Mednarodni pregled 30 najboljših evropskih glasbenih festivalov se po Irski, ki je bila uvrščena kar s tremi svojimi festivali, nadaljuje na Nizozemskem. Irska ni konkurenčna 72. Ljubljana Festivalu, tako da Ljubljana ostaja med desetimi najboljšimi. Večji izziv, pa tudi ocena ali presoja festivala ter primerjava z ljubljanskim, predstavlja Amsterdam s svojim Holland Festivalom, ki je zabeležil že 77. izvedbo.

Bogata zgodovina Holland Festivala
Najboljši festivali klasične glasbe Nizozemska 2024
Nizozemski festival Amsterdam, 6. – 29. junij hollandfestival.nl

Bogata zastavna predstavitev festivala v Amsterdamu
“Holland ’24 rad razmišlja veliko. Nezadovoljen s 50 klavirji, ki jih zahteva 11.000 Saiten Georga Friedricha Hassa, Bird of a Thousand Voices intrigira skladatelja Tigrana Hamasyana. Brazilka Christiane Jatahy je letošnja izbrana režiserka in ponovno predstavlja Shakespearov Vihar; Wu Tsang prinaša hibridno podobo Bizetove Carmen z vključitvijo videa, koreografije in dodatne glasbe Andrewa Yeeja; in The Fagots and their Friends med revolucijami Philipa Venablesa vključuje celonočne rejve in pesem za lutnjo,” predstavlja festival mednarodna londonska objava ob njegovi uvrstitvi med 30 najboljših v Evropi.

Christiane Jatahy kot Hamlet
Zgodovina je dolga 77 let
Leta 1947 je bil organiziran enkraten poletni festival pod imenom High Arts in the Low Lands. Ta festival je združil glasbo, gledališče in vizualno umetnost v Haagu in Amsterdamu. Glavni pobudnik je bil Henk Reinink. To so bila povojna leta in potreba po umetnosti je bila velika. Reinink je upal, da je “z združenimi močmi mogoče doseči nekaj velikega”. To se je zgodilo že naslednje leto.

Prvi nizozemski festival se je odprl v torek zvečer, 15. junija 1948, v amsterdamskem Stadsschouwburgu (Operi) z Debussyjevo opero Pelléas et Mélisande.

Umetnost bi lahko ozdravila Evropo
S prikazovanjem nacionalne in mednarodne umetnosti vzporedno, se je bilo treba osredotočiti na mednarodno sodelovanje in izmenjavo. Poleg tega je ta nizozemski festival moral narediti Nizozemsko spet privlačno za turiste. Od tod tudi mednarodno ime.

Maria Callas na festivalu leta 1959
Podobne pobude so bile razvite tudi v drugih državah. Leta 1947 sta bila ustanovljena Festival d’Avignon in Edinburški mednarodni festival, leta 1948 Aldeburški festival in Wiener Festwochen.
Umetnost in umetniki so menili, da bi lahko ozdravili raztrgano Evropo. Z eno ne nepomembno razliko: Holland Festival se je vedno moral zadovoljiti z delčkom zneskov subvencij, ki jih prejme večina teh tujih festivalov.
Festival se je sprva osredotočal predvsem na Amsterdam in Haag, s Scheveningen Kurhausom kot glavno glasbeno dvorano. Od leta 1954 je festival med drugim potekal tudi v Rotterdamu.

Nastop Marie Callas na Holland Festivalu je izšel kot posnetek za EMI
Reinink je Petra Diamanda imenoval za prvega umetniškega direktorja, kjer je ostal do svojega odhoda na festival v Edinburghu leta 1965. Diamand je poskrbel, da je Holland Festival zrasel v enega najpomembnejših festivalov v Evropi. “Peter Diamand je Nizozemski dal festival,” je pozneje zapisal Trouw.

Prihod Marie Callas v Amsterdam je spremljal direktor Peter Diamand
Zahvaljujoč svoji mogočni mreži v najvišjih mednarodnih umetniških krogih je Diamand na Nizozemsko pripeljal največje umetnike, kot so Benjamin Britten, Peter Pears, New York City Ballet, Old Vic, The Royal Shakespeare Company, Kathleen Ferrier in Katherine Dunham. Diamand se tudi ni bal eksperimentov in inovacij.

Peter Diamand poljublja roko Marii Callas v Amsterdamu
Holland Festival 1959 or La Divina in Amsterdam
Po njegovi zaslugi je nizozemski festival imel nizozemske premiere Lulu Albana Berga (1953) in Pli selon pli (1958/1962) Pierra Bouleza. Njegov največji uspeh je bil festival leta 1959. Takrat je z Diamandovo pomočjo na oder Concertgebouwa stopila svetovna zvezda Maria Callas.

Maria Callas je nastopila v najprestižnejši amsterdamski dvorani Concertgebouw
Diamandova ambicija je bila prinesti umetnost najvišje možne kakovosti na Nizozemsko.

Maria Callas je bila absolutna svetovna operna zvezda
Aktivistična 60. in 70. leta 20. stoletja
Od sredine 60. let prejšnjega stoletja se je pogled na umetnost spremenil. Nizozemski svet umetnosti se je želel modernizirati: stvari bi lahko bile malo manj elitistične, malo manj rdečega pliša. Odličen Diamandov festival je zajezdil valove moči cvetja, demokratizacije in umetnosti za ljudi.

Nederlands Dans Theater, HF 1964, foto Maria Austria/MAI
Takrat je festival predstavljal le delo v Amsterdamu. Diamanda so nasledili Jaap den Daas (1965-1975), Frans de Ruiter (1975-1985) in Ad ‘s-Gravesande (1984-1990). Poleg redno ponavljajočih se avantgardnih imen, kot sta Luciano Berio, ki je bil na festivalu pogost gost v sedemdesetih letih, in Karlheinz Stockhausen, (ki so ga leta 2019 posthumno predstavili s kolažem Aus LICHT, in sta oba zaznamovala vrhunec v zgodovini festivala), so na odru dobili svoj izrazni prostor tudi komiki in drugi nekonformistični umetniki.

Stockhausnov Aus Licht
Nastopili so Misha Mengelberg Quartet, Rita Reys in Willem Breuker. Adèle Bloemendaal je zapela Malle Babbe. Obiskovalci Holland Festivala so lahko obiskali koncerte Metropole Orchestra, Freeka de Jongea ali Gerarda Coxa.

Ellen Edinoff – HF 1973
Tudi v tej obliki je Holland Festival redno buril misli ljudi. Leta 1969 je bil festival odgovoren za prelomnico v zgodovini nizozemske umetnosti. V performansu Rekonstrukcija je kolektiv umetnikov, med njimi Louis Andriessen, Reinbert de Leeuw, Misha Mengelberg, Hugo Claus in Harry Mulisch, postavil kip socialističnemu revolucionarju in gverilskemu voditelju Che Guevari. Aktivistično dejanje. Med drugim je reagiral časopis De Telegraaf. O tej porabi državnega denarja so bila postavljena celo poslanska vprašanja.

Leta 1956 je na Holland Festivalu gostovala Ljubljanska opera SNG
“Gre za predstavo ljubljanske Opere, ki je bila tako uspešna lani na Nizozemskem festivalu, nato pa še v Parizu. Ni čudno, da je bila! V veliki zasedbi je galaksija odličnih glasov – nekateri mladi, nekateri zreli – in glasbo, ki je sploh ni lahko peti, podajajo z gotovostjo, natančnostjo in, kjer je to primerno, izrazom. Vodenje in igra orkestra sta odlična. V vseh pogledih ta živahna predstava predstavlja višjo raven dosežka kot pomanjkljivi, čeprav pogosto zelo prijetni posnetki ruskih oper, ki jih je Decca naredila v Beogradu. Zdaj naj bi imel velik uspeh med kupci plošč, je zapisal Andrew Rose.
“Čeprav so izvajalci danes morda mnogim neznanci, je odličen primer izvajalske prakse tistega časa, pa tudi odličen posnetek, ki je sam po sebi vreden, in je bil ob izidu ustrezno sprejet zelo dobro, saj je ta odlomek iz pregleda v številki The Gramophone januarja 1957.”
Dokument o nastopu Ljubljanske opere najdemo tudi na njihovi spletni strani pod Holland Festival 1956 in na festivalovem posnetku baletne scene iz opere Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva pod dirigentskim vodstvom Boga Leskovica. Skupaj so o festivalu 1956 izdali tri LP.

Plakat za festival leta 1956
Temni oblaki
V devetdesetih letih se je festival znašel v hudi stiski. Politika je vedno bolj izpodbijala potrebo po velikem umetniškem festivalu. Konec koncev, ali ni bilo že dovolj umetnosti? Kaj je še ponudil Holland Festival? Večkrat so grozili z razpustitvijo, a so jo vsakič preprečili. Ugledni umetniki, festivali in pokrovitelji, vključno s princem Mrazom, so se vneto zavzemali za stalno mesto za inovacije in internacionalizacijo.
Takratna umetniška vodje Jan van Vlijmen (1991-1997) in Ivo van Hove (1998-2004) sta bila prisiljena predstavljati manjše festivale. Van Hove se je osredotočil na gledališče, saj je tam videl inovativnost in željo po eksperimentiranju.
Več glasbenega gledališča, angažmaja in raznolikosti
V desetih letih pod vodstvom Pierra Audija (2005–2014) je Nizozemski festival ponovno pridobil privlačnost. Audi je najprej v ospredje vrnil glasbo in glasbeno gledališče. Festival je imel na voljo več sredstev in je zato lahko prinesel dela in prizakal ustvarjalnost tudi iz držav zunaj Evrope. Audi je na primer leta 2011 v Amsterdam pripeljal svetovno znano pevko Fairouz. Tako je povezal zgodovino festivala – kot odra za velikane, kot je Maria Callas – s sedanjim, raznolikim prebivalstvom Nizozemske.

Fairouz, splošno znana kot angel Libanona, čaščena po vsem Bližnjem vzhodu in drugod
Njegova naslednica Ruth Mackenzie (2014-2018) je nadaljevala ta trend in dala družbeni angažiranosti vidnejšo vlogo. Vrnila se je k izhodiščnim vrednotam iz leta 1948 s temami, kot sta “Evropa” in “demokracija”. Pod njenim vodstvom so bili v program vključeni tudi najnovejši digitalni dosežki, kar je na primer povzročilo povsem digitalno delo, kot je interaktivni cikel pesmi Michela van der Aa The Book of Sand (2015).
Pridruženi umetniki
Skozi zgodovino festivala so bili umetniki in njihovo delo osrednji del sestavljanja programa. Festival ta pristop imenuje “artist-driven”. S tem v mislih je bilo leta 2018, po odhodu Mackenziejeve, odločeno, da se povabi enega ali dva umetnika letno kot pridruženega umetnika. Skupaj z njimi se z in okoli njihovega dela gradi relevanten del programa.
William Kentridge in Faustin Linyekula sta bila prva pridružena umetnika leta 2019, sledili so jima Bill T. Jones leta 2020, Ryuichi Sakamoto in Gisèle Vienne leta 2021, Angélique Kidjo in Nicolas Stemann leta 2022, ANOHNI leta 2023 in Christiane Jatahy leta 2024.

ANOHNI na selfiju
ANOHNI je glasbenica, umetnica in gledališka režiserka, rojena v Angliji in živi v Ameriki. Prvič je nastopila v Pyramid Clubu v New Yorku kot mlada odrasla oseba in leta 1995 ustanovila svojo glasbeno skupino Anthony and The Johnsons. ANOHNI je leta 2005 prejela britansko nagrado Mercury za svoj album I am a Bird Now. Njen album iz leta 2008 The Crying Light je LA Times opisal kot “najbolj osebno okoljevarstveno izjavo, ki vzpostavlja nepredvideno povezavo med identiteto queer kulture politike in zelenim gibanjem.”
Januarja 2012 je Muzej moderne umetnosti v Radio City Music Hallu predstavil skupino Anthony and the Johnsons z izvedbo “Swanlights”, v sodelovanju z laserskim umetnikom Chrisom Levinom in scenografom Carlom Robertshawom, dogodek, ki ga je The New York Times opisal kot “Jok iz srca, tresoč se kot valovi.”
S svojo skupino Antony and The Johnsons je ANOHNI nastopala s simfonijami in v opernih hišah po vsem svetu, vključno z operno hišo v Sydneyju, Kraljevo operno hišo v Londonu, Teatro Real v Madridu in Carnegie Hall v New Yorku.

Ruth Mackenzie, umetniška voditeljica Holland Festivala 2014 – 2018
Leta 2016 je ANOHNI v sodelovanju s Hudsonom Mohawkejem in Danielom Lopatinom izdala izrazito političen elektronski album HOPELESSNESS, ki obravnava “konstelacijo sistemske razbitosti v številnih vidikih naših družb, ki zdaj kulminira v ekocidu.” Singel 4 Degrees je bil izdan na predvečer konference Združenih narodov o podnebnih spremembah v Parizu, album pa je bil leta 2017 uvrščen med deset najboljših na lestvici The Guardian in The New York Times. ANOHNI je bila leta 2016 nominirana za oskarja za svojo skladbo in izvedbo Manta Ray, pesmi, ki obravnava propadajoče življenjske sisteme v svetovnih oceanih. ANOHNI je predstavila razstave svojega vizualnega dela v Nikolaj Kunsthalu, Kunsthalle Bielefeld, The Hammer Museum, The Kitchen in galeriji Sikemma Jenkins v New Yorku. Bila je somoderatorka umetniškega projekta Future Feminism, ki je bil predstavljen v The Hole v New Yorku leta 2014 in kot del umetniške rezidence ANOHNI v Aarhusu na Danskem, 2017, v okviru tamkajšnje European Capitol of Culture.

Emily Ansenk
Od leta 2019 je direktorica Holland Festivala Emily Ansenk in festival nadaljuje z iskanjem novih ustvarjalcev, novih oblik in novih tem. Večji poudarek je na povečanju dostopnosti festivala z intenzivnejšim sodelovanjem s partnerji, pridruženimi umetniki in umetniki, tako domačimi kot mednarodnimi. Programiranje hibridnih umetniških oblik je še en pomemben poudarek. V okviru večje digitalizacije (ki vključuje tudi spletni arhiv) bo digitalna umetnost na festivalu dobila stalno mesto.
Vključevanje in raznolikost bosta tudi v prihodnje ostala pomembna stebra programiranja. Holland Festival že sedeminsedemdeset let kaže, v čem je dober: preseneča z nepozabno umetnostjo, ki je sicer na Nizozemskem ne bi videli. (Iz opisa zgodovine).
Festival je imel veliko drznih umetniških vrhuncev. Tako v letu 1995 zabeležimo večer nemškega avantgardnega skladatelja Karlheinza Stockhausna.
“Petdeset let po osvoboditvi s strani zavezniških sil je malo razlogov za optimizem: v Evropi in zunaj nje potekajo veliki konflikti in genocidi. V tem ozadju je nizozemski festival leta 1995 uvedel temo Umetnost in odpor, v okviru katere sta bili na primer Schönbergovo delo Preživeli iz Varšave in Kurtágove Pesmi malodušja in žalosti. V okviru tega festivala je bila tudi retrospektiva z delom Pine Bausch, najbolj spektakularna pa je verjetno bila izvedba Stockhausnovega Helikopter Streichquartetta, v katerem so bili vsi člani godalnega kvarteta Arditti v helikopterju, zvok lopatic pa je mešal Stockhausen z glasbo štirih strunskih instrumentov.
V Stockhausnovi Retrospektivi 2 so v Artis Planetarium leta 1996 izvedli elektronsko glasbo iz opere Freitag aus Licht. Žal ta cikel sedmih oper po dnevih v tednu še do danes ni bil izveden tako, kot si ga je že pokojni Stockhausen predstavljal in pomeni največji nemški glasbeni neuspeh v zgodovini.

Emily Ansenk (1970) je umetnostna zgodovinarka in trenutno direktorica Kunsthal Rotterdam. Pred tem je bila kustosinja zbirke ING (1995) ter ustanoviteljica in direktorica zasebnega muzeja Frisia (kasneje Scheringa) v Spanbroeku v nizozemski provinci Severna Holandija (1996-2008). Kot direktorica in vodja Kunsthala je Ansenk odgovorna za njegovo politiko, strategijo, finance, organizacijo in programiranje. V preteklih letih je programirala in organizirala veliko število uspešnih mednarodnih razstav za Kunsthal, kot so Edward Hopper in njegov čas, Jean Paul Gaultier, Keith Haring in Peter Lindbergh. V zadnjih 10 letih je sprožila in programirala številne projekte, ki presegajo zgolj razstave, pri čemer je sodelovala z drugimi organizacijami, kot so Mednarodni filmski festival v Rotterdamu, Conny Jansen Danst, Instituto Buena Bista iz Curaçaa, HipHopHuis in Doelen Ensemble. Uvedla je tudi nove programske elemente, kot so Kunsthal Live Festival in različna križišča med umetnostjo in glasbo, poezijo, oblikovanjem, modo in življenjskim slogom.
Ansenk je članica različnih umetniških odborov in žirij, kot je žirija za medaljo Sacha Tanja. Predseduje žiriji za nagrado Henri Winkelman in je članica svetovalnega sveta Art Rotterdam. Je tudi v upravnem odboru Job Dura Fonds in Rotterdam Economic Partners. Leta 2016 je sodelovala v programu Getty Leadership Program na Univerzi Claremont v Los Angelesu in sodelovala na sejah Tafel Next za nadzornike in komisarje pri DeNieuweCommissaris. Je tudi članica nadzornega odbora Nacionalnega pomorskega muzeja v Amsterdamu. (Iz uradne biografije).

Stabat Mater
Holland Festival ima posebno pripravništvo
“Imate radi ples, glasbo, gledališče in glasbeno gledališče? Bi radi pridobili delovne izkušnje na mednarodnem festivalu uprizoritvenih umetnosti in izvedeli več o novostih uprizoritvenih umetnosti ? Potem ste pri nas prišli na pravo mesto. Imamo številna zelo navdihujoča, izobraževalna pripravništva,” pravijo v povabil mladim.

Stara Amsterdamska opera
‘ Med pripravništvom na Holland Festivalu sem se veliko naučil in videl! Je veliko podjetje z veliko možnostmi. Spoznaš veliko novih ljudi, tako v tujini kot v državi, kar razširi tvojo mrežo. Je hitri vlak, na katerega skočiš kot pripravnik, kjer se veliko naučiš, veliko vidiš in lahko prispevaš k temu, kar je na koncu na parketu. Dobra učna izkušnja. ‘
– Maud Bruggeman

Festivalske zastave so pomemben simbol manifestacije
‘ Moje pripravništvo na Holland Festivalu je bilo – daleč – vrhunec mojega študija. Imela sem čast preživeti tri mesece na oddelku za programiranje, kjer sem ob nežnem vodenju in podpori svojih sodelavcev pridobil dragoceno znanje, vpoglede in izkušnje s procesom programiranja uspešnosti. Velika prednost je bila seveda obilica nastopov in dogodkov, ki sem se jih udeležila, ki so ne samo razširili moj obseg in razumevanje področja uprizoritvenih umetnosti, ampak so me predvsem spodbudili kot človeka in bodočega profesionalca. In zadnje, največje darilo od vseh je bila priložnost srečati vse te čudovite kolege, umetnike, občinstvo, ki jim bom večno hvaležen, da jih imam. ‘
– Alexandra Drakoulaki

Het Concertgebouw z Mahlerjevo Osmo simfonijo Tisočev
Holland Festival si prizadeva zagotoviti, da njegova delovna sila odraža nizozemsko družbo.
Holland Festival ima poleg sponzorjev bogato paleto vsakršnih podpornikov.

Amsterdamska opera Stadsschouwburg
Donatorji so Friends of The Holland Festival. Aktivno sodelujejo pri razvoju festivala in zahvaljujoč njihovim prispevkom lahko festival še naprej predstavlja vodilne uprizoritvene umetnosti. Obstaja pet različnih krogov:
- Navdušenci (letni prispevek od 55 €)
- Mladi pokrovitelji (letni prispevek od 250 €)
- Dobrotniki (letni prispevek od 250 €)
- Ščitniki (letni prispevek od 1.500 €)
- Srčni prijatelji (letni prispevek od 5.000 €)
Cilj
Fundacije Friends of the Holland Festival je finančna in drugačna podpora Holland Festivalu ter podpora poslanstvu Holland Festivala, vključno z zagotavljanjem kontinuitete in vse ostalo v najširšem smislu v zvezi s tem, kar sodi k temu in/ ali lahko k temu pripomore.

Prvi koncerti so bili v Scheveningen Kurhausu
Fundacija dosega svoje cilje z:
- zbiranje sredstev in donacije fundaciji: ‘Stichting Holland Festival’;
- vzpostavitev in vzdrževanje kroga prijateljev nizozemskega festivala, tako iz zasebnega sektorja kot iz poslovne skupnosti;
- občasno obveščanje prijateljev o dejavnostih fundacije in nizozemskega festivala;
- organiziranje srečanj in dogodkov v korist Prijateljev;
- organiziranje, podpiranje in spodbujanje dejavnosti, namenjenih povečanju zanimanja za Holland Festival;
- povečanje socialne podpore Holland Festivala;
- opravljati vse, kar je v najširšem smislu povezano s prej omenjenim ali jim lahko koristi.
Upravni odbor fundacije Friends of the Holland Festival
Bas Amesz, predsednik
Emma Moloney
Ronald Bax
Meike Hartelust
Hendrik Jan Biemond (iz nadzornega odbora nizozemskega festivala)
Upravni odbor dela neplačano. Cilj fundacije izrecno ni ustvarjanje dobička.

Emily Ansenk, direktorica Nizozemskega festivala
V 77. ediciji Holland Festivala so predstavili novosti s področja mednarodne uprizoritvene umetnosti na 22 različnih lokacijah po Amsterdamu. Poleg predstav v vseh zvrsteh in disciplinah, so srečanja z ustvarjalci, pogovori, podcasti, delavnice, filmi, dogodki ter kratke in dolge predstave, kar naredijo program enkraten. Lani jim je bilo v veselje sodelovati s pridruženo umetnico Christiane Jatahy. Predstavila je svoje najnovejše delo Hamlet – V gubah časa in nas popeljala v svoje ‘vesolje’, v katerem ima njena domovina pomembno vlogo. Večina perečih tem tega festivala je povezanih z današnjim svetom: migracije, identiteta, neenakost. Kaj je moj dom? Kje se počutim kot doma? In kako preteklost še naprej vpliva na sedanjost?

Zelo veliko je oglaševanja in vabil
Ustvarjalci tega festivala prinašajo vsak svojo zgodbo, obliko in perspektivo: od 11.000 Saiten s petdesetimi klaviri v dvorani Gashouder do predstave Sizifa Victorja Pilona s prestavljanje peska iz enega kupa na drugega.

Gashouder je ena od prvih prireditvenih lokacij na Nizozemskem, ki je načeloma energetsko samozadostna, kar je prvi večji korak k trajnostnemu razvoju Westergasterreina
Gashouder je s svojo značilno okroglo obliko in 2.500 kvadratnimi metri površine že več kot četrt stoletja priljubljena večnamenska prireditvena lokacija v Amsterdamu.
Avla Gashouderja
Pri tej prenovi so na primer vgradili klimatsko napravo, ki lahko v eni uri prilagodi klimo željam organizatorja dogodka tisti dan, nov prezračevalni sistem pa prostor prezrači s 100% svežim zunanjim zrakom.
Eden izmed dogodkov v stari plinarni
Zaradi tega je De Gashouder eno najnaprednejših prizorišč v državi, ki inovativno povezuje zgodovinsko dediščino s trajnostno vizijo prihodnosti.

Tiago Rodrigues z Dans la mesure de l’impossible, foto Dougados Magali
V zahteven svet humanitarnega dela nas je popeljal Tiago Rodrigues, prevzeli zvoki brazilske glasbene legende Arthura Verocaija.
Arthur Verocai z orkestrom Metropole
Brazilska glasbena legenda Arthur Verocai je pri 79. letih prišel na Nizozemsko z glasbo iz albuma iz leta 1972, s katerim je izzval takratne glasbene konvencije. Producent, aranžer in kitarist je sodeloval z orkestrom Metropole in mladimi umetniki, ki jih je navdihnil za ta edinstven nastop v Concertgebouwu.
Na festivalu pa je debitirala znana skupina Forced Entertainment. (Iz nagovora Emily Ansenk, direktorice Nizozemskega festivala).
Signal to Noise
Legendarna britanska gledališka skupina Forced Entertainment se v novem delu Signal to Noise poigrava z besedilom, glasbo in fizično akcijo. Forced Entertainment praznuje svoj 40. rojstni dan z močno mešanico čarovnije performansa in nenavadne dekonstrukcije.
77. Holland Festival so odprli v četrtek, 6. junija, s posebnim programom Rite of Spring v Gashouderju, obnovljeni stari plinarni, preurejeni v sodoben kulturni center. Program se je začel z Music in Common Time Caroline Shaw, ki je navdahnil brazilsko gledališko in filmsko ustvarjalko Christiane Jatahy.
Jatahy, pridružena umetnica tega nizozemskega festivala, je posnela film za Music in Common Time, osupljivo delo za zbor in orkester Caroline Shaw, z materialom iz njenega ogromnega arhiva, posnetega za različne prejšnje projekte na lokacijah po vsem svetu. Brazilska gledališka in filmska ustvarjalka ima izrazito empatičen pogled na marginalizirane skupine. Na predzadnjem Beneškem bienalu leta 2022 je bila za svoj gledališki opus nagrajena z zlatim levom in pohvaljena kot “akutna opazovalka nasilne krutosti našega sveta”.
Sledila je kultna Le Sacre du printemps Igorja Stravinskega. Grška režiserka Evangelia Kranioti je za osnovo uporabila mojstrovino Stravinskega.
Kraniotijin film je čudovita simbolična kontemplacija o skrajnostih zahodne civilizacije, ki kritizira modernost in kolonializem. Lepota Kraniotijevih slik (s podobami naravnih sil in staroselcev) povzdigne glasbo Stravinskega in popelje um občinstva na drugo raven spoštovanja genija.“ (Operawire)
Avtorici želita s svojimi podobami spodbuditi razmišljanje o zlorabah v našem svetu. Obe deli je izvedel Radijski filharmonični orkester, v prvem delu skupaj s Capella Amsterdam pod vodstvom dirigentke Karine Cannelakis.

Multidisciplinarna izvedba Posvečenja pomladi: Igor Stravinski, Caroline Shaw, Evangelia Kranioti, Christiane Jatahy, Karina Canellakis, Frank Ticheli, Radijski filharmonični orkester in Cappela Amsterdam
Otvoritveni večer je dal ton programu z vrsto elementov in tem, ki so se na festivalu ponovile pozneje. Festivalski program je deloma nastal s prispevkom in navdihom omenjene brazilske gledališke in filmske ustvarjalke Christiane Jatahy. Jatahy je bila že dvakrat predstavljena na Holland Festivalu.
Od leta 2019 Holland Festival vsako leto z veseljem sodeluje z enim ali dvema različnima pridruženima umetnikoma. Pridruženi umetnik predstavlja vir navdiha in služi kot sogovornik festivala več kot eno leto. S predstavitvijo več del – novih in starih – pridruženega umetnika, festival občinstvo seznani z opusom tega ustvarjalca in njegovim “vesoljem”. Pogovori s pridruženim umetnikom vodijo do nadaljnjih izbir za druge umetnike in predstave, od katerih jih veliko na Nizozemskem ni bilo še nikoli videnih.
Kaj se v resnici dogaja?
S predlanskoletno sodelavko Anohni, glasbenico, umetnico in gledališko režiserko, je bilo krovno vprašanje festivala: kaj se v resnici dogaja? Jatahy se ukvarja tudi s tem vprašanjem, zlasti glede brazilske družbe, ki jo redno obravnava v vsej njeni kompleksnosti in s svojim ostrim, kritičnim očesom preučuje obstoječe mehanizme. Oblika, ki jo izbere za to, je v celoti povezana z njenim ozadjem, kot pisateljica, filmska ustvarjalka in režiserka. Za osnovo je vzela literarno delo – klasiko, kot je Hamlet – ali dokumentarec, nato pa jih spremenila v nove, aktualne zgodbe, v katerih opozarja na veliko različnih stvari.

Hamlet z igralko Christiane Jatahy
Ob tem se poigrava tudi s perspektivo gledalcev: je to dejstvo ali fikcija, kaj zdaj gledam in kdo pravzaprav odloča o tem, kaj vidim?
Prehodi
Christiane Jatahy povzema bistvo svojega dela s portugalsko besedo ‘cruzando’ ali ‘križišča’: križišče poti, križišče, kjer se stekajo ljudje, ideje in prepričanja, križišče s številnimi odcepi, a tudi križišče na drugi kraj. In celo v smislu prestopanja meja (in naslavljanja tega). Festival je sestavljen iz številnih križišč, tam, kjer se prekrivajo teme, kjer je mogoče narisati povezave med predstavami, kjer eno križišče vodi v drugo. Struktura in kontekst festivala se osredotočata na nekaj tem.
Dom
Na primer, obstaja ideja o “domu”. Kje je moj dom? Kako imenujem svoj dom? Kaj pa, če sem rojen kje drugje kot tam, kjer trenutno živim? Kaj pa, če je jezik, ki ga govorim, drugačen od jezika, v katerem sanjam? S katerim domom se pravzaprav identificiram?

Stabat Mater
To je aktualna tema: zlasti v mestu kot je Amsterdam, kjer je najem stanovanja, kaj šele nakup, skoraj nemogoč. In kjer najdejo dom ljudje toliko različnih narodnosti in porekla. Dom je veliko več kot streha nad glavo: imeti dom pomeni tudi varnost, priznanje, možnost nadaljevanja življenja … Projekt, pri katerem so šli v mesto s Christiane Jatahy, da bi se pogovarjali s prebivalci in umetniki o ideji o ‘domu’, so poimenovali tudi Crossings.
11.000 Saiten Georga Friedricha Haasa, foto Anna Cerrato
Povsem drugače je to temo interpretiral Georg Friedrich Haas v Skozi zastrupljene čase, v katerem govori o svoji avtobiografiji in o tem, kako se je osvobodil nacistične ideologije svoje avstrijske družine, kamor mu je pobegnila glasba.
Njegovo fenomenalno obsežno delo 11.000 Saiten je v Gashouderju izvajal Klangforum Wien s 50 klavirji.

Georg Friedrich Haas (rojen 1953 v Gradcu, Avstrija) je od jeseni 2016 povezan z Ricordi Berlin. Poučeval je na Univerzi za umetnost v Gradcu (nazadnje kot izredni profesor) in na Glasbeni akademiji v Baslu. Leta 2013 je bil imenovan za profesorja glasbe na univerzi Columbia v New Yorku in od takrat tam poučuje kompozicijo. Haas se čuti tako zakoreninjenega v evropski tradiciji kot tudi pod močnim vplivom estetske svobode ameriških skladateljev, kot so Charles Ives, Harry Partch, John Cage in James Tenney. Večkrat se je skliceval tudi na glasbeni misticizem skladateljev Giacinta Scelsija in Ivana Wyschnegradskega. V raziskavi, objavljeni januarja 2017 v italijanski glasbeni reviji Classic Voice, je bilo 100 imenovanih strokovnjakov pozvanih, naj izberejo »najlepšo glasbo, komponirano od leta 2000«.
11.000 Seiten v Amsterdamu
Z veliko razliko ali prednostjo so prvo mesto prisodili Haasu. Njegov širok opus, vključno s številnimi deli za veliki orkester, za komorni orkester, instrumentalnimi koncerti, osmimi operami, desetimi godalnimi kvarteti, vrsto drugih komornih glasbenih in vokalnih del itd., nenehno išče nova občinstva po vsem svetu – in ne le na posebnih novih glasbenih dogodkih; njegove skladbe dosegajo tudi tradicionalno šolano publiko. Haas je svoje delo posvetil utopičnemu idealu (ki ni 100-odstotno dosegljiv) ustvarjanja nove glasbe, ki je hkrati ekspresivna in mehka – ne kljub temu, ampak zaradi dejstva, da je nova, ga predstavlja Holland Festival.
V njegovem delu 11.000 Saiten (Strun) je poleg ansambla Klangforum Wien sodelovalo petdeset študentov klavirja s konservatorijev v Amsterdamu, Den Haagu, Rotterdamu, Utrechtu in Zvolleju.
Petdeset klavirjev je bilo postavljenih v velikem krogu v Gashouderju v Amsterdamu. Predstavljali so izhodišče za osupljivo kompozicijo, včasih eterične lepote, drugič pa grozeče, ki se razlega v gromki hrup.

Georg Friedrich Haas
“11.000 Saiten, ‘11.000 strun’, je ime te nove nesorazmerne skladbe velemojstra Georga Friedricha Haasa. Klangforum Wien ga je prosil, naj komponira skladbo za ansambel in petdeset klavirjev. Ideja za ta projekt se je porodila, ko je bil vodja ansambla Peter Paul Kainrath med obiskom kitajske tovarne klavirjev navdušen nad zvokom na desetine klavirjev, ki so jih mehansko igrali hkrati. Haas se je navdušeno odzval na povabiloo in idejo razvil v impresivno, čustveno poslušalsko potovanje, kot je glasba za nevidni film.

Dunajska izvedba v Konzerthausu je nastala v koprodukciji z Amsterdamom
V 11.000 Saiten je vsak od petdesetih klavirjev uglašen zase, vendar so med seboj ‘uglašeni’ v zelo majhnih korakih: vsak klavir zveni za 1/50 poltona višje. Tako nastane prostorski ‘klavirski orkester’, ki predvsem v kombinaciji s fenomenalnimi instrumentalisti Klangforuma ponuja neizmerno zvočno paleto: od čistega klavirskega zvoka in tembrov, za katere bi prisegli, da izvirajo iz sintetizatorja, do čistega hrupa in prodornega grmenja. K temu dodajte Haasovo umetnost, ki v svoji želji po eksperimentiranju nikoli ne pozabi na človeško razsežnost, in monumentalno vzdušje posode za plin: dobro za nepozabno izkušnjo.” (Iz predstavitve dela).
“To je tako nora ideja, da ni bilo druge možnosti kot reči “Da!”, je komentiral Georg Friedrich Haas.
Skladatelj na odru
Dom – politična, gospodarska in kulturna realnost
Dom v širšem kontekstu pomeni tudi sisteme, v katerih odraščamo: politične, ekonomske in kulturne realnosti ter zgodovinske okoliščine, ki so nas oblikovale. Brazilski gledališki ustvarjalec Clayton Nascimento, na primer, je v Amsterdam prinesel nagrajeno solo predstavo Macacos; protestni monolog, ki obravnava nekaznovano sistemsko nasilje nad črnci v Braziliji. To je bila prva izvedba te skladba zunaj Brazilije.
Clayton Nascimento
Clayton Nascimento (1988, São Paulo) je bil vzgojen na obrobju južne cone São Paula v Jabaquari v 90. letih. Trenutno je profesor gledaliških tehnik in improvizacije na Escola Superior de Artes Célia Helena, kjer je diplomiral; študiral je na Casa do Teatro, SP Escola de Teatro in na School of Dramatic Arts.
Macaco je monodrama
Kot igralec je sodeloval pri Buraquinhos ou o vento é inimigo do Picumã v režiji Narune Costa. S to produkcijo je leta 2019 prejela nagrado APCA za najboljšo režijo – prva temnopolta ženska, ki je prejela to nagrado v 70 letih institucije.
Naruna Costa
Predstava je prejela tudi nagrado Aplauso Brasil za najboljšo režijo in bila nominirana za najboljšo igralsko zasedbo.
Nascimento v predstavi Macacos
Nascimento je režiser, scenarist in izvajalec Macacos (‘Opice’), večkrat nagrajene igre o rasizmu in temnopoltem genocidu v Braziliji. Nekatere od teh nagrad so nagrada Shell Theatre za najboljšega igralca (2023) in nagrada APCA za najboljšega igralca.
Srečanje z umetnikom
Dom – preplet norm in vrednot
Na dom lahko gledamo tudi v luči višjega družbenega reda, medsebojnega delovanja norm in vrednot, nabora pravil, ki jih moramo vsi upoštevati, da ohranimo red. Kaj pa, če so ta pravila prekršena? Ali preslišana? Kaj pa, če je harmonija porušena?
Izrazi podpore Brazilcem
Zaščitni znak Forced Entertainment, že omenjenega angleškega kolektiva, ki praznuje 40-letnico in je prvič nastopil na festivalu, je pokazati absurdnost našega obstoja s skeptičnim opazovanjem sistema in ustreznega jezika, ki ga uporabljamo. Njihovo najnovejše delo ima naslov Signal to Noise.
Dries Verhoeven
Nekdo drug, ki nas uspe spraviti iz cone udobja, je nizozemski gledališki ustvarjalec Dries Verhoeven. V svoji bivalni instalaciji Everything must go se sprašuje, ali ste kdaj ‘pozabili’ kaj plačati na blagajni?
Everything must go
Everything must go
Everything must go
Everything must go
Everything must go
Sizif kanadskega umetnika Viktorja Pilona je dvanajstdnevni maraton performansa, ki ga je navdihnil filozofski esej Alberta Camusa Mit o Sizifu, kjer je v gledališki postavitvi premaknil ogromno goro peska v poskusu razumevanja absurdnosti obstoja.
Sizif Viktorja Pilona
Identiteta
V skladu z “moje telo je moj dom” ima identiteta na festivalu ključno vlogo. Grupo Cena 11, ena najpomembnejših in najbolj drznih brazilskih plesnih skupin, je izvedla Eu não sou só eu em mim (“Nisem samo jaz v sebi”), energično skladbo, ki sprašuje in potrjuje identiteto in enotnost v brazilski družbi skozi ples, tehnologijo in filozofijo.
Eu não sou só eu em mim
Skupina Cena 11 je tokrat prvič nastopila na Nizozemskem.
Ena najpomembnejših in najbolj drznih brazilskih plesnih skupin je predstavila energično skladbo, ki prevprašuje in potrjuje identiteto in edinstvenost skozi ples, tehnologijo in filozofijo.
Cena 11 ima sedem plesalcev
Skupina Cena 11 obstaja od leta 1995 in je znana kot skupina uporniških punkerjev, ki svoj ples osvobajajo vseh pravil – imenujemo to “anarhična koreografija” – na glasbo, ki sega od trdih ritmov do klavirja.
Cena 11
(AI) tehnologija je uporabljena za dopolnitev telesa, medtem ko jezik in projicirano besedilo dodatno krepita njihov energičen plesni stil.

Nisem samo jaz v sebi
Najnovejše delo skupine sedmih plesalcev in pianista pod vodstvom Alejandra Ahmeda je odgovor na delo antropologinje Darcy Ribeiro, ki je pisala o prebivalcih Brazilije (O povo brasileiro) v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Alejandro Ahmeda
Kaj je identiteta in kaj je kultura, posebej v državi, kjer ljudje različnih kultur in okolij živijo skupaj? Z novimi vprašanji in gibi Eu não sou só eu em mim (“Nisem samo jaz v sebi”) prikazuje brazilsko identiteto kot edinstveno v svoji fluidnosti in nenehnem spreminjanju.
“Nisem samo jaz v sebi. Sem tapiserija izkušenj, spominov in idej. Vedno se spreminjam in vedno rastem. Sem kompleksen posameznik, ki se nenehno uči in opredeljuje, kdo sem. Sem raznolika mešanica vrednot, prepričanj, mnenj. Nisem samo jaz v sebi – to je res, vsi smo sestavljeni iz ljudi in izkušenj, s katerimi smo se srečali v svojem življenju.”
Trajal Harrell
Identiteta igra pomembno vlogo tudi v predstavi Romeo koreografa Trajala Harrella. Romeo je univerzalen ples, zgodovinsko potovanje, ki nas popelje skozi generacije in kulture, vendar brez posebnih datumov.
Romeo
Predstavljajte si en sam ples za vse, ki ga je navdihnil svet, kakršen bi lahko bil. Koreograf Trajal Harrell The Romeo si je zamislil ta ples za ljudi vseh izvorov, spolov in generacij, vseh temperamentov in razpoloženj. Harrellov ganljivi, dovršeni in čutni plesni stil je pod vplivom različnih tokov, od sodobnega plesa, mode, japonskega butoha, starogrškega gledališča do performansa.
Romeo
Ni pomembno, od kod točno Romeo prihaja. Skupaj s svojo redno skupino plesalcev in številnimi kostumografskimi in glasbenimi spremembami, od Satieja do Pink Floydov, Harrell ustvarja mešanico različnih razpoloženj in stilov. Gre za poskus odkrivanja zgodovin, ki prej nikoli niso bile v ospredju. Je “kaj-če …”; zgodovinske špekulacije v obliki plesnega stila.
Podobno kot Shakespearov mladi ljubimec iz Romea in Julije, ki je mislil, da bi lahko v svojem navdušenju premagal smrt, se bo tudi ta ples zdel, kot da pripada vsem in je bil vedno tam.
‘To je pravi čarovniški trik, da ljudi prepričate, da gledajo nekaj starega iz sedanjosti. Vse je v domišljiji, ves jaz se igram s tem, kar sem mislil, da bi lahko bilo ali je bilo. To je umetniški manever. To je protislovje v izrazih; zgodovinska domišljija je vedno taka.” (Trajal Harrell).
The Faggots and Their Friends Between Revolutions
Pedri in njihovi prijatelji med revolucijami – The Faggots and Their Friends Between Revolutions je glasbeno gledališka predstava, ki temelji na istoimenskem kultnem romanu Larryja Mitchella in Neda Aste iz leta 1977.
The Faggots and Their Friends Between Revolutions
Ta glasbena različica skladatelja Philipa Venablesa in režiserja Teda Huffmana preoblikuje izvirno besedilo v kalejdoskopsko potovanje, ki združuje glasbo in pripovedovanje.
The Faggots and Their Friends Between Revolutions
Ustvarjajo svet, ki predstavlja ostro kritiko današnjega kapitalizma, asimilacije in patriarhata, kjer so radikalne spremembe še vedno potrebne.
The Faggots and Their Friends Between Revolutions
Philipa Venablesa (1979, Chester, Združeno kraljestvo) je Alex Ross v New Yorkerju opisal kot “skladatelja divjih dramskih instinktov”, The Guardian pa kot “enega najboljših skladateljev na svetu”.
The Faggots and Their Friends Between Revolutions
Njegovo ustvarjanje zajema opero, glasbeno gledališče, multimedijska koncertna dela, komorno glasbo in pesmi, eklektično paleto stilov in vplivov ter teme, ki se pogosto nanašajo na družbeno politiko in pripovedovanje zgodb.
The Faggots and Their Friends Between Revolutions
Njegovo najnovejše glasbeno-gledališko delo, The Fagots and their Friends Between Revolutions, je bilo zasnovano v MacDowellu leta 2017 in je trenutno na turneji po Evropi (NYC jeseni 2025); vse od premiere poleti 2023 na mednarodnem festivalu v Manchestru v Veliki Britaniji. Venables je do danes napisal tri opere: 4.48 Psychosis (2016, besedilo: Sarah Kane); Denis & Katya (2019, besedilo: Ted Huffman); in The Fagots and their Friends Between Revolutions (2023, besedilo: Ted Huffman po Larryju Mitchellu).
Na MacDowellu leta 2017 je Venables sodeloval s Tedom Huffmanom pri filmih Denis in Katya ter Fagots and their Friends. Med štipendijo leta 2024 je Venables delal na partituri za svojo prihajajočo opero We Are The Lucky Ones, ki bo premierno uprizorjena v Nizozemski nacionalni operi v Amsterdamu marca 2025. To je njegova četrta opera in prva z orkestrom.
Skupaj s Hartwig Art Foundation so na Holland Festivalu predstavili Carmen, kjer je režiserka Wu Tsang spremenila ring kraljevega gledališča Carré v areno za bikoborbe.
Carmen
Film Moved by the Motion se loteva slavne tragedije Carmen. Zgodba o Carmen, ki jo je prvotno napisal Prosper Mérimée in jo Georges Bizet preoblikoval v eno najbolj ikoničnih oper vseh časov, je bila prirejena na številne načine, navdihnila je popularno kulturo in zaradi svoje kontroverznosti ostala v kolektivni zavesti.
Carmen
Carmen je uporniška ptica, potepuh, prevarantka, tovarniška delavka, večjezična ljubimka, ki spreminja obliko, je apatridna in neobvladana.
Carmen
V sodelovanju s pisateljema Sophio Al-Mario in Fredom Motenom, Moved by the Motion koplje skozi številne plasti Carmenine zapuščine, medtem ko poglobi kanonično izvorno gradivo.
Wu Tsang
Bizetova originalna partitura se prepleta z glasbenimi intervencijami skladateljev Andrewa Yeeja in Asme Maroof, da bi ustvarila hibridno operno-gledališko delo.
Carmen ali Moved by the Motion
Z brezhibnim delom z jezikom, gibom, podobo in pesmijo Moved by the Motion oblikuje žanrsko eazgibano priredbo, ki na novo interpretira teme, ki jih pooseblja Carmen: ljubezen, izguba in osvoboditev. “Carmen ne pripada nikomur in vsem. Ona je vse, česar so se njeni ustvarjalci bali in vse, kar so si želeli. Kar je bilo njim grožnja, je za nas navdih.” (Wu Tsang).
Carmen Wu Tsangove je sicer bila premierno predstavljena maja lani v Zürichu.
Queer Carmen
“Bučen aplavz za queer Carmen z zombijem. Moved by the Motion (…) so prejeli stoječe ovacije za svojo zelo brezplačno različico “Carmen”. (…) Ekspresivne podobe jasno povedo: hišni režiser Wu Tsang poskrbi, da se opera Georgea Bizeta začne na brutalnem koncu. (…) Iskreno osupljiva francoska mezzosopranistka Katia Ledoux (…) je nedvomno srce in vrhunec večera. Njene arije in njeni dueti s prav tako privlačnim ameriškim tenoristom Ryanom Capozzom kot zaljubljenim Don Joséjem so nežni, divji in ganljivi.” (Tages Anzeiger).
Pridružena umetnica 2024 Christiane Jatahy je brazilska gledališka režiserka, filmska ustvarjalec, igralka in pisateljica
Spreminjanje perspektiv
In potem je tu povezava med gledališčem in filmom, fikcijo in resničnostjo ter poigravanje s perspektivo gledalcev. Za Christiane Jatahy je združevanje gledališča s kamero in filmom naraven način dela, saj tako vidi svet.
Christiane Jatahy
Christiane Jatahy se je v De Balieju pogovarjala z novinarko in voditeljico Aldith Hunkar in Nino Jurna (latinskoameriško dopisnico za nizozemski časopis NRC) o umetnosti in zgodbah, ki so oblikovale njeno umetniško prakso. Kje je meja med resničnostjo in fikcijo? Kaj je moč? Kakšne strukture vladajo družbi? To so osrednja vprašanja v njenem delu, ki raziskuje presečišča med umetniškimi disciplinami. Na festivalu je predstavila tudi projekte, s katerimi sodeluje.
Tiago Rodrigues
To povezavo med fikcijo in resničnostjo z uporabo različnih virov, prevedenih v uprizoritvene umetnosti, je mogoče videti tudi v drugih delih, na primer v osebni zgodbi Stabat Mater Janaine Leite in njene matere ali pri Tiagu Rodriguesu, ki je naredil impresivno in zelo aktualno Dans la mesure de l’ímpossible na podlagi intervjujev s humanitarnimi delavci.
Stabat Mater Janaine Leit
Kot tudi v Drugi ženski, gledališkem maratonu, v katerem kamera 24 ur spremlja igralko Georgino Verbaan v istem okolju, ki 100 x zaigra isti prizor razhoda z nenehno menjajočimi se prav tako 100 njej neznanimi partnerji ali nasprotniki v halucinantni gledališki in filmski izkušnji.
Prizor iz Druge ženske
Predstava avtorjev Anne Breckon in Nata Randalla je bila izvedena v Internationaal Theatru 28. in 29. junija skupaj.
Nizozemski ustvarjalci
Na festivalu so nastopili tudi ustvarjalci iz Nizozemske, kot je HARDKOOR, ki je rezultat sodelovanja z Naomi Velissariou.
Naomi Velissariou ne skriva, da se zadnjih 14 mesecev spopada z izgorelostjo. Kdor pozna njeno delo, si takoj predstavlja prodorne, zelo fizične in abrazivne nastope. Naomi ima izjemen talent za ustvarjanje negotovosti o tem, kje se njena vloga začne in kje konča. To dobi novo dimenzijo v HARDKOOR-ju, gledališkem koncertu, v katerem mati samohranilka in umetnica prekine ‘normalno’ življenje, da bi ugotovila, zakaj je končala v krizi.
Naomi Velissariou je režiserka, igralka, performerka in pisateljica
Gledališla skupina Wunderbaum je predstavila najnovejše delo ALFA.
Wunderbaum je gledališka skupina s petimi igralci in oblikovalko. Deluje kolektivno in deli umetniške odgovornosti skupaj z zaledno pisarno med različne člane. Igra lastna besedila, ki temeljijo na improvizacijah, in nove igre, ki jih piše za skupino. Obstaja od leta 2001, ko je skupina v sodelovanju s pihalnim orkestrom in centrom skupnosti izvedla nastop z naslovom The Magical Brabant Mystery Tour. Govori angleško, nemško, italijansko in večino časa seveda nizozemsko (z in brez flamskega naglasa). Ustvarja gledališče o malih problemih in veliki politiki, o absurdnem človeškem vedenju, o želji po intenzivnosti in o klicu čudnega. Prisega na sodelovanje z drugimi umetniki, z gledališči in festivali, z izvajalci iz različnih disciplin in držav. Ima Rotterdam (Theater Rotterdam) kot stalno bazo od leta 2010, vodi Theaterhaus Jena v Nemčiji od 2018 do 2022 in ima več stalnih predstavitvenih partnerjev v Italiji in Belgiji. Posneli so tri filme: Maybe Sweden (2006), Stop Acting Now (2016) in Urlaub in Deutschland (2021). Prejeli so nagrade Mary Dresselhuys (2006), Colombina (2009), Proscenium (2010), Total Theatre (2014, Edinburgh), Theo do’r (2016), il Premio Drammaturgico Nazionale Antonio Conti (2020, Italija), der Martin Linzer Theaterpreis (2022, Nemčija).

ALFA
ALFA vidi skupino evropskih ljubiteljev Alfe Romeo, ki se združuje v klub, da bi delili svojo strast do italijanske avtomobilske znamke. Pogovarjajo se o klubskem glasilu, vsebini prireditvenega koledarja in letnem izletu v tujino. Pojejo, jedo in delajo Alfa kviz. Toda temni oblaki energetskega prehoda prežijo nad zabavnim vikendom, saj naj bi testirali tudi prvi električni model Alfa Romeo: Alfa Romeo Milano. Kako se avtomobilski klub pripravi na prihodnost, ne da bi se odrekel lastni fosilni zgodovini? Večjezična tragikomedija o negotovosti strasti v času sprememb.
Ruben van Leer in Boris Acket sta poskrbela za vizualne podobe za The Bird of a Thousand Voices.
The Bird of a Thousand Voices
Stara armenska ljudska pravljica o iskanju svetovne harmonije spektakularno oživi s koncertom v fantastični gibljivi odrski postavitvi z zanimivo svetlobno predstavo.
Virtuozni jazz in rock pianist in skladatelj Tigran Hamasyan je prejel veliko nagrado na North Sea Jazz in bil imenovan za mednarodnega umetnika leta 2021 v Nemčiji. Po vrnitvi v Armenijo iz Združenih držav Amerike v svoje skladbe in improvizacije genialno združuje tradicionalno glasbo iz svoje rojstne države. Pri filmu The Bird of a Thousand Voices sodeluje z režiserjem Rubenom Van Leerom, znanim po svojih poetičnih, revolucionarnih transmedijskih projektih, in z vizualnim umetnikom Borisom Acketom, ki skrbi za scenografijo. S povsem novo Hamasyanovo napol improvizirano glasbo, angelskim pevskim glasom Areni Agbabian, besedilno priredbo Floriana Hellwiga in interaktivno svetlobno instalacijo oživijo mit, ki Hamasyana skrbi že od otroštva.
Mitološka ptica se pojavlja v številnih različnih kulturah in pogosto simbolizira vstajenje in prebujenje. V armenski tradiciji je njena moč v pesmi. Da bi našli ptico tisočerih glasov, je treba najprej prehoditi »pot brez povratka« skozi črne, bele in rdeče svetove z neskončnimi puščavami, mrzlimi gorskimi zimami, nemirnimi rekami in lovljene z obsodbami, izdajami in štiridesetglavimi demoni …
»Ta zgodba mi pove, da se bomo morali spremeniti vsi posamezniki, če želimo spremeniti svet. Ta tipično armenska pravljica je bila dolga leta manj znana, vendar menim, da je čas, da to posebno zgodbo z njenim univerzalnim sporočilom duhovnega prebujenja predstavim svetu.« (Tigran Hamasjan).
Metropole Strings so igrali z Vitorjem Araújo v Levaguiã Terê, Asko Schönberg pa je nastopil v Mutability z glasbo 12 skladateljev, med katerimi je več nizozemskih.
Andy Moor iz legendarne zasedbe The Ex je v Limite nastopil z brazilsko skupino Meta Meta.
Festival je sodeloval in prikazal dela vizualnih umetnikov Emme van der Put in Kwinnie Lê v Frascatiju.
Brazgotina v programu Scar
Program Holland Festivala v Frascatiju je bil sestavljen pod imenom Scar. Tema ‘scar’ povezuje vsa umetniška dela, ki se združujejo v programu Scar. Plesne in gledališke predstave, vizualna umetnost, pogovori, obredi – vse prikliče brazgotine različnih izvorov.
Nizozemski nacionalni balet je pod vodstvom Alekseja Ratmanskega predstavil predstavo z naslovom Pravljice Igorja Stravinskega.
Igor Stravinski – Pravljice
Pravljice sestavljata dva najbolj uspešna in domiselna baleta najpomembnejšega koreografa klasičnega baleta današnjega časa Alekseja Ratmanskega. To sta Ognjeni ptič in evropska premiera poetičnega Vilinskega poljuba.
Vilinski poljub, komponiran leta 1928 pod francoskim naslovom Le baiser de la fée za Les Ballets Russes, temelji na pravljici Ledena deklica Hansa Christiana Andersena. Med snežno nevihto fanta reši poljub vile. Odraste v čednega mladeniča, a na predvečer njegove poroke se vila vrne ponj in mu zapečati usodo z ledenim poljubom.
Legenda o ognjeni ptici je bila navdih Stravinskega za L’Oiseau de feu iz leta 1910 in pripoveduje zgodbo o carjevem sinu Ivanu, ki ujame ognjeno ptico v čarobnem vrtu. Ko se ji uspe osvoboditi, da Ivanu pero, ki ga bo pomagalo rešiti v stiski.
Ratmansky je obe zgodbi prevedel v ples na zelo edinstven način. V rokah Ratmanskega se Vilinski poljub – s čudovitimi scenografijami in kostumi Jérôma Kaplana – spremeni v ganljivo zgodbo o koreografu, ki ne more ubežati svoji usodi. Iskrice se krešejo na odru ob izvedbi njegovega strastnega Firebirda, pri čemer ognjena ptica tudi zanj simbolizira neizogibno silo narave.
Fidelio v parku
Nizozemska nacionalna opera pa je skupaj s Kraljevim orkestrom Concertgebouw izvedla opero Fidelio.
Vsako leto opero iz festivalskega programa predvajajo tudi na velikem platnu v parku. Tokrat je bil Fidelio Andrija Zholdaka, seveda z Beethovnovo osnovo. Dirigiral je Andres Orozco – Estrada.
“S seboj prinesite košaro za piknik in uživajte v operi na prostem,” so vabili ljudi.
Poti
Pripravili so številne poti za preprosto navigacijo po programu: Brazilija danes, HF nočno življenje, HF v filmih in Moj prvi nizozemski festival.
Festivalski vikendi
Štirim vikendom festivala so namenili posebno pozornost z najrazličnejšimi poglobljenimi programi. Konec tedna po otvoritvenem programu Rite of Spring se je v Lofiju zvrstilo pet premier in klubski večer. Drugi vikend se je začel z An Unapologetic Night Out s queer zborom, pub kvizom, performansi in posebnimi koktajli. Tretji vikend je potekal v Frascatiju z vsemi vrstami poglobljenih dejavnosti in predstav, vključno s plesno zabavo. Festival pa so zaključili z omenjenim obveznim 24-urnim gledališkim maratonom Druga ženska.
Prizor iz Druge ženske
In potem je tu še to:
“V svetu se dogaja toliko stvari: trajajoča vojna v Ukrajini, strašen konflikt med Izraelom in Hamasom ter obupen položaj ljudi v Gazi. Še vedno premalo prevzemamo odgovornost za planet, vsi ne živijo svobodno, se ne izobražujejo ali imajo niti dovolj hrane. Neenakost narašča, tudi na Nizozemskem. Politična realnost umetnosti ni videti naklonjena. Na obzorju se obetajo vladni rezi, a medtem smo vsi v nekakšnem limbu. Umetniki vidijo svet okoli sebe in ustvarjajo umetnost. Reflektivna, aktivistična, konfrontacijska, kontemplativna, raziskovalna, ganljiva in lepa. Zlasti v teh turbulentnih časih nestrpnosti in nerazumevanja se nam zdi pomembno kompleksnost sveta prikazati na odru, skozi oči umetnikov, v okolju, kjer je to mogoče in dovoljeno, v nebrzdani svobodi, z izvirnostjo in neizmerno domišljijo.”
Ovacije za Georgino Verbaan, interpretko Druge ženske v predstavi Anne Breckon in Nata Randalla
“Na Holland Festivalu je umetniška vizija ustvarjalcev vedno na prvem mestu. Opazujejo, razmišljajo ali zavzamejo položaj v hitro spreminjajočem se svetu. Izrecno iščemo dela iz vseh koncev sveta in ustvarjalce, ki prihajajo iz marginaliziranih skupnosti (ali delajo z njimi) in ki širijo naš pogled na umetnost. Prav to soočenje pomaga ustvarjati medosebno in medkulturno zavest z namenom razumevanja ali sprejemanja tistega, kar nas ločuje. To je vizija in tisto, kar vsak dan motivira ekipo Holland Festivala. To je tisto, kar nas povezuje in kar bo prispevalo k smiselni izkušnji junija, ko bomo skupaj praznovali prelomne mednarodne uprizoritvene umetnosti.”
Emily Ansenk, direktorica Holland Festivala. Tudi v imenu Kasie Torz, programske direktorice za gledališče in ples, Jochema Valkenburga, programskega direktorja za glasbo in glasbeno gledališče ter Katinke Enkhuizen, programerke.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec