Pri Mladinski knjigi se poklanjajo Niku Grafenauerju, pesniku, esejistu, prevajalcu in uredniku, ki je s svojim delom zaznamoval slovensko literarno in kulturno polje druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja. V tem tednu obeležujemo tudi Ta veseli dan kulture, ki letos ni bil en sam, saj so različne kulturne ustanove svoja vrata odprle ne samo 3., ampak tudi 4. in 5. decembra, in sicer s knjižnimi darovi šolskim knjižnicam, med katerimi je tudi Grafenauerjeva kultna zbirka za mlade Nebotičniki, sedite.
Niko Grafenauer, foto MK
Grafenauer je vsestranski ustvarjalec za otroke in odrasle, eden osrednjih predstavnikov slovenskega pesniškega modernizma in avtor izjemno obsežnega ter večkrat nagrajenega opusa. Po diplomi iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je bil najprej svobodni književnik, nato pa je med letoma 1973 in 1995 pri založbi Mladinska knjiga opravljal delo urednika leposlovja za otroke. V tem času je s svojo uredniško vizijo, estetskimi merili in zavzetostjo odločilno prispeval k razvoju kakovostne slovenske mladinske literature ter zaznamoval številne generacije bralk in bralcev.
Ob uredniškem in avtorskem delu je bil tudi glavni urednik revije Problemi in časopisa Ampak ter eden od soustanoviteljev založbe Nova revija, kjer je do upokojitve leta 2002 deloval kot direktor in glavni urednik. V osemdesetih in devetdesetih letih je bil dejaven v civilnodružbenih gibanjih za osamosvojitev in mednarodno priznanje Slovenije. Od leta 2009 je redni član Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Njegovo pesništvo se je od umirjenega modernizma zgodnje zbirke Večer pred prazniki (1962) razvijalo v vse bolj idejno in jezikovno radikalno smer, s ključnimi zbirkami, kot so Stiska jezika, Palimpsesti in Štukature. Pomemben del njegovega opusa predstavljajo tudi pesniške knjige za otroke in mladino (Pedenjped, Nebotičniki, sedite, Majhnica, Skrivnost, Kaj je na koncu sveta …) ter uredniško delo, med katerim posebej izstopa antologija Sončnica na rami. Piše eseje, literarne kritike, študije, radijske igre in prozo za mlade, njegova dela pa so prevedena v številne tuje jezike. Kot prevajalec je slovenski prostor obogatil zlasti s prevodi iz nemščine (H. M. Enzensberger, G. Benn, F. Hölderlin, R. M. Rilke).
Izjemnost njegovega dela potrjujejo tudi številna priznanja in nagrade: nagrada Prešernovega sklada (1980), Levstikova nagrada za Nebotičniki, sedite (1980), Kajuhova nagrada (1984), Jenkova nagrada za Palimpseste (1986), Levstikova nagrada za Majhnico (1987), Sovretova nagrada (1992), Prešernova nagrada (1997), Jenkova nagrada za Odtise (1999), Levstikova nagrada za življenjsko delo (2007), zlatnik poezije (2013), Župančičeva nagrada (2014).
Na Mladinski knjigi se Niku Grafenauerju ob visokem jubileju zahvaljujemo za desetletja ustvarjalnega, uredniškega in intelektualnega dela, s katerim je neizbrisno zaznamoval našo založbo in slovensko kulturo, sporočajo javnosti s čestitko pri Mladinslki knjigi.
Niko Grafenauer je bil reden gost Vilenice in je nasploh podpiral celotno srednjeevropsko pesniško in pisateljsko pobudo, da se Kras uveljavi v mednarodnem prostoru. Še posebej je bil vesel obiskov čez mejo, ko za mnoge vzhodnoevropske književnike pot na Zahod še ni bila možna, a jim je prav sežanska obmejna milica omogočila obisk Trsta in Devinskega gradu, kjer je Niko razlagal svoje prevajanje Rilkeja že leta 1989. Vilenica je bila že prva leta imenitna družba Rudija Šelige, Daneta Zajca, Dimitrija Rupla, Vena Tauferja, Tomaža Šalamuna, Borisa Pahorja, Petra Handkeja, Petra Esterhazyja, Aleksandra Peršolje, Marka Kravosa, Fulvia Tomizze, Aleša Debeljaka, Dubravke Ugrešić, Lojzeta Wieserja, Katarine Šalamun – Biedrzycke – z možem, Jaroslava Skrušnyja, Draga Jančarja, Cirila Zlobca, Aleša Bergerja, Jana Skacla, (ki spričo bolezni ni mogel v jamo in so mu nagrado podelili na prostoru pred vhodom in spustom po stopnicah navzdol na oder med kapniki), Zbigniewa Herberta, Ludwiga Hartingerja, Marija Čuka, Jolke Milič… Kot prvi predsednik RS je v Vilenico prišel Milan Kučan, ki se ga je Niko zelo razveselil. Veliko je bilo gostov iz Češke, Madžarske, Poljske, Srbije – če se spominjam Danila Kiša, Hrvaške – Milana Rakovca…).
Niko Grafenauer, foto Vrtnar Ventilator
Niko je bil glavni družabnik v Klubu Nove revije, kjer so potekale predstavitve novih izdaj. Potem so se preselili na Dalmatinovo…
Upam, da bo napisal svoje spomine, sicer bodo le drugi nanj. To pa ni isto.
Marijan Zlobec