Na 33. Mladih virtuozih sta nastopili dve mladi slovenski flavtistki ob klavirski spremljavi in seveda z ločenim programom ter predstavitvijo na odru Viteške dvorane Križank. Kot kažejo glasbene razmere v Sloveniji, imamo v zadnjih dvajsetih letih največ ravno flavtistk.
Pianistka Mateja Hladnik in flavtistka Iza Štih, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Vprašanje zakaj je tako je najprej povezano s svetovnimi uspehi Irene Grafenauer, potem precej mlajše Eve-Nine Kozmus, Martina Beliča, ki se je prebil do Münchenske filharmonije, Mateja Zupana, Aleša Kacjana… A mlade flavtistke ne pomislijo, da eno je študij, drugo pa služba, delo in preživetje. Ko mladi diplomirajo in naredijo magisterij, padejo v prazni prostor svobode. Kam sedaj ? Nihče ni za njih odgovoren in zaposlitve ne moreš tako programirati kot v drugih poklicih. Mladi virtuozi so brez dvoma nekakšen test in pokazatelj individualne kvalitete, lahko so celo izpit ali študijski preizkus in izkazana kvaliteta pred kolegi z AG. Kot prva je nastopila Iza Štih, pri klavirju pa jo je spremljala Mateja Hladnik.
Iza Štih je zelo samozavestna
Iza Štih (2004) je s šestimi leti začela igrati flavto. Že na nižji glasbeni šoli se je udeležila dvajsetih tekmovanj, od katerih je na sedemnajstih prejela zlato ali 1. nagrado. Od šolskega leta 2019/2020 je izobraževanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana v razredu Lize Hawlina. Med vidnejšimi dosežki so 2. nagrada na TEMSIG-u (2022), 1. nagrada in 100 točk na TEMSIGu (2025), zmaga in osvojenih 100 točk na Mednarodnem tekmovanju Woodwind & Brass v Varaždinu, zmaga na Tekmovanju mladih umetnikov Tampere Flute Fest (2022), 2. mesto na Nizozemskem mednarodnem flavtističnem tekmovanju (2023), Mednarodnem spletnem tekmovanju za mlade flavtiste Nemškega društva za flavto (2024) in na Tekmovanju Flautiada 2022 v Banski Bysrtici na Slovaškem. Kot solistka se je predstavila s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom SNG Maribor. V letu 2024 je prejela Škerjančevo nagrado. Redno se izobražuje pri uglednih profesorjih, kot so Philippe Bernold, Christina Fassbender, Karl-Heinz Schütz, Mario Caroli, Sébastian Jacot, Adam Walker, Matthieu Gauci-Ancelin in drugi. Trenutno je študentka Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v razredu Karoline Šantl Zupan.
Pianistka Mateja Hladnik je redna spremljevalka študentk glasbe
Za svoj koncertni program si je najprej izbrala slavnega češkega skladatelja Bohuslava Martinůja: Sonato za flavto in klavir v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Adagio, III. Allegro poco moderato.
Iza Štih nima treme
Češki skladatelj Bohuslav Martinů (1890–1959) je glasbeno kariero začel kot violinist, nakar se je posvetil kompoziciji. Leta 1923 se je preselil v Pariz, od koder pa se je med nacistično okupacijo umaknil v ZDA, tam ostal do leta 1953 in se zatem vrnil v Francijo. V Ameriki je leta 1945 za prvega flavtista Bostonskega simfoničnega orkestra Georga Laurenta nastala Martinůjeva Sonata za flavto in klavir. Četudi je skladatelj skladbo naslovil Prva sonata za flavto in klavir, je ostala njegova edina sonata za to zasedbo. Solistu omogoča dinamično predstavitev v raznovrstnih tehničnih prvinah in široki paleti ekspresivnosti. Sonata navduši z ritmično kompleksnostjo ter razvejeno izraznostjo v prvem stavku Allegro vivo in sklepnem Allegro poco moderato. Zadnji stavek, v katerem je mogoče prepoznati ptičje žvrgolenje, je nastal pod vtisom skladateljeve izkušnje negovanja ranjene ptice, da se je pozdravila. Med energičnima stavkoma, ki uokvirjata sonato, pa je njima kontrasten, izrazito liričen drugi stavek Adagio. (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Martinůja je koncertno v Sloveniji afirmirala Irena Grafenauer, kar je logično, saj je takrat nastopila na sloviti Praški pomladi že kot mednarodno uveljavljena flavtistka, solistka in prva flavtistka Simfoničnega orkestra Bavarskega radia, s katerim je v Pragi na festivalu prav tako nastopila.
Njen vzor sedanjim študentom in še bolj študentkam flavte je bolj skrivnosten, a je fenomen njena glasba, igranje, ki je bilo svetovno in upravičeno predstavlja za mlada dekleta poseben magnet. A je Irena neponovljiva. Ona je diplomirala pri osemnajstih in opravila podiplomski študij pri devetnajstih letih in potem imela še nekaj najboljših pedagogov na svetu (Rampal, Nicolet, Zöller). Pri enajndvajsetih je zmagala na svetovnem tekmovanju v Ženevi. Problem ljubljanske Akademije za glasbo je v tem, da so profesorji sami brez izrazitih mednarodnih koncertnih izkušenj, zlasti solističnih, kar pa ne pomeni, da ne znajo učiti in da ne vedo, koliko je kak študent dober. Je pa študentov glasbe čedalje več in kvaliteta precej izenačena. Slovenci smo glasbeno nadarjen narod, eden najbolj na svetu.
Enaindvajsetletna Iza Štih je pokazala veliko koncertantno samozavest in zavedanje, kaj zna in kako bo to predstavila. Tak pristop je za koncertante nujen in eden izmed pogojev, da se potem solist v celoti posveti interpretaciji in predstavitvi glasbenega dela v kontekstu njegove identitete, stila, opusa, dobe… Že v prvem stavku je izpričala močno dinamiko, odlično tehniko in izraz, k čemur pripomore že kar drzen pogled, oči samozavestne solistke. Prav tako se je pokazalo odlično ujemanje in zlitost s klavirjem pianistke Mateje Hladnik, ki je imela nekaj izrazitejših solističnih mest. Stavek je sorazmerno dolg in poln kontrastov. Drugi stavek je bil primerno počasen, občuten in s polnim izzvenom. Tretji stavek pa ritično razgiban, precej je sinkopirane glasbe, a vendar zelo tekoč. Iza zapusti vtis, kot da nastopa že dvajset let, ima pa jih le enaindvajset. Opazna je njena dinamična moč, kar pomeni, da je zvok njene flavte močan, zaokrožen, izrazit, vsekakor pa niti malo ne plah. Želi biti junakinja.
Iza Štih je kot svoje drugo delo na koncertu izbrala Suite de Trois Morceaux, op. 116, in sicer le III. Valse Benjamina Godarda.
Nadarjeni violinist in skladatelj Benjamin Godard (1849–1895) je bil Francoz judovskega rodu, ki je deloval v Franciji, med drugim kot profesor na Pariškem konservatoriju. Kljub kratkemu življenju je ustvaril obsežen in žanrsko bogat opus v romantičnem glasbenem idiomu, v katerem je zapisano tudi delo Suite de Trois Morceaux. Priljubljen in pogosto samostojno izveden je tretji stavek Valček v tridobnem ritmu valčka, ki ga pulzira klavir z akordično spremljavo, s prikupno melodiko in briljantnim flavtističnim partom, začinjenim z raznoliko artikulacijo in hitrimi pasažami. (Iz programa).
Iza Štih je Valse izvedla zelo poskočno, skoraj virtuozno, a bi se dalo dodati več čisto plesnega zvočnega vtisa. S svojim nastopom je povsem upravičila priložnost za koncert.
Mateja Hladnik in Katarina Volčanšek
V drugem delu koncerta je nastopila nekoliko starejša, triindvajsetletna Katarina Volčanšek. Izbrala si je Debussyja, Čajkovskega in Joliveta.
Sonata za violino in klavir v g-molu je tretja in poslednja uresničena sonata izmed šestih tovrstnih kompozicij za različna glasbila, ki jih je nameraval ustvariti inventivni francoski mojster Claude Debussy (1862–1918). Njena krstna izvedba maja 1917 v Parizu je bila tudi njegov zadnji koncertni nastop. V tistem obdobju sta skladatelja, ki je bil pogosto depresiven, pestili tragična prva svetovna vojna in bolezen. Sonato je pisal več mesecev, preden mu jo je uspelo dokončati. Na koncertu je zazvenela v priredbi Maria Carolija za flavto in klavir. Njen lirično hrepeneči začetek v pianissimu se po nekaj taktih razgiba v živ temperament in nadaljuje v stavek Allegro vivo v izmenjavi melanholičnih in strastnih odsekov vselej močne izpovedne moči na bogatem harmonskem platnu.
Sledi Intermedij z oznako Fantasque et léger, ki je fantazijske narave in domiselno prepleta duhovito igrivost, podčrtano s staccati, z zasanjano spevnostjo v legato potezah. V Finalu z oznako Très animé flavta prinese začetni motiv prvega stavka, vendar se stavek razvija v svojstvenem vznemirjenju med eksplozivno dramatiko in nenadnimi cezurami, ki angažirano soigro flavte in klavirja privede do vendarle svetlega konca. (Iz programa).
Katarina Volčanšek je bolj refleksivna, manj spontana, z malenkost manjših zvokom, a ima vseeno bogat emotivni pristop, tako da izpostavi vso rafiniranost Debussyja, čeprav skladba ni izvorno napisana za flavto. Že v prvem stavku je bila opazna občutena igra, z manj dinamike, a ji ton kar žubori. Drugi stavek je bil speven in gladek, takoj se je opazila natančna členitev v izrazu ter njegova diferenciacija. Tretji stavek začne klavir, flavta pa pokaže precejšnjo virtuoznost. Manj je impresionističnega vtisa, a bo solistka do tega še prišla.
Koncertni program se je nadaljeval z opernim odlomkom – Arijo Lenskega iz opere Jevgenij Onjegin ruskega tankočutnega romantičnega ustvarjalca Petra Iljiča Čajkovskega (1840– 1893). Zgodba je povzeta po Puškinovem romanu v verzih Jevgenij Onjegin o zveličanem Onjeginu, ki z dvorjenjem Olgi globoko užali vanjo zaljubljenega prijatelja Lenskega, da ga ta pozove na dvoboj. Neposredno pred strelskim obračunom Lenski v znameniti ariji »Kuda, kuda vy udalilis« razkrije svoja intimna razmišljanja, čustva, spomine in končno resignacijo ob slutnji smrti. Čustveno soočenje z usodo smo v priredbi Guya Braunsteina slišali v različici za flavto in klavir. (Iz programa).
Nekaj takšnega, kot se je zgodilo v sredo in četrtek zvečer, da smo isto redko izvajano kompozicijo slišali v dveh različnih izvedbah, se ne ponovi. Ostaja skrivnost občutenja Lenskega. Tako kot v človeškem glasu je zvok flavte lahko različen in v vsem samosvoj. Kako flavta izrazi predsmrtne slutnje, s kakšnim izbranim tempom začne svojo izpoved; tu se je zdel malenkost prehiter, ker je arija samospraševalna, a se je interpretacija dramatizirala in flavta dobivala vse temnejši zvok, kar je pravilno in se mora končati z maksimumom emocij. Vprašanje je, ali je flavtistka doživela kakšno operno izvedbo v živo, kot je bilo gostovanje Bolšoj teatra s štirimi predstavami v Gallusovi dvorani pred kakimi petnajstimi leti, ki pa v režiji Dmitrija Černjakova ni bila ravno najbolj rusko tipična. Flavtistka tega ni mogla videti, saj je imela tedaj kakih sedem let. Lahko pa z Lenskim sočuti, sočustvuje in ga interpretativno razume, kar se je zgodilo. (Gostovanje je bilo leta 2009).
Za konec svojega koncertnega nastopa si je Katarina Volčanšek izbrala Andréja Joliveta.
Navdih za skladbo Chant de Linos korenini v starodavni grški mitologiji. Francoskega skladatelja Andréja Joliveta (1905–1974), ki je med drugim deloval kot glasbeni direktor Gledališča Comédie Française in profesor kompozicije na Pariškem konservatoriju, je namreč od nekdaj zanimala duhovna plat glasbe, njen izvorni pomen v ritualih, njena čarobnost, mistika. Leta 1944 je za preizkusno skladbo Pariškega konservatorija ustvaril po tehnični in muzikalni plati ter vzdržljivosti zelo zahtevno skladbo za flavto in klavir Chant de Linos (prvo nagrado si je tedaj prislužil Jean-Pierre Rampal).
Linos je v mitoloških zgodbah različno interpretiran, povezujejo pa ga z glasbo in personifikacijo lamenta, saj je tragično umrl. Skladateljev pripis na začetku kompozicije sporoča, da je bila Linosova pesem v antični Grčiji pesem žalovanja, pogrebna žalostinka, tožba z jokom in plesom. Jolivet je v skladbi uporabil grške moduse, kar dodatno pričara mistično zvočnost v kompoziciji, ki je polna nenadnih zasukov med recitativnimi lamenti in ritmičnimi plesi. (Iz programa).
Solistka se je zavedala pomena in vloge te zaključne skladbe koncertnega večera, pa tudi močne tradicije in samega Jolivetovega imena, ki je z Rampalom kot nekdaj najboljšim flavtistom na svetu še sam dosegel izjemen skladateljski uspeh. In spet smo pri njegovi interpretki Ireni Grafenauer že pred štiridesetimi leti. A če bi se sedanje flavtistke tega dejstva ustrašile, bi bilo lahko z njihovim študijem hitro konec.
Katarina Volčanšek je bila odlična; tehnično bravurozna, z velikim izraznim spektrom, dinamiko, vedno večjo dramatiko, gibanjem zvoka med p in ff, kar pomeni velike poudarke, ki se jim je prilagajala odlična klavirska spremljava.
Obe flavtistki sta na dobri poti in upanjem za naprej.
Katarina Volčanšek (2002) je glasbeno pot začela v Glasbeni šoli Franca Šturma pod mentorstvom Mojce Kolar in nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana pri Nataši Paklar. Sprejemne izpite za študij flavte je uspešno opravila na Dunaju, v Gradcu, Linzu in Ljubljani. Trenutno zaključuje podiplomski študij flavte v razredu Karoline Šantl Zupan.
Na Mednarodnem glasbenem tekmovanju in festivalu za soliste in komorne skupine SVIRÉL je prejela zlato plaketo (2014), na EMONI – Mednarodnem tekmovanju mladih pihalcev srebrno plaketo (2015), na TEMSIG-u bronasto (2013), srebrno (2016) in dvakrat zlato plaketo (2019, 2022), leta 2022 tudi drugo nagrado, leta 2023 se je uvrstila v polfinale prestižnega Nizozemskega flavtističnega tekmovanja, 2024 je s Kvartetom flavt Inuaria zmagala na TEMSIG-u, letos pa še kot solistka. Večkrat sodeluje v različnih orkestrih in priložnostnih komornih sestavih. Bila je tudi članica pihalnih ter projektnih simfoničnih orkestrov in sodeluje z Orkestrom Slovenske filharmonije.
Zadovoljstvo po nastopu
Znanje redno nadgrajuje na seminarjih in lekcijah pri uveljavljenih flavtistih, kot so Anna Dina Björn-Larsen, Mario Caroli, Matthieu Gauci-Ancelin, Silvia Careddu, Jacques Zoon, Johanna Dömötör, Karl-Heinz Schütz, Kersten McCall, Rachel Brown, Marina Novak, Raphael Leone, Sophie Dufeutrelle, Eva-Nina Kozmus, Martin Belič in Aleš Kacjan.
Vse tri so dobile rožo
Marijan Zlobec