Zdravnik in pisatelj David Zupančič je na današnji tiskovni konferenci v Knjigarni Konzorcij Mladinske knjige zaokrožil svoj zelo odmevni pisateljski trojček in hkrati napovedal nove pisateljske teme; znanstveno fantastiko in kriminalke. Bralci bodo kajpada najprej zaokrožili in potešili svoja pričakovanja in hitro segli po novi knjigi V mejah normale. Izšla je v kar 12.000 izvodih.
Naslovnica tretje knjige
O procesu ustvarjanja, zdravi distanci do (ne)normalnosti in ljubezni do literature se je z Zupančičem pogovarjala njegova urednica Urška Kaloper, voditeljica uredništva priročnikov Mladinske knjige.
David Zupančič in urednica Urška Kaloper, vse fotografije Marijan Zlobec
David Zupančič je pravzaprav več govoril o literaturi kot o medicini, ni pa bilo možno sklepati, da bo zapustil zdravniški poklic in se v celoti posvetil pisateljevanju, čeprav je že napovedal nove pisateljske teme. Zdravniški trojček je tako končan in bo verjetno skupaj dosegel 50.000 knjig, ali Miška Kranjca iz petdesetih let ali Gimnazijko Atona Ingoliča iz šestdesetih.
David Zupančič je zelo spreten pripovedovalec
Na tiskovno konferenco je prinesel pisalni stroj, na katerega je pisal že njegov ded, on pa zraven gledal in si mislil, kaj neki počne.
V novem v bistvu avtobiografskem romanu, ki temelji na zdravniških anekdotah ter doživetjih, realnih in anonimnih hkrati, uvaja dialoši princip, to je pogovore s fiktivno žensko, ki mu omogoča odgovore na najprej zastavljena vprašanja, a so odgovori vendarle osebni in celo intimni. O pisanju je dejal, pa tudi v knjigi zapisal, da najprej piše zase kot lastno izpoved, šele zatem pomisli na uspeh in odmev knjig. Dejal je, da zelo spoštuje slovensko knjigo, bralce, obiskovalce knjižnic, kjer je doslej imel že zelo veliko srečanj s svojimi bralci.
Zupančičev stil je v bistvu zelo preprost, tekoč, morda rahlo naiven in s tem zelo odkrit, kot da bi nosil svoje življenje in poklic na dlani, ker če je zdravnik in zdravi druge, hkrati preizkuša in razgalja še samega sebe. Iz medicine ali zdravljenja dela nekaj bolj kot ne preprostega, splošno razumljivega in s tem zaupanja vrednega.
A je zelo iznajdljiv in skače na ontološke teme, kot je sanjanje boga, ki ga hote piše z malo, ker v cerkvenega Boga ne verjame, verjame pa v nekaj višjega in to pove tako preprosto, kot bi bil prepričan, da bo odšel naravnost v nebesa, ko bo dobil višji klic k sebi.
Pisateljski frajerski pristop je bolj redek, a tu zelo efekten, ker obvlada materijo v vseh podrobnostih, kot da bi po svoje, a ne tako ironično in komedijansko, opisoval dogajanje v Naši mali kliniki. Lahko pa bi napisal novo televizijsko nadaljevanko in v njej odigral samega sebe v glavni vlogi ?! Dar pripovedovanja in igranja že ima, podedovanega, zdravniške diagnoze pa bi bile resnične in verjetno igralcev, zaresnih statistov, ne bi zmanjkalo. Jaz bi prišel.
Kaj pravi založba Mladinska knjiga
Avtor največjih slovenskih uspešnic zadnjega časa David Zupančič se v svoji težko pričakovani tretji knjigi vrača med zidove bolnišnice, v kateri dela, kadar ne piše knjig. Branje je še privlačnejše, ker je v besede prenesel velik del sebe, skozi razmisleke o vsakdanjem življenju in njegovih vijugavih poteh.
Mladinska knjiga je pripravila avtorjevo scenografijo za večerni dogodek, pogovor z dr. Andrejem Blatnikom
Utrinki iz zdravniškega in osebnega vsakdana
Duhovita, včasih pa tudi ganljiva in pretresljiva zgodba prinaša anekdote, razmisleke in utrinke iz ambulant in bolniških sob, v katerih se odvija življenje, kot bi ga gledali po televiziji. Vmes pa se nam avtor kot še nikoli doslej razkriva tudi sam.
»Že razumem, da pišete,« mi reče ona. »Morda celo razumem, zakaj. Ampak sprašujem vas nekaj drugega. Zakaj pišete o tem? O kmetiji in o otroštvu? Zakaj v tej knjigi, torej v knjigi o zdravstvu?«
»Zato, ker to ni knjiga o zdravstvu,« ji razložim. »To je knjiga o meni. Sebično, vem. In kar konkretno tvegano. Če pišeš o sebi, veliko tvegaš, med drugim tudi to, da drugim nisi niti približno tako zanimiv in duhovit kot sebi. Da bodo šli raje brat kaj drugega. Kaj bolj literarnega ali vznemirljivega. O hlapcih ali Batmanu. Poleg tega, da je knjiga o meni, pa je to tudi knjiga, s katero nekaj stvari raziskujem. Mogoče celo nekaj iščem. Poskušam. Ne vem. Bova videla?«
(Iz knjige).
O avtorju
David Zupančič, rojen 20. oktobra 1991 v Ljubljani, je s pisanjem pravljic pričel že v zgodnjem otroštvu, pri tem pa je uporabil kar dedijev star tipkalni stroj.
V gimnazijskih letih je napisal dve avtorski dramski besedili (A je važno in V tej sobi) in ju z dramsko skupino gimnazije tudi uprizoril v Cankarjevem domu. Prejeli sta nagrado na Festivalu sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije.
Med študijem medicine je začel dramsko skupino Kortekst, v okviru katere so uprizorili štiri večje produkcije, igranje na velikih odrih Šentjakobskega gledališča in Španskih borcev.
V petem letniku študija je opravil kroženje na Centru za napredovalo srčno popuščanje v Houstonu, ZDA. Leta 2016 je zaključil študij in pridobil naziv doktor medicine, dva meseca po diplomi pa je s skupino petih prostovoljcev odšel na trimesečno humanitarno medicinsko odpravo v Zambijo, kjer je delal v Misijonski bolnišnici Nangoma.
Po vrnitvi domov je opravil pripravništvo v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani in se prijavil na specializacijo iz infektologije, s katero je pričel marca 2018. V času epidemije COVID19 je bil kot zdravnik specializant neprestano vključen v delo na urgentnih in intenzivnih enotah Kliničnega centra in v tem času napisal tudi svoj knjižni prvenec Življenje v sivi coni, ki je izšel oktobra 2022 in v štirih dneh podrl vse prodajne rekorde. Navdušil je tudi z drugo knjigo Znanost mirnega življenja.
Je avtor priljubljenega podkasta Umetnost Lenarjenja.
Kot smo slišali na današnji predstavitvi tretje knjige V mejah normale, se je takoj po izidu že dvignila na vrh najbolj branih knjig v Sloveniji. Prva knjiga Življenje v sivi coni je doslej dosegla rekordnih 20.000 izvodov, druga Znanost mirnega življenja pa že 17.000. Prva naklada tretje knjige je 12.000.
Naslovnica
Med pogovom z urednico Urško Kaloper
Posebna pohvala na predstavitvi tretje Zupančičeve knjige pa je veljala ilustratorki Vidi Igličar, ki je ujela vsebino vseh knjig avtorsko zelo osebno in hkrati dialoško ter portretno.
Marijan Zlobec