Ugasnila je kiparaka domišljija skorajda osemdesetletnega zagorskega velikana umetniške izpovedi Antuna Augustinčiča. Njegovo ime in epohalno delo, nastalo v mojstrovi delavnici, sta razširjena po vsej domovini in tujini kot zgled tankočutne,
a hkrati revolucionarne in monumentalne oblikovalne človeške narave, nad pol stoletja prežete z mnogoterimi ustvarjalnimi pobudami in v odločilnih zgodovinskih trenutkih odločno postavljene v bran vsega pravičnega, ki ga v intuitivni kreativni viziji in spoznavni jasnosti doživlja človek s tankim posluhom in občutkom soodgovornosti za življenje in usodo družbe, ki ji pripada.
Tito pozira Augustinčiću za portret, novembra 1943
Titova mogočna plastika v Velenju, kiparjev Spomenik miru ob palači Združenih narodov v New Yorku, orjaška epopeja naših kmečkih uporov z legendarnim vodjo Matijo Gubcem, portreti revolucionarjev in kulturnikov Moše Pijada, Zlatana Sremca, Ismeta Mujezinovića, Bojana Stupice, Branka Gavelle in drugih; spomeniške plastike z motivi naše revolucije – prenos ranjencev, livanjski spomenik žrtvam NOB, spomenik Rdeči armadi pri Batini Skeli na Donavi…so nemara Augustinčićeve stvaritve iz povojnega časa; svoboda mu je ponudila možnost potrditve veličine revolucije in našega zgodovinskega bivanja v najbolj družbeno izpostavljeni likovni govorici, spomeniški plastiki. Za svobodo se je sam boril, saj je sodeloval v narodnoosvobodilnem gibanju od vsega začetka, se že leta 1940 seznanil s Titom, a jeseni 1943 odšel na osvobojeno ozemlje in tam sodeloval v vseh političnih in kulturnih akcijah, na drugem zasedanju AVNOJ v Jajcu pa postal podpredsednik ZAVNOH. V najtežjih trenutkih svojega bivanja, sredi nenehnih partizanskih premikov v sovražnih ofenzivah je razpolagal le z najskromnejšimi izraznimi sredstvi, a zarisal partizanske dokumente v skicirko in oblikoval malo plastiko z novimi temami herojskega časa.
Mir v New Yorku
Antun Augustinčić, dolgoletni profesor na zagrebški Akademiji za likovno umetnost in redni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti, je bil rojen kiparski talent. Trinajstleten je odšel iz rojstnega Klanjca na šolanje v Zagreb in hitro zaslovel kot najboljši risar in oblikovalec.
Titov spomenik v Kumrovcu, 1948
Z osemnajstimi leti je že študiral kiparstvo na Visoki šoli za umetnost in umetno obrt R. Valdca in R. Frangeša, in ko je ta šola postala akademija, študiral pri Ivanu Meštroviču. S pomočjo štipendije francoske vlade je v letih 1924 in 1928 nadaljeval študij na Ecole des Artes decoratifs in Academie des Arts.
Spomenik batinski bitki v Batini na Hrvaškem, 1947
V tem času je priredil pomembni razstavi v Salonu francoskih umetnikov in v Salonu neodvisnih. Pariški študiji so mu pomenili tehtno izpopolnjevanje potrebnih tehničnih in oblikovalskih veščin, ki so kasneje postale neobhodna sestavina svojske izrazne kiparske poetike in osebnega stila.
Antun Augustinčić v ateljeju, foto Tošo Dabac
Po vrnitvi v Zagreb razstavlja kot grafik in kipar na zadnji razstavi Pomladnega salona. Uveljavljati se začne kot kipar spomeniških plastik: spomenik padlim v Šamadincih
(Kragujevac), Petru Kočiću (Banja Luka). Leta 1929 se na pobudo Krste Hegedušića pridruži novoustanovljeni likovni skupini Zemlja in s kolegi razstavlja doma in v tujini.
Spomenik generalu Jozefu Pilsudskem v Katowicah na Poljskem, 1936 – 1939
Njegava likovna orientacija je usmerjena v oblikovanje spomenika kot posameznega in skupinskega motiva, ki se čim bolj prilagaja arhitekturno urejeni okolici. Že v spomeniku padlim Nišljanom (1930) prvič uporabi figuro konjenika in jo kasneje kot simbolno povezavo človeškega in živalskega skupnega boja proti vsakršnim oblikam zla še večkrat ponovi.
Žalost, 1930, na pokopališču Mirogoj v Zagrebu
Monumentalna spomeniška plastika, realistična, a tudi simbolna in ekspresivna v likovnem izrazu, mu je kmalu odprla vrata v svet in mu prinesla pomembne zmage na mnogih mednarodnih kiparskih natečajih. Ob njej pa se je v kiparjevih rokah oblikovala tudi intimnejša in motivno svobodnejša mala plastika kot dopolnitev širokega ustvarjalnega zamaha in dokaz mnogovrstne tematike in popolnega obvladovanja vseh vrst materiala.
Spomenik osvoboditeljem Niša, 1937, Niš
Antun Augustinčić, do včeraj največji jugoslovanski živeči kipar, ostaja zapisan v likovno zgodovino tudi kot mentor, pedagog, javni delatec, ustanovitelj lastne galerije v rojstnem kraju s svojim celotnim kiparskim opusom in zgled celovitega ustvarjalnega in družbenega angažmaja.
Matija Gubec, 1973
Marijan Zlobec