Stritarjeva nagrajenka leta 2025 je literarna kritičarka Majda Travnik Vode. Komisija v sestavi Kristian Koželj (predsednik), Mirana Likar Bajželj in Petra Koršič je ob tem zapisala:
Josip Stritar
Komisija za Stritarjevo nagrado, ki smo jo v letu 2025 sestavljala lanskoletna nagrajenka Petra Koršič, Mirana Likar in Kristian Koželj, je letošnjo izbiro začela s poglobljeno razpravo in razmislekom o položaju ter mestu literarne kritike v današnjem trenutku predvsem o tem, ki opredeljuje presežna kritična besedila, kakršna si želimo in jih naš literarni prostor nujno potrebuje. Iskali smo opus, ki presega zgolj šablonske formulacije, ki je očiščen pavšalnih, površinskih sodb in intelektualnega snobizma, ki zmore seči onkraj interesov določenih ozko zamejenih in relativno hermetičnih krogov. Predvsem pa smo iskali opus, ki z obravnavanimi literarnimi besedili stopa v dialogu, ki se jim približuje brez predsodkov, ki delo kritike razume kot napor, investicijo, rudarjenje po neznani zemlji, odprto za vse, kar se v dialoškem odnosu med kritiko in besedilom pojavi na najbolj nepričakovanih mestih in na najbolj nepričakovane načine.
Majda Travnik Vode, foto Janez Marolt
Ko smo primerjali obravnavane kritične opuse, je eno ime jasno izstopalo in bili smo soglasni, da letošnja Stritarjeva nagrada pripade Majdi Travnik Vode , ki je s krajšimi ali daljšimi presledki kritično aktivna že skoraj tri desetletja. V tem času je literarna kritika objavljala v nekaterih najuglednejših medijih, ki se razpenjajo čez celoten medijski prostor. Njene kritične zapise tako najdemo v arhivskih časopisih Dnevnik in Večer, v revijah Mentor, Teorija in praksa, Revija 2000 ter na Radiu Slovenija. Od leta 2011 sodeluje predvsem z revijo Sodobnost, v kateri je objavila desetine kritičnih besedil ter šest daljših esejev o knjigah in uvodniku. Pred časom je obnovilo tudi sodelovanje z Radiem Slovenija, kjer pripravlja kritiko za oddajo S knjižnega trga.
Njen kritični opus najbolje opredeljuje kar formulacijo, ki jo je sama zapisala v kritiki zbirke Milana Dekleve Pesmi na recept, objavljene v Sodobnosti, v kateri razmišlja, da gre za »vero v to, da beseda ni le beseda, ampak da lahko postane Beseda, ki razkriva skrito in sveto …« Njeni kritični zapisi so iskali izvornega logosa: na eni strani obravnavanega besedila in na drugi strani literature kot take, ter iskanje točk, kjer se oglasi Beseda, neizgovorljivo bistvo, ki preseva skozi čutno zaznavni del besedila. Na ta način v njenih kritikah vedno zaživijo tisti deli literarnih besedil, ki sicer praviloma ostajajo spregledani.
V delu je dosledno do konca, na teme, ki jih bo obravnavala v kritičnem zapisu, se pripravi z enciklopedično temeljitostjo, kar omogoča, da bralec osvetli nekatera ključna mesta v besedilih, ki bi jih brez posredovanih informacij morda zlahka spregledal. Velikokrat preseneti z duhovitim razmislekom o kakšni jezikovni ali stilistični posebnosti besedila ali anekdoti iz avtorjevega življenja, za katero se v nadaljevanju izkaže, da je za pričujoče besedilo ključnega pomena. Z lahkoto obvladuje širok nabor literarno-teoretskih in stilističnih registrov in brez težav prehaja med njimi, zaradi česar je prebiranje njenih literarnokritiških zapisov in premislekov doživetje za sladokusce. Pri tem pa ni umaknjena v intelektualistični slonokoščeni stolp težko razumljivega znanstvenega jezika, njene besede so jasne, žuborijo iz razumljive in bogate govorice življenja.
Besedila, ki jih sprejema v presojo, velikokrat prihajajo z medijsko manj izpostavljenih obrobij slovenskega literarnega prostora, daleč odmaknjenih od vas zaprtih uveljavljenih krogov. S tem pomembno širi zavest o globini, bogastvu in oceni tistega dela slovenske literarne produkcije, ki bi brez njenega delovanja morda ostalo usodno spregledan.
Čeprav člani komisije nimamo nobenih načelnih zadržkov do tistih ustvarjalcev, ki v svojem delovanju združujejo različne vloge, se nam vseeno zdi pomembno izpostaviti, da je Majda Travnik Vode kljub nekaterim izvrstnim prevodom učbenikov in literarnih besedil pretežni del svoje kariere posvetila skorajda izključno literarni kritiki, v kateri se je izmojstrila tako rekoč do popolnosti.
Ob vsem zapisanem pa je verjetno največja odlika njenega opusa že omenjena dialoškost njenih besedil. Kritike Majde Travnik Vode literarnih del ne presojajo, temveč se z njimi pogovarjajo. Povsem nedvoumno je, da kritičarka obravnavanim delom dopusti, da se v njej naselijo in odmevajo, da razkrijejo svoje najboljše intimne globine, ki jih potem brez sodbe, plast za plastjo odstira pred bralcem kot povabilo, naj se tudi sam s svojo izkušnjo pridruži temu pogovoru. Prebiranje kritike Majde Travnik Vode je tako bogato popotovanje, vsak njen zapis pa estetska invencija, ki bralcu nudi enako presežno izkušnjo kot literatura sama. To pa je res največ, kar si lahko drznemo želeti od literarne kritike. (Po tiskovnem sporočilu)
Marijan Zlobec