Začetek novega koncertnega cikla Festivala Ljubljana, 33. Mladih virtuozov, je soočil dva mlada glasbenika: gosta iz Makedonije, pianista Goceja Zlateva, in slovensko violinistko Patricijo Avšič, ob spremljavi pianista Vladimirja Mlinariča.
Goce Zlatev, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Goce Zlatev (2006) je glasbeno izobraževanje začel pri osmih letih v Štipu pri Goceju Kostadinovu, nato pa v Skopju na Državni šoli za glasbo in balet Ilija Nikolovski – Luj v razredu Slavice Micovske – Smilevske končal srednjo stopnjo glasbenega šolanja. Zdaj je študent Rubena Dalibaltajana na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani. Sodeloval je na več državnih in mednarodnih tekmovanjih in večkrat osvojil nagrade ter najvišja mesta: prvo mesto na petih državnih tekmovanjih ter na mednarodnih tekmovanjih: Koroško klavirsko tekmovanje, Sirmium Music Fest v Sremski Mitrovici, Mednarodno klavirsko tekmovanje Albert Roussel v Sofiji, spletnem mednarodnem Tekmovanju Golden Piano Talents in leta 2025 na Tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije (TEMSIG), naziv največji virtuoz na Mednarodnem tekmovanju Music and Earth za instrumentaliste in skladatelje v Sofiji, drugo mesto na Mednarodnem mladinskem klavirskem tekmovanju v Maleziji, bil je lavreat mednarodnih tekmovanj Ohridski biseri in Polyhymnia. Leta 2019 je pri rosnih trinajstih izvedel svoj prvi solistični recital v Skopju, zatem pa nastopil po več krajih Severne Makedonije, v Rimu, Parizu in na Dunaju. Nekajkrat je nastopil z Makedonsko filharmonijo, igral je tudi z Simfonični orkester iz Vidina v Sofiji. Znanje nadgrajuje tudi pri več uglednih pianistih.
Pri komaj devetnajstih letih si je izbral zelo ambiciozen, koncertno zahteven in zrel program, ki je resda obsegal le eno delo, a polurno in interpretacijsko izjemno zahtevno: Fantazijo v C-duru, op. 17 Roberta Schumanna.
Ta koncertni princip, mentaliteta, videnje zgodovine, občutje najbogatejše glasbene preteklosti, zapletenosti v Schumannovem času in seveda njegove evropske umetniške odmevnosti, kažejo na vstopanje v prostor in čas, ki se iz akademskega študija lahko preseli v mladega posameznika, lahko pa se ne in ostane pri igranju po notah.
Goce Zlatev išče, hoče in najde več; mlado zrelost, dialog, izziv, izkušnje, razumevanje kompliciranega odnosa med Robertom in Claro, ki še danes fascinira, čeprav ne le da ne poznamo vseh detajlov, ampak smo predvsem brez tedanjih emocij, ki jih sedanji sproščeni mladenič, osvobojen peze časa, lahko podoživlja le na sodoben način.
V tem kontekstu je bila Fantazija v treh stavkih: I. Durchaus fantastisch und leidenschaftlich vorzutragen; Im Legenden-Ton, II. Mäßig. Durchaus energisch – Moderate. III. Langsam getragen. Durchweg leise zu halten prežeta z energičnim interpretacijskim lokom, ki kaže pianista na poti k zrelosti.
Skladba izvira iz začetka leta 1836, ko je Schumann skomponiral skladbo z naslovom Ruines (Ruševine), v kateri je izrazil svojo stisko ob ločitvi od svoje ljubljene Clare Wieck (ki je kasneje postala njegova žena). To je kasneje postal prvi stavek Fantazije. Kasneje istega leta je napisal še dva stavka, da bi ustvaril delo, ki je bilo namenjeno kot prispevek k zbiranju sredstev za postavitev spomenika Beethovnu v njegovem rojstnem kraju Bonnu. Schumann je delo ponudil založniku Kirstnerju in predlagal, da bi lahko prodali 100 predstavitvenih izvodov za zbiranje denarja za spomenik. Prvotni naslov Schumannovega dela je bil Ruševine, Trophaen, Palme, Velika sonata za klavir v Beethovnov spomin). Kirstner je natis zavrnil, Schumann pa je januarja 1837 poskušal skladbo ponuditi Haslingerju. Ko je tudi Haslinger zavrnil, jo je maja 1837 ponudil Breitkopfu in Härtlu. Podnaslovi so postali Ruševine, Slavolok zmage in Ozvezdje, nato pa so bili v celoti odstranjeni, preden je Breitkopf in Härtel maja 1839 končno izdal Fantazijo.
Delo je bilo posvečeno Franzu Lisztu, ki je v pismu z dne 5. junija 1839 odgovoril: »Fantazija, posvečena meni, je delo najvišje vrste – in resnično sem ponosen na čast, ki ste mi jo izkazali, ko ste mi posvetili tako veličastno skladbo. Zato nameravam delati na njej in prodreti vanjo skozi in skozi, da bi z njo dosegel največji možen učinek.«
V bistvu je Liszt povedal, kaj je treba s Fantazijo narediti: se poglobiti vanjo in jo razumeti. Beethovnovska epohalnost, kot jo je kasneje kiparsko obdelal slavni kipar Max Klinger, nudi pianistu vse možnosti dojemanja pianizma kot glasbene večnosti.
Goce Zlatev je bil čisto na začetku še nekoliko okornejših prstov, a se je v nadaljevanju hitro sprostil, hkrati pa je našel primeren ton klavirja, dinamične odtenke in rafiniranost izraza, ki je težil k samostojnosti, individualnosti in zrelosti, obvladovanju težke pianistične snovi in podoživljanja izpovedne pristnosti.
Drugi stavek je začel zelo odločno, precej hitro, z občutljivostjo in svečanostjo. V nadaljevanju se je pokazala past dolge skladbe, ko interpretacija postane nekoliko suhoparna in ji je treba globlji smisel izpovedi še poiskati.
Tretjo stavek je bil na začetku temen, miren, v nadaljevanju že dramatičen, a tu nastane past poglobljenosti, ki jo zmoreš ali pa še ne. Zlatev se je spretno izvil iz pasti in interpretacijo Fantazije sklenil z vznesenostjo in slovesnostjo.
Za devetnajstletnika je bil ljubljanski nastop odličen.
Violinistka Patricija Avšič je še mlajša, rojena leta 2008. Violino se je začela se je učiti pri petih letih pri očetu in že pri osmih letih je prvič nastopila kot solistka s simfoničnim orkestrom. Spomladi 2021 je pri svojih dvanajstih opravila sprejemni izpit na Univerzo za glasbo in uprizoritvene umetnosti Gradec v razred Borisa Kuschnirja, leto pozneje pa na Zasebni univerzi za glasbo in umetnosti na Dunaju za študij pri istem profesorju. Osvojila je prve nagrade oziroma prva mesta na mednarodnih violinskih tekmovanjih Jenő Hubay na Madžarskem, Jankelevič v Rusiji (tudi grand prix tekmovanja) in BCN Victoria v Španiji, Mednarodno violinsko tekmovanje za mlade violiniste Leonid Kogan v Belgiji ter Virtuozi 4+ na Madžarskem (tudi grand prix). Marca 2023 je kot zmagovalka tekmovanja na dunajski univerzi za nagrado prejela dveletno izposojo Landolfijeve violine iz leta 1757. Občinstvo je navdušila na mnogo koncertnih nastopih, npr. na festivalih v 10 Gradcu in Budimpešti, ter kot solistka s Komornim orkestrom Anima Musicae, Češko filharmonijo, Filharmoničnim orkestrom iz Baden-Badna, Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, Orkestrom Slovenske filharmonije, Dubrovniškim simfoničnim orkestrom, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Pohvalne misli o njenem igranju so med drugim izrazili Dejan Bravničar, Stefan Milenković in Maksim Vengerov.
Če bi jo bil leta 2018 umrli Bravničar slišal na ljubljanskem recitalu na Mladih virtuozih, bi bil še bolj navdušen, verjetno pa bi ji na uho zašepetal: “Si že boljša od mene!”
Izbrala si je Brahmsovo Sonato št. 3 v d-molu, ki je že sama po sebi velik izziv, za mlado violinistko pa še posebej. Sonata je sestavljena iz štirih stavkov: I. Allegro, II. Adagio, III. Un poco presto e con sentimento, IV. Presto agitato. Muzikološke analize dela so zelo podrobne, vsekakor bolj kot jih poslušalec med sprotnim doživljanjem interpretacije dojema, ker posluša solista, tu sedemnajstletno violinistko osupljive nadarjenosti in interpretacijske zrelosti.
Občudovali smo vse, od izbora samega dela, kar je zelo pogumna odločitev, zaverovanost v svoje glasbene sposobnosti, moč in pot k zrelosti, ki bi ji v nadaljevanju z določenimi konzultacijami ponudil možno pomoč le kak najbolj izkušeni solist, seveda pa še najmanj Slovenska filharmonija, da jo doživimo še na koncertu z orkestrom v festivalskem programu.
Nobenega dvoma ni, da bo odločala o nadaljevanju solistične koncertne poti sama in v okviru možnosti, kar pomeni v mednarodnem prostoru, kot že doslej.
Pri Brahmsu je takoj začutila vez s skadateljem, ki se ga lotevajo vsi glasbeniki, v zadnji dobi bolj kot Mozarta; zdi se, da mladi v njegovi glasbi ne čutijo več interpretacijskega izziva. Zakaj je Brahms tako privlačen celo za sedemnajsletnico ? Zaradi izziva in potrjevaja osebne dospelosti ali celostne realizacije koncertne snovi.
Patricija Avšič je violinski up slovenske glasbe, česar pa se zaveda, čeprav ni tako popularna, kot je bila začela postajati nekoč pri isti starosti flavtistka Irena Grafenaer. A je Irena zmagala na svetovnem tekmovanju v Ženevi. Edino to je mednarodni dokaz kvalitete. Vsak športnik ve, kje tekmovati, glasbeniki prav tako, a se zdi, da so še premalo aktivni.
Patricija Avšič je svojo interpretacijo Brahmsa gradila z vsem znanjem in samozavestjo, od začetne vzemirjenosti do odločnosti in tehnične čistosti v nadaljevanju prvega stavka, s čistimi dvojemkami v drugem stavku, močnejše ritmičnosti ali razgibanosti v tretjem stavku in vrhuncem v četrtem, ko se je začela zavedati uspešnosti izvedbe in je sama začutila, da je tako.
Z izborom Subito za violino in klavir Witolda Lutosławskega je Patricija Avšič vstopila v postor postmodernizma in izziva, ki ga izpričuje sam nastanek kompozicije; naročilo violinista Josepha Gingolda za izvedbo na tekmovanju v Indianapolisu. Je bila to dvojna predsmrtna želja in njuna uresničitev: vez skladatelj – izvajalec?
Violinistka svoje izvedbe ni čutila kot slovo od življenja sladatelja in njegovega izvajalca: zadnje dokončano delo Lutosławskega za njegov instrument – študiral je violino – je bil prav ta štiriminutni ognjemet, ki ga je leta 1992 skomponiral po naročilu Josepha Gingolda kot preizkusno delo za mednarodno tekmovanje violinistov v Indianapolisu septembra 1994. To pa je že leto skladateljeve smrti. Od bliskajočega uvoda do skrivnostnega konca se njegovi štirje hitro spreminjajoči se deli združujejo v nekakšno zgodovino violinske virtuoznosti v srednjeevropskem slogu: hitro-počasni kontrasti Brahmsa in Bartóka, bleščice Wieniawskega in izmuzljiva, ekstatična poezija Szymanowskega. Pa vendar vse skupaj nekako zveni, kot da bi ga lahko napisal nihče drug kot Lutosławski, so delo predstavili ob posnetku Julie Hwang.
Za 11. štiriletno tekmovanje septembra 2022 je nagrada za dobitnika zlate medalje vključevala denarno nagrado v višini 75.000 ameriških dolarjev, zlato medaljo, pogodbo o snemanju in prvenec na recitalu v Carnegie Hallu. Nagrajenci imajo možnost uporabljati enega od več instrumentov, ki so v lasti IVCI, vključno s Stradivariusovo violino “ex-Gingold” iz leta 1683. 12. štiriletno tekmovanje bo potekalo septembra/oktobra 2026. Upajmo, da se ga bo udležila tudi Patricija Avšič. S svojo interpretacijo Subito je vstopni izpit opravila uspešno. Za pianista Vladimirja Mlinariča, ki se je kot korekten sremljevlec izkazal že pri Brahmsu, je bil Subito še večji izziv, tehnično zelo zahteven, a je bila vodilna odlična violinistka.
Po toplih aplavzih in ovacijah je napovedala še Fritza Kreislerja. Izbrala je Wiener Caprice (Dunajski kapričo) op. 2.
Marijan Zlobec