izvajanje slovenske glasbe nekoč, kakšne so danes? Kako se spreminja glasbena in družbena klima v njen prid?
»Od vsega začetka, ko sem dirigiral v Slovenski filharmoniji, sem imel za svojo kulturno in narodno dolžnost, da omogočam po najboljši moči slovenskim skladateljem izvedbe njihovih del in jim tako pomagam do občinstva. Mislim, da je to kulturna naloga vsakogar, ki se ukvarja s poustvarjalnostjo. Zavedal sem se odgovornosti te naloge, kajti pozneje se je izkazalo, da je bila prav od kvalitete posameznih izvedb odvisna življenjska moč novega slovenskega dela. Dela, ki so imela na koncertih uspeh, so pozneje opazili tudi mlajši dirigenti in jih ponovno izvajali. Za pomembnost dela so odločilne predvsem javne izvedbe, ker tako avtor kot izvajalec pričakujeta odziv občinstva. Verjetno pa je prav radijski medij zakrivil, da je šla glasbena umetnost v eksperimentalnem pogledu včasih tako daleč, da se je ločila od poslušalcev. Za skladatelja, ki je bil vselej vezan na odziv pri občinstvu tudi materialno, je postal nenadoma prav ta stik sekundarnega pomena.
Možnosti izvajanja sodobnih slovenskih del so zdaj neprimerno večje, kot so bile pred vojno: tedaj ni bilo niti stalnega simfoničnega orkestra, na leto pa sta bila v Ljubljani le dva koncerta. Prelomnico je pomenila šele ustanovitev Slovenske filharmonije. Danes pa že lahko rečem, da ni nobenega slovenskega dela, ki bi ostalo v predalih, in da smo s poustvarjalnostjo na tekočem. Mislim, da se je tudi občinstvo v tem času spremenilo. Pred vojno in kmalu po njej je bilo naklonjeno slovenski glasbi iz narodnega ponosa, danes pa gleda na našo glasbeno ustvarjanje kot na del širše kulture in enakovredni del jugoslovanske glasbe. Res pa je, da ima naša muzikologija do slovenske povojne glasbe še velik dolg: še vedno »mečemo« vse kompozicije v »isti koš« in jih, lahko bi dejal, sploh ne ocenjujemo. Verjetno se vsakdo boji, da se ne bi ponovila znana usoda opere Carmen, ko je po neuspeli premieri doživela svetovni uspeh. Pri Slovencih pa je verjetno odločilno tudi to, da se bojimo zamer in da ne znamo prav ceniti in spoštovati dela nekoga drugega, čeprav nismo bili nikoli tako odvisni drug od drugega, kot smo prav danes.«
Še vedno neenotni…
Samo Hubad omeni že staro resnico o bagatelni stimulaciji skladatelja, o honorarjih, ki so nižji, kot jih dobi prepisovalec notnega gradiva, o slabi propagandi in pomanjkanju tradicije – velikih imen iz naše glasbene zgodovine.
»Danes se sicer prebijamo v glasbeni svet, vendar bolj po naključju: manjka nam načrtna kulturna ekspanzija kljub temu, da se s svojimi najboljšimi deli lahko primerjamo z najboljšimi stvaritvami tujih mojstrov. Vendar so kriteriji ocenjevanja še vedno nestalni, včasih jih sploh ni ali pa so bolj ali manj osebna mnenja.«
Glasbeno področje — ustvarjanje in poustvarjanje — je verjetno eno izmed najbolj zamotanih, ko gre za uveljavljanje samoupravljanja. Specifičnost glasbenega poklica se kaže skozi težko določljive kvalitativne lastnosti in organizacijske oblike; prevečkrat so formalno-pravna določila v nasprotju z zahtevami medija, ki ga obravnavajo.
»Po mojem izvirajo težave iz dejstva, da ni»mučnejše« usode kot biti povprečen glasbenik ali sploh umetnik. Ne samo, da prinaša ta usoda zagrenjenost, marveč ima še precej večje posledice. Ker so dobri — kot povsod — v manjšini, se začenjajo problemi ravno tu. Tu je ključ, ki kaže, da so problemi v vodenju umetnostnih ustanov bistveno drugačni in težji kot na področjih, kjer je kvaliteta laže merljiva in dokazljiva. Za glasbenika velja, na primer, ravno tako kot pri drugih poklicih trimesečna poizkusna doba, vendar pa v tem času ne moremo o njem z zanesljivostjo skoraj ničesar ugotoviti. Tak glasbenik sicer lahko ostane »v službi«, vendar če se izkaže, da je slab, destimulira še druge okrog sebe, kar je huje
kot to, da je sam slab. Zakon je za vse enak, čeprav bi veljalo temeljiteje razmisliti, kako onemogočiti zaviralne pojave na glasbenem področju. Mladina, ki se odloča za poklic glasbenika, bi morala že v začetku vedeti, da je študij dolgotrajno in nikoli končano delo — in da terja zanesenjaštvo in ljubezen, česar pa je v današnji načrtovanosti, realnosti in morda preračunljivosti vse manj.
Ni več ljubiteljskega občinstva v starem pomenu besede
Poseben problem je naša šolska vzgoja, od osnovne šole naprej, saj glasbeni pouk vse bolj izriva iz učnih načrtov, pri tem pa zanemarja moralno in etično vrednost vsake umetniške vzgoje, kar se nam že maščuje. Ničesar, na primer, ne storimo proti poplavi kiča na vseh področjih, čeprav imamo v rokah najmočnejši medij — televizijo.
Namesto da bi vzgajali, sledimo najbolj povprečnim instinktom in okusom. Vendar mislim, da imamo danes mnogo širše občinstvo, kot smo ga imeli: predvsem je več mladih obiskovalcev koncertov. To občinstvo je tudi bolje informiramo, verjetno zaradi plošč in radia, ter zna zelo dobro oceniti kvaliteto izvedb. To ni več ljubiteljsko občinstvo v starem pomenu besede, snobovsko, meščansko. Kakor je bilo pred vojno na Slovenskem občinstvo vzgojeno v poznavanju zborovskega petja in je imelo tudi izreden čut za to glasbeno zvrst, tako danes opažamo, da se je zanimanje preneslo na inštrumentalno glasbo. Zdi se mi, da se tu skriva tudi problem delovnega in prostega časa. Za petje v zboru si moraš vzeti čas – nekoč je bil obisk pevskih vaj tudi družabni dogodek — danes je prevzela to vlogo TV. Petju ostanejo zvesti samo še zanesenjaki, kar se očitno kaže v nizki ravni slovenskega zborovstva in krizi, ki je še nismo presegli. Vsa resna instrumentalna glasba pa je poklicna — in v tem je razlika.«
Profesionalni animator lahko postane kulturni birokrat
Samo Hubad razmišlja tudi o podružbljanju naše glasbene kulture, o možnostih koncertiranja v manjših krajih, o organiziranosti. »Dokler nimamo prostora in dovolj sredstev, zlasti pa organizatorjev, ki bi zares zavzeto hoteli prispevati k širjenju glasbene kulture, je malo upanja na boljši položaj. Danes sicer govorimo o kulturnih animatorjih, vendar se bojim, da lahko postane tak animator le profesionalec brez posebnega zanimanja za delo — le kulturni birokrat. Za vsako resno delo pa je potrebna ljubezen. Tu smo nasploh v vse večjem deficitu. V Sloveniji smo zgradili več dvoran, ki so uporabnejše od ljubljanskih, vendar samevajo. Sploh opažam, da je v Jugoslaviji laže zgraditi kulturni center kot ga napolniti s kulturo. Pri nas manjka investicij v človeka, v njegov kulturni dvig in vzgojo. Ta investicija mnogokrat ne stane več kot dober zgled, kar pa je verjetno teže, kot so besede. Exempla trahunt!«
Kaj pa bodoči kulturni center Ivana Cankarja? Samo Hubad je član iniciativnega odbora za njegovo postavitev.
»Če pogledamo na zagrebško dvorano Vatroslav Lisinski vidimo, da so imeli tam podobne probleme, pa so jih razmeroma zelo uspešno rešili. Zopet pa je vse odvisno od organizatorjev, ljudi. Teh v Sloveniji nimamo veliko, zlasti na glasbenem področju nam manjka dobrih organizatorjev.
Upati pa je, da bodo tudi slovenski obiskovalci kulturnih predstav v centru reagirali podobno kot v Zagrebu. Tudi kultura potrebuje za svoje delovanje primerno okolje, kar pa smo v Ljubljani pogrešali od časa, ko je bila Unionska dvorana predelana v kinematograf. Ko bomo s koncertno dvorano omogočili tudi gostovanja največjih glasbenih ansamblov, se bomo, vsaj upam, premaknili s položaja, ki nas je potisnil že v provinco glasbenega delovanja – tudi v jugoslovanskem merilu.
Vsaka prireditev pa sama po sebi še ne pomeni mnogo: pomembno je. kako je organizirana in izpeljana, saj »za njo« vselej čutimo sposobnost ali nesposobnost človeka, ki jo vodi. Vse premalo cenimo sposobne posameznike, kljub dokazom z vseh področij, da so prav zaradi njih stvari dobre ali slabe. Kdaj se je že zgodilo, da bi povabili v Ljubljano od koderkoli nekoga, ki se je drugod izkazal kot dober organizator?! Vsaka organizacija brez »pravega« človeka pa je mrtvo telo. Takih je pri nas
preveč.«
Samo Hubad, foto Wikipedija
Kritika je eno najbolj nehvaležnih opravil
Mojster Hubad, kot ga nazivajo člani njegovega orkestra, hrani vse tuje kritike o svojih nastopih, od domačih pa le tiste iz mladih let, vendar kritike bere: o sebi in drugih. Po njegovem kritika v celostnem smislu ne obstaja, laže je govoriti o posameznem kritiku. Izkušnje ga uče, da kvaliteti posamezne kritike botrujejo vsi dejavniki, ki vplivajo na razvoj človekove osebnosti, zato o objektivnosti kritike dvomi.
Kadar se postavlja v vlogo poslušalca, opaža, da je odvisen od najrazličnejših vplivov — zunaj njegove volje. Zato kot dirigent razume tudi kritikove težave. Pričakuje pa njegovo človeško poštenje. Če zasleduje kritika s svojimi ocenami kakršnekoli druge cilje (kar je naša glasbena javnost, kot meni, večkrat znala opaziti), jo obsoja.
»Škoda je le, da kritika lahko škoduje ne samo izvajalcu in skladatelju, marveč tudi občinstvu. Če je v velikem nasprotju z njegovim mnenjem, potem poslušalec izgublja zaupanje v zmožnost lastne presoje in s tem na neki način tudi zaupanje v sebe kot kulturnega porabnika. Mislim pa. da je kritika eno izmed najnehvaležnejših opravil, ki si ga je moč zamisliti. Nekje je vsakdo ranljiv in tudi zase ne trdim, da nisem, zato mojemu mnenju botrujejo osebne izkušnje.
Še veliko slabši je pri nas položaj glasbene publicistike. Popolnoma smo neinformirani o dogajanjih po svetu. Za to so kriva vsa sredstva obveščanja, ki v najboljših primerih objavljajo kroniko senzacij, ne poznamo pa, na primer, skoraj nobenega imena velikih sodobnih poustvarjalcev. Iz izkušenj lahko rečem, da so sestavljalci letnih koncertnih programov nemalokrat v tekem položaju, ko se vprašujejo, ali je to ali ono ime v naših glasbenih krogih dovolj znano, da bi pritegnilo občinstvo, dasi je lahko na tujem najbolj bleščeče ime. V Ljubljani nimamo, na primer, niti informacij o tem, kaj igrajo v Zagrebu.
Tudi strokovnjaki na tem področju premalo sodelujemo v javnosti — potresam se s pepelom po glavi — čeprav marsikdo pogosto pričakuje prav od nas jasnejšo besedo. To, da se vsakdo potegne v svoj kot, je ena izmed slabih posledic »varnosti« v socializmu. Potem pa prepuščamo besedo le tistim, ki jim je to poklic.«
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec