V Salonu Muzeja mesta Beograda bodo 16. aprila ob 19. uri odprli razstavo slikarskega opusa Mirsada Begića, enega ključnih ustvarjalcev sodobne slovenske umetnosti. Razstava z naslovom Izbrane slike prinaša premišljeno kuratorsko celoto, ki v ospredje postavlja umetnikov slikarski opus, dolga leta razvijan vzporedno s kiparstvom, širši javnosti pa celoviteje razkrit šele v zadnjem obdobju. Razstavo je omogočila Galerija Novak. Kustosinja razstave je Špela Stramšek. Objavljamo njeno predstavitev umetnika in njegovega umetniškega dela v trijezičnem katalogu. Razstava bo na ogled do 17. maja.
Mirsad Begić pred svojim spomenikom ljubljanskega župana Ivana Hribarja, foto Marijan Zlobec
Umetnost kot kondenzacija prostora in časa
Razstava slikarskega opusa Mirsada Begića v Salonu Muzeja mesta Beograd nastaja na povabilo institucije, ki že desetletja predstavlja eno ključnih točk umetnostnega diskurza v regiji. Salon nosi zgodovinsko težo in sodobno odprtost: je prostor, v katerem umetniško delo ni zgolj predstavljeno, temveč postavljeno na preizkus lastne notranje nujnosti.
Begićev slikarski opus v tem kontekstu ne deluje kot obrobni segment kiparskega ustvarjanja, temveč kot njegova enakovredna in avtonomna dimenzija. Če je kip utelešenje tridimenzionalne napetosti, je slika mesto njene notranje kondenzacije. Volumen se ne izgubi, temveč se prevede v plastenje materiala, v linijsko napetost in gostoto kompozicije.
Mirsad Begić
Gre za kiparsko mišljenje, prevedeno v slikarsko govorico. Pri tem ima risba temeljno vlogo. Brane Kovič je opozoril, da predstavlja izhodišče vsake likovne artikulacije, tako slikarske kot kiparske. Pri Begiću risba ni pripravljalna faza, temveč samostojno polje formativnega procesa. Njegove poteze ne sledijo vnaprej določenemu konceptu, temveč sproti vzpostavljajo formo.
Potovanje, 40 x 50 cm, 1984
Risba učinkuje plastično: že na likovni ploskvi sta navzoči masa in haptičnost, iz katerih izhaja telesnost.
Figura se ne kaže kot opis telesa, temveč kot arhetipsko zgoščena prisotnost. Linija gradi in konstituira likovni
red, namesto da bi zgolj opisovala.
Robert Inhof je v svojih interpretacijah poudaril prekrivanje različnih prostorskih in časovnih plasti, ki se strnejo v zgoščeni, notranje napeti podobi. Prav ta časovna in prostorska koncentracija omogoča razumevanje razstave v Beogradu.
Begićeva dela niso linearne pripovedi, temveč vizualne kondenzacije izkušenj, fragmentov in arhetipov. Intimno in kolektivno se v njih ne izključujeta, temveč se medsebojno prežemata.
Avtoportret, 120 x 80 cm, mešana tehnika, platno, 1980
Razstava je zasnovana kot prehod od risarske intime k monumentalizirani artikulaciji fragmenta. Risba je prvotni zapis notranje nuje, skoraj avtomatična sled roke. S kaširanjem, plastenjem in materialno nadgradnjo preide v trajnejšo obliko. Inhof je ta proces opredelil kot simbolno balzamiranje, kot prenos minljivega zapisa v obstojnejši likovni nosilec. V tem dejanju se razkriva zavest o minljivosti in hkrati potreba po ohranitvi.
Koza, 70 x 100 cm, 1975
Fragment telesa pri Begiću ne pomeni nedokončanosti. Kovič je modernistični ideal objekta razumel kot samozadostno formo, ki ne potrebuje zunanjega opravičila. Del telesa lahko postane samostojen nosilec pomena. Podoba deluje kot fenomen, kot dogodek, ki se zgodi v samem aktu nastajanja.
Paleolitska zgodba, 200 x 200 cm, 1989
Begićevo slikarstvo gledalca ne nagovarja z ikonografsko jasnostjo, temveč z napetostjo med materialom in duhovno vsebino. Krožna dinamika kompozicije, ki jo je zaznal Andrej Medved, vzpostavlja občutek notranjega reda in skoraj ritualne simetrije. Figura ni deskriptivna, temveč se vzpostavlja kot arhetipska forma. Telo preseže anatomsko določljivost in postane znak človeške prisotnosti.
Bik, 70 x 100, 1980
V prostoru Salona Muzeja mesta Beograd ta opus pridobi dodatno razsežnost. Beograd kot mesto z močno kiparsko in figuralno tradicijo omogoča njegovo branje v širšem kulturnem kontekstu. Dela tu ne nastopajo kot zgolj gostujoča predstavitev, temveč kot organski del skupnega umetnostnega polja, ki ga povezujejo skupne zgodovinske in estetske reference.
Portret, 40 x 50 cm, 1980
Razstava presega okvir predstavitve. Vzpostavlja dialog med mediji, med časovnimi plastmi ter med notranjo nujo in javnim prostorom. Prav v tej kondenzaciji se razkriva univerzalnost Begićeve umetnosti. Njegov opus ne pripada zgolj nacionalnemu okviru, temveč širšemu evropskemu likovnemu prostoru, kjer umetnost ostaja eden redkih jezikov, ki presega meje in zgodovinske prelome. V prostoru Salona podoba ne stoji kot reprezentacija, temveč kot dogodek, v katerem se čas in telo zgostita v intenzivno prisotnost.
Pompeanski mozaik, 190 x 185, 1981
Špela Stramšek, kuratorka Galerije Novak
Razstavo so podprli: sekretarka za kulturo mesta Beograd dr. Jelena Medaković, župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković, veleposlanik Republike Slovenije v Republiki Srbiji Nj. E. dr. Slobodan Šešum in častni konzul Republike Srbije v Republiki Sloveniji Tomaž Kavčič.
Ob odprtju je izšel razstavni katalog in monografija, in memoriam Andreju Medvedu. Monografijo spremljajo študije dr. Roberta Inhofa, Braneta Koviča in Andreja Medveda. Urednica in kuratorka razstave je Špela Stramšek.
Begić je v zadnjih desetletjih odločilno zaznamoval javni prostor s številnimi figuralnimi plastikami in javnimi spomeniki doma in v tujini, med njimi tudi monumentalna bronasta stranska vrata ljubljanske stolnice sv. Nikolaja, zasnovana ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji.
Njegovo delo je prepoznavno po intenzivni telesnosti, izraziti materialnosti in izrazni napetosti, ki izhaja iz globoko osebnega, a hkrati univerzalnega izkustva. Razstava v Beogradu zato ni zgolj predstavitev slik, temveč jasen premik perspektive: slikarstvo je predstavljeno kot notranje jedro njegovega kiparskega mišljenja.
Begićevo slikarstvo ni spremljevalni segment njegovega kiparstva, temveč razkriva njegovo najglobljo ustvarjalno strukturo. Če je kip polje tridimenzionalne napetosti, je slika njena najčistejša kondenzacija. Volumen se na platnu ne izgubi, temveč se zgosti v plastenje materiala, v zgoščeno kompozicijo in v linijo, ki nosi težo mase. Risba pri Begiću ni pripravljalna faza, temveč temeljni akt. Figura se ne vzpostavlja kot opis telesa, temveč kot arhetipska prisotnost, kot koncentrat izkustva, ki presega individualno in postaja univerzalno.
Postavitev razstave opušča linearno branje in kronološko logiko. Namesto pripovedi vzpostavlja intenzivno vizualno polje, v katerem posamezna dela delujejo kot samostojni dogodki. Podoba ne ilustrira, temveč odpira polje zaznave.
Mirsad Begić med sprehodom po Ljubljani, foto Marijan Zlobec
Mirsad Begić (1953) je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se izpopolnjeval na St. Martin’s School of Art v Londonu. Od leta 1983 živi in ustvarja v Ljubljani. Prejemnik nagrade Prešernovega sklada (2000), Župančičeve nagrade, nagrade MOL , odličja sv. Cirila in Metoda ter predsedniškega odlikovanja, reda za zasluge za neprecenljiv kiparski opus (2021), ostaja eden redkih umetnikov, ki združuje monumentalni javni izraz z intimno, introspektivno umetniško prakso.
Begić je nazadnje imel veliko samostojno razstavo v Bukarešti, kjer ima na enem izmed osrednjih trgov spomenik papeža Janeza Pavla II. kot spomin na papežev obisk Romunije in srečanja s tamkajšnjimi najvišjimi predstavniki pravoslavne cerkve.
Marijan Zlobec