Festivali v Skandinaviji slabši od 72. Ljubljana Festivala ? (8)

Bergen Inernational Festival, kot se uradno imenuje, je največji festival v nordijskih državah v svojem žanru in ima veliko dejavnosti na področju glasbe, plesa, literature, vizualnih umetnosti, folklore itd.

Festival poteka štirinajst dni od sredine maja do začetka junija in se dogaja na številnih mestih oziroma lokacijah, kot so Grieg Hall, Haakonova dvorana, Troldhaugen, Lysøen, Siljustøl, pa tudi na ulicah in mestnih trgih Bergna. V istem času poteka mednarodni jazz festival Nattjazz v Bergnu.

Prvi festival, ki se je začel 1. junija 1953, točno 55 let po njegovem predhodniku in viru navdiha, prvem glasbenem festivalu na Norveškem Edvarda Griega Bergen Music Festival, ki se je začel 26. junija 1898.

Vzorec je bil Salzburški festival, pobuda pa je delno prišla od operne pevke Fanny Elstad. Prvotni direktor festivala je bil od leta 1951 do 1957 Frank Meidell Falch. Christen Gran Bøgh, ki je umrla leta 1955, je prav tako igrala pomembno vlogo na prvi izdaji festivala.

1953: Robert Riefling, 1954: Ivar Johnsen, 1956: Grant Johannesen, 1957: Kjell Bækkelund, 1958: Ivar Johnsen, 1959: Robert Riefling, 1960: Hans Richter-Haaser, 1961: Grant Johannesen, 1962: Liv Glaser, 1963: Robert Riefling, 1964: Benny Dahl-Hansen, 1965: Grant Johannesen, 1966: Gina Bachauer, 1967: Jan Henrik Kayser 1968: Svjacolav Richter 1969: Eva Knardahl, 1970: Vladimir Aškenazi, 1971: Jens Harald Bratlie, 1972: Radu Lupu, 1973: Håkon Austbø, 1974: Robert Riefling, 1975: Einar Steen-Nøkleberg, 1976: Steffan Scheja, 1977: Jorunn Marie Bratlie, 1978: Emil Gilels, 1979: Geir Henning Braaten,

1980: Einar Henning Smebye, 1981: Karl Engel, 1982: András Schiff, 1983: Cécilie Ousset, 1984: Eva Knardahl, 1985: Bruno Leonardo Gelber, 1986: Roland Pöntinen, 1987: Bella Davidovich, 1988: Leif Ove Andsnes, 1989: Mark Zeltser, 1990: Ljubov Timofejeva, 1991: John Kimura Parker, 1992: Michael Rudy, 1993: Leif Ove Andsnes, 1994: Lilya Silberstein, 1995: Lars Vogt, 1996: Håvard Gimse,

1997: Jean-Yves Thibaudet, 1998: Nils Mortensen, 1999: Noriko Ogawa, 2000: Peter Jablonski, 2001: Nikolaj Luganski, 2002: Leif Ove Andsnes, 2003: Håkon Austbø, 2004: Gunilla Süssmann, 2005: Anti Siirala, 2006: Rian de Waal, 2007: Percy Grainger, 2008: Sigurd Slåttebrekk,

2009: Juho Pohjonen, 2010: Gabriela Montero, 2012: Christian Ihle Hadland, 2013: Marianna Shirinyan, 2014: Simon Trpčeski, 2015: Ronald Brautigam… 2024: Aleksandra Dovgan.

Glasbeniki v rezidenci festivala pa so bili:

1997: Leif Ove Andsnes, 1998: Randi Stene, 1999: Christian Eggen, 2001: Norveški komorni orkester, 2003: Anne Sophie von Otter, 2004: Henning Kraggerud, 2005: Martin Fröst, 2006: Per Arne Glorvigen, 2007: Trio Mediaeval, 2008: Bjarte Eike…2024 Øyvind Torvund.

Ob rednem glasbenem študiju v Oslu in Berlinu je norveški skladatelj Øyvind Torvund igral kitaro v rock in improvizirajočih skupinah, njegova glasba pa združuje različne materiale, nedosleden odnos: zvoke iz rocka ali iz vsakdanjega življenja (ali narave), ki se pojavljajo v komorni glasbi, preprostost v kompleksnem kontekstu, improvizacijo v sožitju z natančnim notnim zapisom, glasbo v kombinaciji s filmom ali projekcijami, resnost v kontrapunktu s humorjem. Surove melodične sheme lahko izvirajo iz Purcella, polnilo iz detritusa elektronske distorzije ali uličnega hrupa. Kategorije so razcepljene ali zabrisane. Če citiram Iggyja Popa: “Neonski gozd je moj dom.”

Sam Torvund pravi takole: »Moja glavna skrb je ohraniti odprt pristop do tega, kaj lahko deluje kot sestavni del glasbenega dela, in poskušati združiti več vrst in ravni elementov… Kontrasti, jukstapozicije in popolnoma nasprotne perspektive me zanimajo, ker verjamem, da se marsikaj dogaja okrog in pod običajnim glasbenim okvirom ter veliko nezavednih sil, ki jih je treba raziskati.”

Torvundova glasba je bila predstavljena na štirih različnih dogodkih oziroma zasnovah za večje projekte. Na voljo je bila otroška predstava, nova komorna glasba z ameriškim kvartetom JACK in Yarn/Wire, nastajali so načrti za nove muzikale, ki jih bo izvajal ansambel BIT20, in nova orkestralna glasba – Symfoni for hele Grieghallen – v Griegovi dvorani, kjer so bili člani Bergenskega filharmoničnega orkestra nameščeni na različnih mestih po velikem koncertnem ambientu.

Skladatelj je dal sam napotke občinstvu:

“Upoštevajte, da v prvem delu koncerta ni oštevilčenih sedežev ali običajne ločitve med odrom in dvorano. Glasbeniki igrajo z različnih mest v dvorani in preddverju, občinstvo pa se spodbuja, da se premika in doživlja glasbo z različnih zornih kotov. V drugem delu koncerta so glasbeniki na odru v Griegovi dvorani, občinstvo pa mora sedeti na svojih oštevilčenih sedežih.”

Mednarodni festival v Bergnu 2024 so odprli s predstavo, ki je izpostavila pisanje Henrika Ibsena in glasbo Edvarda Griega – norveške ikone Peera Gynta. Peera je igral sloviti norveški dramski in filmski igralec Herbert Nordrum, režijo predstave pa je prevzel Johannes Holmen Dahl. Bergenski filharmonični orkester je vodil Thomas Søndergård, na odru pa je nastopila znana norveška violinistka Ragnhild Hemsing, ki je imela posebno solistično glasbeno vlogo. Peer Gynt je koprodukcija z Nationaltheatret, po festivalski premieri v Grieghallenu pa se je predstava nadaljevala v Nationaltheatretu v Den Norske Opera & Ballett.

Večina ljudi pozna Peera Gynta, bahavca, ki pije, laže in očara ženske, a pobegne, ko postane težko, pustolovca, ki se bori s svojimi notranjimi demoni in zunanjimi težavami ter uživa uspeh v tujini – a se nazadnje vrne k svoji ljubljeni Solveig.

Predstava je srečanje dveh mojstrov; med Griegom in Ibsenom. Tako kot med prvotno premiero leta 1876, predstava predstavlja Ibsenovo osupljivo verzno igro ob spremljavi veličastne avtorske glasbe Edvarda Griega. To se dandanes redko počne.

V tej novi produkciji Peera Gynta režiser Johannes Holmen Dahl raziskuje, kaj nam danes sporoča napetost med Ibsenovo politično satiro in nacionalno romantično glasbo Edvarda Griega.

Johannes Holmen Dahl je eden vodilnih domačih režiserjev, ki je skupaj s scenografko in kostumografinjo Nio Damerell produciral več kritiško hvaljenih predstav, med njimi Hamleta (2021) in Čas za veselje (2022).

Herbert Nordrum, najbolj znan po za oskarja nominiranem filmu Verdens verste mensøde (Najslabši človek na svetu) in kritiško hvaljenem Hamletu Narodnega gledališča, nastopa kot rečeno v vlogi Peera, medtem ko je bila sopranistka Frøy Hovland Holtbakk Solveig. Nastopajo še drugi solisti.

Glasbeni izvajalec je bil Bergenski filharmonični orkester, ki so se mu pridružili še in Zbor Bergenske filharmonije, Vokalni ansambel Edvarda Griega, Dekliški zbor Edvarda Griega ter Deški zbor Edvarda Griega pod dirigentskim vodstvom Thomasa Søndergårda.

Na festivalu so izvedli tri predstave, sledile so še ponovitve že po koncu festivala.

Ob izvedbi Mahlerjeve 8. simfonije je bil oder v dvorani Grieg nabito poln. Izvedli so jo Bergenski filharmonični orkester, več zborov in solistov.

Bergenski filharmonični orkester ima status nacionalnega orkestra in kot eden najstarejših orkestrov na svetu lahko svojo zgodovino zasledeje vse do leta 1765. Z orkestrom je bil tesno povezan Edvard Grieg, ki je bil v letih 1880-1882 umetniški vodja orkestra. Orkester šteje 101 glasbenika in je leta 2015 praznoval 250-letnico delovanja.

Edward Gardner je prevzel mesto šefa dirigenta oktobra 2015. Gardner je bil prej glasbeni direktor v Angleški nacionalni operi v Londonu in je prevzel mesto šefa dirigenta od Andrewa Littona, ki ima zdaj naziv častnega dirigenta. Lars-Thomas Holm je asistent dirigenta. Orkester uživa visoko mednarodno prepoznavnost zaradi turnej, snemanj in novih del, nastalih neposredno po naročilu.

V zadnjih sezonah je orkester igral v dvorani Concertgebouw v Amsterdamu, na BBC Proms v dvorani Royal Albert Hall, v Wiener Musikverein in Konzerthaus, v Carnegie Hall v New Yorku ter Filharmoniji in Konzerthaus Berlin. V jubilejnem letu 2015 je orkester obiskal Concertgebouw, BBC Proms in gostoval v Nemčiji, na Švedskem in Irskem. V letu 2016 je imel orkester štiri koncerte v Nemčiji, in sicer v Berlinu, Bremnu, Braunschweigu in Münchnu, ki so poželi odlične ocene. Januarja 2017 se je orkester odpravil na turnejo po Angliji in Nizozemski; med drugim s koncertoma v Londonu in Amsterdamu.

V jubilejnem letu 2015 je orkester vzpostavil lastno digitalno koncertno dvorano, ki danes ponuja obsežno notno knjižnico z deli, ki jih orkester izvaja skupaj s priznanimi dirigenti in solisti. Istega leta je bil ustanovljen tudi Bergenski filharmonični mladinski orkester (BFUng). Orkester ima 40 do 60 koncertov na leto. Drugi ključni element orkestrove naložbe v talente je letni Koncert mladih, ki pritegne talente iz vse Skandinavije. Bergenski filharmonični orkester se osredotoča na snemanje in izda približno štiri zgoščenke na leto. Kritiki po vsem svetu pozdravljajo energičen stil igranja ter velik in topel zvok godal. Nedavni in tekoči snemalni projekti vključujejo serijo orkestralnih del Janáčka, Messiaenovo simfonijo Turangalîla, balete Stravinskega in simfonije (celotna izdaja simfonij Prokofjeva je v pripravi), baletne suite, koncerte Prokofjeva in celoten orkestralni opus Edvarda Griega. Orkester ima dolgoletna in tesna umetniška partnerstva z nekaterimi najboljšimi svetovnimi glasbeniki in je snemal z Leifom Ovejem Andsnesom, Jean-Efflamom Bavouzetom, Jamesom Ehnesom, Geraldom Finleyjem, Stuartom Skeltonom, Albanom Gerhardtom, Vadimom Gluzmanom, Stephenom Houghom, Freddyjem Kempfom, Truls Mørk, Stevenom Osbornom in Lawrencem Powerjem, če naštejemo le nekatere.

Orkester je posnel tri velike balete Čajkovskega z Neeme Järvijem za Chandos, posnel pa je tudi orkestralna dela Rimskega-Korsakova ter dve kritiško hvaljeni seriji del Johana Halvorsena in Johana Svendsena. S sirom Andrewom Davisom je orkester posnel glasbo Berlioza, Deliusa, Elgarja in Sibeliusa. Edward Gardner in orkester so v kratkem času posneli več zgoščenk. Prvi je bil posnetek priredb Luciana Beria leta 2011. Kritiško hvaljena serija orkestralnih del Leosa Janáčka je bila zaključena, vključno z nominiranim za grammyja posnetkom njegove Glagoljaške maše, Schönbergov Gurrelieder pa je bil objavljen leta 2016 in je požel veliko priznaje. V teku so novi snemalni projekti.

Zadnji šefi dirigenti v 100 letih so bili: Harald Heide (1907–1948), Olav Kielland (1948–1952), Carl von Garaguly (1952–1958), Arvid Fladmoe (1958–1961), Karsten Andersen (1964–1985), Aldo Ceccato (1985–1990) Dmitrij Kitajenko (1990–1998), Simone Young (1998–2002), Andrew Litton (2003–2015) in Edward Gardner (2015–2024).

Festival v Bergnu se je zaključil, kot rečeno, z dvema izvedbama Mahlerjeve Osme simfonije Tisočev.

“V nebesa!” je zapisal recenzent Bergens Tidende, potem ko je bila Mahlerjeva razkošna in prelomna Osma simfonija izvedena na mednarodnem festivalu v Bergnu leta 2005. Nobenega razloga ni, da bi pričakovali kaj drugega, ko odhajajoči šef dirigent Edward Gardner zaključuje letošnji festival in se po devetih letih poslavlja kot redko uspešen šef dirigent Bergenskega filharmoničnega orkestra. Njegov prvi koncert kot šef dirigent Bergenskega filharmoničnega orkestra leta 2015 je bila Mahlerjeva Prva simfonija, isto delo, s katerim je odprl to sezono. S svojo Osmo simfonijo je Mahler podrl vse obstoječe norme o tem, kakšna bi simfonija morala biti. Nanj je gledal kot na odo ustvarjalnemu duhu, človeški sposobnosti in neskončni veličini vesolja. Z ogromnimi zborovskimi silami, osmimi solisti in velikim orkestrom v kombinaciji z dramatiko in liturgičnim navdihom je bila premiera v Münchnu leta 1910 zmagoslavje za skladatelja, ki je sam dirigiral. Simfonija je bila inovativna tudi v uporabi glasu od začetka do konca. Ima le dva stavka, prvi pa je z energičnim uvodom zgrajen okoli latinske himne Veni creator spiritus. Veliki drugi stavek temelji na Goethejevem Faustu s svojimi humanističnimi perspektivami in vero v moč ljubezni. Festivalsko občinstvo je dočakalo dva nepozabna in epska koncertna večera s simfoničnim slavljenjem našega ustvarjalnega duha in odrešilne moči ljubezni Gustava Mahlerja!

Nastopili so:

Edward Gardner – dirigent
Håkon Matti Skrede – zborovodja

Elisabeth Teige – sopran 1 (Magna Peccatrix)
Marita Sølberg – sopran 2 (Una poenitentium)
Mari Eriksmoen – sopran 3 (Mater Gloriosa)
Wiebke Lehmkuhl – alt 1 (Mulier Samaritana)
Jess Dandy – alt 2 (Maria Aegyptiaca)
David Butt Philip – tenor (Doctor Marianus)
Yngve Søberg – bariton (Pater Ecstaticus)
John Relyea – bas (Pater Profundus)

Lars Petter Hagen je znan kot skladatelj, foto Victoria Stevens

O letošnjem festivalu je nekaj misli nanizal Lars Petter Hagen, festivalov direktor.

Upam, da bo program letošnjega festivala vzbudil občutek Peerovega iskanja in Mahlerjevega vesolja. Morda boste odkrili kakšno nepričakovano povezavo med Hardangerjem in Benetkami, med Fatoumato Diawaro in Edvardom Griegom. Ali Øyvind Torvund, Mahler in Mojster in Margarita, Ole Bull, Kralj Magnus Zakonodajalec in Ragnhild Hemsing, Berghain in Bergen, Havana in Håkonshallen. In morda bomo končno izvedeli, kdo je v resnici Leif Ove Andsnes. Kdor koli ste, dobrodošli na mednarodnem festivalu v Bergnu!

Mednarodni festival v Bergnu je imel še več drugih zelo zanimivih prireditev, med njimi nastop Acosta Danza s plesno predstavo Cuban Eclectico.

“Ko je bila leta 2005 predstavljena, je An Oak Tree (Hrast) Tima Croucha spremenila pravila igre in v središče dogajanja postavila igralca, ki igre ni ne videl ne prebral.   V predstavi z nadzorovano virtuoznostjo dramatik vodi igralca skozi zgodbo izgube, sugestije in moči uma.   Niti dve predstavi nista enaki. Vsak “živo praznuje surovo, skupno izkušnjo gledališča.” (Financial Times). To je izkušnja občinstva kot nobena druga in redka priložnost videti predstavo, ki je oblikovala gledališko krajino. Skozi življenje predstave je Tim sodeloval z nekaterimi velikimi igralci na svetu – od Frances McDormand do F Murrayja Abrahama, od Sophie Okonedo do Laurie Anderson, od Geoffreyja Rusha do Petra Dinklagea. Na mednarodnem festivalu v Bergnu se Timu Crouchu pridružita igralca Kåre Conradi in Vidar Magnussen, ki sta sodelovala v po eni predstavi.”

Organizirali so komorne koncerte, recitale, celo nekakšen otroški cirkus, jazz koncert, kreativne delavnice za mlade.

Dillonina umetniška kariera se je začela, ko je na spletu objavila nekaj videoposnetkov svojih pesmi. Kmalu so glasbena industrija in vse več oboževalcev odkrili svojega novega ljubljenca z značilnim izrazom. Danes je brazilska pevka, tekstopiska in pianistka izdala štiri albume, izvedla svoj koncert na Berliner Festspiele in komponirala glasbo za Hamleta. Dillon živi v Berlinu in na Landmark prihaja z glasbo s svojega najnovejšega albuma 6abotage. “6abotage je pravi hibrid; ljubezensko pismo, klic na pomoč in posledice v enem,” pojasnjuje Dillon.

Dillon ima svoj žanr; imenovali so ga hipnotični frost-pop, elektro R&B in še veliko več. Rezultat je temen, topel, plesen in tako značilen kot Dillon sama.

Baroniet Rosendal je bil baron v sedanji občini Kvinnherad v Vestlandu. Baronija je bila edina na Norveškem in jo je leta 1678 ustanovil dansko-norveški kralj Christian V. Sam grad je bil dokončan leta 1665 in danes deluje kot živi muzej z ogledi, koncerti, predavanji, gledališčem, umetniškimi razstavami, prenočišči in gostinsko ponudbo.

Umetniški vodja je slavni glasbenik Leif Ove Andsnes

V letih 2022 in 2023 smo ustvarili programe z dvema ikoničnima skladateljema kot gravitacijskim središčem, Beethovnom v  letu 2022 in Brahmsom v 2023. Čudovito se je bilo poglobiti v to dvoje, vendar sem letos želel ustvariti bolj pester program, malo bolj poln kontrastov. Že lani me je spodbudil Madžar. V Brahmsovi glasbi je veliko povezav z madžarsko ljudsko glasbo, naredili pa smo tudi več močnih del Györgyja Ligetija, ki bi lani dopolnil 100 let. Mikalo me je podati se po madžarski progi naprej. Potem sem vedel, da bomo letos s seboj pripeljali norveški solistični zbor, nato pa sem si res želel narediti nekaj programov z Johannom Sebastianom Bachom.

Sam naslov “Kontrasti” je vzet iz dela Bele Bartoka, ki se igra na otvoritvenem koncertu, in mislim, da odraža celoten program, ki je postal zelo kontrasten.

Predanost in povezanost v tem orkestru sta nenavadni. Zelo ganljivo doživetje je bilo videti, kako je celoten orkester vstal in zapel Brahmsa a cappella na bis po koncertu, ki so ga zaključili s Prvo Brahmsovo simfonijo. Ivan Fischer meni, da morajo orkestraši znati peti in vsekakor pogosto začnejo orkestrske vaje z zborovskim petjem.

Delal sem tudi s skladateljem Györgyjem Kurtagom. Edinstven skladatelj in naravnost čudovit glasbenik, fanatik glede glasbe. V našem okolju je nešteto zgodb o tem, kako Kurtag ni nikoli zadovoljen, kako lahko ure in ure skupaj z glasbeniki dela le na nekaj taktih, popolnoma slep za praktičnost in določene ure vaj. Povratne informacije glasbenikom so, milo rečeno, iskrene in neposredne. Ligeti je imel enako fanatično držo in samovoljnost se zelo čuti tudi v glasbi.

Nekateri posamezni glasovi in ​​skladatelji so iz te države! Franz Liszt, Bela Bartok, György Kurtag, Zoltan Kodaly, György Ligeti. Samo izgovarjanje teh imen, bogatih s soglasniki, daje občutek edinstvenosti.

Fascinantno se mi zdi, kako je madžarskim skladateljem uspelo v svoja dela vključiti elemente ljudske glasbe svoje države. Prisotna je ves čas: bruhajoči intervali, gibljive geste iz plesne glasbe, petje, ki je vedno zgrajeno na jeziku, z madžarskim poudarkom, vedno na prvem zlogu. Bartok je tu res pokazal pot, kot eden izmed velikanov 20. stoletja. Mislim, da je bila pot, ki jo je pokazal, izjemno plodna za kasnejše skladatelje in je morda eden od razlogov, zakaj je v madžarski sodobni glasbi toliko močnih glasov.

Delamo nekaj komorne glasbe, a glavni poudarek bo na klavirski glasbi in na delu Via Crucis za zbor in klavir, delu, ki je nekaj povsem samosvojega, nastalo pa je ob koncu Lisztovega življenja. Gre za golo delo, meditacije o Kristusovih 14 postajah na križevi poti. Tu je veliko manj zapisov od tistih, ki jih povezujemo s prejšnjim razkošnim Lisztom. Proti koncu življenja je pisal glasbo, ki se pomika proti svobodnejšemu izrazu, in Liszt gre tu morda celo dlje proti razkroju durovske in molove tonalnosti kot njegov zet Richard Wagner.

Digresija: Reinberta de Leeuwa (nizozemskega skladatelja, pianista in dirigenta) sem srečal nekajkrat nekaj let, preden je umrl (2020). Zelo ga je zanimala Lisztova Via Crucis in na YouTubu je enourni sijajno lep pogovor, kjer govori o delu in prikazuje primere. Uspe mu pokazati, kako čudovito in lepo je delo zgrajeno in kako presenetljivo radikalno je bilo v svojem času. Priporočeno!

Sicer pa je bil Liszt predvsem v klavirski glasbi pionir. Za klavir piše povsem na nov in orkestralen način, nadvse barvito in zelo zahtevno. Zadnjo, izjemno virtuoznost, mislim skoraj kot madžarsko lastnost. V klavirski glasbi je le malo skladb tako zahtevnih za igranje kot Lisztove in Ligetijeve etude ali na primer Bartokovi klavirski koncerti. Športnikom raztegnejo vrv še posebej daleč, prav do meje možnega ali celo dlje.

Ko je postalo jasno, da bo na festival prišel zbor solistov, sem želel narediti nekaj koncertov z Bachom, tako instrumentalnih kot zborovskih. Veselim se poslušanja gamba sonat, koncertov za čembalo in suite za violončelo v čudoviti srednjeveški cerkvi. Najprej so bili na sporedu moteti in kantate za zbor, zelo mikavno pa je bilo poskusiti izvesti Janezov pasijon, še posebej, ko je postalo jasno, da letos mineva 300 let od prve izvedbe tega dela.

Sam imam zelo močan odnos do dveh velikih Bachovih pasijonov, Matejevega in Janezovega. Malo je del v naši klasični glasbeni tradiciji, ki mi pomenijo toliko. Mislim, da sem bil star okoli dvajset let, ko sem slišal Janezov pasijon prvič, na čudovitem posnetku z Johnom Eliotom Gardinerjem in zborom Monteverdi iz leta 1985. Spomnim se, da sem prvič slišal uvodni zbor večkrat zaporedoma, z odprtimi usti. Utrip v basu, valovita godala, dve oboi, ki kot žeblji zarežejo roke križa, izbruhi v zboru. Presenetljivo je. Delo je bolj kompaktno kot Matejev pasijon in všeč mi je strogost. Dogajanje poteka z velikim vznemirjenjem, arije in koral pa zagotavljajo umirjenost in refleksijo. Premiki med nemirom in mirom v delu so siloviti in ganljivi.

Ha ha, ja, lahko izgleda tako. Upam, da bo morda zanimivo poslušati ti dve deli dva dni eno za drugim. Obe temeljita na zgodovini trpljenja, vendar sta dva zelo različna svetova. O obeh delih je Gunnar Danbolt napisal sijajna besedila v knjižici Maleri og Musikk, ki jo lahko kupite med festivalom. Zame je bilo posebej zanimivo brati o teoloških nasprotjih, s katerimi sta se oba skladatelja soočala pri svojih sodobnikih za ta dela.

Ja, zame je to sorodstvo. Oba skladatelja pogosto pišeta krajša dela, bežne miniature, oba pišeta osebno glasbo brez kože. Oba uporabljata programske naslove, ki se pogosto ukvarjajo z ljudmi ali dogodki, povabljeni pa smo v zasebni svet. Vemo, da je Schumann v svojih delih uporabljal majhne teme, katerih pomen bi njegova žena Clara takoj razumela. Zdi se, da tudi Kurtagove kratke skladbe pogosto navdihujejo najbližji in najdražji, tako kot vse njegove “Hommáge a ….” , komadi, napisani v pozdrav ali v spomin ljudem iz njegovega kroga.

Ruth Wilhelmine Meyer je dobesedno zelo značilen glas v našem glasbenem življenju. Njen glas ima ogromen razpon, uporablja pa ga na nekonvencionalen način, od najpočasnejšega šepeta do surovega grlenega petja. Ima zelo jasno vizijo, kaj in kam želi iti s svojimi skladbami, a pomemben del njenega vesolja je tudi improvizacija. Med festivalom bo lepo Ruth Wilhelmine predstaviti na različne načine. Solistični zbor bo izvedel njen Lokeslottet, ki so ga premierno izvedli lani. Nastopala bo samostojno, ljudsko glasbo pa raziskuje v sodelovanju z violinistom Aleksandrom Aga Røynstrandom.

In potem bom z njo igral v dvorani Dovregubben. Njeno izhodišče je Griegova glasba, še bolj pa v Ibsenovi zgodbi in vlogah. Letos spomladi sem imel z njo pripravljalno srečanje o tem in bil sem zelo navdušen nad njenim dostopom do načinov vnosa tega dobro znanega materiala. V nekaj sem prepričan: ta Dovregubben ne bo dolgočasen!

Da, letošnji festival je ambiciozen in za nas velika spodbuda. Med predstavami pasijona bo na odru 45 ljudi. Temu v viteški dvorani še nikoli nismo bili blizu. Kot otrok se veselim koncertov s strastjo in še marsičesa.

Naše občinstvo na festivalu je vse od domačih in tujih ljubiteljev komorne glasbe do tistih, ki nimajo nič s klasično glasbo, a želijo doživeti festivalsko vzdušje. Upam, da bo vsak lahko v vsakem od programov izkusil nekaj, kar ga bo zanimalo, nekaj prepoznavnega ali morda nekaj povsem presenetljivega. Čudovito pri glasbi je, da nikoli ne veš, kdaj bo “udarilo”. Lahko načrtujem program, vendar je izkušnja pogosto drugačna od tistega, kar sem si zamislil. V Rosendalu bo to poletje tako ali tako veliko “kurjih” doživetij, v to sem skoraj prepričan. (Po objavi v napovedi festivala).

Festival ima tudi svoje razstave. Digitalna razstava v Riddersalnu Korsvei predstavlja Håkona Blekensa iz let (1975–76). Druga razstava pa predstavlja slikarstvo Marianne Bratteli (r. 1951).

“Festival O/Modernt, ki bo potekal junija v koncertni dvorani Queen Silvia v Stockholmu, je vrhunec naše sezone. Zbrali smo čudovit nabor umetnikov z vsega sveta, da bi delili oder z nastajajočimi talenti za teden koncertov in umetniških dogodkov. Tedensko potovanje je črpalo navdih pri znanem skladatelju preteklosti, ki ga slavijo z domiselnim programiranjem in nepričakovanimi umetniškimi sopostavitvami.

Glasba, umetnost časa brez konkurence, uspeva na svojem minljivem načinu bivanja. Kot tiktaka ura nas glasba neustavljivo vleče v prihodnost, vendar to počne z izkoriščanjem moči spomina. Strukturno so glasbene oblike odvisne od sposobnosti poslušalcev, da si prikličejo ključne motive, da bi izkusili čustvene nianse variacij in povratkov. Na splošno se glasba razvija iz generacije v generacijo s pogledom nazaj, gradi na – in včasih razgrajuje – dosežke prejšnjih skladateljev. Medtem ko koraka vedno naprej v prihodnost, nas torej glasba hkrati kliče nazaj v preteklost, izkorišča spomin in navdihuje občutek zgodovine v neskončnem iskanju novosti. Dvojni zagon je povzet v geslu O/Modernt: Invent the Past; Revidirajte prihodnost. Ta dvojna stebra glasbene ustvarjalnosti slavimo na festivalu O/Modernt leta 2024, ki je posvečen Franzu Schubertu, skladatelju, čigar globoko avantgardni duh je nabit s spominjanjem na preteklost. “(Iz napovedi festivala v programu).

BBC Music Magazine je ta festoval uvrstil med letošnjih 30 najboljših.

Časovno, prostorsko in medijsko je morda najbolj večdimenzionalen klasični festival na svetu — Londonska revija.

Na komornem koncertu so izvedli dela Schuberta (Allegro in A Minor D 947 (‘Lebensstürme’) in Dvořáka (Klavirski kvintet št. 2)

Violinist Hugo Ticciati je bil solist v mešanem programu komorne in orkestralne glasbe, izvirne ali v priredbah, kot sta skladatelja oziroma glasbenika Sting in Hans Zimmer.

Naslednji komorni koncert je združil glasbo Franza Schuberta z Dobrinko Tabakovo (Fantasy Homage to Schubert).

Moonlight Wanderer je bil naslov programsko zelo pestrega koncerta.

»Tavam, tih in osamljen, moji vzdihi večno sprašujejo: kam?« Schubertov Potepuh, ki pooseblja romantično idejo o nomadski osamljenosti, živi v njegovih mislih, ki ga podpirajo spomini in sanje. Občutek tujca povsod, ki je osrednji del Schubertovih izbranih pripovedi, žene skladateljeva tonska romanja v daljne glasbene kraje. Ta koncert glasbe, posvečene potepanju in očarljivi moči lune, odpira Beethovnova sonata »Moonlight«, ki prikliče lesketajočo se svetlobo spreminjajoče se lune na Zemlji, ko začrta svojo samotno pot skozi nočno nebo.” (Iz predstavitve).

Poleg omenjenih Schuberta in Beethovna pa so bili na programu še Anton Webern, Johannes Brahms, Terry Riley, Reynaldo Hahn, Henry Mancini, Sergey Akhunov, Arvo Pärt, Sting, Electric Light Orchestra, Ella Fitzgerald in Nina Simone.

Glavna solistka je bila mezzosopranistka Fleur Barron.

Festival v Stockholmu je najkrajši med predstavljenimi, saj je trajal le tri dni, a je bilo več koncertv v enem dnevu.

Savonlinna Opera Festival je bil izbran za letošnji najbolji operni festival na svetu, so zapisali ob napovedi programa za 2025.

V gradu Olavinlinna bo nastopil virtuozni madžarski pianist Peter Bence. Je pianistični nadomestni znak, čigar mednarodna priljubljenost je skokovito narasla, ko je posnel videoposnetke dveh priredb pesmi Michaela Jacksona in ju objavil na svojem kanalu YouTube. V enem tednu so si video posnetke ogledali deset milijonov krat.  Ne samo ‘igra klavir’, temveč ustvarja glasbo na klavirju v vseh mogočih smislih. Bence je vsestransko nadarjen glasbenik, ki tudi sklada.  (Iz napovedi koncerta).

Več izredno zanimivih posnetkov si lahko ogledate pod njegovim imenom na YouTube.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec