Celotno Poročilo strokovne žirije za podelitev nagrade Slavka Gruma in nagrade za mladega dramatika 2025, objavljeno pod naslovom Šuflikova drama, kar pomeni dramo v predalu, je veliko bolj kritično, kot je bila objavljena skrajšana verzija.
Skupni pravokotnik
“Natečaj za Grumovo nagrado in nagrado za mladega dramatika 2025 je prinesel zajetno število dramskih besedil. Njihovo število iz leta v leto niha, česar ne bi mogli zapisati za kakovost prispelih besedil. Zdi se, da ta iz leta v leto nenehno raste, se razvija ter išče nove možnosti, jezike in forme. Sklepni prerez našega branja se gosti v naslednjih izhodiščih.
Slovenska dramatika postaja čedalje bolj angažirana, pogumna, v svoji neposrednosti mestoma tudi neizprosna. Dobrodošlo se nam zdi, da se vse bolj razume kot javni prostor, ki ga je treba odpirati za obravnavanje temeljnih problemov naše družbe. Besedila stopajo v neposredni dialog – včasih celo v obračun – z našim sodobnim trenutkom. Razstavljajo ga, se do njega kritično opredeljujejo in skozinskoz kažejo na njegove nevralgične točke. Pri tem v svojih najboljših trenutkih pisanje poteka na tesnem presečišču med etiko in estetiko; svoja stališča in osrednje dileme sodobnega sveta posreduje v prepričljivi formi, v markantnih gledaliških podobah in atmosferah ter v močnem pesniškem jeziku. To še posebej velja za nominirana besedila.
Miriam Kičiňová, foto osebni arhiv
V preteklih letih smo ugotavljali, da v slovenskem dramskem pisanju poteka neke vrste preporod, da prihajajo novi, mladi avtorji in avtorice. Letos bi tej ugotovitvi lahko dodali še eno: vse bolj očitno postaja, da se dramsko pisanje umešča v polje feminizma. To pomeni, da v gledališki prostor končno vstopajo teme, ki so bile doslej vse prevečkrat spregledane. Še pomembneje pa je, da se te teme odpirajo na nove načine – bržkone bolj prodorne, poglobljene in natančne.
Besedila med osrednjimi problemi prepoznavajo nasilje, bodisi v obliki spolnih, fizičnih in čustvenih zlorab, femicida, vojne ali izkoriščevalskih razmer sodobnega kapitalizma, ki se kažejo v vse bolj prekariziranih, izčrpanih in tesnobnih telesih ljudi. Podobno kot v lanskem naboru se tudi letos srečujemo s temami, kot so bivanjska in stanovanjska problematika, vprašanja identitet(e), problem narodne sprave ter vprašanja neposrednega, aktualnega političnega stanja. V primerjavi z lanskim letom je manj ekološko usmerjenih besedil.
Opažamo, da je iz leta v leto več osebnoizpovednih in celo avtobiografskih besedil. Kadar potekajo v najvišjih legah, besedila takšne osebne izkušnje politizirajo, jih problemsko umeščajo v kontekst družbe in svojega časa ter razloge zanje iščejo v toksičnosti hegemonih ideologij. V teh primerih avtorjem poglabljanje vase omogoča paradoksalni vstop v občo problematiko skupnega sveta, s čimer nagovarjajo nadindividualni, družbeni interes. Hkrati takšna besedila predstavljajo pomemben strukturni premik v poziciji izrekanja. Pišejo namreč o izkušnjah, ki v javnem prostoru še vedno prepogosto ostajajo zamolčane ali pa so obravnavane na en sam, praviloma zgrešen način. V tem prepoznavamo nujno potrebno dekonstrukcijo prevladujočega ideološkega pogleda, ki je še vedno globoko vpet v nasilje patriarhata. S tem se odpira prostor za perspektive, ki v prevladujočem diskurzu (na žalost) še vedno veljajo za manjšinske, v najslabših primerih celo zatirane.
Jakob Ribič, foto osebni arhiv
Drugače je, kadar avtorjev ne zanima širši kontekst in se zadovoljijo s tem, da njihova besedila ostanejo zasebna. Tedaj tvegajo hermetičnost, samozadostnost in nedostopnost za občinstvo (in s tem tudi za širšo družbo). Menimo, da pisanje še vedno omogoča privilegij javnega izrekanja, zato uporaba javnega glasu zgolj za pripovedovanje o samem sebi nujno odpira vprašanja etične odgovornosti avtorja. Vprašanje, ki se pri gledališkem delu vedno znova postavlja, je: zakaj gledališče? Še vedno verjamemo, da je lahko prodorno le, če si pridrži nekaj ambiciozne naivnosti in se ne privatizira, temveč nagovarja naš skupni zgodovinski trenutek. Navsezadnje je gledališče kljub vsemu še vedno lahko etični poskus ustvarjanja boljšega in pravičnejšega sveta.
Ob pregledu stanja mlade slovenske drame opažamo, da so besedila zelo gosta. Podobno kot v preteklih letih tudi letos ugotavljamo, da avtorji vanje neredko dodajajo grafične, likovne (ali vsaj neliterarne) elemente. Besedila tako presegajo klasične okvire tradicionalnih dramskih form, se na neki način osvobajajo imperativa potencialne odrske uprizoritve in vse bolj raziskujejo svoj lastni, performativni potencial – takšen, ki se lahko zgodi že na praznem listu papirja, v »sami« formi ali celo zgolj v grafičnem zapisu. Največji izziv pri tem ostaja hermetičnost takšnih besedil (ali je dovolj, da jih razume zgolj avtor?). Pogosto so tudi neopredeljena, z veliko občimi mesti. Njihova kvaliteta je gotovo v neposredni avtobiografskosti, a jih širši kontekst žal vse prepogosto ne zanima. Želijo govoriti o sebi, zato se približujejo formatu poezije, kar pa v neredkih primerih že presega okvir tega natečaja. Navsezadnje besedila še vedno beremo kot gledališki bralci, zato v njih iščemo gledališko, ne zgolj literarno vrednost.
Sedem nominirancev
Če bi omenili eno skupno pomanjkljivost večine prejetih besedil, bi to verjetno bil njihov jezik. Prispela besedila so namreč prepogosto izpisana pavšalno, brez prave skrbi za slog. Ne raziskujejo potencialnosti jezika, ne izkoriščajo možnosti močnih, prepričljivih, včasih celo izjemno presunljivih podob, ki jih mojstrska raba jezika ponuja. Menimo, da se gledališče vendarle (lahko) zgodi in zgosti prav v jeziku, da živost ustvarja slog, jezik pa je hkrati tudi političen, prvo orodje za soočenje, napetost in dramo. Namesto tega so besedila v svojem izrazju pogosto siromašna, skopa, bistveno preveč površna. Pogosto so oddana brez natančne selekcije; večkrat smo brali besedila, ki so bila napisana tako rekoč »s prvo roko« in bi zato potrebovala dodatno obdelavo, nekatera pa tudi še drugo branje. Takšna besedila vsebujejo nedoslednosti in napake – da zatipkov in osnovnih slovničnih napak (od dvojine in rodilnika do polvikanja) niti ne omenjamo.
Ob prebiranju besedil se zastavljata dve vprašanji: »Kaj natečaj išče?« in »Kdo piše za klasične producente?« Če natečaj za Grumovo nagrado išče najbolj inovativno in prodorno napisano dramsko besedilo, je stanje na področju dramatike izvrstno. Teme nagovarjajo aktualni trenutek in vse dimenzije posameznikovega bivanja, forma se razvija, postaja vse bolj fragmentarna, montaža asociativna, obdelava teme temelji na impresiji, pripovedi, opisovanju notranjega sveta … Res, izjemno kakovosten nabor! Na drugi strani pa tradicionalni in drugi producenti še vedno iščejo besedila za oder oziroma uprizoritev. Večina besedil z natečaja pa vse bolj daje občutek, kot da odra ne potrebuje – kot da je za samorealizacijo avtorja in besedila dovolj že branje, kot da ni čutiti potrebe, želje, vizije po uprizoritvi. Prav zato pričujoči izbor išče presečno množico: besedila, ki bodo presenetila z neposrednostjo in občutljivostjo za družbeno, individualno, presežno in kritično, hkrati pa bodo imela v svojem dramskem genomu vpisan odrski potencial.
Rok Andres, foto Peter Uhan
Hkrati ne moremo mimo dveh grenkih, a pomembnih ugotovitev: izvirna dramatika se še vedno premalo uprizarja, pri čemer so spregledana celo besedila, nagrajena na Grumovem natečaju. Tako nastaja vse več šuflikovih dram – dobrih besedil, ki pa na žalost ostajajo zaprta v predalih. Poleg tega se dramskemu pisanju – na ravni institucionalizirane kulturne politike pri nas – še vedno ne priznava, da gre za konkretno in povsem materialno obliko dela, ki bi zato potrebovala ustrezno ekonomsko in socialno varnost. Upamo, da bo sistemska podpora čim prej sledila siceršnji visoki
formi naše dramske pisave.
Ob koncu svojega mandata in v zaključku tega poročila si člani komisije želimo izraziti še sklepne želje: v bodočnosti si želimo čim več dobrih dram v gledališču in na papirju ter čim manj slabih dram v tem vse bolj mračnem svetu. To dvoje utegne biti celo medsebojno povezano.
Miriam Kičiňová
Jakob Ribič
Rok Andres