Riccardo Muti med slabim Schubertom in odličnim Brucknerjem

Na katoliški praznik 15. avgusta je bil dolga leta nazaj veličastni koncert z Dunajskimi filharmoniki in dirigentom Herbertom von Karajanom. Po njegovi smrti so dediščino njegovih koncertov predali v roke maestra Riccarda Mutija, ki je seveda Karajana dobro poznal. Tako je Muti v bistvu glavni dirigent vseh koncertov Dunajskih filharmonikov na Salzburških slavnostnih igrah.

Schubertova Tragična simfonija, vse fotografije Marijan Zlobec

Riccardo Muti je med najstarejšimi dirigenti na svetu; pred dobrimi štirinajstimi dnevi je praznoval rojstni dan, a bi težko verjel, da je bil rojen že leta 1941. Njegov fizis je izjemen, eleganca vrhunska, drža vzravnana, malo nazaj, hoja elegantna, kretnje v polnem sijaju, dirigira izjemno sugestivno, osebnostno, avtoritativno, a ne ravno diktatorsko, ve, kje je meja in kako se nastopajočim vse pove. Vse pove, ne pa dopove.

“Kaj je Schubert mislil z naslovom »Tragična simfonija«, ki ga je napisal na partituro svoje Četrte simfonije? Ali ne bi smela biti raje »Patetična simfonija«? Morda s takim naslovom nihče ne bi nikoli pomislil, da bi to delo na tak način povezal z Beethovnom in Schuberta nepravično označil za neuspešnega Beethovnovega epigona. Ravno to ni bil Schubertov cilj; zanimalo ga je preizkušanje novih konceptov. To ga je pripeljalo do tega, da je svojo prvo med zadnjimi simfonijami predstavil  kot prvo v molu.

Brucknerjeva najpomembnejša mašna skladba, Maša v f-molu WAB 28, se zaradi svoje simfonične strukture in velikega ansambla veliko pogosteje izvaja v koncertnih dvoranah kot v cerkvah. Pravzaprav ima, kar je za ta žanr nenavadno, izrazite posvetne značilnosti. Te nikakor ne spodkopavajo prvotnega namena tega večkratno navdihnjenega opusa. Nasprotno, še bolj jasno prikazujejo širšo perspektivo liturgičnih besedil.” (Iz programa).

Bruckner

Dunajski filharmoniki so v prvem delu koncerta v še razširjeni Veliki festivalni dvorani, z dodanimi sedeži na robovih odra, ki pa segajo v dvorano, tako da je bilo vseh gledalcev kakih 2400, a sami starejši in stari, nad 60, 70 let, izvedli omenjeno Četrto simfonijo Franza Schuberta v c – molu D 417 “Tragična”, napisana aprila 1816 na Dunaju; premierno izvedena šele 19. novembra 1849 v Leipzigu. Že to pove veliko.

Simfonija v štirih stavkih: I. Adagio molto — Allegro vivace,  II. Andante, III. Menuetto: Allegro vivace — Trio, IV. Allegro pravzaprav današnjemu poslušalcu, v primerjavi z Beethovnovimi simfonijami, ne pove veliko ali dovolj. Ta manjko glasbene in umetniške večnosti se je občutil v izvedbi Dunajskih filharmonikov, četudi pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija, s katerim sodelujejo nad pol stoletja.

Izvedba Schubertove simfonije je bila pod nivojem tako slavnega orkesta in festivala: oba veljata za najboljša na svetu. Tu ni bilo kaj občudovati. Orkester je igral nezainteresirano, penzionistično, skoraj retardirano, brez enega samega sijaja, melosa, spevnosti, petja ali pesmi, na čemer temelji Schubertova veličina. Če ni lepote, kaj nam ostane ? Schuberta niso poveličali, ampak simfonično ponižali.

Na srečo je imel koncert še drugi del, ko so izvedli Brucknerjevo monumentalno Mašo v f- molu, WAB 28 za soliste, štiriglasni mešani zbor in orkester. Skladba je bila nastala v letih 1867/68 v Linzu; premiera je bila 16. junija 1872 na Dunaju.

Struktura Maše je Kyrie: Moderato, Gloria: Allegro, Credo: Allegro, Sanctus: Moderato — Allegro, Benedictus: Allegro moderato, Agnus Dei: Andante.

Nastopili so: Ying Fang, sopran, Wiebke Lehmkuhl, alt, Pavol Breslik, tenor, William Thomas, bas, Konzertvereinigung Wiener Staatsopernchor, Ernst Raffelsberger, zborovodja, Dunajski filharmoniki in seveda Riccardo Muti.

Kot da bi padli iz dveh svetov. Popolni preobrat, ki ga je Riccardo Muti kot dirigent ustvaril šele s pomočjo sijajnega koncertnega opernega zbora, ki pa vseeno ima 80 profesionalnih pevcev in pevk. Zbor je bil najboljši del izvedbe ali sestava glasbenikov na odru. Najbolj je čutil in izpovedal elemene ali stavke maše zelo religioznega skladatelja; sam je vse čutil že po svojem profesionalnem poslanstvu in priložnosti, da na festivalu izvede prav to mašo in dokaže svojo vrhunskost.

Muti je bil desetletja dolgo operni dirigent in zna študirati z orkestrom. Nekoč mi je pripovedoval, kako je v milanski Scali skrivaj prišel v neko ložo dirigent Carlos Kleiber, da bi Mutija opazoval, kako dela z zborom. To Mutijevo sožitje s pevci je izjemno, navdihujoče, rafinirano, večplastno, natančno določeno ne le po mašnih stavkih, ampak po slehernem stavku mašnega besedila, v vseh niansah, kot da bi jih v celoti secesiran, analiziral, sestavil v mašno, izpovedno religiozno celoto. Neverjetno, kako Muti to zna in kako sugestivno mu to uspeva. Ostaja vsem vzor, čeprav je še nekaj podobnih dirigentov, kot Charles Dutoit, sir Simon Rattle, sir Antonio Pappano, Valerij Gergijev, Zubin Mehta…

Zahvalimo se priložnostim in usodi, da jih poznamo.

Solisto so bili malo znani ali mednardno brez nekih zvezdniških izkušenj. Bili so solidni, morda z najlepšim glasom tenorist Pavol Breslik z nekaj lirskimi pasažami, korektni so bili še vsi trije oenjeni, a je Brucknerjeva maša grajena na celovitosti, ne pa poudarjaju posameznih veličin, kot jih prepoznamo npr. v Verdijevem Rekviemu. Bruckner solistov ni tako povzdignil; želel jih je bolj približati religiozni temi na bolj ponižen način. Zbor je imel vrsto sijajih dialogov z orkestrom in posameznimi sekcijami, npr. soli violončel so nekaj zelo redkega. Prav tako soli treh pozavn, ki naznanjajo ali slikajo smrt, pa seveda ves večer odlična oboa, ob njej manj izrazita flavta, zelo diskretne orgle…

Aplavzov in ovacij je bilo le šest minut, ko se je Muti odločil, da je tega dovoj in je prijel koncertnega mojstra za roko in ga odpeljal z odra.

Kako z lahkoto je Bruckner koncertno premagal Schuberta? Tega nisem pričakoval, in Dunajčani si tega tako zlahka ne bi smeli dovoliti; najprej zaradi sebe, potem Schuberta, pa zaradi dvorane in kakšnega zlobca v njej.

Marijan Zlobec