Društvo slovenskih pisateljev pripravlja spominski literarni večer v počastitev stote obletnice rojstva pesnika, akademika Cirila Zlobca (1925 – 2018).
Pogreb, foto Marijan Zlobec
Spominski večer bo 15. maja ob 18. uri v dvorani DSP. Sodelujéjo: Marij Čuk, Evald Flisar, Miran Košuta, Matej Krajnc, Marko Kravos, Boris A. Novak in Irena Novak Popov.
Program povezujeta Glorjana Veber in Matej Krajnc.
Ciril Zlobec je slovenski pesnik, pisatelj, esejist, publicist, prevajalec, novinar, urednik in politik.
Ciril Zlobec, foto Wikipedija
Ciril Zlobec se je rodil 4. julija leta 1925 v kmečki družini v Ponikvah na Krasu kot najmlajši med sedmimi otroki. Osnovno šolo je obiskoval v vasi Avber (nad Ponikvami), gimnazijo pa v Gorici in Kopru. Iz gimnazije je bil zaradi pisanja pesmi leta 1941 izključen. Pri 17 letih so ga italijanski fašisti konfinirali v taborišče v Abruzzih, ob razpadu Italije pa se je vrnil domov in odšel v partizane.
Po drugi svetovni vojni je šolanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je leta 1953 doštudiral slavistiko ter nato delal kot novinar na Radiu Ljubljana, kot urednik kulturne redakcije TV Ljubljana (1969−1972), urednik igranega programa in odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa Radia Ljubljana (1972−1986).
Poznan je tudi kot prevajalec, zlasti iz italijanščine (Dante Alighieri, Leopardi, Carducci, Montale, Ungaretti, Quasimodo…) in srbohrvaščine (Davičo, Popa, Mihalić). Že v obdobju socializma je imel več političnih funkcij v ZKS (mdr. član CK od 1968), med letoma 1969 in 1979 je bil poslanec v skupščini SRS, v 80. letih dva mandata podpredsednik SZDL Slovenije, zadnji mandat predsednik Sveta Univerze v Ljubljani, pa tudi v Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985/86 je bil njen predsednik), kjer se je boril proti predlogu t. i. skupnih jeder. Leta 1990 je bil na neposrednih volitvah izvoljen za člana predsedstva Republike Slovenije (do 1992). Od 1969 do 1999 (skupaj 30 let) je bil glavni urednik literarne revije Sodobnost.
Leta 1985 je postal dopisni (izredni) in 1989 redni član SAZU, med leti 1992 in 1999 je bil tudi njen podpredsednik. Bil je dopisni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti (Salzburg) in Mediteranske akademije (Neapelj).
Ciril Zlobec, foto Občina Komen
Njegovo življenje je zaznamovala tudi osebna tragedija, saj sta mu v času njegovega življenja umrla oba otroka, hči Varja (1964−2007) in sin Jaša (1951−2011).
Ciril Zlobec je znan zlasti kot pesnik, ki piše lirične, čustvene pesmi. Prve pesmi je objavljal že med vojno. Leta 1953 je skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo svojo pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je do danes doživela številne ponatise.
Ciril Zlobec, foto SAZU
Sledile so številne druge pesniške zbirke: Pobeglo otroštvo (1957), Ljubezen (1958), Najina oaza (1964), Pesmi jeze in ljubezni (1968), Čudovita pustolovščina (1971), Dve žgoči sonci (1973), Vračanja na Kras (1974), Kras (1976), Pesmi (1979), Glas (1980), Pesmi ljubezni (1981), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1990), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Skoraj himne (1995), Ti – jaz – midva (1995 – z zgoščenko), Mojih sedemdeset (1995), Čudež telovzetja (2004), Dvom, upanje, ljubezen (2005), Tiho romanje k zadnji pesmi (2010), Biti človek (2014). Ob njegovem 90. rojstnem dnevu je izšel izbor njegovih ljubezenskih pesmi Ljubezen – čudež duše in telesa (2015).
Napisal je tudi dva romana: Moška leta našega otroštva (1962) in Moj brat svetnik (1970) ter dvodelno avtobiografijo Spomin kot zgodba (1998). Leta 1962 je napisal roman Moška leta našega otroštva.
Spisal je tudi več esejističnih del: Poezija in politika (1975), Slovenska samobitnost in pisatelj (1986), Priznam, rekel sem (1988) ter Lepo je biti Slovenec, ni pa lahko (1992).
Številna Zlobčeva dela so prevedena v tuje jezike, največ v italijanski in srbski jezik (v obeh primerih po 5 zbirk), hrvaški (3), v makedonski po ena, dve v rusinski, albanski, češki, romunski in španski.
Za svoje delo je prejel več nagrad, med drugim Tomčičevo (1956), Župančičevo (1976, za prevod), nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Veronikino nagrado (2000), Kajuhovo nagrado, pa tudi red dela z zlatim vencem, zlato priznanje OF slovenskega naroda, zlati častni znak svobode Republike Slovenije, zlatnik poezije (2005), Lavrinovo diplomo (za prevajalstvo, 2013), listino prevajalcev Jugoslavije ter mednarodne nagrade: Eugenio Montale (1984, za prevode), Città dello Stretto (1984, za zbirko Ritorni sul Carso) (Ascona, 1985), Tomizzovo nagrado, ki jo podeljuje tržaški Lions Club (2005), mednarodno priznanje Campiello, zahvalno listino za prevode Danteja, Claudio H. Martelli (tržaški PEN, 2011), Veselina Masleše (Sarajevo) za zbirko Nove pesmi, Disovo plaketo za zbirko Svoj obraz iščoč v Čačku, kjer je bil proglašen za jugoslovanskega pesnika leta (1984) in Bosanski steček/stećak (Sarajevo 2014, skupaj s pokojnim sinom Jašo Zlobcem). Bil je Commendatore (komendnik) Republike Italije, prejemnik zvezde italijanske solidarnosti I. stopnje, srebrnega pečata mesta Trst. Španci so ga predlagali celo za Nobelovo nagrado.
Univerza na Primorskem v Kopru mu je 2005 podelila častni doktorat, po izboru poslušalcev Vala 202 je bil Ciril Zlobec ime leta 2015, 2016 je bil imenovan tudi za častnega meščana Ljubljane, bil pa je tudi častni občan Sežane in Kanala ob Soči, kjer je bil predsednik festivala Kogojevi dnevi.
Ciril Zlobec, fotografija v Nikolajevi mrliški vežici na Plečnikovih Žalah, foto Marijan Zlobec
Umrl je doma na Vošnjakovi 10 v Ljubljani 24. avgusta leta 2018. Pokopan je na ljubljanskih Žalah, v grobu svojih staršev, otrok, žene Vere, brata Toneta in njegove žene Kriste.
Ob svoji petdesetletnici je odkupil in uredil svojo rojstno hišo v Ponikvah in v njej preživljal poletne mesece ter v miru ustvarjal. Po njegovi smrti so na njej vzidali spominsko ploščo.
Marijan Zlobec