Med festivali v Franciji se z Ljubljano meri le Aix-en-Provence (9)

Med predstavljenimi festivali v Skandinaviji se pokaže, da je bil z 72. Ljubljana Festivalom primerljiv le norveški v Bergnu, a je bil vseeno programsko ožji; ni imel opere, baleta in muzikala, tako kot smo vse to videli v Ljubljani. Je pa imel očitno zanimivo in izvirno zasnovano glasbeno gledališko predstavo Peer Gynt. Mednarodni pregled in ocena najboljših 30 evropskih festivalov leta 2024 se nadaljuje v Franciji.

Théâtre de l’Archevêché — Festival d’Aix-en-Provence 2024, foto Vincent Beaume

Najboljši festivali klasične glasbe v Franciji 2024

Festival Aix-en-Provence, Aix-en-Provence, 3. – 23. julij festival-aix.com

“Za zaključek Aixove operno bogate in raznolike izdaje 2024 se vrača domov: Monteverdijeva Il ritorno d’Ulisse in patria. In ne bi moglo biti bolj primerno za festival, ki potuje na Japonsko, da izvede Puccinijevo Madama Butterfly, poseže v starodavni svet Gluckove Ifigenije, Verdijeve Sicilije in grozljivih pokrajin Debussyjeve opere Pelléas et Mélisande. Zmagovalec nagrad glasbene revije BBC 2024 Raphaël Pichon reši Rameaujevega izgubljenega Samsona, poleg oper pa so koncerti, vključno s svetovno premiero A Sky Too Small Charlotte Bray,” predstavljajo slavni festival med 30. najboljšimi v Evropi.

Théâtre de l’Archevêché — Festival d’Aix-en-Provence 2024, foto Vincent Beaume

Generalni direktor festivala je slavni libanonski režiser Pierre Audi, sicer pa v vodstvu nastopa še cela vrsta pomočnikov in vodij posameznih sekcij. Skupaj 68 ljudi, kar je več kot dvakrat toliko, kot jih je zaposlenih na Festivalu Ljubljana.

Pierre Audi leta 1988, foto Wikipedija

Pierre Audi je sin libanonskega bankirja Raymonda Audija in Andrée Michel Fattal, najstarejši od treh otrok. Audijeva družina izvira iz Saide, vendar je obiskoval francoski licej v Bejrutu. Še med šolanjem je ustanovil kinematografski krožek in povabil govornike, med drugim filmska režiserja Piera Paola Pasolinija in Jacquesa Tatija.

Svetovna premiera projekta, komorne opere  The Great yes, the great no, slavnega Williama Kentridgea, foto festival

Zaradi družinskih razlogov se je preselil v Pariz v Franciji in tam obiskoval Collège Stanislas de Paris. Pri 17. letih se je Audi skupaj z družino preselil v Anglijo. Študiral je zgodovino na kolidžu Exeter v Oxfordu. V svojem zadnjem letu na Oxfordu novembra 1977 je režiral produkcijo Dramatične družbe Oxford University – Timon of Athens Williama Shakespeara v Oxford Playhousu.

Leta 1979 je Audi ustanovil Almeida Theatre, eksperimentalno gledališče v Islingtonu v severnem Londonu. V osemdesetih letih je režiral številne produkcije v gledališču Almeida.

William Kentridge

Pod njegovim vodstvom je Almeida prerasla v legendarni dom za eksperimentalno gledališče in glasbo, ki je v Združeno kraljestvo predstavilo ogromno takrat še živečih skladateljev, od Johna Cagea do Alfreda Schnittkeja in Arva Pärta, in prvič v Združenem kraljestvu postavila dela med drugim Roberta Wilsona, Deborah Warner, Simona McBurneya in Roberta Lepagea.

Pierre Audi

Od leta 1988 do 2018 je bil Audi umetniški vodja Nizozemske nacionalne opere. Audijeve produkcije z Nizozemsko nacionalno opero vključujejo prvo celotno izvedbo Wagnerjevega Prstana na Nizozemskem, Mozartove opere libretista Lorenza Da Ponteja, Dialogues des Carmélites Francisa Poulenca, Rosa – A Horse Drama ter Pisanje Vermeeru Petra Greenawaya in Louisa Andriessena, Alexander Knaifelovo Alica v čudežni deželi in Rêves d’un Marco Polo Clauda Viviera. Audi je naročil opero Življenje z idiotom Alfreda Schnittkeja.

Eden najbolj drznih opernih direktorjev v zadnjih desetletjih

Od leta 2005 do 2014 je bil Audi tudi umetniški vodja Holland Festivala. Od oktobra 2015 je umetniški vodja Park Avenue Armory, medtem ko nadaljuje svoje delo kot umetniški vodja Nizozemske nacionalne opere. Septembra 2018 je po tridesetih letih mandata zapustil Nizozemsko nacionalno opero in postal direktor Festival International d’Art Lyrique d’Aix-en-Provence.

Leta 2021 je režiral premiero Arabske apokalipse Samirja Odeh-Tamimija na festivalu v Aix-en-Provence, v začetku leta 2022 pa Rigoletta (Dunajska Državna opera), Orphée et Euridice (Maggio Musicale Fiorentino) in Parsifala (Bayerische Staatsoper).

Delal je tudi v MET v New Yorku, na Salzburških slavnostnih igrah, v Pariški operi, na Ruhrtriennale…

Poskrbel je za več svetovnih opernih premier skladateljev, kot so Tan Dun, Kaia Saariaho, Pascal Dusapin, Alexander Raskatov (opera Pasje srce) – kasneje so uprizorili še njegovo opero Živalska farma.

Delal je s priznanimi vizualnimi umetniki, kot so Karel Appel, Georg Baselitz, Anish Kapoor, Herzog & de Meuron, Jannis Kounellis in Jonathan Meese. Ti so nastopali kot scenografi in kostumografi, kot Appel za Čarobno piščal v Salzburgu.

Za svoje delo je prejel številne nagrade, vključno z nagrado Leslie Boosey za prispevek k britanskemu glasbenemu življenju, nagrado nizozemskih gledaliških kritikov za režijo Shakespearovih dram in Monteverdijevih oper ter nizozemsko državno nagrado za umetnost in Johannes Vermeerjevo nagrado. Audi je leta 2000 prejel viteški red nizozemskega leva in bil leta 2006 v Franciji imenovan za Chevalier de la Légion d’Honneur.

Festival Aix-en-Provence 2024: dvojni francoski in baročni ton

Za leto 2024 nas festival Aix-en-Provence vabi, da od 3. do 23. julija spremljamo »izjemno ambivalentne usode«. V tem programiranju se »sproščajo nasilje, norost, uničenje; a zvestoba, volja, boj za pravičnost in emancipacija se soočijo z njimi. Tu je človeška krhkost, ki se upira svojemu barbarstvu z najbolj vzvišenim in patetičnim jezikom.

Dve dominanti dajeta festivalu 2024 identiteto: francoščina (z Rameaujem, Debussyjem in Gluckom) in barok (zlasti z Monteverdijem), vendar ne smemo pozabiti na praznovanje Puccinija, čigar stoletnico smrti praznujemo.

Več novih produkcij
Od 3. julija 2024 se Iphigénie en Aulide in Iphigénie en Tauride združujeta v novi produkciji ruskega režiserja Dmitrija Černiakova v koprodukciji z Grško nacionalno opero in Opéra national de Paris. Pod taktirko Emmanuelle Haïm interpretira sopranistka Corinne Winters dve oziroma obe naslovni vlogi, pridružijo pa se ji Véronique Gens (Clytemnestre), Alasdair Kent (Achille) in Nicolas Cavallier (Chalchas) na eni strani – v Aulidi, ter Florian Sempey (Oreste), Alexandre Duhamel (Thoas) in Stanislas de Barbeyrac (Pylade) na drugi strani – v Tauridi. Produkcija sprašuje: Kako lahko žrtev Aulide postane krvnik Tauride? To je ganljivo vprašanje, ki ga obravnava režiser Dmitrij Černiakov, gledalca potopi v družinsko hišo, ki jo preganjajo mrtvi, in prikazuje na delu neusmiljen proces dehumanizacije z občutljivimi sodobnimi odmevi.
Gluck v Aix – en – Provence
Deset let pred francosko revolucijo je Gluck v deželi, ki so jo pestile najbolj vroče polemike, obrnil zgodovino opere na glavo in jo povzdignil na raven tragične intenzivnosti brez primere. Obisk dveh Ifigenij v istem večeru predstavlja izjemno izkušnjo: vstopiti v samo srce prekletstva Atridov, slediti zgledni usodi skozi cikel neskončnega nasilja.
Operni maraton z dvema Gluckovima operama, foto Monika Rittershaus
Dirigentka Emmanuelle Haïm popelje ta dih jemajoči diptih do vrhunca izrazne moči, ki človeštvu omogoča petje v najbolj pretresljivih melodijah.
Sopranistka Corinne Winters, foto Monika Rittershaus
Goreča in svetleča Corinne Winters, obkrožena z najboljšim francoskim petjem, se mora spoprijeti z izjemnim izzivom interpretacije dvojne naslovne vloge.
“Véronique Gens poje čudovito ambivalentno Clytemnestre s toplim, plemenitim zvokom, a tudi ostrimi izbruhi. Robustni Oreste Floriana Sempeya se spopada z vokalno močnim Pyladeom Stanilasa de Barbeyraca. Agamemon Russella Browna je morda nekoliko preveč lahkoten. Corinne Winters zmagovita kot dvojna Iphigénie, obvlada celotno paleto tonov žalosti in jeze, slišati je svetle, a mehke tone ter divjo vokalno emancipacijo. Z eno besedo: ifigenijsko !” (Zadnji del kritike v BR Klassik).
Prizor iz Rameaujevega Samsona, foto Monika Rittershaus
Med redko izvajanimi operami so na festivalu kot drugo premiero uprizorili Rameaujevega Samsona, prave himera opere, kot jo predstavjajo. (Himera je v grški mitologiji pošast z levjo glavo, kozjim trupom in zmajskim repom).
»Ko je leta 1733 najbriljantnejši um svojega časa, Voltaire, združil moči z največjim skladateljem Rameaujem, da bi izvedel ambiciozno reformo lirične umetnosti, je rezultat bila svetopisemska opera Samson. Libreto je bil cenzuriran in partitura izgubljena – reproducirana v negotovih fragmentih v poznejših delih, ki jih je preganjal ta edinstveni projekt.
Postala je ena najlepših himer v zgodovini opere, režiser Claus Guth in dirigent Raphaël Pichon nista želela rekonstruirati zapisa, temveč poustvariti njegov duh: povezati zgodbo brez primere o moči in plemenitosti z najbolj zgovorno glasbo.
Samson je božji izbranec, toda njegova izjemna moč ga izolira toliko kot ga razlikuje: vrsta varljivih ljubezni ga bo spremenila v uničujoč impulz, zaradi česar je svetopisemski Herkul prvi samomorilski množični morilec, ki obdaja Jarretta Otta kot Samsona, Jacquelyn Stucker (Dalila) in Lea Desandre (Timna) v glavnih vlogah, zbor in orkester Pygmalion postaneta polna igralca v vzvišeni, izjemno aktualni freski.” (Iz festivalske predstavitve opere).
Prizor iz Samsona
Drugo novo produkcijo, Il ritorno d’Ulisse in patria, je režiral Pierre Audi in z njo nadaljuje Monteverdijev cikel, ki ga je začel festival z dirigentom Leonardom Garcío Alarcónom. V pevski zasedbi najdemo Johna Brancyja (Ulisse), Deepo Johnny (Penelope), Anthonyja Leóna (Telemaco), Alexa Rosena (Tempo antico in Nettuno) in Mariano Flores (Minerva in Amore).
Il ritorno d’Ulisse in patria, foto Ruth Walz
Orkestru Cappella Mediterranea je dirigiral Leonardo Garcia Alarcon. Pet predstav so izvedli v  Theatre du Jeu de Paume.
“Po Kronanju Popeje in Orfeju leta 2022 festival nadaljuje nepozaben Monteverdijev cikel v izvedbi Leonarda Garcíe Alarcóna in Cappelle Mediterranea z Odisejevo vrnitvijo v domovino – s čimer se okrepi ključna navzočnost skladatelja v našem programu.
Delo je še posebej ljubo Pierru Audiju, za katerega je bila leta 1990 prva uprizoritev – in celo repertoarno – za Nizozemsko nacionalno opero: kako jo vidi trideset let pozneje?
 
 
Premišljen aranžma spremeni okoren, a fascinanten zaplet v globoko ganljivo dramo, produkcija pa se osredotoča na preprostost in čutnost. Nadarjena zasedba mladih pevcev daje novo življenje temu materialu, poudarjajoč intimno gibanje glasbe in skrivnostnost likov: kako odigrati Penelopino čakanje in Odisejevo vrnitev?
  
Pristop je v skladu z velikodušnim načinom, na katerega Leonardo García Alarcón obravnava glasbo, pri čemer vedno poudarja ples v njej.” (Iz programa).
Madama Butterfly, foto Ruth Walz
Daniele Rustioni svojo dirigentsko palico postavlja v službo Puccinijeve opere Madama Butterfly v novi uprizoritvi, pod katero se podpisujeta slavna režiserka Andrea Breth in scenograf Raimund Orfeo Voigt, v kateri še posebej blesti Ermonela Jaho kot Čo Čo san. Ostala solistična zasedba vključuje Adama Smitha (Pinkerton), Mihoko Fujimura (Suzuki) in Lionela Lhoteja (Sharpless).
https://www.arte.tv/fr/videos/119027-001-A/giacomo-puccini-madama-butterfly/

Predstava je nastala z zborom in orkestrom Opéra de Lyon in v koprodukciji z Opéra de Lyon, Komische Oper Berlin in Theatres de la Ville de Luxembourg. Skupaj je bilo v Théâtre de l’Archevêché sedem izvedb. Predstavo je snemala televizija Arte France.

Madama Butterfly
Dve koncertni različici in priredba

Italijanski dirigentje Daniele Rustioni je bil na čelu ansambla Lyonske opere, pa tudi imel »zasedbo na najvišji mednarodni ravni« za Verdijevo opero Les Vêpres siciliennes: Marina Rebeka, John Osborn, Roberto Tagliavini in Blaise Malaba. Opera je bila izvedena koncertno s simulirano igro  v Grand Théâtre de Provenc.

La Clémenza di Tito

Dirigent Raphaël Pichon je vodil koncertno izvedbo Mozartove opere La Clémenza di Tito, ki mu je služila vrhunska pevska zasedba s Penejem Patijem v naslovni vlogi, Karine Deshayes (Vitellia), Marianne Crebassa (Sesto), Leo Desandre (Annio), Emily Pogorelc (Servilia) in Nahuelom di Pierrom (Publio). Režiser je bil Romain Gilbert.

Pelléas et Mélisande, foto Jean Louis Fernandez

Festival prav tako nadaljuje produkcijo Debussyjeve opere Pelléas et Mélisande, ki je nastala med festivalom leta 2016. Huw Montague Rendall (Pelléas) in Julia Bullock interpretirata naslovna zaljubljenca, poleg Laurenta Naourija (Golaud), Vincenta Le Texierja (Arkel) in Lucile Richardot (Genevieve).

Opero je dirigirala Susanna Mälkki, režiserka je bila Katie Mitchell, scenografinja pa Lizzie Clachan. Nastopili so solisti, zbor (zborovodja Benedict Kearns) in orkester Lyonske opere.

Aplavz za La clemenza di Tito

Glasbeno gledališče

Glasbeno gledališče vabi tudi s Songs and Fragmentis: »čista uprizoritev, v diptihu velikih del sodobnega glasbenega gledališča«, namreč Osem pesmi za norega kralja Petra Maxwella Daviesa in Kafka-Fragmente Györgyja Kurtaga za sopran in violino, op. 24, v produkciji režiserja Barriea Koskyja, katerega pristop je »intenziven in slečen, povsem v službi izjemnih izvajalcev in temeljitega branja teh ekstremnih del«.

Johannes Martin Kränzle

Osem pesmi za norega kralja je dirigiral Pierre Bleuse, Nekega človeka je interpretiral Johannes Martin Kränzle. Nastopil je Ensemble Intercontemporain.

Kafka-Fragmente

Kafka – Fragmente je imel violinistko Patricio Kopatchinskajo, žensko pa je interpretirala Anna Prohaska.

Imeli so kar pet koncertov oziroma ponovitev.

“Samo bistvo performansa v paru večjih del sodobnega glasbenega gledališča. Moški, ženska: celoten razpon glasovnega izražanja, neskončna zbirka čustvenih stanj, ki se ves čas spreminjajo. Okoli njih majhna zasedba, ki je nagnjena k svojim izraznim mejam, ko bliskovito drvi skozi zgodovino glasbe; violina, pregnana do skrajnega presežka, neuglašena ali polomljena.
Osem pesmi za norega kralja (1969) se ukvarja z norostjo angleškega kralja Jurija III., ki se je želel naučiti peti svojim pticam, in vzbudi močno empatijo z “norimi” – tistimi ventrilokvisti skupnih travm. Kafka-Fragmenti (1987) so zaporedje štiridesetih miniatur, ki so prav toliko fizične in metafizične variacije hoje – odločne, svojeglave ali omejene – v hipu in z izvrstnimi niansami izražajo Kafkovo eksistencialno tesnobo. Pristop Barrieja Koskyja je intenziven in okrnjen, v celoti v službi prvovrstnih izvajalcev in neprizanesljivega branja teh ekstremnih del. (Iz predstavitve del).

The Great yes, the great no

Z The Great yes, the great no, “briljantni južnoafriški vizualni umetnik William Kentridge popelje gledalca na eno tistih umetniških, političnih in duhovnih avantur, katerih skrivnost pozna samo on: komorna opera, ki jo navdihuje čas avantgarde, ki promovira nadrealistično in iracionalno (maske, kolaži, projekcije) in nagovarja plesalce, izvajalce, zboriste in instrumentaliste v številnih glasbenih stilih, zlasti afriških in karibskih.

V tem multimedijskem projektu, predstavljenem kot komorna opera Williama Kentridgea, sodelujejo mnogi soavtorji in nastopajoči, med njimi instrumentalisti, zbor, plesalci, vse pod dirigentskim oziroma glasbenim vodstvom Tlaleja Makheneja.

Tlale Makhene, rojen v Sowetu, je eden izmed iskanih tolkalistov v Južni Afriki, ki se je pri rosnih štirih letih preselil v Svazi in začel bobnati. Navdihnili so ga bobni in plesni ritmi njegove takratne tradicionalne zdravilke, babice po materini strani. Visoko cenjen med svojimi vrstniki, glasbeno bratovščino in oboževalci. Začel je igrati bobne v cerkvi, pa tudi voditi bobnarske mažoretke v šoli. Po končani šoli se je leta 1992 vrnil v svoj rojstni kraj Soweto v Južni Afriki in začel redno študirati tolkala v centru FUNDA. Vpliv njegove babice se pripisuje temu, da je spodbudila njegovo strast do bobnanja in uresničevanje poklica na tem področju.

Med projekti, na katerih dela, so z Williamom Kentridgeom pri njegovem sedemletnem delu Refuse The Hour, seriji del, imenovani »Less Good Idea«, in pri njegovem zadnjem delu, The Head & The Load; sodelovanje z Danom Selsickom pri albumu Library Music; z vibrafonistom Stefonom Harrisom; Rufus Ried, Pharao Sanders; Keiko Matsui, na turneji z Johnnyjem Cleggom v Severni Ameriki in Franciji; dela z Andyjem Narrellom. Bil je tudi skladatelj in producent za Kwani Experience, Putuma Tiso, Pearl Afrique, Bham Ntabeni in Xolani Sithole. Delal je kot skladatelj za Takalani Sesame. Tlale je sam po sebi vsestranski glasbenik/izvajalec, producent, skladatelj, sejni glasbenik in mentor. Navdih črpa iz tradicionalne, world- in jazz glasbe. Ni ‘boksanja’, niti oviranja tega nadarjenega dragulja, ki si je med svojimi rojaki prislužil naziv “The Groove Master”. (Iz biografije)

The Great yes, the great no

“Marec 1941: tovorna ladja zapusti Marseille proti Martiniku z več umetniki in intelektualci, ki bežijo iz Vichyjevske Francije, na krovu, vključno z Andréjem Bretonom, Claudom Lévi-Straussom in kubanskim umetnikom Wifredom Lamom. Ta resnični dogodek dobi čaroben obrat, ko Charon, brodar mrtvih, ki je zdaj napredoval v kapitana, preuredi prostor-čas in povabi druge slavne osebe, da se pridružijo tej novi vrsti barke, alegoriji vseh prisilnih ekspedicij preteklosti in prisotni, med njimi predstavniki antikolonializma Aimé Césaire, Franz Fanon in sestre Nardal. V LUMA Arles čudoviti vizualni umetnik William Kentridge popelje gledalca na eno od svojih poti…”

Različni recitali

Festival je ponudil program recitalov, ki so predstavila nekatera velika mednarodna imena opere, kot so Sondra Radvanovsky (ki je letos debitirala na festivalu), Elīna Garanča (za vrnitev po slabih 20. letih odsotnosti), Lea Desandre in Thomas Dunford. Na sporedu so bili še drugi instrumentalni dogodki.

Thomas Dunford, foto Vincent Beaume

Mezzosopranistka Lea Desandre je nastopila na pevskem reciralu ob spremljavi igralca na staro lutnjo Thomasa Dunforda v dvorani Konservatorija Darius Milhaud. Na nastop sta izbrala pesmi z albuma Idylle.

Thomas Dunford in Lea Desandre, foto Vincent Beaume

»Ta album je rezultat srečanja med glasom in lutnjo okoli francoskih pesmi iz vseh obdobij na temo ljubezni. Opisuje umetnost francoske pesmi v njenih intimnih in ritmičnih vidikih z dvornimi zvoki, francosko melodijo, kjer se lutnja ponovno osredotoči na romantične zvoke za klavir in glas, ter francoskih variacij v kontinuiteti te glasbene tradicije že tri stoletja. Čustva ljubezni raziskujemo v različnih oblikah: otožnost, želja, očaranost, sreča. » (Thomas Dunford).

Lea Desandre, foto Vincent Beaume

Sopranistka Sondra Radvanovsky je imela pevski recital s pianistom Anthonyjem Manolijem v dvorani Konservatorija Darius Milhaud.

Brez tekmeca v najzahtevnejših vlogah italijanskega repertoarja ima ameriško-kanadska sopranistka Sondra Radvanovsky impresiven glas, ki ji izjemna tehnika omogoča, da se nagiba k izražanju najnežnejših nians, k interpretaciji najtanjših občutij. V tej redki izvedbi jo imajo obiskovalci festivala priložnost občudovati ob spremljavi Anthonyja Manolija med intimnim, nadvse osebnim recitalom, ki se razvija med dvema zelo komplementarnima mejama človeške izkušnje, kot sta ljubezen in izguba: poklon njeni materi in vsem ljubljenim, ki jim dolguje, da je to, kar je – skozi glasbo Purcella, Liszta, Rahmaninova, Straussa, Giordana in Jake Heggie. (Iz predstavitve).

Posebnost je ameriški skladatelj Jake Heggie. Je ameriški skladatelj operne, vokalne, orkestralne in komorne glasbe. Najbolj znan je po svojih operah in umetniških pesmih ter po sodelovanju z mednarodno priznanimi izvajalci in pisatelji. Med njegovimi operami so Dead Man Walking, The End of the Affair, Moby Dick…

Sondra Radvanovsky in Anthony Manoli, foto Vincent Beaume

Pela je pesmi in arije Henryja Purcella, Georga Friedricha Händla, Sergeja Rahmaninova,, Richarda Straussa, Franza Liszta, Jake Heggie in Umberta Giordana.

Elina Garanča na festivalu, foto Vincent Beaume

Koncert slavne mezzosopranistke Eline Garanča so postavili v Grand Theatre de Provence.

Zelo mlada in že nepozabna Dorabella v zgodovinski produkciji Così fan tutte, ki jo je leta 2005 v Aixu postavil Patrice Chéreau, je latvijska mezzosopranistka Elīna Garanča od takrat osvojila vse odre sveta s svojim bogatim in toplim glasom, svojimi razkošnimi karakterizacijami in svojo ponosno držo.

 

Na festival se je prvič vrnila ob spremljavi Malcolma Martineauja s povsem izvirnim recitalom, posvečenem melodijam Brahmsa, Straussa, Rahmaninova in latvijskih skladateljev Jāzepsa Mediņša, Alfrēdsa Kalniņša in Jāzepsa Vītolsa, ki ga je izvedla v prestižnem gledališču Grand Théâtre de Provence. (Iz predstavitve).

 

Elina Garanča in Malcolm Martineau, foto Vincent Beaume

Zgodovina Festivala Aix-en-Provence

Festival Aix-en-Provence, ustanovljen leta 1948, se je hitro uveljavil kot eden glavnih dogodkov mednarodne operne sezone. Predan ustvarjanju opernih predstav in organizaciji koncertov najvišje kakovosti, uživa priznanje, ki mu omogoča sodelovanje z režiserji na vrhu njihove umetnosti, z orkestri in vizionarskimi dirigenti, prvovrstnimi zasedbami in največjimi sodobnimi skladatelji. Posebno mesto tam zavzema tudi sodobna glasba, saj vsako leto nastopajo pomembne stvaritve in naročila priznanih skladateljev. Njegova podoba mu omogoča vzpostavljanje koprodukcij z največjimi hišami na svetu, ki njegove predstave ponavljajo skozi sezone.

Pod nebom Provanse, na dvorišču Théâtre de l’Archevêché ali Hôtel Maynier v Oppèdeju, na odrih Théâtre du Jeu de Paume, Grand Théâtre de Provence ali Stadiuma, festival Aix ponuja trenutke intenzivnosti, kjer se pesem najlepših glasov na svetu združuje s pesmijo škržatov. Uveljavil se je tudi kot kraj vznemirjenja in inovativnosti, ki prenavlja pristope in repertoar, širi obrise opere, ustvarja mostove z drugimi umetnostmi, spreminja razmerja med deli, kraji in občinstvom, ki ima priložnost odkrivati ​​nove oblike, umetnike in obzorja. Že več kot 75 let se opera izvaja na festivalu v Aixu kot ogledalo sveta, ki ga izraža v umetniških prispodobah, iz katerih vejejo lepota, čustva in živahna misel. Kot tak je leta 2023 prejel nagrado za najboljši operni festival nemške revije Oper! in nagrado za najboljši festival, ki jo podeljuje International Opera Awards.

Festival ima bogato in raznoliko ponudbo še z »Aix en June«, programom, namenjenem lokalnemu občinstvu. Popolnoma brezplačne prireditve prispevajo k močni teritorialni zasidranosti, kar je še ena značilnost festivala v Aixu!

Temu je dodana dinamičnost njegove akademije, ki je zdaj znana po vsem svetu, in njegove evropske mreže opernih akademij enoa, vitalnost njegovih sredozemskih projektov, ki jih izvaja Mediteranski mladinski orkester, in bistveno vpliva na dejavnosti ozaveščanja, umetniške prakse in odkritje opere v Passerelles.
Passerelles, oddelek za kulturne pobude Festivala d’Aix-en-Provence, si že več kot 15 let prizadeva za vključitev najrazličnejšega občinstva v življenje festivala in pomaga uveljavljati pravice vseh posameznikov obiskovati operne predstave. Preko stalnega in trajnega sodelovanja s svojimi partnerji Passerelles ponuja številne dejavnosti ozaveščanja in ljubiteljske umetniške dejavnosti, povezane z regijo. Vse leto sodeluje z več kot 5300 otroki, najstniki in odraslimi po vsej regiji (37 mest v regiji Sud-PACA) in v več kot 188 skupnostnih, izobraževalnih, zdravstvenih in socialnih organizacijah.
Posebnost festivala je tudi v njegovih delavnicah, ki se nahajajo v Venellesu, nekaj kilometrov od Aix-en-Provencea, kjer se domišljajo, oblikujejo in izdelujejo scenografije ter kostumi za njegove operne in glasbenogledališke produkcije. Pionirji v ekološkem oblikovanju odrskih dekorjev Ateliers oblikujejo prve dekorje za nastope v živo, ki jih je mogoče 100 % reciklirati s 100 % ekološko zasnovanimi dekorji. Festival se že vrsto let ukvarja s procesom trajnostnega razvoja svoje dejavnosti. Družbena odgovornost podjetij (CSR) je sestavni del njenih vrednot in je vključena v statut od leta 2020. To zavezo ponazarjajo zlasti njeni ukrepi za boj proti diskriminaciji v korist poklicne enakosti ali dostopnosti najširšemu občinstvo.

Nizozemski glasbenik Ton Koopman, foto  Bernard Chubilleau

Itinéraire Baroque Cercles, 1. – 4. avgust itinerairebaroque.com

Périgord Vert je verjetno manj znan kot mejna Dordogne, vendar je direktor amsterdamskega baroka Ton Koopman podlegel njegovemu čaru in koncertnemu potencialu njegovih atmosferičnih romanskih cerkva. Rezultat je Baročni festival z drugačnostjo, saj majhni pop-up koncerti popeljejo občinstvo na potovanje po odkrivanju cerkvenih zakladov regije. V letu svojega 80. rojstnega dne Koopman sklene izdajo leta 2024 z Bachovim ne tako gromozanskim Pasijonom po Janezu. (Iz mednarodne predstavitve festivala v okviru 30. najboljšihv Evropi).

Église de Saint-Astier, foto Wikipedija

Zelo kratek festival poteka v Perigordu. Letošnji je bil 23. in se je med slavne festivale uvrstil zaradi Tona Koopmana kot svetovno znanega glasbenika in dirigenta, ki je medtem že objavil naslov in program prihodnjega festivala Route Baroque. Prav tako poudarja kulturno dediščino romanskih cerkva iz okrog 11. stoletja.

Letošnji festival je imel naslov Itinéraire Baroque in je bil posvečen Koopmanovi osemdesetletnici ter njegovemu umetniškemu vodenju.

Štiridnevni festival je postregel s koncerti, vključno z vokalnimi nastopi. Prvi je bil Ensemble Les Surprises, ki je predstavil dela Giovannija Legrenzija, Tarquinia Merule, Giovannija Antonia Rigattija, Claudia Monteverdija, Alessandra Grandija, Antonia Lottija, Salomona Rossija, Francesca Cavallija in Giovannija Battiste Fontane. Predstavitev je potekala v Abbatiale de Cercles.

Kontratenorist Pieter De Praetere je nastopil s komornim ansamblom Musica Gloria in pod naslovom naslovnik »Musick or a While«.

Musica Gloria

Program je bil izveden v Église de Champeaux (cerkvi) in je predstavil glasbo Henryja in Daniela Purcella.

L’église Saint-Martin du village de Champeaux, foto Wikipedija

Koncert “Dios y Hombre” je vseboval dela Matea Flecha “El Viejo”, Francisca Guerrera in Alonsa Mudarre. Med izvajalci so bili Inés Alonso, Oriol Guimerà, Jorge Losano in Victor Cruz; Losano je bil tudi dirigent. Koncert je bil v Église de Saint Front-sur-Nizonne.

Cerkev Saint-Front-sur-Nizonne, foto Wikipedija

Koncert “La Naissance de l’Air Baroque” je predstavil sopranistko Johanette Zomer in teorbista Freda Jacobsa. Program je vključeval dela Giulia Caccinija, Giovannija Girolama Kapspergerja, Johanna Nauwacha, Constantijna Huygensa, Nicholasa Laniera, Michela Lamberta in Henryja Purcella. Koncert je bil v Église de Saint Félix de Bourdeilles.

Cerkev Saint Félix de Bourdeilles, foto Wikipedija

Festival se je zaključil z izvedbo Bachovega Janezovega pasijona z Elizabeth Breuer, Sophio Faltas, Klausom Mertensom in Tilmanom Lichdijem kot solisti in Amsterdamskim baročnim orkestrom ter zborom pod dirigentskim vodstvom Tona Koopmana. Koncert je bil v cerkvi Église de Saint-Astier.

Cerkev na stari grafiki, foto Wikipedija

Festival Baročni itinerarij v Périgord Vertu, ki je nastal leta 2002 na pobudo Tona Koopmana, je predvsem plod ljubezni na prvi pogled: ljubezen glasbenika do čudovite pokrajine, njenih cerkva in gradov, neustavljivo in nenehno vabilo na potepanje… Svoje ime nosi po zeleni pokrajini Kenta, – Périgord Vert – privablja veliko število Nizozemcev in Britancev, ki so se tam pogosto naselili že pred dvema ali tremi desetletji. Enako tudi Ton Koopman, zaradi katerega je to mesto postalo eno njegovih najljubših počitniških krajev. Toda Itinéraire Baroque je v Périgordu tudi glasbeno in človeško srečanje Tona Koopmana, umetniškega vodje, z glasbenimi navdušenci, pri čemer istoimensko asociacijo, na kateri temelji festival, vneto spodbuja Robert-Nicolas Huet, predsednik in direktor organizacije odbora, ki mu pomaga velika ekipa prostovoljcev, brez katerih ne bi bilo nič mogoče.

Izvedba Janezovega pasijona z Amsterdamskim baročnim orkestrom, zborom in solisti, foto ResMusica

Ves ta čas je vse programe oblikoval Ton Koopman, tako da bi dobili skupaj neverjetno antologijo stare glasbe, kot je nimajo drugi festivali. Pri nas bi bil primerljiv festival stare glasbe Klemna Ramovša Seviqc Brežice.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

 

 

KRITIKULTURA

, ,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja