Salzburški festival je objavil vest, da je umrl njihov dolgoletni sodelavec, svetovno znani gledališki in operni režiser Robert Wilson.
Robert Wilson, foto Lucie Jansch
»Robert Wilson je bil eden največjih, definirajočih gledaliških in opernih režiserjev našega časa. Njegovi gledališki prostori so bili gledališki prostori svetlobe. Z minimalističnimi scenografijami in natančno slovnico gibanja je vsaka njegova produkcija nosila njegov popolnoma nezamenljiv, poetični rokopis. Z njegovo smrtjo umetniški svet izgublja enega svojih najpomembnejših in najbolj izvirnih protagonistov,« tako Markus Hinterhäuser izraža svojo žalost ob smrti Roberta Wilsona. S svojimi sugestivnimi svetlobnimi instalacijami in značilnimi produkcijami je Robert Wilson na Salzburškem festivalu v Mortierjevi dobi definiral novo odrsko estetiko. Njegove interpretacije Bartókove opere Grad vojvode Sinjebradca in Schönbergovega dela Erwartung z Jessye Norman leta 1995 so bile legendarne in prelomne.
Jessye Norman v Erwartung, foto SF/Ruth Walz
Kot je pripomnil Peter Cossé: »Koncentracija, omejevanje, spodkopavanje in – vsota vsega, čemur se upiramo! – maksimalna obogatitev, tako bi lahko ali moramo opisati in pohvaliti kombinacijo Bartókovega opere in Schoenbergove monodrame v Salzburgu. V Veliki festivalni dvorani smo se z redkim, neusmiljenim poveličevanjem svetlobe in z ritualiziranimi gestami spomnili na obdobje Wielanda Wagnerja in njegovega pospravljanja Bayreutha.«
Marmorna klop, ki jo je ustvaril Robert Wilson in je bila del scenografije za Erwartung, še danes stoji v preddverju dvorane Salzburškega festivala. V zgodovino festivala sta se zapisali tudi njegovi produkciji opere Clauda Debussyja Pelléas in Mélisanda leta 1997 ter gledališke predstave Dantons Tod Georga Büchnerja leta 1998. »Brez svetlobe ni prostora,« je bilo osrednje načelo Roberta Wilsona. Njegove produkcije so bile umetniške kombinacije gledališča, arhitekture, oblikovanja, slikarstva, plesa in glasbe, prepletene v fascinanten formalni jezik. Ustvarjal je čarobne podobe velike lepote, ki so se izmikale interpretaciji. »Moje gledališče ni gledališče interpretacije; nasprotujem vsem oblikam interpretacije. Verjamem, da mora biti tudi osebna oblika gledališča preprosta in jasna,« je bilo njegovo vodilo. New York Times ga je opisal kot »raziskovalca uporabe časa in prostora na odru«.
»Gledališče ni življenje in ne bi se smeli pretvarjati, da je,« je bil prepričan Robert Wilson. »Vendar pa se lahko, zlasti v umetnem svetu gledališča, pogosto obnašamo bolj naravno kot v vsakdanjem življenju. Navsezadnje je najbolj umetna stvar pretvarjati se, da smo naravni.« (Po tiskovnem sporočilu)
Marijan Zlobec