Ob letošnji osemdesetletnici svetovno znane slovenske mezzosopranistke Marjane Lipovšek – 3. decembra, obnavljam spominske ali nekdanje zapise o njenih nastopih, srečanjih in priznanjih, ki jih je bila deležna zlasti v Sloveniji in Avstriji, kjer živi med Dunajem in Salzburgom. Njene življenjske postaje pa so bile po Ljubljani najprej študij v Gradcu, Dunaj, Hamburg, München, Dunaj, Salzburg. Rada se je vračala v rojstno Ljubljano in druga mesta v Sloveniji ter tedanji Jugoslaviji. Doma so jo čakali oče in mati, sestra, brat ter drugo sorodstvo, kolegi in prijatelji iz glasbenih krogov od študentskih let dalje, ki se še posebej veselijo letošnje stoletnice ustanovitve Akademskega pevskega zbora Franceta Marolta, ki se je po koncu druge svetovne vojne obnovil kot Akademski pevski zbor Tone Tomšič in je Marjana Lipovšek v njem kot ljubljanska študentka Akademije za glasbo odpela svoj prvi solo – priredbo klavirske skladbe Clauda Debussyja Dekle z lanenimi lasmi – La fille aux cheveux de lin (osmi iz prve knjige Preludijev), v katerem je Lipovškova solo pela vodilno melodijo, 80 – članski zbor pa jo je mrmraje spremljal. Dirigiral je Marko Munih. Njena mama Pia Menardi jo je v dvorani Slovenske filharmonije pazljivo poslušala in ji na koncu dejala: “Lahko greš študirat petje v Gradec.” In potem je kolegi iz zbora nenadoma nismo videli več. Lahko pa se vrne praznovat stoletnico APZ jeseni v Gallusovo dvorano Cankarjevega doma.
Beethovnova Deveta simfonija z Marjano Lipovšek in Claudiom Abbadom
Slovenska glasbenika Marjana Lipovšek in dirigent Marko Letonja sta med 16. in 28. januarjem leta 2015 prvič skupaj nastopala v slavni dunajski Državni operi.
Na programu dunajske Državne opere je bila slavna opera Pikova dama Petra Iljiča Čajkovskega v režiji Vere Nemirove.
Marko Letonja se klanja občinstvu v dunajski operi, foto Marijan Zlobec
Marko Letonja je tako nadaljeval s svojim dunajskim prodorom med vse bolj profilirane in znane operne dirigente, Marjana Lipovšek pa se je vrnila na svoj oder, na katerem je nastopila že nad dvestokrat in za svoje umetniške dosežke prejela najvišje priznanje, naziv Komorna pevka.
Vlogo Grofice v Pikovi dami, za katero je že požela priznanja, pa je na Dunaju tokrat interpretirala prvič.
Opera je bila na zadnji predstavi 28. januarja dostopna tudi gledalcem drugod, in sicer v okviru programa Oper live at home (neposredno preko internetnega streaminga). (Delo, 15. januarja 2015)
Legendarni posnetek Gurrelieder, nastal na odprtju Dunajskih slavnostnih tednov z Marjano Lipovšek in dirigentom Claudiom Abbadom
Kako so na Dunaju leta 2015 predstavili Marjano Lipovšek
Rojena: 3. decembra 1946 – Ljubljana, glavno mesto Slovenije.Slovenska dramska altistka Marjana Lipovšek je hči skladatelja Marijana Lipovška. Sprva je študirala klavir in glasbeno pedagogiko v svojem rodnem mestu. Šele med študijem na Visoki šoli za glasbo v Gradcu je začela resno razmišljati o pevski karieri. Takoj po končanem študiju je bila Marjana Lipovšek angažirana v Dunajski državni operi, kjer si je nabirala izkušnje na odru v majhnih in srednjih vlogah. Svojo kariero je nadaljevala kot članica Hamburške in Münchenske državne opere. Marjana Lipovšek je začela osvajati glavne alt vloge v hamburški operi: Oktavijan v Kavalirju z rožo, Dorabella v Così fan tutte, Marina v Borisu Godunovu in Ulrika v Plesu v maskah.
Marjana Lipovšek in Bernd Weikl v Verdijevem Falstaffu v Münchnu
Zelo uspešno je debitirala v milanski Scali kot gospa Quickly v Falstaffu. V Münchenski državni operi je obvladala več velikih dramskih vlog iz repertoarja, predvsem Marijo v operi Wozeck Albana Berga, Preziosillo v Moči usode, Gajo v Dafne in Fricko, ki je v interpretaciji Marjane Lipovšek postala osrednja točka nove münchenske produkcije Nibelungovega prstana.
Marjana Lipovšek je pela vse pomembne vloge svojega “Facha” v najbolj priznanih svetovnih gledališčih, med katerimi so bili Oktavijan/Kavalir z rožo, Dorabella/Cosi fan tutte, Marina/Boris Godunov in Ulrica/Ples v maskah. Njena prva Dalila v operi Samson in Dalila Camillea Saint-Saënsa na poletnem festivalu v Bregenzu je bila spektakularen uspeh in je vodila do nadaljnjih angažmajev v tej vlogi v Berlinu, v Pereladi (z Joséjem Carrerasom kot Samsonom), v Dunajski državni operi in v Operi Bastille v Parizu.
Marjana Lipovšek z znamenitim pianistom Erikom Werbo
Glavne vloge iz svojega repertoarja je do zdaj pela v mnogih vodilnih svetovnih opernih hišah – poleg celotnih vlog Richarda Straussa in Richarda Wagnerja, kot so Die Amme, Klytämnestra, Gae, Brangäne, Fricka, Waltraute, Erda. Med najljubšimi liki Marjane Lipovšek v Verdijevih operah so Azucena/Trubadur, Amneris/Aida in Gospodična Quickly/Falstaff. Medtem je Marjana Lipovšek pela najpomembnejše vloge altovskega repertoarja, npr. Brangäne v Tristanu in Izoldi, Amneris v Aidi, Azuceno v Trubaduru, Orfeja v Orfeju in Evridiki, Eboli v Don Carlu v najpomembnejših evropskih opernih hišah.
Marjana Lipovšek na enem izmed uradnih portretov
Oktobra 1989 je v Dunajski državni operi pod taktirko Claudia Abbada interpretirala Marfo v Hovanščini, marca 1990 pa je pela Klitemnestro v Straussovi Elektri v Covent Gardnu pod taktirko sira Georga Soltija. Na salzburškem velikonočnem in poletnem festivalu je bila leta 1992 zelo hvaljena za svojo prvo Amme v Straussovi operi Die Frau ohne Schatten. V Salzburg se je leta 1994 vrnila na velikonočni in poletni festival v vlogi Marine v Borisu Godunovu in leta 1995 nastopila na velikonočnem festivalu v vlogi Klitemnestre v Elektri pod taktirko Claudia Abbada.
Marjana Lipovšek ima za seboj cvetočo koncertno in snemalno kariero, saj je nastopala z vsemi velikimi orkestri sveta, kot so Berlinska filharmonija, Münchenska filharmonija, Dunajska filharmonija, Londonska filharmonija, Dresdenska državna kapela, Newyorška filharmonija in Bostonska filharmonija, Londonski simfonični orkester in orkester Concertgebouw – sodelovala je s Claudiem Abbadom, Danielom Barenboimom, Semjonom Bychkovom, Myung-Whun Chungom, Colinom Davisom, Christophom von Dohnányijem, Bernardom Haitinkom, Nikolausom Harnoncourtom, Jamesom Levinom, Lorinom Maazlom, Zubinom Mehto, Riccardom Mutijem, Kentom Naganom, Giuseppejem Sinopolijem in Wolfgangom Sawallischem v Evropi, Ameriki in na Japonskem.
Marjana Lipovšek nastopa po vsem svetu na recitalih in je opravila velike turneje po Evropi, Japonski in ZDA. Številni skladatelji so ji posvetili cikle pesmi v znak zahvale za njene odlične vokalne in glasbene kvalitete. Velik uspeh njenih recitalov pesmi pri občinstvu je posledica njene sposobnosti, da svoj ogromen teatralni talent prenese v miniaturne svetove, upodobljene v samospevih, ki jih interpretira.
Brahmsova Rapsodija za alt z Marjano Lipovšek in Claudiom Abbadom
Med vrhunci preteklih let so produkcije, kot sta Falstaff/gospodična Quickly in Tristan in Izolda/Brangäne pod taktirko Claudia Abbada in Zubina Mehte. Z Zubinom Mehto je leta 1999 pela tudi popolnoma novo produkcijo Der Ring des Nibelungen v Bavarski državni operi v Münchnu z izjemnim uspehom. Nadaljnji vrhunci preteklih let so Die Frau Ohne Schatten v Dunajski državni operi pod taktirko Giuseppeja Sinopolija (1999) in Die Walküre v Chicago Lyric Opera pod taktirko sira Andrewa Davisa.
Falstaff z Marjano Lipovšek in Georgom Soltijem
Z osebnim velikim uspehom jo je bilo mogoče slišati tudi v vlogi Klytämnestre/Elektra v Metropolitanski operi v New Yorku pod taktirko Jamesa Levina in v Operni hiši v Zürichu pod taktirko Christopha von Dohnányija (režija: Martin Kušej). Med vrhunci zadnje sezone (2003–2004) sodijo Gaea v novi produkciji Straussove Dafne v Dunajski državni operi s Semjonom Bičkovom, nastopi kot Waltrautein Fricka/Nibelungov prstan in Miss Quickly/Falstaff v Bavarski državni operi z Zubinom Mehto, kot Erda/Rensko zlato, Fricka/Walküra in Waltraute/Somrak bogov v Dunajski državni operi ter kot Jokasta in Sfinga/Enescujev Ojdip v Berlinu.
Marjana Lipovšek in Zubin Mehta, foto Marijan Zlobec
Poleg tega jo je bilo mogoče slišati na številnih koncertih in recitalih v najbolj priznanih koncertnih prizoriščih v Evropi. Sezona 2004–2005 prinaša turnejo z Gustavom Mahlerjem – s 3. simfonijo pod taktirko Zubina Mehte, vključno z otvoritvijo La Scale, Gustav Mahlerjevim ciklom Dečkov čudežni rog pod taktirko Jukka-Pekka Sarasteja, Johannes Brahmsovo Altrapsodijo v Parizu, Ludwig van Beethovnovo 9. simfonijo na Dunaju pod taktirko Kenta Nagana, 2. simfonija Gustava Mahlerjeva, ponovno pod taktirko Kenta Nagana, in recital v dunajskem Musikvereinu.
Marjana Lipovšek je bila vključena v svetovno antologijo interpretov vseh Schubertovih samospevov – njen CD ima številko 29
Marjana Lipovšek je leta 1993 prejela najvišji stanovski častni naziv bavarska komorna pevka, isti naziv pa ji je mesto Dunaj podelilo maja 1996. Prav tako leta 1996 je Marjana Lipovšek prejela zlato medaljo Gustava Mahlerja. Za izjemne umetniške dosežke je leta 2001 prejela najvišje avstrijsko državno odlikovanje – zlati častni red za zasluge 1. stopnje Republike Avstrije. Maja 2004 je postala častna meščanka svojega domačega mesta Ljubljane.
Posnetek Enescujevega Ojdipa v Dunajski državni operi
Profilna diskografija Marjane Lipovšek vključuje Boris Godunov/Marina – dirigent Claudio Abbado (Sony) in Hovanščina – Chowanschtschina/Marfa (DG), prav tako s Claudiom Abbadoom, Elektra/Klytämnestra, Der Ring des Nibelungen/Fricka z Wolfgangom Sawallischem (EMI), Orpheus Ed Euridice z Leopoldom Hagerjem (Ariola), Suor Angelica z Giuseppejem Patanéjem (Ariola), Hänsel Und Gretel z Jeffreyjem Tateom (EMI), Rheingold in Götterdämmerung z Bernardom Haitinkom (EMI), Die Frau Ohne Schatten/Amme in Falstaff/Quickly z Georgom Soltijem (Decca) in J.S. Bach Passions s Petrom Schreierjem, Kindertotenlieder Gustava Mahlerja, (Sony), recitalna plošča Johannesa Brahmsa Lieder (Sony), plošča Roberta Schumanna Lieder (Sony, 1995), kot še mnogi drugi posnetki recitalov. Za svoj posnetek Korneta Franka Martina je prejela Grand Prix du Disque in Prix Spécial du Jury Nouvelle Académie du Disque Français.
Nadaljuje se bogata tradicija nastopanja slovenskih opernih pevcev na Dunaju in v njihovi najslavnejši operi. Koliko je bilo vseh nastopov naših pevcev v zgodovini te opere, je težko reči, vsekakor pa več kot dva tisoč; od Emila Škarje in Franje Vrhunc, prek Julija Betetta in Josipa Rijavca pa Jožeta Gostiča, Antona Dermote …, Marjane Lipovšek, Ane Pusar in Janeza Lotriča, do v zadnjih letih Monike Bohinec (z več kot 80 nastopi).
Marko Letonja daje avtograme, foto Marijan Zlobec
Med slovenskimi dirigenti je Marko Letonja prvi in, kot kažejo napovedi, se mu obetajo nastopi še v nekaj sezonah, najprej s premierno postavitvijo originalne verzije Borisa Godunova Modesta Musorgskega, spet s ponovitvami Pikove dame Petra Iljiča Čajkovskega, verjetno kar v sedanji dobri in pomlajeni pevski zasedbi.
Pikova dama je sicer sedem let stara predstava bolgarske režiserke Vere Nemirove, a se je dobro prijela že na začetku, ko je Hermana pel ameriški tenorist Neil Shicoff, zdaj pa nadaljuje njegovo poslanstvo mladi ruski tenorist Aleksandrs Antonenko, veliki up svetovne operne scene in še posebej vlog mladodramskega značaja, čeprav ga je že leta 2008 angažiral Riccardo Muti za zanj še neprimerno dramsko vlogo Otella na Salzburškem poletnem festivalu, kar mu je odprlo vrata na vse odre.
Režiserka Nemirova ima velik smisel za rusko štimungo, tu postavljeno v nemirne čase družbene preobrazbe in ozračje postrevolucijskega tipa, kolektivizma in prav takšne vzgoje (mladi v internatu, korakanje, zagovarjanje kolektivnih vzvišenih in graditeljskih idej, kolektivno prepevanje, kot da bi šli na kakšno mladinsko delovno akcijo). Tega Čajkovski sicer ni mogel vedeti, morda pa je slutil bližajoče se družbene spremembe, saj jih je bilo že v njegovem času dovolj.
Pikova dama na Dunaju leta 2015
Ta poudarek na preobrazbi mlade generacije (Čajkovski ima v operi otroški zbor) se časovno, razpoloženjsko, miljejsko, družbeno in družabno bije s preostanki buržoaznega življenja s spominskimi reminiscencami na čase, ko je ruska aristokracija uživala v pariškem razkošju, poznala vsakršne razvade, povezane s svobodo, dekadenco, razvratom, ekscentričnostjo, željo po doživetosti in izpolnitvi življenja z uživanjem, rentniškim zapravljanjem in družbeno neodgovornostjo, brezbrižnostjo in dolgčasom, popestrenim s kakšnim dogodkom v igralnicah in precej čudno igro s kartami, ki se v operi nekako kaže kot brez strogih pravil, ko ostane vse preveč zmedeno, nepregledno, a očitno vsem tam prisotnim jasno, kdo dobi in kdo izgubi. Čajkovski je že vedel, kaj je njegov cilj.
Nemirova je Hermana zaigrala še z rusko ruleto
Nemirova je stopnjevala groteskno, skorajda noro Hermanovo razpoloženje do konca, ko se sicer Nemec po izvoru (Herman je priimek, ne ime) loti igranja z rusko ruleto, najprej na glavi nekoga drugega, potem sebe, a vse to še pred usodno igro, ko bo dobil, čeprav menda popolni laik v igralništvu, bajne vsote, ki mu jih bodo priigrale napovedane tri karte.
Ta konec se ob razkritju pikove dame v Hermanovi roki namesto asa izkaže kot uresničitev prvotne prerokbe, v katero morda celo bolj zanesljivo kot Herman verjame sama grofica, ker ve več in pozna vsa ozadja skrivnosti treh kart in zagroženih sankcij.
Herman je v najbolj pričakovanem prizoru pri grofici vse bolj patetičen, ona pa nemirna, a še obvladana, malo zatem vse bolj radovedna, ko si v ogledalcu diagonalno ogleduje mladega moškega, v katerem v hipu spozna svojega poslednjega ljubimca. To ogledalce, s katerim je Hermanu v obraz pošiljala zajčka, je posebna oblika prepoznavanja in bližanja, vabila in zaznavanja. Nemirova je dala vedeti, da je grofica, po prvem šoku in strahu ob prihodu neznanca, hitro prevzela pobudo.
Moški je premlad, da bi jo učil, ravno dovolj mlad pa, da ga pokonzumira in mu na zofi hitro ali celo takoj pomaga slačiti suknjič, žal pa prehitro umre v spuščanju neznanih, bolj živalskih kot žensko radostnih ali celo sladostrastnih krikov. Prisodil bi ji, glede na izkušnje, malo več seksa, kar bi bilo prijetno tudi za oči gledalcev v dvorani, glasba pa bi tudi še malo dlje »vzdržala«.
Močna je scena ob katafalku, čeprav bi si ne upal zapisati, da napoveduje Marija Kogoja in njegovo sceno z mrtvim Lorenzom, bistveno bolj groteskno, v Črnih maskah. Grofica se kot iz globokega sna, ne smrti, dvigne in napove tri zmagovite karte: trojka, sedmica, as. Prav tako močan je zatem mrtvaški sprevod, ko šesterica odnese grofico na parah.
Modna revija, pantomima in pastorala
Posebnost režije Vere Nemirove je modna revija (študentov baletne šole Državne opere) in zatem pantomima ter pastorala o zvestobi, o Dafnisu in Hloi z vsakršnimi spolnimi praksami in kombinacijami, kar morda aludira na trditve, da je bil Čajkovski sam v vsaj delnih tovrstnih osebnih izkušnjah.
Dirigentov pogovor o predstavi, foto Marijan Zlobec
Je Herman vseeno morilec?
Nobene razlage ni, da bi umrla v poslednjih spolnih radostih ob premočnem sladostrastju zadnjega orgazma in prešibkem srcu. Je moški, ki povzroči žensko smrt v sladostrastnem objemu, morilec ali si zasluži kompliment, če ga je ženska, zdaj že pokojnica, malo pred tem pomagala slačiti? Seveda je posledično morilec, saj ni prišel niti povabljen niti s čistimi nameni, poleg tega je bil še oborožen in je dami z orožjem vsaj pretil, bi lahko rekli.
Nekateri prinesejo v podpis cele knjige, foto Marijan Zlobec
Kako naj Liza razume, kako se je vse dogajalo in zgodilo, to sprejme in oprosti? Samo z napisanim, njegovim prebranim in hitro raztrganim pismom? Ve, da ni prišel k njej, čeprav mu je dala ključ od spalnice, ve, da ljubega Hermana zanima samo skrivnost treh kart, v katero sama niti malo ne verjame.
Pravzaprav je tu najbolj izpostavljeno vprašanje, kako je v resnici s Hermanovo ljubeznijo z začetka opere; kar mu je bilo nekoč povsem nedosegljivo (Liza, zaročena in tik pred poroko s knezom Jeleckim), se zdaj izkaže skoraj kot nekaj odvečnega in preseženega, čeprav ljubezensko ne pokonzumiranega Hermana zanima denar bolj kot ljubezen do Lize in bi denar bil zgolj sredstvo za pobeg iz te družbe drugam, v neznano, v »novo življenje«. Herman kot da na to ne misli več, Liza pa vedno bolj.
Veselje in hvaležnost, foto Marijan Zlobec
Liza z utopitvijo v Nevi ne čaka na izid Hermanovega igranja s kartami; zanjo je izgubljen iz drugih in drugačnih strasti. Ona ne bi šla več z njim, četudi bi ji prinesel priigran denar. Zanjo je on že nor! Kaj je igranje za denar v odnosu do morale in še posebej ljubezni? No, to je najbolj vedel drugi slavni Rus, pisatelj Dostojevski.
Scenograf Johannes Leiacker je za predstavo ustvaril precej enoten in v bistvu nespremenljiv ambient, primeren za vse scene in vse spremembe, tako v odprti levi horizontali kot osrednji stopničasti (grofičina spalnica) vertikali. Morda malo premalo. Bolj je vse podrejeno režiji.
Tudi tokrat je bil močan, v bistvu pa nepričakovan in presenetljiv prizor s prihodom carice Katarine II. Velike. Odprejo se desna vrata v parterju in pride Katarina (Marjana Lipovšek) s spremstvom, počasi koraka po sredini parterja proti odru, s katerega ji poje slavospev in jo pozdravlja mogočen zbor. Carica zakoraka do dirigenta, se obrne in po isti poti, a skozi leva vrata, zapusti parter.
Pikova dama je bila dobro naštudirana predstava z enakomerno, dobro porazdeljeno in vlogam primerno pevsko zasedbo. Aleksandrs Antonenko je bil kot Herman igralsko ves čas prepričljiv, mladostno vse bolj vzvalovan, razdražen, nestrpen do končne samospozabe, ekscentričnosti in nerazsodnosti.
Bi se lahko tako dvignil v visoko družbo? Ve, da ne, a dela, kot da bi se! To je njegova tragedija. Biti enak visokim, čeprav ne moreš biti. Vlogo obvlada v vseh glasovnih niansah do sklepne vse večje razdraženosti. V nekem smislu je druga plat iste medalje z grofico: ona izstopa, on vstopa, a oba umreta!
Marjana Lipovšek kot grafica v Pikovi dami na Dunaju
Marjana Lipovšek v svojem elementu
Marjana Lipovšek je kot grofica v svojem elementu. Še bolj pa kot carica! Kaj je več v operi, ni povsem jasno. Kot carica se samo pokaže in sprejme obči poklon in pozdrav podanikov, kot grofica podobno, a je tu osrednji akter, vez med poprejšnjim svetom in življenjem moskovske Venere in pariške dame, ko je počela vse, česar se je med monologom spominjala, pa še marsikaj, o čemer ne poje. Nekaj tega vedo drugi, komentatorji, kar je posebna poteza Čajkovskega. O tebi vedno več vedo drugi, kot ti sam!
Lipovškova je vstopila v svet kontinuitete interpretacij te vloge v zadnjih tridesetih letih v Državni operi; od Marthe Mödl, Anje Silje, Rite Gorr, Helge Dernesch, Grace Bumbry…do nje kot »najmlajše«, a s perspektivo še kakih 15, morda 20 let. Grofica prinaša svet preteklosti v čas sedanjosti in pričakovanja prihodnosti. V njej je troedinost časov! Lipovškova naredi vlogo po svoji podobi, presoji in želji. To je ona sama!
Marjana Lipovšek kot komorna pevka – KS Dunajske državne opere, foto WSO
Močan je bil baritonist Tómas Tómasson kot Tomski, manj izrazit, igralsko, pa tudi glasovno, ker je režijsko tako postavljen, baritonist Markus Eiche kot Jelecki … Liza sopranistke Barbare Haveman je močna v preobrazbi same sebe, v razvoju opernega lika, ker ga doživlja povsem drugače, kot ga po svoje dojema Herman. Ta njun vzpon (izpoved obojestranske ljubezni) in padec se zdi zanjo povsem žensko usoden.
Od tod pri njej toliko dramatičnih valovanj na ljubezenski osnovi, pri njem pa že povsem drugje. Liza stopnjuje svoj nastop, tako kot Herman, in je v tem smislu predstava dinamična do konca, ko ostane na odru le še močan zbor a cappella s svojo že skoraj mašo zadušnico.
Marko Letonja dirigira suvereno, poznavalsko od začetka do konca, morda z manj patosa in vehemence kot kak Kiril Petrenko; ne dela teatra za pultom, ampak vodi dogajanje na odru. Odprl si je lepo pot tja, kjer je vsak dan nova publika in na vsaki predstavi tako rekoč »ves svet«. Tokrat je bilo v dvorani zlasti veliko Rusov.
Dunajski filharmoniki znajo Pikovo damo tako rekoč na pamet, morda bi se dalo v predstavi dodati še kak večji dramatični poudarek, še kak crescendo, tako kot pri zboru, zlasti na začetku tretjega dejanja, ko so še vse smeri odprte in »prave«.
Odmev pri tuji kritiki
Marijan Zlobec