Društvo slovenskih pisateljev je v svoji dvorani na Tomšičevi v Ljubljani pripravilo spominsko srečanje s počastitvijo spomina na pesnika Cirila Zlobca ob stoti obletnici njegovega rojstva v Ponikvah na Krasu 4. julija 1925. Prvi so počastili spomin na kraškega rojaka v Trstu s simpozijem Ciril Zlobec Pesnik onkraj meja že 18. januarja, ki se je nadaljeval še v Novi Gorici v okviru EPK. Večer je bil kulturni, pesniški, glasbeni in literarno zgodovinski z veliko opisanimi detajli. Fizična prisotnost in nastop treh Tržačanov je še posebej podčrtala Zlobčevo vpetost v slovenski literarni, nacinalni in kulturni prostor v Italiji. Nekateri citirani podatki so presegli splošno vednost o celotnem Zlobčevem opusu, ki je dosegel nad 130 avtorskih, prevodnih in uredniških knjig.
Marij Čuk, vse fotografije Marijan Zlobec
Nismo pričakovali, da bo nova voditeljica pisarne DSP dr. Glorjana Veber povezovala večer in brala Zlobčevo poezijo, še manj, da bo na kitaro igral in pel podpredsednik DSP Matej Krajnc, kot gazelo V veri, da boš srečna, ki jo je bil nekoč pel letošnji jubilant na Poletni noči Janez Bončina Benč, še slavnejša je Zlobčeva pesem Zvezde padajo v noč, ki sta jo uglasbila Slavko Avsenik in Vilko Ovsenik, pela pa Marjana Deržaj (na prvi Slovenski popevki na Bledu 1962, v alternaciji pa Nino Robič), omenjena pa je bila še ena Zlobčeva pesem, ki jo je uglasbil Mojmir Sepe, pela pa Majda Sepe. (Zlobčeve pesmi so uglasbili tudi skladatelji resne glasbe, kot Marijan Lipovšek, pela pa mezzosopranistka Marjana Lipovšek).
Pozdravne besede na začetku programsko bogatega srečanja je imel pesnik Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev, ki se je z Zlobcem osebno dobro in dolgo poznal. Čuk je nasploh opozoril, da želi DSP pogosteje vzpostaviti stik tako s člani DSP, jubileji, predstavitvami novosti, gostovanji, skratka postati bolj odprto za javnost. V tem smislu je večer Cirila Zlobca povezal s pisateljskim društvom.
Marij Čuk
V kontekstu Zlobčevih generacij, s katerimi je sodeloval ali jim je na začetku njihove umetniške poti kot urednik Besede in Sodobnosti, založbe Lipa, urednik na RTV… pomagal, jih je večina že pokojnih, nekdaj mladi so že nad 70 let, med nestorji je prav gotovo pesnik in nekdanji urednik Založništva tržaškega tiska Marko Kravos, ki se je s Čirotom poznal in z njim sodeloval več kot pol stoletja.
Marko Kravos
Marko Kravos bi o Zlobcu lahko pripovedoval ure in ure, saj ga je obiskoval tako na domu v Ljubljani kot v Ponikvah na Krasu, velikokrat sta se srečevala v Trstu, saj so skupaj pripravljali založniške projekte, kot je bila serija Pesniški listi ali Kosovel Spacal Kras, poleg drugih. Kravos je bil Zlobčev zaveznik, družabnik, pesniški sopotnik, zato ni bilo presenetljivo, da je pri Zlobcu zlasti poudaril vrednost njegove poezije kot ustvarjalno svetišče, ob njegovem angažmaju ob napovedanih skupnih programskih jedrih pa je Kravos opozoril, da so bili pisatelji ponižani in poparjeni. Popisal je Zlobčevo bogato ustvarjalno in uredniško pot, v odnosu do poezije pa posebej opozoril na Zlobčeva prizadevanja za kontinuiteto slovenske poezije skozi desetletja. V javnosti se je Zlobec uveljavil tudi kot odličen govorec (spominjamo se njegovega govora ob odkritju Kosovelovega spomenika v Sežani leta 1976, več govorov ob slovesnostih na Primorskem, na Prešernovi proslavi, na državnih proslavah). Zlobec, je dejal Kravos, se je javno izpostavljal za slovenskost in slovensko kulturo, še posebej besedo, prav tako je opozoril na Zlobčeve številne prijatelske stike v Italiji in po vsej nekdanji Jugoslaviji, kjer je bil med drugim en mandat predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije. Prav tako je opazil, da se je Zlobec uveljavil z jezikom, ki je bil v času njegove mladosti na Primorskem prepovedan. (On pa je zanalašč pisal pesmi v slovenščini in bil zato iz šole v Kopru izključen). Ko je odkupil nazaj svojo rojstno hišo v Ponikvah na Krasu in v njej redno, zlasti med poletnimi počitnicami in v pokoju sprejemal številne prijatelje, je svojo poezijo obogatil še s kraško tematiko. Seveda pa je ostalo nenehno pisanje o ljubezni dvoedini, kot je dejal Kravos. (Ravno ta pojem se je v nadaljevanju večera pojavil kot največji italijanski prevajalski problem). Kravos je sklenil, da je Zlobčeva poezija še kako aktualna in si to tudi zasluži. Ciril Zlobec je predvsem želel biti pesnik, v politiki pa bolj svobodnjak, je menil Kravos. Opozoril je še, da je na predsedniških volitvah kot kandidat za člana predsedstva dobil največjo podporo med vsemi in procentualno na volitvah sploh. Za konec je prebral še Zlobčev Matični sonet.
Marko Kravos
Pesnik dr. Boris A. Novak je sodeloval na omenjenem tržaškem simpoziju kot podpredsednik združenja PEN International. Svojemu nastopu je dal naslov Cirilu Zlobcu v spomin: elegija, hvalnica in zahvala.
Boris A. Novak
Boris A. Novak je Cirila Zlobca uvodoma predstavil kot glas Krasa. Svoji rojstni pokrajini je posvetil velik del svojega liričnega pesniškega navdiha (zbirki Vračanja na Kras, 1974 in Kras, 1976). Njegova navezanost na Kras pa je bila že od otroških let zaznamovana s senco zgodovine: italijanski fašisti so prepovedali rabo slovenskega jezika, kar je na lastni koži izkusil tudi Ciril, saj je bil zaradi pisanja v slovenščini izključen iz semenišča. Kot mladenič se je med drugo svetovno vojno vključil v Osvobodilno fronto, po kapitulaciji Italije pa tudi v partizansko vojsko.
Po vojni je Zlobec študiral slavistiko in delal na Radiu Ljubljana…Kljub dejstvu, da je bil član Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, je izkazoval solidarnost in simpatijo s preganjanimi pisatelji (npr. Lojzetom Kovačičem in Tomažem Šalamunom). Velikodušno je bil naklonjen mlajšim pisateljskim generacijam, tudi takrat, ko mu te poetike niso bile najbližje.
Novak je omenil Zlobčev odpor do hudega političnega pritiska zveznih jugoslovanskih oblasti, ki so vsiljevala “skupna programska jedra”, s katerimi naj bi v izobraževalnem sistemu dosegli večjo kulturno in politično kohezijo, kar bi pomenilo črtanje mnogih slovenskih avtorjev iz slovenskih šolskih učbenikov. (Takrat, leta 1983, smo njegove zapise in prispevke Janeza Menarta objavljali na kulturni strani Dela, saj je Zlobec sam prišel v redakcijo opozarjat, kaj se Slovencem in slovenski kulturi lahko zgodi).
Novak je na dolgo predstavil obsežno Zlobčevo prevajalsko delo; prevajal je iz italijanske srednjeveške, romantične in moderne poezije, med slednjimi kar tri italijanske Nobelove nagrajence: Carduccija, Quasimoda in Montaleja ter Ungarettija…Prevedel je tudi pet italijanskih romanov Alberta Moravie, Leonarda Sciascie, Curzia Malaparteja in Alberta Manzija.
Novak je pripravil posebno analizo Zlobčevega prevoda uvodnega soneta v Dantejevo Novo življenje (La Vita Nuova)… V pesniški teoriji (Novak je univerzitetni profesor in avtor več teoretičnih knjig o zgodovini svetovne poezije) pa je opozoril na neko posebnost v Zlobčevi sonetni strukturi oziroma novosti glede na zakonitosti sonetne forme. Zlobec je uporabljal ciklično sonetno obliko, znano pod imenom corona (venec), iz katere so se kasneje v Sienski akademiji razvila pravila sonetnega venca (corona di soneti). S primerjalno analizo zgodovinskega razvoja poezije v Italiji je Novak prišel do italijanskih modernistov d’Annunzia in Carduccija, ki ga je Zlobec prevajal, kot vrhunec razvoja pa v angleški poeziji Johna Donnea v zbirki Holy Sonnets…(pod vplivom Francesca Petrarce).
Novak je corone – vence v Zlobčevi sonetistiki odkril v ciklih Ljubezen dvoedina, Drug v drugem, Zaliv, Dvom, Triptih in Golo življenje. Pri Zlobcu venci večinoma spletajo deset sonetov, v Triptihu tri. Tudi pri Zlobcu ponavljanje prvih in zadnjih verzov poudarja sklenjenost kroga, kar nedvomno izžareva sporočilo o doživljanju časa in življenja kot krožne celote.
Inovativna sta njegova cikla Spletanje soneta in Razpletanje soneta iz zbirke Dvom, upanje, ljubezen, kjer gre za sonetna venca, v katerih so mnogi verzi posameznih sonetov izbrisani.
Novak je posebej opozoril na Zlobčev, že omenjeni, neologizem ljubezen dvoedina, osebno peniško skovanko, ki bo ostala zapisana v slovarju slovenskega pesniškega jezika.
Vrsta drugih podob iz jezikovne dediščine Svetega pisma in liturgičnih ritualov kaže, da je krščanska vera najbrž globoko pregnetla otroka in mladeniča Cirila. Podobno učinkuje skovanka telovzetje iz istoimenskega soneta. Literarno vedo še čaka podrobnejša analiza Zlobčeve metaforike.
Novakov esej v zborniku iz Trsta je izjemna analiza Zlobčeve poezije. Med drugim ugotavlja, da bo “treba korigirati simplificirano podobo o Zlobčevi ljubezenski liriki kot idealizaciji intime in begu pred stvarnostjo. Priljubljenost Zlobčevih pesmi je med drugim imela tudi to negativno posledico, da je v javnosti uveljavila poenostavljeno podobo Zlobčeve ljubezenske lirike, ki je šla v smeri sentimentalnega klišeja. Naj zelo jasno poudarim: ta recepcijski kliše ne zdrži resnega branja Zlobčeve lirike! Zlobec ni zgolj pesnik Svetlobe, ampak tudi sence; prav dejstvo, ker tudi v najbolj vznesenih pesmih kaže medsebojno pripadnost svetlobe in sence, daje njegovi pesniški besedi čustveno avtentičnost in prepričljivost.
Boris A. Novak je januarja sodeloval tudi v Trstu in Novi Gorici
V svojem jedru je Zlobčeva pesniška beseda hvalnica. Če naj uporabimo starogrško izrazoslovje, je napisal vrsto ljubezenskih od. Stari Grki so razlikovali med dvema vrstama hvalnic: oda je bila posvetna hvalnica, himna pa je bila religiozno zaznamovana, bila je hvalnica bogovom. Glede na naslonjenost Zlobčevega pesniškega podobja na krščansko dediščino in verske rituale najbrž smemo reči, da imajo Zlobčeve hvalnice, njegove ljubezenske ode tudi močan navdih himničnosti. Ta himničnost pa je prepričljiva prav zato, ker vsebuje sence elegičnosti.”
Boris A. Novak je omenil tudi Zlobčevo nepopisno osebno tragedijo: izgubo sina Jaše in hčerke Varje, kar je najhujša usoda, kar lahko doleti človeško bitje.
Novak je spomnil še na eno temo tržaškega simpozija, ki jo je obdelala dr. Martina Ožbot Currie, in sicer Ciril Zlobec in njegovi italijanski dopisovalci. Doslej je odkrila kar petnajst avtorjev, literatov, založnikov, med njimi so Luciano Luisi, Dante Maffia, Leonardo Sciascia, Salvatore Sciascia, Giacinto Spagnoletti, Danilo Dolci, Ignazio Buttitta, Andrea Zanzotto, Carlo Casolla, Salvatore Quasimodo, Gina Lagorio, Luciano Morandini, Giacomo Scotti, Eros Sequi in Arnaldo Bressan.
Novak je ob koncu že skoraj predavanja prebral svojo pesem Cirilu Zlobcu v slovo: elegija, hvalnica in zahvala.
Irena Novak Popov
Literarna zgodovinarka, anglistka, francistka in slovenistka dr. Irena Novak Popov je povedala, da je Cirila Zlobca najprej spoznala kot partizanskega pesnika in spomnila na Zlobčevo poezijo upora, ki je bila pod uredništvom dr. Borisa Paternuja uvrščena v drugo knjigo – Partizanske – tetralogije Slovensko pesništvo upora 1941 – 1945. Pri zbiranju gradiva je sodelovalo 53 študentov, veliko članov Slavističnega društva in drugi sodelavci, skupaj pa so zbrali 12.000 pesmi 2437 avtorjev. Sama je bila sourednica knjig.
Irena Novak Popov
Kot partizana je Zlobca predstavila v manj znani funkciji – minerca, a poudarila, da ga komandirji niso pošiljali v zelo nevarne akcije in spopade, ker so že vedeli, da je pesnik. Med Zlobčevimi zbirkami z narodno zavestjo je omenila Glas, potem pesniške podobe Krasa. Opazila je, da Zlobec v svoji poeziji ne govori o žrtvah v partizanskih časih, ampak o svetlobi, kot v pesmi Svetloba smrti, a poveličuje žrtve vojne. Potem pride ljubezenska poezija, polna čutov, vonjav, mediteranske mentalitete, izpoved moškega, ki se vživlja v žensko dušo. Zlobec je doživel erotični razvoj od sramežljivega fanta, zadržanega moškega, dokler ni srečal sproščene ženske in spoznal njene erotične želje. Tu je spomnila na poezijo Lili Novy, pa tudi Alojza Gradnika, a je Zlobec bolj pronicljiv in citirala pesem Preveč sem žejna.
Ne boj se, dragi,
preveč sem žejna,
da pila bi lahko samo resnico:
njen tenki curek
se neprestano trga,
hlapí v plamenu žgočih dvomov.
Preveč sem žejna,
da bi me utéšil brez laži,
brez fantovske laži,
ki nas spočite dráži,
utrujene uspava,
a vselej dviga, vabi za seboj.
O, varaj me in laži,
samo ne daj, ne daj,
da se ljubezni šumni curek
pretrga, izgubi
v hlapečih, redkih kapljah,
ki me ne morejo utešíti!
Preveč sem žejna.
Miran Košuta
Dr. Miran Košuta, predstojnik katedre za Slovenski jezik in književnost na Oddelku za humanistične študije v Trstu, je s Cirilom Zlobcem prav tako sodeloval in prijateljeval od svoje mladosti. V Trstu in Novi Gorici je nastopil z referatom Poezija jaza. Logos in bios Cirila Zlobca.
Menil je, da ni mogoče izrisati Zlobčevega pesniškega profila, ne da bi hkrati spregovorili o Zlobcu človeku. Ni možno osvetliti njegovega vulkanskega raznorodja lirika, pisatelja, esejista in prevajalca, ne da bi omenili tudi njegovega kulturnega ali političnega posredništva. V sedemdesetih letih ustvarjanja je izdal nad sto knjig. Med primorskimi pevci Zlobec velja za naravnega nadaljevalca in naslednika Simona Gregorčiča, Srečka Kosovela, Iga Grudna in Alojza Gradnika.
Košuta je podrobneje predstavil Zlobčevo biografijo, v medkulturnih vezeh z Italijo pa med drugim omenil, da je naš pesnik v Italiji izdal kar pet knjig svoje poezije.
Ritorno sul Carso, 1982
Vicinanze, 1987
La mia breve eternita, 1991
Itinerario d’amore, 1997
Amore – sole nero e oro solare, 2004
Zlobec pa je bil tudi eden izmed najbolj plodnih in mojstrskih slovenskih prevajalcev italijanskega leposlovja.
Prevedene avtorje smo tu že omenili.
Miran Košuta
Dočakal pa je italijanske kritike Giacinta Spagnolettija, Claudia Magrisa, Elvia Guagninija, Arnalda Bressana, Grzytzka Mascionija…
Za svoje zasluge je prejel najvišje italijansko državno odlikovanje – veliki častnik Reda italijanske zvezde, med italijanskimi literarnimi nagradami pa Betocchi, Citta dello Streto, Claudio H. Martelli, Eugenio Montale in Campiello.
“Zlobec je bil književnik, ki je znal presnovati prestane krivice v omikano strpnost, ločevati med nacionalnostjo in nacionalizmom, italijanskim in “naditalijanskim”, veliko kulturo Danteja, Boccaccia ali Manzonija in barbarstvom nekaterih njihovih samooklicanih potomcev, pri čemer ni dopustil, da bi mladostne travme zasenčile v njem ljubezen do tako bližnjega, cenjenega, intimno njegovega jezika in verza.”
Pisatelj Tone Patljič, ki je bil napovedan, v Ljubljano ni mogel priti, zato pa je poslal pismo, ki so ga na slovesnosti prebrali.
Pismo pisatelja Toneta Partljiča
Spoštovani in dragi pisateljski kolegi!
Z veseljem sem se priglasil k besedi za spominjanje na Cirila Zlobca. Sedaj pa priznam, da – petinosemdesetletnik – že težko vozim ponoči, obenem pa je avtocesta razkopana in se vožnja podaljšuje vsaj za pol ure. In sem se odločil izostati. Odločitev, da obudite spomin na pesnika Zlobca je pravilna in spoštljiva.
Od mene je bil starejši petnajst let, poznal sem in prijateljeval sem z zgovorno, a sončno ženo Vero, Jaša je bil moj poslanski kolega, tudi z njegovo hčerko sem se rokoval … Spremljal sem po svoje njegovo očetovsko tragedijo z otrokoma.
Spomnim se, da me je ob svoji petdesetletnici leta 1975 povabil na Kras med prijatelje, s katerimi je praznoval jubilej. Lahko bi rekel, da sva se kasneje srečala in družila še skoraj stokrat.
Matej Krajnc
Ko sem bil dva mandata predsednik Društva slovenskih pisateljev, sem presenečen opazil, da ni bil pri vseh, zlasti pri mlajših kolegov spoštovan, še več, nekaterim je šel netolerantno na živce. Mislim, da vsekakor ne zaradi tega, ker je bil primorski partizan in učitelj v partizanski šoli, ampak morda zato, ker je bil del političnega in kulturnega establishmenta, saj je bil član CK ZK Slovenije, akademik, urednik na radiu in v reviji Sodobnosti, predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije … Mlajši fantje, ki vstopajo v literaturo, pa navadno že apriori na starejše avtoritete gledajo kritično. Ampak ko sem bil v prvi polovici osemdesetih let predsednik DSP, je bil v društvu še en spor, in sicer med tradicionalisti, intimisti, socializmu lojalnimi pesniki, kjer je bil med najbolj izključujočimi recimo Janez Menart, med njimi je bil sicer bolj blagi tudi Ciril; pa tudi partizanske veličine (Bor, Potrč …) so zapisale demokracija ja, anarhija ne ob Šalamunovi Dumi itd. Na drugi strugi strani je bil nov veter s »perspektivaši«, recimo Niko Grafenauer, Veno Taufer, Rupel … Ni šlo za ostre spopade, vendar v isti upravni odbor niso mogel spraviti »obeh struj« … Spomnim se, da mi je recimo tudi Josip Vidmar, ki je bil do mene nenavadno prijazen in korekten, navrgel nenavadno opombo, ko je šel pri Mikiju mimo naju Ciril: »Ta misli, da je ljubezenski pesnik, je pa »zakonski pesnik«, pravi pesnik je recimo Ervin Fritz.«
Glorjana Veber in Matej Krajnc
To je bil tudi čas, ko so srbski pisatelji pod vodstvom Miodraga Bulatovića recimo izjavili, da so pripravljeni iti h kosovskim kolegom v Prištino, toda samo na tankih. Sam sem bil tedaj še predsednik DSP, Ciril Zlobec pa (ker smo bili Slovenci pač »na vrsti«) predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije. Za nami so bili na vrsti po abecednem redu pač srbski kolegi, ki pa so predlagali samo in samo prav Miodraga Bulatovića, ki je ironiziral tudi Slovence in napovedal da čez 50 let ne bo več našega jezika. Zato sva seveda z Zlobcem ves čas nasprotovala Bulatoviću. Moram poudariti, da se je Zlobec kot predsednik Saveza književnika Jugoslavije ves čas držal pokončno, patriotsko, demokratično in je imel pri vseh, razen Srbih izreden ugled.
V mojem in spominu je »shranjen« na najbolj sončni strani. Morda je res napisal »malo morje intimističnih ljubezenskih« in pesmi v čast žene Vere, a kolikor se jaz spoznam, bi iz njih lahko izbrali tudi nekaj antologijskih pesmi. So pesmi o soodvisnosti dveh duš. A tudi na proznem in publicističnem področju ni bos, četudi morda res ne ravno samokritičen. Menim, da se ga splača vsaj od časa do časa brati. Seveda se tudi meni pozna, da sem nekoliko iz včerajšnjega sveta in tudi, da nisem bil kot Mariborčan priča ljubljanske literarne scene.
Tone Partljič, 13. maj 2025
Irena Novak Popov in Matej Krajnc
Pisatelj Evald Flisar se prav tako ni mogel udeležiti praznovanja jubileja, zato pa je poslal svoje pismo, ki je bilo prav tako prebrano. Vsi nastopi so bili pospremljeni z aplavzi.
Pismo pisatelja Evalda Flisarja
Cirila Zlobca sem prvič srečal leta 1965 kot bruc na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dobrega pol leta pred njim sem srečal Janeza Menarta. O njegovi poeziji sem napisal maturitetno nalogo na gimnaziji v Murski Soboti in Menart je prišel na literarni večer, ki smo ga organizirali v kinodvorani v Murski Soboti. Kot devetnajstletniku mi je bilo v čast nastopiti s svojo zgodnjo poezijo v družbi enega od avtorjev Pesmi štirih. Z Menartom sva ostala prijatelja in ko sem prišel študirat v Ljubljano, sem ga nekajkrat obiskal na domu. On je bil tisti, ki je predlagal, naj pošljem nekaj svojih pesmi na Sodobnost. To sem storil. In čakal. Odgovora ni bilo. Potem je Sodobnost na podstrešju Društva slovenskih pisateljev organizirala pogovor o slovenski poeziji. Takrat še ni bilo restavracije, takrat je to res bilo podstrešje. Seveda z mizo in stoli, primerno za sestanke in srečanja. Na tem srečanju se je zbralo kar nekaj študentov in mladih pesnikov, med nami tudi Dimitrij Rupel, ki je že kot bruc kadil pipo, se vozil po Ljubljani s katro in se predstavljal kot sin violinista. Bila sva sourednika na študentski Tribuni, kjer sva drug drugemu rada nagajala; on je urejal kulturno stran, jaz pa satirično. Ampak to je druga zgodba. Večer mladih pesnikov na podstrešju stavbe na Tomšičevi je potekal tako, da je Dimitrij Rupel govoril skoraj brez prestanka več kot eno uro. Po naključju sem sedel v prvi vrsti poleg Cirila Zlobca. Ko je sprevidel, da večer ne teče tako, kot si ga je zamislil, je vstal in rekel, da se mu žal mudi in bomo s pogovorom nadaljevali kdaj drugič. Vsi so vstali in se začeli zgrinjati proti izhodu. Jaz sem obsedel, hotel sem se izogniti gneči. Tedaj je Ciril Zlobec rekel: “Samo trenutek! Ali se kdo med vami slučajno piše Evald Flisar?” Segel sem z roko navzgor in ga pocukal za rokav. “To sem jaz,” sem tiho priznal. “Zakaj pa nisi nič rekel?” se je začudil. “Saj ne bi prišel do besede,” sem ga spomnil na Dimitrija Rupla. Prikimal je in me razveselil z novico, da sta s sourednikom Mitjo Mejakom prebrala moje pesmi in se odložila za objavo.
Marko Kravos in Cirilov vnuk Fedja Zlobec
Vprašal me je, ali jih imam še kaj. Ker če jih imam dovolj, bi mi lahko uredil izdajo zbirke pri založbi “Lipa”v Kopru. V navalu hvaležnosti in navdušenja sem se zlagal, da jih imam dovolj za zbirko, bi jih pa rad še malo dodelal. Potem sem tri mesece šprical predavanja in na vrtu stare gospe na Rezijanski ulici, pri kateri sem stanoval, pisal dodatne pesmi. Tako je nastala moja prva in edina pesniška zbirka, ki je izšla pri “Lipi” z naslovm Symphonia poetica. Še več, Ciril Zlobec je nagovoril dr. Borisa Paternuja, da prispeva spremno besedo. Vse je kazalo, da je na prizorišče stopil nov pesnik. Kaj se je zgodilo, da je Symphonia poetica ostala moja edina pesniška zbirka? Tudi za to je odgovoren Ciril Zlobec. Ker je vedel, da s svojo skromno štipendijo v Ljubljani težko shajam, me je vprašal, ali bi morda za založbo Lipa prevedel kakšno knjigo. Z veseljem, sem rekel. Dobil sem Zweigove Graditelje sveta v nemščini. Z nemščino nisem imel problemov, kajti moja mati se je rodila v Avstriji, toda 800 strani najimenitnejše esejistične proze, na katero sem kdaj naletel, je terjala kar nekaj napora, in kar nekaj špricanja predavanj. Toda moje življenje v Ljubljani je po zaslugi Cirila Zlobca postalo udobnejše. Žal pa se je zgodilo tudi nekaj, česar nihče ni pričakoval, še najmanj Ciril in dr. Boris Paternu. Zweigova proza me je tako očarala, da sem sklenil namesto pesnika postati pisatelj; začel sem pisati prozno. Boris Paternu mi je to zameril, s Cirilom pa sva ostala prijatelja. Ko sem pozneje odšel študirat v London, kjer sem potem živel dvajset let, sva si redno dpisovala.
Matej Krajnc in Cirilov pranečak Grega
Za njegovo Sodobnost sem prevajal angleške pesnike, eden od njih je bil Avstralec Peter Porter, eden pa Seamus Heaney, poznejši nobelovec. Drugih se več ne spomnim. Ko sem se vrnil v Slovenijo, me je Ciril povabil v uredniški odbor Sodobnosti, in ko je proti koncu devetdesetih vstopil v politiko in je imel za urejanje vse manj časa, ga je 22-članski uredniški odbor uspel prepričati, da mora najti novega glavnega urednika revije. Najina dolgoletno sodelovanje ga je napeljalo na misel, da bi najprimernejša oseba za ta položaj utegnil biti jaz, pa ne zato, ker sem takrat bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, ampak sem bil že uveljavljen in nagrajen pisatelj in dramatik. Izprosil sem si 2 meseca časa za razmislek; nisem bil čisto prepričan, da se bom obnesel kot urednik najstarejše slovenske revije. Nazadnje sem ponudbo sprejel, pod pogojem, da izberem svoj lastni uredniški odbor in posodobim koncept revije. S Cirilom sva ostala dobra in iskrena prijatelja; prej je on objavljal mene, zdaj sem jaz objavljal njega. V njegovih poznih letih sva se videla manj pogosto, saj ga je politika speljala v druge vode, toda kadarkoli sva se srečala, sva se objela. Imel je nesrečno družinsko življenje, toda dočakal je 93 let. Mene jih čaka do tja še trinajst. Ne vem, koliko mi jih bo še naklonila usoda v svetu, ki propada pred našimi očmi, toda do zadnje minute ne bom pozabil, da je bil Ciril eden mojih najboljših prijateljev in eden najbolj spoštovanja vrednih ljudi.
Evald Flisar
Marij Čuk
Zlobčeva pesem Zvezde padajo v noč za prvo Slovensko popevko na Bledu leta 1962.
Zvezde padajo v noč,
vse tvoje, moje zvezde.
Veter nosi jih v dalj,
razpri roke, moj fant.
Morda ujameva v dlan
vsaj, vsaj eno teh zvezd,
zadnjo bledo kresnico.
Zvezde padajo v noč,
daj, razpriva dlani,
saj kako bi brez njih to noč.
Zvezde padle so v noč,
v temo so potonile.
Veter je onemel,
zapri roke, moj fant.
Glej, prazne so dlani,
le žalost v njih,
ni je na nebu več,
v srcu zvezde več ni,
kam brez zvezde srca v temi.
Marijan Zlobec