Letošnji 41. Slovenski knjižni sejem ima skupaj napovedanih okrog 300 dogodkov od jutra do večera, in to na vseh štirih odrih in vseh sedem dni, tako da se mora obiskovalec orientirati in pogledati sejemsko zloženko z vsemi predstavitvenimi programi. Včeraj je bila zelo odmevna predstavitev Dnevniških zapisov (1948 – 1954) Alojza Rebule, ki jih je izdala Slovenska matica.
Alenka Rebula Tuta, vse fotografije Marijan Zlobec
Predstavitev knjige na Pisateljskem odru je vodila tajnica urednica SM doc. dr. Ignacija Fridl Jarc. Sodelujoči so bili dr. Alenka Rebula Tuta, dr. Edvard Kovač in akad. prof. dr. Milček Komelj.
Dr. Ignacija Fridl Jarc
Kot smo slišali na predstavitvi, je Tanja Rebula, hčerka pisatelja Alojza Rebule, ob spominjanju očetove 100-letnice rojstva prepisala njegove dnevniške zapiske med letoma 1948 in 1954. Avtorjevi zapisi so ena sama visoka pesem ljubezni do poznejše soproge Zore Tavčar in do slovenske besede.
Dr. Edvard Kovač
Rebulovi mladostni dnevniški zapisi (1948‒1954) osvetljujejo čas pisateljevega povojnega študija v Ljubljani, ko je s pristnim zanimanjem spoznaval antično izročilo in si prizadeval prodreti do srca grštva, ter zatem prva leta njegovega profesorskega službovanja v Trstu. Med študijem se je hkrati začel goreče posvečati tudi lastni literarni ustvarjalnosti ter prevajanju in doživel prve revijalne objave in nastope, ki jih dnevnik sproti dokumentira. Vstopal je v mladostna in vseživljenjska prijateljstva in se do kraja zanosno predajal predstavi o usodni moči ljubezni.
Alenka Rebula Tuta
Ljubezen do ženske, ki je za mladega Rebulo ostajala največji življenjski misterij, je bila zanj usodna in za vse njegovo tudi pisateljsko življenje idealna, svetopisemsko globoka in iracionalna, z močjo odločne volje usmerjena iz strastne čutnosti v duhovnost. Tako utelešenje ljubezni je odkril v podobi Zore Tavčar, svoje poznejše žene, pisateljice, literarne spremljevalke in spodbujevalke, svojega »nežnega komandanta«, svoje rože mogote ter svojega »dobrega angela« na vseh njegovih poteh, ki naj bi mu prinesel »ključ v življenje«; in ta ključ mu je s svojo ljubeznijo v resnici izročila za zmeraj.
Pripoved o očetovem rokopisu
Zahvaljujoč pisateljevima hčerkama, ki sta Slovenski matici rokopis predali za objavo, Alenki Rebula Tuta in Tanji Rebula, ki je opravila zahteven prepis izvirnika in ga opremila z opombami, slovenska književnost 20. stoletja odkriva iniciacijsko literarno mojstrovino, prerokbo »o epifaniji novega duha, o divjem pihu veselega vetra novega navdiha, o poizkusu novega življenjskega message, ki naj bi oznanjal novo sintezo stvarstva in človeka, strasti in trpljenja, zgodovine in posameznika, novo potrditev eksistence«, in dosega svoj mogočni, čarobni vrhunec.
Naslovnica
O samem rokopisu smo na predstavitvi slišali, da je težko berljiv in s tem prepis v računalniško obliko zelo zahteven, ostalo pa je še nekaj gradiva, za katerega vsaj za sedaj velja ugotovitev, da ga je še težje prepisati in verjetno ne bo dočakal natisa, ga je pa manj kot za eno knjigo, kot je povedala Alenka Rebula Tuta.
Plovba med Scilo in Karibdo je hkrati pomenila veliko radovednost, kaj je v dnevnikih, kljub skorajda nečitljivosti rokopisa. Odgovor, ali so dnevniki v resnici nastali za objavo, sta sestri Alenka in Tanja našli v dejstvu, da so se ohranili in jih oče ni uničil, predvsem pa jih je pisal.
Šlo je za izpoved osebne intime, a tudi za disciplinirano vajo v pisanju v slovenščini, ob slutnji in želji pisateljskega ustvarjanja skozi vse življenje, kar se je zgodilo. Dnevniki presenečajo po svoji iskrenosti izpovedi, opisu študijskih razmer v Ljubljani, kjer je študiral grščino in latinščino in so ga nekateri profesorju zelo spodbujali in navdihovali.
Dr. Milček Komelj in Alenka Rebula Tuta
Ljubljana je bila v onih časih siva, mrka, neprijazna, precej manjša kot se je hitro razvijala kaseje, in je Rebula imel do mesta podobno negativno stališče kot pred njim Srečko Kosovel. Oba sta prihajala s Krasa, naravnega okolja: Srečko iz Tomaja, Alojz iz Šempolaja, oba sta poznala Trst. (Ljubljana je tedaj imela veliko več megle in mraza, javne toplarne še ni bilo, vsi so doma kurili in ves dim je šel v zrak).
Slišali smo tudi opombo o udbovskem vohunjenju za Rebulo, celo na vlaku za Ljubljano. Udba je bila med Slovenci v zamejstvu zelo aktivna, (o čemer je Rebula pisal kasneje).
Za Rebulo je bilo bistveno iskanje resnice in pravice, oblikovanje etičnih in moralnih načel, vračanje h krščanstvu v temeljnih vrednotah evangelijev. Bil je zelo zahteven predvsem do sebe, pisateljski vzor pa so mu bili veliki ruski klasiki. Edvard KOvač je ugptovil, da je bil nenavadno kritičen do dostojevskega, medtem ko mu je bilo tolstojevo novoplatonistično hrepenenje po svetlobi in ljubezni postalo življenjsko vodilo.
Zanimivo pa je bilo, da Alenka Rebula Tuta ni bolj konkretno spregovorila o ljubezni med svojima staršema in nasploh se je ves čas zdelo, kot smo slišali še od obeh nastopajočih piscev spremnih besed, kot da je bil Rebula do žensk precej plah, morda celo boječ in bi se dalo sklepati, da je bila Zora Tavčar aktivnejša ? Je pa Alenka rekla, da je bila ljubezen za očeta kot nekakšen varen zaliv in je ljubezen doživljal kot premagovanje vseh oblik zla, sveta kot prepolnegaga krivic in nevarnosti. Metafora o ladji, ki jo je v miren zaliv krmarila mama Zora, se je zdela najbolj primerna.
Dr. Milček Komelj
Spremne besede do napisali dr. Milček Komelj, dr. Edvard Kovač in Igor Tuta, zahvalo pa prispevala Tanja Rebula, ki je menila tri zvezke očetovih rokopisov. Pomoč pri prevajanju grških in latinkih citatov pa je prispevala dr. Barbara Zlobec, klasična filologinja.
Igor Tuta, mož Alenke Rebula, je orisal zgodovinsko ozadje Rebulove mladosti.
Daljšo spremno besedo Vznemirljivo pričevanje Rebulovih mladeniških dnevnikov je prispeval dr. Milček Komelj, ki je po študiju slovenist in umetnostni zgodovinar, bil pa je tudi predsednik Slovenske matice in podpredsednik SAZU.
Njegova spremna beseda je vrhunsko analitična, saj je kot slovenist pisatelja spoznaval že kot študent v sedemdesetih letih. Morda najbolj posebna je bila njegova opomba, da je Rebula iz mladostnih spominov snoval roman o tedanjih kraških ljudeh, pisal o slovenskih problemih in si zamišljal eseje o slovenskih velmožeh in slovenstvu. In se je s tem v resnici izkazal preroškega, hkrati Prometej in Ezekijel.
Uvodno razmišljanje Srečanje s skrivnostjo lastne duše je prispeval pater frančiškan, dr. Edvard Kovač, pobudnik izdaje dnevnikov, spremljevalec Alojza Rebule v kasnejšem obdobju njegovega življenja.
Kovač je spomnil, da se je bil Rebula lotil dnevnika, da bi se izpopolnil v znanju slovenščine, ker mu je celo oče železničar očital, da slovenščine ne obvlada, ampak da piše le v govorjenem narečju in da ne pozna osnov knjižnega jezika. “Gičko”, kot so ga klicali v njegovem otroštvu, je namreč v času otroštva, ko so bile v fašizmu slovenske šole prepovedane, obiskoval italijanske šole v Gorici in Vidmu. Italijanščino je odlično obvladal, a se zanjo ni nadušil, bolj ga je mikala latinščina. Kasneje je bral tudi nemška in francoska besedila.
Kovač je posebej omenil Rebulovo navduševanje nad spisi filozofa Friedricha Nietzscheja. Ta mislec mu je bil vzor smelosti, saj si je upal spustiti se v najgloblje plasti človeške duše, predvsem pa mu je bil vzor v ustvarjalnosti svojega jezika.
Edvard Kovač je ugotovil, da je bil nenavadno kritičen do Dostojevskega, medtem ko mu je Tolstojevo novoplatonistično hrepenenje po svetlobi in ljubezni postalo življenjsko vodilo.
Prezrta ali zamolčana pa je bila Rebulova povezava z italijansko literaturo in kulturo.
Morda najbolj nepričakovana posebnost enournega srečanja je bilo popolno zamolčanje Edvarda Kocbeka.
Marijan Zlobec