Ob letošnji osemdesetletnici Marjane Lipovšek, v svetu najbolj znane in uspešne slovenske operne in koncertne pevke, se spodobi, da pregledamo nekatera zgodovinska in arhivska dejstva, ki so postala sicer javno znana le po sklepnem rezultatu, a je bila pot do njega veliko bolj zapletena in težka. Marjana Lipovšek je leta 1988 prejela Prešernovo nagrado. Podelitev je bila na tradicionalni slovesnosti 7, bebruarja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada je bil dr. Bruno Hartman.
Pred začetkom slovesne podelitve Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada; poleg Marjane Lipovšek sta na levi Prešernova nagrajenca pisatelj Andrej Hieng in kipar Janez Boljka, foto Marjan Zaplatil, Delo/z dovoljenjem Igorja Zaplatila
Celotno gradivo UO PS hrani Arhiv Republike Slovenije. O nagradah za leto 1988 je najbolj zanimivo izvedeti, kdo je koga predlagal, kakšna je bila njegova ugotovitev, kako je potekala razprava med petnajstimi člani UO PS in kako je potekalo tajno glasovanje. Vse to je javnosti skrito; objavljen je le rezultat – vsi nagrajenci.
Iz zelo obsežnega gradiva, li ga je za vse nagrajence leta 1988 za nekaj knjig, je razvidno, da so Marjano Lipovšek za Prešernovo nagrado predlagali kar štirje: Cankarjev dom, Slovenska filharmonija, Narodna galerija in Društvo glasbenih umetnikov Slovenije. Vsakdo je napisal svojo utemeljitev in iz svoje ocene pomembnosti nagrajenke, seveda pa nihče ni vedel za predlog drugega.
UO PS je sestavljalo petnajst članov, tako kot vse do danes, razlika pa je v tem, da je bilo takrat za Prešernovo nagrado in za nagrade Prešernovega sklada treba prejeti najmanj osem glasov ali več kot polovico, zadnjih 25 let pa so se kriteriji še poostrili. Takrat so bili nagrajenci lahko trije, kasneje le dva, če sta prejela najmanj dve tretjini ali deset glasov na tajnem glasovanju. Enkrat se je zgodilo, da je bil nagrajenec le eden, ker drugi finalist ni prejel potrebnih glasov.
Polna Gallusova dvorana Cankarjevega doma je stoje poslušala slovensko himno
Marjano Lipovšek je predlagal Cankarjev dom
Predlog za podelitev Prešernove nagrade
Cankarjev dom, kulturni in kongresni center predlaga, da Prešernovo nagrado za umetniške dosežke prejme Marjana Lipovšek.
Obrazložitev:
Mezzosopranistka Marjana Lipovšek se je v zadnjih letih povzpela v vrh svetovne operne in koncertne scene, obenem pa redno koncertira tudi v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. S posebnim uspehom se je predstavila letos v juniju na recitalu Srebrnega abonmaja s pesmimi Franza Schuberta, ki ga je organiziral Cankarjev dom v Slovenski filharmoniji. Koncert je kritika ocenila kot vrhunski dosežek na področju pevske reprodukcije (priloga: kritike).
Ob tem je potrebno poudariti, da Marjana Lipovšek na vrsti pevskih recitalov v tujini v program vključuje tudi dela slovenskih skladateljev in tako z velikim uspehom širi slovensko glasbeno izročilo izven meja domovine. O tem pričajo priloženi programski listi s koncertov v Gradcu, na Osojah in na Dunaju.
Svoj prvi javni pevski nastop je Marjana Lipovšek imela v Mariboru v marcu 1976, na prvem celovečernem recitalu pa se je predstavila 21. decembra 1976 v ciklusu Predstavljamo debutanta v Ljubljani.
Od takrat je v vsaki sezoni redni gost, bodisi z enim od obeh orkestrov ali pa kot solistka na pevskih recitalih. Cankarjev dom meni, da bo s podelitvijo najpomembnejše kulturne nagrade Marjani Lipovšek še posebej poudarjena visoka vrednost naše glasbene poustvarjalne umetnosti, katere najvidnejši predstavnik je prav predlagana umetnica
Predlog za podelitev Prešernove nagrade je izoblikovalo kulturno-umetniško vodstvo Cankarjevega doma in je bil potrjen tudi na kolegiju direktorjev dne 28.10.1987.
Marjana Lipovšek in James Morris v Renskem zlatu v Münchnu,foto W. Hoesl
Predlog sta skupaj z zelo obsežnim dokumentarnim gradivom, koncertnimi in programskimi listi ter številnimi mednarodnimi kritikami, še posebej iz Nemčije o Marjaninem nastopu v Wagnerjevi tetralogiji Nibelungov prstan v Münchnu leta 1987, napisala direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik in voditeljica glasbeno – plesnega oddelka Monika Kartin Duh.
Iz kritike v BR Klassik naj citiramo nekaj misli o njeni Fricki v Münchnu leta 1987:
“Leta 1987 je dosegla svoj največji triumf: kot Fricka v novi produkciji Wagnerjevega “Prstana” v Bavarski državni operi. Veličastna postava v osupljivo lepi obleki, z bogatim in toplim mezzosopranom, ki ni niti enkrat zvenel prodorno. Napeta študija boginje, tako dramatično kot čustveno. In vsaka beseda je bila popolnoma jasna. Senzacionalna izvedba. “Oprema in kostumi so bili brezhibni … z vsemi gestami … bilo je preprosto popolno. Občutek neprimerljive blaženosti.”
In iz jubilejnega intervjuja ob 75. letnici o spominih na Wagnerja in Sawallischa v Münchnu:
“Marjana Lipovšek je prvotno želela postati pianistka, a pravi, da ji je za to primanjkovalo vzdržljivosti. Topel dunajski dialekt, s katerim Marjana Lipovšek govori o svojem življenju, je podedovala od matere. Mama je otroka poslala stran od varnega družinskega življenja v Ljubljani: v Avstrijo v Gradec – vendar ne nujno zaradi glasbenih razlogov: »Mama je želela, da se razidem s fantom, ki po njenem mnenju ni bil dober zame,« pravi Lipovšek. »In imela je prav. Kot vedno. Mame imajo vedno prav.«
Po diplomi v Gradcu, kjer je pela svojo prvo Brangäno v Wagnerjevem Tristanu in Izoldi, se je znašla v Dunajski državni operi – in bila je degradirana na manjše vloge. Šele kasneje je tam dosegla velik uspeh. Christoph von Dohnanyi jo je pripeljal v Hamburg. Čeprav ji je bilo mesto všeč, se v Hamburški državni operi ni nikoli počutila kot doma: »Tam sem bila tri leta, potem pa sem imela dovolj. In potem sem šla k Sawallischu, ki sem ga v obupu poklicala. Rekla sem: Ne morem več!«
Marjana Lipovšek v Wagnerjevem Renskem zlatu v Münchnu, foto W. Hoesl
In Wolfgang Sawallisch jo je preprosto pripeljal v München: »’Marjana: Tukaj smo vsi baročni, v Hamburgu nimaš kaj početi. Pridruži se nam!’ To je bilo zelo tolažilno.« Občinstvo je slavilo Marjano Lipovšek kot Klitemnestro, Kundry in Dalilo. Svoj komični talent je pokazala kot gospa Quickly v Verdijevem »Falstaffu«. Pela je pesmi in oratorije, stare in nove: »Tako hitro sem se lahko učila, vse me je zanimalo, nisem bila omejena na en cilj, na en čas, ampak sem si želela vse. Glasbo sem oboževala takšno, kot je, od začetka do konca,« je Marjana Lipovšek pripovedovala v intervjuju.
Sprva jo je Wolfgang Sawallisch skoraj ustrahoval. Izzival jo je, ker je začutil njen potencial – in ji dvignil samozavest. Tega ne bo nikoli pozabila: »Ko sem zapela svoje prve visoke tone … kaj je bilo to? Pojma nimam … Šla sem na vajo klavirja in želela sem zapeti visoki ton oktavo nižje. Potem me je ustavil in rekel: ‘Zdaj vstani in zapoj!’ In potem sem vstala in ga zapela.«
Marjano Lipovšek je predlagala Narodna galerija
Delovna skupnost Narodne galerije je na seji zbora delavcev dne 13. oktobra 1987 z vsemi glasovi potrdila predlog za podelitev Prešernove nagrade 1988
Marjani Lipovšek, samostojni glasbeni delavki, operni in koncertni pevki.
Marjana Lipovšek je v Ljubljani izšolana operna in koncertna pevka. Vsa leta od končanega izpopolnjevalnega študija na Visoki šoli v Gradcu 1978. leta redno nastopa pri nas bodisi na samostojnih recitalih ali na koncertih z orkestrom. V raznih slovenskih krajih predstavlja stvaritve slovenskih in svetovnih klasičnih umetnikov kot tudi najnovejša domača in tuja glasbena dela. Njeni nastopi so vsakič posebej vrhunski dosežki izredne pevske kulture in znanja, ki si ga je pridobila s trdim, večletnim delom in z nenavadnim talentom. Slovenski javnosti pomenijo njeni nastopi izjemen glasbeni užitek in možnost poslušanja pri nas redko ali sploh ne izvajanih domačih in tujih zelo zahtevnih del.
Marjana Lipovšek kot Marija v Bergovem Wozzecku v Münchnu leta 1987
Marjana Lipovšek je zaslužna za slovensko glasbeno kulturo, ker v svoje programe v svetu vedno uvršča tudi slovenske komponiste. Zaradi izjemne glasbene nadarjenosti in izjemno kvalitetnih glasbenih nastopov, je ena redkih slovenskih umetnikov, ki jih z največjimi ocenami spremljajo tuji ocenjevalci, ki veljajo kot resnično največji svetovni glasbeni kritiki. Nastopi v velikih opernih vlogah na Dunaju, v Hamburgu in milanski Scali – nastopi z Dunajskimi filharmoniki in dirigenti kot so Abbado, Maazel, Sawallisch, nastopi z Dietrich-Fischer-Dieskauom ali Petrom Schreierjem, nastopi na Salzburških slavnostnih igrah, Europalii v Bruxellessu, ali na mednarodnem festivalu v Firencah in končno tudi nastop s pianistom Geoffreyem Parsonom (slišali smo ju letos 22. junija v Ljubljani), pričujejo o vrednosti in poslanstvu zaslužne slovenske pevke. Marijano Lipovšek je že večkrat posnela nemška gramofonska družba, ena vodilnih svetovnih gramofonskih družb. Njene gramofonske plošče ali glasbeni trakovi so opremljeni s podatki o umetnikih, kar je pomembno tudi zaradi omembe, priznanja in popularizacije slovenske umetnice in slovenske kulture, ki je Lipovškovi nudila prvo vzgojo in oblikovanje.
Marjana Lipovšek kot Marija
Pevski nastopi Marjane Lipovšek dokazujejo popolno obvladanje nenavadnih težkih glasbenih vlog, kjer blesti tudi kot imenitna igralka (Wagner: Rensko zlato, Walküra, Somrak bogov), zlasti tudi tistih vlog, ki se jih mnogi vrhunski umetniki sploh ne lotijo (vloga Marije v Bergovi operi Woczek, ki je doživela izredno priznanje v Münchnu in na Dunaju).
Čast in veljavo slovenske glasbene kulture zastopa Lipovškova doma in v tujini z etične strani, saj je znana kot velika, šarmantna umetnica, ki si je le s težkim trudom in neustavljivim delom pribojevala mesto med vrhunskimi pevci…
Narodna galerija v Ljubljani predlaga, da se visoko slovensko priznanje, Prešernovo nagrado, v letu 1988 podeli za glasbeno področje Marjani Lipovšek.
Ljubljana, dne 19.10.1987
Direktorica Narodne galerije je bila dr. Anica Cevc.
Ponosni Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada
Marjano Lipovšek je predlagala Slovenska filharmonija
Predlog za Prešernovo nagrado za leto 1988
Na osnovi razpisa Upravnega odbora Prešernovega sklada prijavlja Slovenska filharmonija za Prešernovo nagrado
mezzosopranistko Marjano Lipovšek.
Marjana Lipovšek že vrsto let nastopa z našim orkestrom, v zadnjih dveh sezonah pa je sodelovala s Slovensko filharmonijo na štirih koncertih z dvema skladbama: v Slehernikovih monologih Franka Martina (5. in 6.12.1985, dirigent Uroš Lajovic) in Rückertovih pesmih Gustava Mahlerja (18.in 19.6. 1987, dirigent Hartmut Haenchen). Izjemni uspeh omenjenih koncertov z našim orkestrom je po njeni zaslugi pomenil v naši kulturni sredini vrhunski glasbeni dogodek in postavil naše koncertno življenje na visoko mednarodno raven. Poleg tega je v Ljubljani 22.6.1987? nastopila tudi na recitalu v Veliki dvorani SF v okviru Srebrnega abonmaja s stilnim sporedom Schubertovih samospevov, ki ga je izvedla z vrhunskim mojstrstvom. Marjana Lipovšek je v zadnjih dveh letih nastopala na inozemskih recitalih tudi s slovenskimideli (pol sporeda na koncertih v Gradcu in Osojah).
Svetovni ugled Marjane Lipovšek je razviden iz njenih nastopov v največjih opernih hišah (Hamburg, Minchen, Dunaj, Stuttgart, Milano, Salzburški festival, Frankfurt, Majski festival v Firencah…), z najboljšimi svetovnimi orkestri (Dunajski filharmoniki, Dunajski simfoniki, Orkester Bavarskega radia, Berlinska filharmonija, orkester RIAS Berlin, Staatskapelle Dresden, orkester Pariškega radia, orkester Santa Cecilia Rim, Minchenski filharmoniki, orkester WDR Koln, Bostonski simfoniki…), kakor tudi vrsta vrhunsko ocenjenih recitalov na najuglednejših festivalih in abonmajskih ciklusih. Vrsta gramofonskih plošč velikih založniških hiš z najuglednejšimi orkestri in dirigenti je dodaten dokaz o izjemnem renomeju naše pevke, ki ga uživa v velikem glasbenem svetu (kompletna opera Orfej in Evridika z orkestrom Bavarskega radia, dirigent Peter Schreier; Beethovnova 9.simfonija z Dunajskimi filharmoniki, dirigent Claudio Abbado; Bachova Velika maša v h-molu z orkestrom Bavarskega radia, dirigent Colin Davis…).
Marjana Lipovšek kljub vrhunskim angažmajem in stalni zasedenosti najde čas za nastope v svoji domovini in izvaja slovenska dela ter tako ostaja zvesta kulturnemu okolju, iz katerega je zrasla. Nagrada Marjani Lipovšek bi pomenila potrditev visokih umetniških dosežkov naših umetnikov v velikem glasbenem svetu, nagradi sami pa se bo še dvignil ugled, ki ga že uživa v naši družbi.
Direktor Slovenske filharmonije
Boris Šinigoj
Marjana Lipovšek na koncertu za Srebrni abonma Cankarjevega doma, foto Marijan Zlobec
Marjano Lipovšek je predlagalo Združenje samostojnih kulturnih delavcev Slovenije
Upravnemu odboru Prešernovega skladar, Cankarjeva 5, Ljubljana
Predlog za podelitev Prešernove nagrade za umetniške dosežke na področju vokalnega poustvarjanja Marjani Lipovše
Marjana Lipovšek spada danes nedvomno v sam svetovni vrh vokalnih interpretovopernega in koncertnega repertoarja. Njeni dosežki se primerjajo z uspehi najbolj zvenečjhj imen današnje glasbene kulture. Tako je njena iterpretacija znana svetovnim kritikom, ki jo uvrščajo med najbolj zveneča imena sedanje pevske generacije.
S svojimi nastopi doma in v tujini vrši izredno ambasadorsko vlogo našega kulturnega ustvarjanja kot Slovenka in Jugoslovanka. Smatramo , da bi dodelitev Prešernove nagrade ustrezno nagradila njeno umetniško poustvarjanje
Priloge :
Kritika v Delu 26. 6. 1987
GLASBA
Marjana Lipovšek s Schubertom
Mezzosopranistka Marjana Lipovšek in pianist Geoffrey Parsons sta v Mednarodnem mojstrskem ciklu v veliki dvorani Slovenske filharmonije vzorno in umetniško vzgledno pripravila recital samospevpv Franza Schuberta. Njuna umetniška formulacija ni bila le tradicionalno razumljena priložnost za izvedbo Schubertovih samospevov, ampak izvirna alternativna novost v interpretativnem odnosu do Schubertove zakladnice. Gradiva za iskanje v tej smeri je bilo na tem nastopu več kot dovolj, pa tudi umetniški rezultat terja nekaj več kritične pozornosti. Najprej nekaj besed o Schubertovih samospevih, ali bolje, tisti zvrsti umetniške povezave med poezijo in glasbo, ki ji v nemškem prostoru pravijo “Lied”.
To ustvarjanje je v različnih duhovnih variantah in širitvah prevladovalo domala vse 19. stoletje, potem pa presahnilo. Pesemska dediščina pa je že od vsega začetka ostala nepogrešljiv sestavni del v repertoarju koncertnih pevcev. Posebno danes segajo izvedbe romantičnega samospeva v sam vrh odličnih koncertnih pevcev. Za takšen izvedbeno umetniški vzpon pa so potrebni posebni vzgibi, ki jih sestavlja nekaj pomembnih elementov. Ne le izčiščena glasovna lepota in izraznost, pač pa kultiviranost, inteligenca, čustvena raznovrstnost, muzikalna psihologija in poetičnost in še veliko dodatnih kvalitet. Vse to se je kot v žarišču zbralo tudi ob nastopu naše Marjane Lipovšek, ki je ob bliskoviti karieri operne pevke obdržala tudi sloves izredne koncertne pevke.
Mezzosopranistka Marjana Lipovšek je izbrala za svoj recital manj znane Schubertove samospeve iz skladateljevega opusa, ki šteje kar okrog 600 zapisov. Že ta programski podatek kaže, da je uvrstila v program tiste samospeve, ki so daleč od siceršnje Schubertove popularnosti. Njen izbor pa je vendarle pokazal izredno pretanjeno in inteligentno glasbeno dramaturško nizanje razpoloženjskih sklopov, ki so dopolnjevali celoto k povsem novi programski sintezi. Ta je valovala od Štirih pesmi Mignon (Goethe), k prav tako štirim iz Fausta (Goethe), do treh Elleninih pesmi (W. Scott), k sklepnima dvema Suleikinima (Goethe). V psihološko pevskem stopnjevanju in tako pretehtanem izboru bi prav lahko zarisali tudi premico kot zastrto hrepenenje, dramatska katarza, spokojna serenada, razčustvovanost in zrelost ustvarjalnih pogledov. To, kar se da logično in razumno pregibanje v izboru pesmi, je mezzosopranistka Marjana Lipovšek spela z jasnim, poetsko pevskim realizmom, kamor je nanašala pravo bogastvo čustveno gostih “Jakopičevih” barv, pa v sklopu samospevov iz Fausta že kar “kierkegaardske” zasnove žgočih in dramatsko nasičenih eksistenčnih vprašanj. Kar nekakšni monologi Slehernika.
Marjana Lipovšek in Geoffrey Parsons v Slovenski filharmoniji, foto Marijan Zlobec
Pevska interpretacija vrhunske analitičnosti, ki se je močno nagnila k realistični preobrazbi Schubertovih samospevov, ki so doslej tičali bolj v domeni tradicionalne sentimentalniosti žanrskih podob. V interpretaciji in izboru je Marjana Lipovšek odkrila najgloblje psihološko ozadje Schubertove resnične notranjščine. S prispodobo bi lahko rekli umetniško”zasliševanje” na najvišji ravni. Recital, ki nas ni nikjer zazibal le v prijetno poslušanje, ampak nas je vodil po najbolj skritih poteh Schubertove velike umetnosti.
Težko bi se odločilili za najboljše samospeve na tem Sehubertovem večeru. Kajti poslušali smo jih v prelivih, ki sproti prekrivajo posamezne dragocenosti. Če že, naj bodo to štiri pesmi iz Fausta s posebej pretresljivim samospevom Prizor v katedrali ali pa samospev Kralj v Thulu. Iz sklopa Mignoninih pesmi Poznaš deželo, pa baladni Počivaj vojščak ali pa Mlada nuna iz Elleninih spevov.
Mezzosopranistka Marjana Lipovšek je s povsod izenačenim glasovnim razponom. ki sega od gostih in temnih nižin, do razkošno bogatih višin, vdahnila izvedbam enkratno psihološko notranje odzvenevarje. Schubertova lirika je ostala bolj pri klavirju odličnega pianista Gcoffreya Parsonsa, ki je z občutkom podredil svoje veliko mojstrstvo pevki, pa ob tem umetniško neugnano dopolnjeval že tam izpolnjeno vrednost recitala.
Pevski recital kot umetniško dovršena kreacija, pa tudi kot nova aproksimacija k duhovno dramaturški alternativi osvetlitve Schubertovega opusa.
Bogdan Učakar
Kritika v Dnevniku 26. 6. 1987
Koncert Srebrnega abonmaja
Marjana Lipovšek in Geoffrey Parsons
Prva avtoritativna poteza koncerta mezzosopranistke Marjane Lipovškove in pianista Geoffreya Parsonsa je bila že tematska zaokroženost sporeda. Lipovškova je namreč izbrala pesmi, ki že z naslovi povedo nost sporeda. Lipovškova je namreč izbrala pesmi, ki že z naslovi povedo za kaj je šlo: Štiri Mignonine pesni, Štiri (Marjetičine) pesmi iz Fausta, Tri Ellenine pesmi (iz Scottove Gospodične z morja), potem pesmi Mala nuna in Dekle, nazadnje Dve Suleikini pesmi.
Vsi ti samospevi Franza Schuberta govore torej o skladateljevem prisvajanju ženskega sveta, prisvajanju, ki pri vsej svoji nežnosti, ali če bi dejal po wagnerjansko – lirični plahosti, tudi v psihološkem pogledu ni naivno.
Lipovškova seveda ni vzela vseh Schubertovih skladb s to tematiko, tudi število točk je na pogled majhno, vendar so bili vsi izbrani samospevi tako zajetne in pomembne vrste, da so bili kajpak reprezentativen in zahteven prikaz avtorjeve poetične moči. Spored je bil torej velika priča Schubertove izjemne muzične narave, ki je občudovanja vredna v svojih enkratnih oblikovalnih rešitvah in prepolna harmonskih in ritmičnih idej, ki služijo bleščeči estetski izravnavi meličnega loka.
V svojem interpretacijskem prijemu Lipovškova kar ni poznala padcev v zavzetosti in temeljitosti, v dragoceno pomoč ji je bilo mojstrovanje pianista. Parsons se je izkazal za resnično izvoljenega »spremljevalca«, velikega v lahnosti in v vendar prepričljivi zadetosti. Ob njem je pevka lahko kaj sugestibilno razvila neizpodbitne sposobnosti svojega širokega glasu, premišljeno uporabo svoje bogate solistične izobrazbe in učinkovito poklicno podjetnost v izkoriščanju artističnih sredstev. V njih je Schubertov samospev, ali če hočemo, samospev doživljal poskus opredelitve, ki je bil večkrat prej poznoromantično – odrski.
Peter Kušar
Ljubljana, 28. 10. 1987
Član komisije za nagrade Prešernovega sklada pri Združenju SKD Edi Majaron
Marijan Zlobec