9. Zimski festival bo 10. februarja ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma predstavil enega najbolj drznih in čustveno nabitih simfoničnih podvigov 19. stoletja – Romea in Julijo Hectorja Berlioza. Orkester Slovenske filharmonije, dva vrhunska zbora in trije mednarodno priznani solisti bodo zgodbo o ljubezni, sporu in spravi prebudili v sodobni izvedbi pod taktirko svetovno znanega dirigenta Charlesa Dutoita.
Charles Dutoit, foto Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Ko simfonija postane pripoved
Glasbeno razkošje Berliozove partiture bodo oživili trije vrhunski solisti, Orkester Slovenske filharmonije in zbori. V solističnih vlogah bodo nastopili kanadska mezzosopranistka in diplomantka Šole Juilliard Julie Boulianne; francoski tenorist Cyrille Dubois, znan po elegenaci in tehnični dovršenosti, in basist Edwin Crossley-Mercer, ki s svojim globokim, izrazitim glasom prinaša izvedbi moč in avtoriteto. Glasbeni pripovedi bosta mogočno zvočno širino dodala Državni zbor iz Kaunasa in Festivalski zbor Virtuozi. Dirigent večera, Charles Dutoit, je ob tem poudaril: »Večino dramatične teže nosi orkester, trojica solistov in trije zbori pa nastopajo bolj v vlogi pripovedovalcev in komentatorjev. V tej mojstrovini se pokaže najbolj navdihnjena, a tudi najbolj zahtevna razsežnost Berlioza, zlasti v osupljivem scherzu ‘Kraljica Maba’.«
Državni zbor iz Kaunasa in Slovenska filharmonija, foto Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Dirigent, ki posluša zgodbo
Charles Dutoit, dirigent s šestdesetletno kariero, izpostavlja pomen globokega razumevanja partiture: »Vedno sem se trudil biti čim bolj spoštljiv in zvest skladateljevemu delu. Preden lahko pripovedujemo zgodbo, moramo najprej razumeti strukturo dela; ga analizirati, interpretirati izbire, ki jih je naredil skladatelj, in ugotoviti, kaj je želel z njimi povedati. Dirigentova vloga je torej, da te informacije prevede v zvok ter jih posreduje najprej glasbenikom orkestra in nato občinstvu.« Ob tem razkriva, da vsaka skladba skriva neskončne plasti pomena in čustev, ki jih je treba raziskati: »Dirigirati to delo pomeni vstopiti v svet, kjer zgodbo pripovedujejo orkestrske barve. Gre za tehnično in tudi duhovno potovanje v najbolj intimne in vizionarske stvaritve skladatelja.« Po njegovih besedah dirigent ne posreduje zgolj not, ampak skuša občinstvu omogočiti izkušnjo, ki razkriva psihološki in čustveni lok drame.
Direktor SF Matej Šarc predstavlja koncert
Berliozova osebna vizija
Romeo in Julija ni zgolj glasbena interpretacija Shakespearove tragedije; je Berliozov osebni glas v obliki simfonične drame. V delu se prepletajo njegova ljubezen do umetnosti, navdih Beethovnovih simfonij in globoka čustvena povezanost z igralko Harriet Smithson, svojo muzo in kasneje ženo. S poslušanjem Devete simfonije Ludwiga van Beethovna je Berlioz spoznal, da simfonija lahko doseže dramatično moč opere, obenem pa omogoča svobodo ustvarjalnega izraza. Kot rezultat tega spoznanja je leta 1839 nastala simfonična drama, ki združuje orkestralne in vokalne elemente v prepričljivo glasbeno pripoved.
Delo se odpre z ostrimi, napetimi toni, ki nakazujejo spopade med Capuleti in Montegi, medtem ko prolog skozi zbor in soliste razgrne ključne prizore zgodbe. Orkester nato prevzame glavno vlogo, z raznolikimi barvami in teksturami prikazuje živahne plese, intimne ljubezenske trenutke in nežne prehode med prizori. Osrčje simfonije predstavlja veličasten Adagio, kjer dolgi melodični loki in bogata orkestracija ustvarjajo skrivnostno, čustveno vzdušje vrta Capuletov, prekinjeno le z oddaljenimi mestnimi zvoki, ki vstopajo v intimo ljubimcev. Med najbolj izrazitimi trenutki so igrivo Scherzo o kraljici Mab, ganljiv pogrebni sprevod Julije ter napeta scena v Capuletovi grobnici, v kateri Berlioz doseže vrhunec dramatične intenzivnosti. Simfonija se zaključi s sklenitvijo miru in sprave, kjer zbor poveže glasove obeh družin ter združi nežnost ljubezni s težo sovraštva v močno čustveno pripoved.
Tiskovna konferenca Festivala Ljubljana o 9. Zimskem festivalu, foto FL/Darja Štravs Tisu
Prva slovenska izvedba Romea in Julije je bila sredi januarja leta 1977 v takrat novi Koncertni dvorani Vatroslav Lisinski, ko so vsi nastopajoči: Simfonični orkester RTV Ljubljana, Komorni zbor RTV v povečani sestavi in s tremi solisti (Mitja Gregorač, Ivan Sancin in Marjana Lipovšek) pod dirigentskim vodstvom Sama Hubada gostovali v Zagrebu, ker je bila dvorana Slovenske filharmonije premajhna in so za vse abonente radijskega, zelenega abonmaja organizirali avtobusni prevoz, kar je bilo posebno doživetje in se je še bolj okrepilo prepričanje, da Ljubljana potrebuje podobno koncertno dvorano. Gradnja CD se je kmalu zatem začela.
V Gallusovi dvorani CD je bila leta 2007 prva izvedba doma – dirigiral je Emmanuel Villaume, tedanji šef dirigent Slovenske filharmonije, sedanja izvedba bo tretja.
Marijan Zlobec