Ljubljanska Galerija Fotografija (v obnovljenem Centru Rog ob Ljubljanici) vabi v sredo, 29. januarja, ob 19. uri na otvoritev razstave slovenskega umetnika Borisa Gaberščika in italijanskega umetnika Sergia Scabarja. Naslov razstave je Ideja tišine.
Boris Gaberščik, Pragozd s praoblikami 14, 2023, srebroželatinasta fotografija na baritnemu papirju, tonirana s selenom, 25,4 x 20,3 cm, edicija 1/3 + 1 AP
Razstava, ki jo je kurirala Nataša Kovšca, je bila prvič prikazana lansko leto v galeriji Gong v Novi Gorici. Tokratno postavitev sta kurirali Nataša Kovšca in Barbara Čeferin.
“Njune fotografije lahko označimo za oblikovne konstrukte, ki daleč presegajo realistično odslikavo stvarnosti – kot temeljno značilnost fotografije. Razstavljena dela so po eni strani rezultat raziskave formalnih zakonitosti fotografskega medija, še posebej svetlobnih učinkov, tonskih vrednosti in kontrastov, po drugi strani pa so vizualni odraz njunega osebnega videnja sveta, introspekcije in dobrega poznavanja zgodovine fotografije / umetnosti.
Boris Gaberščik, foto Digitalna kamera
Ustvarjalna pot Borisa Gaberščika in Sergia Scabarja ima povsem drugačna oblikovna in slogovna izhodišča. Scabarjeve zgodnje fotografske serije iz sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let so nastale pod močnim vplivom konceptualne fotografije, spogledoval pa se je tudi z reportažo. Kot je pokazala njegova retrospektivna razstava v goriških Pokrajinskih muzejih, se je vsebinski preobrat v njegovem delu – od prikazovanja zunanjega sveta do fotografiranja vsakdanjih predmetov – zgodil postopoma, po letu 1986.
Boris Gaberščik pa je od osemdesetih let vseskozi preučeval mikrokozmos predmetov – izjema so le posamezne serije krajinskih podob, ki so namenoma neostre in se bolj kot na pojavni svet navezujejo na njegove domišljijske predstave.«
Je med drugim v obrazstavnem besedilu zapisala umetnostna zgodovinarka in kustosinja Nataša Kovšca, vodja novogoriške galerije Gong.
Sergio Scabar, Tihi predmeti, 2018, srebroželatinasta fotografija na baritnem papirju, izdelana po umetnikovem unikatnem postopku, 37 x 42,5 cm (okvirjeno), 1/1
Boris Gaberščik (1957) je poznan predvsem po svojih prepoznavnih analognih fotografskih tihožitjih, v katerih se na humoren način igra s predmeti, osvetlitvijo in kompozicijo ter z njimi ustvarja nove pomene. Njegova dela so mednarodno priznana in vključena v številne muzeje in privatne zbirke. Za svoje delo je prejel mnoge nagrade, med drugim leta 2018 nagrado Prešernovega sklada, najvišjo državno nagrado na področju umetnosti, izbrano in podeljeno s strani Prešernovega sklada. Predstavlja se na sejmih v tujini, med katerimi so Paris Photo (2010, 2011), Photo Basel (2017, 2018, 2019, 2020, 2022) in viennacontemporary (2019, 2021, 2022). Od leta 1986 je imel številne razstave v Ljubljani (npr. Galerija Fotografija, Galerija Equrna, Moderna galerija), Mariboru (Fotogalerija Stolp), Gradcu (Orpheum), Salzburgu (Gallery Fotohof), Varšavi (ZPAF), Parizu (VU’) in sodeloval na skupinskih razstavah po vsem svetu.
Sergio Scabar (Ronke/Ronchi dei Legionari, 1946–2019) se je začel zanimati za fotografijo leta 1964. Od leta 1966 do 1974 se je občasno udeleževal državnih in mednarodnih natečajev, pri čemer je fotografijo uporabljal predvsem v dokumentarne in reportažne namene. Kasneje, v osemdesetih letih 20. stoletja, je njegovo delo doživelo bistveni preobrat, saj je človeška figura izginila, njegovo zanimanje pa se je osredotočilo na naravo. V seriji Gledališče stvari/Il Teatro delle cose je leta 1996 začel uporabljati edinstveno tehniko »alkimističnega« tiska s srebrovimi solmi.
Sergio Scabar (1946–2019)
Scabar je razstavljal v številnih zasebnih galerijah in različnih ustanovah v Italiji in tujini. Leta 2019 je svoja dela predstavil na retrospektivni razstavi z naslovom Oscura Camera (1969–2018) v Palači Attems Petzenstein, na sedežu Pokrajinskih muzejev v Gorici. Leta 2003 je prejel nagrado Furlanije Julijske krajine za fotografijo CRAF – Centra za raziskovanje in arhiviranje fotografij v Spilimbergu (Pordenone). Njegova dela so v zbirki sodobne umetnosti Punto Fermo v San Vito al Tagliamento (Pordenone), zbirki Pinacoteca Pokrajinskih muzejev v Gorici v Palači Attems Petzenstein, zbirki Državne knjižnice Isontina v Gorici, fotografski zbirki CRAF – Centra za raziskovanje in arhiviranje fotografij v Spilimbergu, zbirki Pilonove galerije Ajdovščina in kulturnega društva Colonos v Villacaccia di Lestizza (Videm).
Iz opisa obiska v ateljeju
“Njegov atelje je bil izjemen prostor, na velikem panoju je bila zgodba o njegovem potovanju, vabila, izrezki, podobe umetnikov, ki sem jih imela tudi jaz rada. Od Josefa Sudeka do Vimercatija, od Giuseppeja Cavallija do raziskovalne fotografije sedemdesetih let. In veliko knjig. Scabar je bil razgledan, kulturen človek, s katerim se je dalo pogovarjati o marsičem. Na raziskave, ki so ga zanimale, je gledal brez zavisti, z željo vedeti, razumeti. Nato mi je začel kazati svoja dela, najnovejša. Vsako je bilo zavito v zelo mehko črno blago. Sergio je z njimi ravnal kot z otroki, ki se ne smejo izpostavljati svetlobi ali mrazu. Od tistega trenutka naprej se je med nama začelo razmerje izbirnih sorodnosti, če smem napisati, ne da bi me napačno razumeli. Vključila sem ga v nekaj razstav, ki sem jih kurirala, predlagala sem njegovo samostojno razstavo v Milanu in vsakič sem v njem našla veliko razpoložljivost, ponižnost nekoga, ki mu ni treba pretiravati, saj se zaveda vrednosti svojega raziskovanja.” (Angela Madesani, 2019)
Marijan Zlobec