Primerjava letošnjih glasbenih festivalov v Nemčiji, Avstriji in Italiji, je pokazala sorodnost 72. Ljubljana Festivala z Dresdnom, Salzburgom, Ravenno in Firencami. Mednarodna objava tridesetih najboljših in najpomembnejših evropskih festivalov se nadaljuje na Češkem.
Smetanova dvorana je bila prizorišče otvoritvenega koncerta z Berlinskimi filharmoniki in Kirilom Petrenkom
Ljubljana Festival bi bil po svoji programski zasnovi podoben slovitemu češkemu festivalu Praška pomlad. Praga ima večje koncertne kapacitete, ki jih vsakokrat uporablja, kot Narodno in Smetanovo gledališče, kjer izvajajo opere, potem znameniti stari koncertni dvorani, kot sta Dvořakova in Smetanova, nova Kongresna palača, kjer so običajno otvoritveni koncerti z Mojo domovino, Praški grad, kjer med drugim izvajajo največje koncerte, kot Berliozov Rekviem, ki sem ga bil nekoč videl v katedrali svetega Vida…
Rudolfinum, foto Praška pomlad
Naj za nepoznavalce Prage dodam, da je Dvořakova dvorana bolj znana pod imenom Rudolfinum, Smetanova pa kot Obecní dům.
Obecní dům, foto Praška pomlad
V Pragi je na festivalu nekoč nastopila s solističnim recitalom v veliki Dvořakovi dvorani Marjana Lipovšek, ko jo je pri klavirju spremljal legendarni pianist Erik Werba, prav tako na festivalu Irena Grafenauer, pa Bernarda Fink. V Pragi, a ne na festivalu, so nastopili tudi Opera in balet SNG Ljubljana, Slovenska filharmonija z Urošem Lajovicem, Simfoniki RTV Ljubljana z Antonom Nanutom in Dubravko Tomšič Srebotnjak… V zadnjem obdobju so se glasbeni stiki s Prago zmanjšali.
Letošnja 79. Praška pomlad je potekala pod geslom Leto češke glasbe.
Festival praške pomladi Praga, 12. maj-3. jun festival.cz/en
Za ljubitelje zgodovine se “praška pomlad” nanaša na proteste leta 1968. Za ljubitelje glasbe pa najprej pomislijo na prestižni festival s priloženim mednarodnim tekmovanjem. Tradicija in inovativnost gresta z roko v roki in nič ni bolj tradicionalnega kot uvodni koncerti Smetanove Má Vlast – letos so jo sprejeli Berlinski filharmoniki in njihov šef dirigent Kiril Petrenko. Klangforum Wien je bil rezidenca in je zbral 50 klavirjev (in pianistov!) za ep Georga Friedricha Hassa 11.000 Saiten. Ton Koopman je dirigira Bacha in Collegium Vocale Gent se je ozrl nazaj v Italijo poznega 16. stoletja. (Iz mednarodne objave v Classical-Music.com).
Češki predsednik Petr Pavel z ženo Evo, foto Praška pomlad/Flickr
Tradicija otvoritvenega izvajanja simfoničnega cikla Moja domovina se za koga morda zdi konservativna, a kot vidimo, je letošnji koncert pripadal nič maj kot Berlinskim filharmonikom s svojim dirigentom Kirilom Petrenkom. Koncerta sta bila v bistvu dva; 12. in 13. maja. Otvoritveni koncert so video prenašali v Kampa park.
Prenos otvoritvenega koncerta v živo v Kampa parku, foto Praška pomlad/Flickr
Nekoč se mi je med pogovorom v Ljubljani o svojem dirigiranju otvoritenega koncerta v Pragi pohvalil hrvaški dirigent Lovro von Matačić. Bil je nič manj kot prvi tuji dirigent, ki so mu to nalogo zaupali.
Kot je pred začetkom letošnjega festivala po poročanju nemške tiskovne agencije dpa povedal direktor festivala Pavel Trojan, je ruski dirigent Kiril Petrenko vedno znova dokazal, da ima “izjemno tesen odnos s češko glasbo”.
Slovesnost na Smetanovem grobu, foto Praška pomlad/Ivan Maly
79. festival Praška pomlad je bil v znamenju 200. obletnice rojstva Bedřicha Smetane, ki se je rodil 2. marca 1824 v Litomyšlu.
Spomenik Bedřicha Smetane na grobu, foto Praška pomlad/Ivan Maly
Šef dirigent Bamberških simfonikov Jakub Hrusa je v Pragi nastopil z rimskim Orkestrom dell’Accademia Nazionale di Santa Cecilia. Prav tako sta nastopila orkestra milanske Scale in Francoskega radia iz Pariza. 27. maja je Filharmonični orkester Radia France pod taktirko Mikka Francka v Rudolfinumu izvedel dela glasbenega impresionista Mauricea Ravela ter svetovno premiero violinskega koncerta Kryštofa Mařatke, ki ga navdihujejo prazgodovinske jamske slike.
Violinist Amaury Coeytaux
Kryštof Mařatka je svojemu delu dal naslov Svetišče – v globinah jamskih slikarij, koncert za violino in orkester (svetovna premiera po naročilu festivala Praška pomlad in Radio France – Orchestre Philharmonique de Radio France).
Kryštof Mařatka, foto Praška pomlad/Petra Hajská
Kryštof Mařatka je eden redkih sodobnih čeških skladateljev, čigar delo je uspešno prestopilo meje domačega glasbenega okolja in se prepričljivo uveljavilo v zavesti evropske kulturne javnosti. Mařatkova dela so svoje občinstvo našla predvsem v Franciji, kjer je ta ustvarjalec – po lastnih besedah – tako doma kot na Češkem. Francosko in češko občinstvo požrešno uživa Mařatkine iskrive eksperimente z zvočno in ritmično glasbeno komponento, ki jih vodi iskreno prizadevanje za umetniško odkrivanje bistva glasbenega izražanja. Ta izvor glasbenega izraza se po Mařatki skriva v umetniških instinktih prazgodovinskih skupnosti, pa tudi v vročih inventivnih jedrih kolektivne ustvarjalnosti naravnih ljudstev. Maratka se v svojih skladbah loteva arheoloških in etnoloških potopov v najbolj izvirne oblike glasbenega ustvarjanja, da bi našel transkulturno vez med nacionalnimi razlikami in umetniško edinstvenostjo. In prav ta etnični vidik je prišel do izraza v Mařatkovem novem delu Svatyná – v globinah jamskih slikarij, koncertu za violino in orkester, ki se je dramaturško občutljivo mešal z deli francoske glasbene kulture 19. in 20. stoletja za namene konverta Praške pomladi.
Kryštof Mařatka
Obdobje vzpona in francoske lirične romantike je tu predstavljala skladateljica Louise Farrenc, modernistično neposrednost in nekonvencionalnost pa impresionistični klasik Maurice Ravel. Umestitev Mařatkove svetovne premiere v tako velikodušen okvir je koncertni večer spremenila v izjemno razgaljen in edinstven dogodek.
Koncert Orchestre Philharmonique de Radio France
Kompozicija je bila razdeljena na pet delov, od katerih je bil vsak deloma navdihnjen z jamami, v katerih so bili najdeni najstarejši arheološki dokazi o umetniškem delovanju prazgodovinskih skupnosti. Tu se je Mařatka lotila koncertne rekonstrukcije najizvirnejših glasbenih izrazov, ki antropološko govorijo o bistvenih poteh primitivne in kulturno neotesane glasbene umetnosti. Rezultat je bil sunek sonorno prekinjenih in sonorno trdih gejzirjev plenilskih ritmov, nepričakovanih dinamičnih zasukov in intonacijsko svobodno korigiranih krikov. S to kratkotrajno redukcijo glasbene kompozicije na surov naravni instinkt, ki je včasih premagal elementarni občutek za tektonsko logiko, se je Mařatka vkomponiral do heideggerjanske neprikritosti etničnih pristopov k petju in igranju na instrumente. Z dejstvom, da je skladatelj izdatno uporabil starodavne inštrumente, ki so se v nenavadnih kombinacijah s klasičnimi inštrumenti prikradli v glasbeno formo, je okrepil celotno zvočno-barvno ostrino in impulzivnost celotne skladbe. Ta kompozicijski pristop se je v svoji goloti pokazal že v prvem stavku, v katerem je orkester s pomočjo nižjih položajev kontrabasov ustvaril megleno in grenko zatemnjeno zvočno meglico, iz katere je nenadoma vzniknilo igranje solo violine, ki se je v nasprotju z ekspresivnostjo okoliškega orkestra zadovoljil le z okretnimi gibi na celi diatonični lestvici. To nasprotje med tembralno vlogo orkestra in solistične violine je napovedalo poznejši razvoj skladbe, v katerem je klasična skladateljska intenca, ki je bila usmerjena v ustvarjanje melodičnih oblik, ves čas tekmovala s točkovnim obravnavanjem zvoka, med katerim je estetski klasicizem posrkal opojni karneval zvočnih barvnih lis. Mestoma se je zato poslušalcu lahko zdelo, kot da solistični del violine uravnoveša glasbeno eksotiko, ki jo podajajo impresivne mešanice prazgodovinskih in tradicionalnih inštrumentalnih skupin. Naslednji deli skladbe so se z različno uspešnostjo ukvarjali z dediščino te dvojnosti orkestrskega in solističnega dela, med katerima običajno ni bilo globljega glasbenega posredovanja.
Amaury Coeytaux
Drugi stavek se je začel z glasnim izbruhom ozko disonantnih akordičnih stopenj, v katere je vskočila igra Amauryja Coeytauxa, sestavljena iz tavajočih in formalno neorganiziranih preludijev. Tu je violinist izdatno uporabil vibrato in izrazite dinamične spremembe, umetelno podprl izrazni učinek čustvene sproščenosti in labilnosti. Kljub tej premišljeni interpretacijski potezi, ki je solista glasbeno približala zvočni pestrosti orkestra, večjega prodora v orkestrsko tkivo in solistično linijo ni bilo. V podobnem duhu je sledil tretji stavek, ki je presenetil z ritmično grobim in naturalistično opisnim začetkom. Pri tem so imela pomembno vlogo tolkala, katerih ostro bodeči poudarki so prebadali timbralno gmoto orkestra in s tem močno pripomogli k imaginarnemu preseku klasične glasbe z divjostjo in nebrzdanostjo prazgodovinske glasbene kulture. Četrti stavek je nato vnesel pričakovano umirjenost prejšnjega niza zvočnih presežkov, ki so ga glasbeno modelirali z mozaično diskontinuiranimi zvočnimi točkami, vseskozi prepredenimi s tradicionalnim solo violinskim igranjem.
Rože za skladatelja
Mařatka je zadnjemu stavku vsilil neposreden in vitalen značaj, ki so ga okrepili ritmično natančni topoti in nepredvidljivi kriki posameznih članov orkestra. Ta tembralna obogatitev je bistveno naredila ritmično formo skladbe bolj gibko in s tem izpopolnila celoten med skladanjem postopoma pripravljen proces intuitivnega raztapljanja tradicije klasične glasbe v umetniški spontanosti prazgodovinske nestrukturiranosti in ritualizma.
Finski dirigent Mikko Franck
Na splošno lahko rečemo, da je Mařatka v svoji novi skladbi z vehemenco in umetniško iskrenostjo občinstvu predstavila privlačno delo, ki je po eni strani uspešno preslikalo širino glasbenega navdiha prazgodovinske kulture, po drugi pa roke, ni ponudil globljega kompozicijskega vpogleda v glasbeno formo, ki bi solo violino celoviteje povezal z orkestrsko igro in tako ustvaril dialoško delujočo in tektonsko bolj konkretno zarisano celoto. Mařatkov nesporni kompozicijski talent je bil v tem primeru usmerjen predvsem v verno opisovanje, ki se je omejevalo na dokumentiranje duha časa, v katerem je namesto umetniške odmaknjenosti vladala neselektivna umeščenost v naravno lahkotnost prazgodovinske kolektivne enotnosti. Posledično je imel poslušalec na voljo precej naturalističen barvni kolaž in ne formalno izbrušeno risbo, kot je to pri drugih Mařatkinih delih.
(Iz praške predstavitve in ocene).
Miroslav Srnka
V festivalskem programu je svoje mesto našla, kot rečeno, tudi sodobna glasba, med drugim skladba Superorganisms Čeha Miroslava Srnke. To je delo za zelo velik orkester, nastalo po naročilu oziroma s posvetilom dirigentu Kirilu Petrenku in Berlinskim filharmonikom, in hkrati s koprodukcijo še nekaj svetovnih orkestrov (Tokio, Los Angeles, Pariz, Praga). Delo je nastalo leta 2022, prva izvedba pa je bila v Tokiu lani. NHK Symphony Orchestra je dirigiral Ryan Wigglesworth. Kompozicija je sestavljena kot Superorganism 01, Superorganism 02, Superorganism 03, Superorganism 04 in traja 22 minut. V zasedbi naj omenimo 6 rogov, 4 trobente, 4 pozavne, 4 klarinete, 4 flavte, 4 fagote, 4 oboe, klavir, 2 harmoniki, 2 harfi, zelo veliko je tolkal, npr. 4 marimbe in celotna godala.
Michal Rataj, foto Karel Cudlin
Vsi vemo, kako zveni klavir. Toda kako zvenijo njegove posamezne komponente? Praška pomlad je pripravila poseben koncert v sodelovanju z najpomembnejšim češkim proizvajalcem klavirjev in klavirjev, blagovno znamko Petrof. Posamezni deli klavirjev, od majhnih do največjih, ter dva kompletna inštrumenta so postavili v prostorih Državnega tehniškega muzeja. Rozezní je nova skladba, ki sta jo Michal Rataj in Jan Trojan ustvarila neposredno na željo festivala. Pianofonio sta omenjena skladatelja napisala za dva pianista: Ivo Kahánek in Michal Nejtek, Štěpán Hon je predstavljen kot izvajalec na klavirske objekte, skladatelja Michal Rataj in Jan Trojan pa na klavirske objekte in živo elektroniko.
Jan Trojan, foto Zuzana Lazarova
Avtorja sta se srečala že na Praški pomladi v prostorih Narodnega tehniškega muzeja, na premieri prostorske skladbe Circulation Jana Trojana leta 2017. »Klavir je instrument zahodne glasbene kulture. Njegovo globlje instrumentalno bistvo pa povezuje veliko več,« nov skupni projekt pojasnjuje Michal Rataj. »Po eni strani se v konceptu gracioznega oblikovanja pohištva skriva skrivnost strune kot osnovnega gonilnika zvoka. Po drugi strani pa odkrivamo zgodovino ritmičnega impulza, ki je značilen za skoraj vse kulture na Zemlji. Zvenečo struno in utripajoč ritem pravzaprav lahko dojemamo kot osnovna glasbena elementa, brez katerih glasbe ne bi bilo. Zasnova klavirja jim daje obliko.«
Obecní dům – Mestna hiša se je zapisala v zgodovino češkoslovaške državnosti 28. oktobra 1918, ko je bila tu razglašena neodvisnost Češkoslovaške
Koncertni veliki klavir, kot ga poznamo iz klasičnih koncertov, sta uporabila vodilni češki izvajalec svetovnega slovesa Ivo Kahánek, ki je sodeloval z Berlinskimi filharmoniki in dirigentom Simonom Rattlom. To ni bilo njegovo prvo sodelovanje z Michalom Ratajem. Njegov klavirski koncert Movis je izvedel skupaj s Češko filharmonijo pod vodstvom Davida Robertsona na Praški pomladi leta 2022. Na nenavaden način je na klavir zaigral Michal Nejtek, tudi sam veliki skladatelj, čigar glasbo so slišali na Praški pomladi v preteklosti in ki kot izvajalec sega v jazz in rock. Tolkalist nenavadne občutljivosti Štěpán Hon je igral na klavirske komponente kot tolkala. Njuno igranje so posneli mikrofoni, s pomočjo prostorskega zvoka pa sta avtorja vse skupaj prelevila v klavirsko simfonijo – Pianofonijo.
Michal Rataj & Jan Trojan: Pianofonia (svetovna premiera na programu Praške pomladi).
11.000 Seiten na prvi izvedbi v Bolzanu
Kot spektakularen pa se je izkazal koncert s 50 klavirji, razporejenimi v krog v večnamenskem kompleksu Forum Karlin in občinstvom na sredini. Na programu je bilo delo sodobnega avstrijskega skladatelja Georga Friedricha Haasa, ki ga omenja mednarodna objava.
Festival Praška pomlad je kot svojo največjo programsko novost predstavil prav ta dva dogodka: celodnevni program za mlado občinstvo SpringTEEN , spektakularen koncert s petdesetimi klavirji, ki so hkrati zveneli v Karlínskem forumu, in site-specific projekt Pianofonia Michala Rataja in Jana Trojana v Narodnem tehniškem muzeju.
Koncert na Holland Festivalu
Edinstveno in ekstravagantno mikrotonalno delo Georga Friedricha Haasa 11.000 Saiten je naročila fundacija F. Busoni – G. Mahler in ga je sponzorirala glasbena fundacija Ernst von Siemens. Krstno je bilo izvedeno leta 2022 in po izvedbi v Pragi še naprej navdušuje občinstvo po vsem svetu.
Koncert v Pragi, foto Milan Mošna
Z 11.000 strunami za 50 mikrotonalno uglašenih klavirjev in s komornim orkestrom Georg Friedrich Haas raziskuje mikrotonalni prostor za 50 pianistov na prav toliko pokončnih klavirjih in ansambel. Peter Paul Kainrath, direktor Klangforum Wien, o nastanku zamisli za to skladbo: “Leta 2018 sem imel priložnost obiskati tovarno klavirjev Hailun v Ningboju na Kitajskem. Preden vsak inštrument zapusti tovarno, nanj neprekinjeno igrajo avtomati. To sem videl na lokaciji: 100 klavirjev, ki so igrali hkrati. Takoj sem pomislil, da bi bila takšna postavitev za skladatelja, kot je Georg Friedrich Haas, zelo prepričljiva, saj je eden najbolj navdušenih zagovornikov “sprostitve” tradicionalne tonalnosti skozi mikrotonalnost.”
Georg Friedrich Haas, ki ga mnogi imajo za najuglednejšega avstrijskega skladatelja našega časa, je sprejel izziv: »To je ena od teh idej, ki so tako nore, da ni druge možnosti, kot da rečemo ‘Da!’« Rezultat je edinstven koncertna postavitev. Z 11.000 strunami nas skladatelj popelje v mikrotonalno nirvano.
Samo po zaslugi kitajskega proizvajalca klavirjev Hailun Pianos, ki je v Evropo poslal 50 svojih klavirjev, je uspelo uresničiti ta projekt.
Vizionarski in ambiciozni projekt se je začel z idejo oziroma sanjami: nič manj kot 50 klavirjev enake konstrukcije je postavljenih v središče mikrotonalne kompozicije, ki jo dopolnjuje zasedba, ki jo sestavlja 25 glasbenikov. Za dosego želenega akustičnega učinka je vsak klavir uglašen natanko 2 centa narazen – kar ustreza razliki med temperirano kvinto in kvinto brez taktov. Posledično je razdalja med klavirjem z najvišjo in najnižjo višino natančno 1 polton minus 2 centa. Poleg tega morajo biti oktave na vseh instrumentih enako »raztegnjene«; učinek, ki ga lahko dosežemo le z uporabo popolnoma enakih klavirjev. Dinamična pasovna širina kompozicije sega od masivnih, monolitnih aglomeracij zvoka do občutljivih, subtilnih formacij. “Pišem glasbo, ki svojo polno kvaliteto razvije šele v živo. Razlika med 11.000 strunami na zvočnikih in 11.000 strunami v koncertni dvorani, obdani s 50 klavirji in 25 drugimi instrumenti, je približno enaka razliki med močno nevihto ali ogromno poplavo na televiziji ali v resnici (z varnega mesta, blizu naravnih sil),« poudarja skladatelj, ki se nanaša na brezmejno energijo svojega dela.
Po svetovni premieri v Bolzanu je Klangforum Wien predstavil delo na festivalu Wien Modern, Nizozemskem festivalu (Holland Festival) in Praški pomladi (Prague Spring Festival). 15. septembra je kompozicija 11.000 Saiten doživela nemško premiero na festivalu v Düsseldorfu v izvedbi Klangforum Wien pod glasbenim vodstvom Tima Andersona.
Izvedba na Wien Modern v Koncertni hiši
Nadaljnji nastopi so načrtovani za leto 2025, med drugim v ZDA, Nemčiji in na Poljskem.
Koncert 11.000 Saiten v Pragi
S predstavo 11.000 Saiten je bil dosežen vrh glede mikrotonalnosti in prostorske glasbe. […] Zagotovo (in z veseljem) so bili od Haasa pričakovani tisti mikrotonalni užitki posebne vrste; ti so daleč presegli igrivo ali predstavo ali celo gledališko (čeprav je bilo tudi tega nekaj). […] Teh 66 minut zvočne nevihte torej ni bilo vznemirljivih le v vsakem ujetem trenutku, temveč tudi v povezavi med podrobnimi fazami (kako čudovito ledeno te minimalno premaknjene trizvoke nenadoma zvenijo v kontekstu!) in ogromno nevihto in osupljiv vizualni posnetek 100 rokavic v rokavicah mladih, ki letijo nad tipkami, pri čemer ti zvoki, ki jih ustvarijo sami, dobesedno letijo okoli njihovih ušes. Če kuharji radi govorijo o občutku umamija (slasten okus), potem imamo tu prizvok cunamija. Pravzaprav še nikoli nisem slišal toliko novih, na novo oblikovanih in gorsko nabranih zvokov v signalni uri. Res, nikoli ni bilo tako enostavno pisati o stoječih ovacijah.« (Iz ocene izvedbe na Dunaju).
“Ko so vsi pianisti hkrati zaigrali kromatični motiv v basovskem registru, je zvenelo kot vzlet lovskega letala. Haas je takšne učinke uporabil takoj na začetku svoje skladbe in postregel z uro inventivnih variacij: šepetajoče žvenketanje, vrtinčenje skozi vesolje, nenavadno petostopenjsko zaporedje, ki je prehajalo iz enega razpoloženja v drugega, je šele na koncu postalo res oglušujoča nadloga zvoka, ko je petdeset pianistov napadlo klaviature s svojimi podlakti.«
“Njegov zvočni prostor se spremeni v akustično energijsko polje, ki takoj ujame čustva tistih, ki jih obdaja. V nekaj več kot 60 minutah se skozi prostor pošiljajo atmosfersko goste strukture, ki segajo od najbolj delikatnih posameznih izjav do skupinskih glisandov v obliki grozdov. […] Ena od Haasovih lastnosti je, da čutnost njegovega zvoka odločno spodbuja asociacije na neskončno prostranstvo kozmosa; poslušalec se svobodno odloča.”
“Toda ta klavirski grom je nekaj več, ne slišiš ga, ampak občutiš kot silo narave. Flažoletni ton razžene oblake, nevihta pa se vrne z bas bobnom, violine širijo paniko z visokim zadrževalnim tonom kot špageti vesterni iz preteklosti. […] Ropota in grozi in kriči … čista zvočna norost, Da, tudi nova glasba je včasih lahko fantastična.«
Teh nekaj objav bi nas lahko napotilo k ugotovitvi, da je Haasova kompozicija 11.000 strun najbolj drzna evropska v zadnjih dveh letih ter izvedena na glasbenih festivalih. Praga si je to lahko privoščila in uspela.
https://www.youtube.com/watch?v=7RkcwzPJO_I
Sam sem Haasa prvič videl in slišal v Musikvereinu na Wien Modern že pred precej leti. Ves čas se je samo razvijal.
Kavarna poleg Smetanove dvorane
Smetanov jubilej so počastili s koncertno izvedbo njegove opere Libuša v dvorani Rudolfinum. Dirigiral je Jakob Hrůša, izvajalci pa so bili Orkester in Zbor Češke filharmonije ter kar dvanajst pevskih solistov.
Jakob Hrůša, foto Accademia Nazionale di Santa Cecilia / Musacchio, Ianniello & Pasqualini
Smetanova opera Libuša je bila prvič uprizorjena ob slovesnem odprtju Narodnega gledališča in od takrat se uprizarja ob posebnih priložnostih. Nastop na Praški pomladi je bil izjemen tudi za udeležene umetnike. »Da bi lahko dirigiral ta biser češke glasbe, še več, vključevanje Češke filharmonije, s čudovitim zvokom ter vrhunskimi tehničnimi in človeškimi kvalitetami, je preprosto ena od mojih repertoarnih sanj,« je v pričakovanju tega festivalskega koncerta medijem zaupal dirigent Hrůša. »To delo ljubim in občudujem že vrsto let, celo desetletij, vendar ga nikoli nisem imel priložnosti dirigirati. Na Praški pomladi mi bo prvič dana ta čudovita priložnost. Neizmerno se veselim tega redkega in izjemnega Smetanovega dela.”
Jakub Hrůša je zelo navezan tako na glasbo Bedřicha Smetane kot na Praško pomlad. Na festivalu je nastopil dvanajstkrat, dvakrat pa je otvoril prireditev s Smetanovo Má vlast – prvič kot šef dirigent Praške filharmonije leta 2005, nato pa leta 2019 tudi na čelu Bamberških simfonikov, ki jih kot šef dirigent vodi še danes. Je tudi imenovani glasbeni direktor londonske Kraljeve operne hiše v Covent Gardenu in redno dirigira najvidnejšim svetovnim orkestrom, vključno z Berlinskimi in Dunajskimi filharmoniki. Ima naziv glavnega gostujočega dirigenta Češke filharmonije in Orchestra dell’Accademia Nazionale di Santa Cecilia v Rimu, s katerim je nastopil tudi na letošnji Praški pomladi.
Kateřina Kněžíková, ki poje naslovno vlogo, gleda na to priložnost ugotavlja podobno: »Želim si, da bi Smetanova glasba v vsej svoji lepoti še naprej očarala poslušalce po vsem svetu. V veliko čast mi je, da lahko Smetanovo obletnico obeležim s prevzemom vloge Libuše. Zame je bil ta ikonični lik vedno utelešenje dobrote, bistroumnosti, plemenitosti, lepote in pravičnosti.”
Kateřina Kněžíková, foto Petr Weigl
Praška pomlad je dobila in poslušalcem ter gledalcem ponudila močno predstavitev sodobnosti in aktualnosti, v povezavi s češko glasbeno preteklostjo.
Praška pomlad je medtem ali pred nekaj dnevi že objavila program svojega jubilejnega, 80. festivala. Med velikimi svetovnimi orkestri prihajajo iz Chicaga, Bostona, Tokia, Dunaja, Londona in Göteborga.
»Program 80. Praške pomladi je globoko zakoreninjen v viziji, ki jo je ustanovitelj Rafael Kubelík vnesel leta 1946: predstaviti najboljše in najbolj fascinantne ponudbe iz sveta klasične glasbe, hkrati pa obogatiti češko kulturno krajino z raznolikostjo in umetniškim dialogom,« pravi direktor festivala Pavel Trojan. »Obeleževanje osemdesetih let od konca druge svetovne vojne in refleksija bogate zgodovine Praške pomladi, enega najstarejših evropskih festivalov klasične glasbe, sta za nas postala hkrati odgovornost in izziv. Program ob tej obletnici spoštuje tradicijo in samozavestno zre v prihodnost. Predstavljamo repertoar, ki prinaša najboljše iz sveta klasične glasbe, ki navdušuje, raziskuje, provocira razmišljanje, ne pozabi pa na mlade češke umetnike in ustvarjalce. Verjamem, da s tem znova potrjujemo prestižni položaj Praške pomladi ne le na češkem kulturnem prizorišču, temveč po vsej Evropi,« dodaja.
Odpiranje in zapiranje festivala Praška pomlad
Simbolično odprtje 80. festivala Praška pomlad bo zaupano Češki filharmoniji in njenemu dosedanjemu šefu dirigentu Semyonu Bychkovu. »Češka filharmonija je 12. maja 1946 pod taktirko svojega takratnega šefa dirigenta Rafaela Kubelíka prvič v zgodovini festivala izvedla skladbo Moja domovina. V preteklih osemdesetih letih je orkester to mojstrovino predstavil šestinšestdesetkrat, seveda z večkratnimi ponovitvami v istem letu. Med najbolj nepozabnimi izvedbami ni bila le tista prva s Kubelíkom, ampak tudi številne druge, ki so jih vodili drugi veliki dirigenti Češke filharmonije – Karel Ančerl, Václav Neumann, Zdeněk Mácal in Jiří Bělohlávek – ali prva izvedba na Praški pomladi pod vodstvom tujega maestra Lovra von Matačića leta 1984. Zaupati otvoritev 80. Praške pomladi temu orkestru je bila očitna izbira,« pravi Pavel Trojan.
Semyon Bychkov bo dirigiral Mojo domovino
80. festival Praška pomlad se bo prihodnje leto končal z dvema izvedbama Mahlerjeve Osme simfonije – Tisočev v Smetanovi dvorani s Češko filharmonijo, tremi zbori in osmimi solisti. Tudi Mahlerja bo dirigiral Semyon Bychkov. Čeprav trdi dirigent, da je Mahler avstrijski skladatelj, mu Čehi oporekajo in trdijo, da je češki.
Mahler na Praški pomladi leta 2011
Spomnimo se ljubljanske izvedbe na Kongresnem trgu s poslušalci vse do stopnišča nunske cerkve in Kazine ter 21 zbori iz Slovenije in Hrvaške ali skoraj tisoč pevci pod dirigentskim vodstvom Valerija Gergijeva, kar so v Londonu ugotovili, da je šlo po številu vseh izvajalcev za svetovni rekord in v pravem smislu besede Simfonija tisočev. Koncert je bil simbolnega pomena ob 20-letnici samostojnosti Slovenije in Hrvaške. Poleg orkestra Slovenske in Zagrebške filharmonije in omenjenega zbora je nastopilo še osem solistov iz Slovenije, Hrvaške in Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu.
Nepozaben in nepresežen koncert leta 2011
Ljubljanska izvedba Mahlerja, ki se je ponovila v športni dvorani v Zagrebu, je presegla ono krstno v Münchnu leta 1910.
Na odru na Kongresnem trgu je bilo 1083 glasbenikov
“Simfonija tisočev” je postala zadnje delo, katerega premiero je skladatelj dočakal. »Mislim, da je bil tisti septembrski večer 1910 vrhunec Mahlerjevega življenja in da ga nihče od izvajalcev in poslušalcev ne bo nikoli pozabil,« se je svetovne praizvedbe Osme simfonije spominjal Mahlerjev učenec in tesni sodelavec dirigent Bruno Walter. Med občinstvom münchenske Neue Musik-Festhalle so takrat bile osebnosti, kot so skladatelji Richard Strauss, Camille Saint-Saëns in Anton Webern, dirigent Leopold Stokowski, ki je dirigiral ameriško praizvedbo dela šest let pozneje, ali pisatelj Thomas Mann. Slednji je, nad delom močno ganjen, Mahlerju napisal pismo, v katerem ga je označil za človeka, ki »izraža umetnost našega časa v njeni najgloblji in najsvetejši obliki«. Še danes je izvedba Mahlerjeve Osme vedno eden najbolj izjemnih dogodkov.
Mahlerjeva Osma simfonija na Kongresnem trgu, foto Sandi Fišer
https://www.rtvslo.si/kultura/glasba/foto-mahlerjeva-simfonija-tisocev-odprla-prenovljeni-kongresni-trg/261154
https://www.rtvslo.si/kultura/glasba/foto-mahlerjeva-simfonija-tisocev-odprla-prenovljeni-kongresni-trg/26115
Pavel Trojan
V opernem programu napovedujejo premiero Janačkove Jenufe v Narodnem gledališču ob Vltavi. Že sedaj se veselijo izvedbe Mozartovega Rekviema z Concentus Musicus Wien.
Prizor iz predstave Izleti gospoda Broučka
Festival Janáček Brno Brno, 1.-24.11 janacek-brno.cz
Potovanje po vesolju se sreča s potovanjem skozi čas v Janáčkovi operi Izleti gospoda Broučka, koncept “brez meja” pa je moto letošnje devete izdaje festivala, ki se bo skladatelju poklonil v njegovem domačem mestu. Ne manjka mu ambicij. Bamberški simfonični orkester je v podporo „letu češke glasbe“ povabil Daniila Trifonova, da zaigra Dvořákov klavirski koncert; Staatskapelle Berlin praznuje Schoenbergovo 150. obletnico; bogat izbor komorne glasbe pa bo izveden v koncertnih dvoranah in vilah v Brnu. Opera pa je zvezda z novo produkcijo Izleti gospoda Broučka režiserja Roberta Carsena in Staatsoper Unter den Linden Berlin, prav tako pa bodo izvedli opero Zadeva Makropulos in še veliko drugega programa. (Iz objave v Classical-Music.com)
Nicky Spence kot Matěj Brouček
Kot vidite, se bo festival začel šele 1. novembra s premiero opere Izleti gospoda Broučka v izvedbi slavne berlinske opere ter v režiji prav tako svetovno priznanega režiserja Roberta Carsena.
Matěj Brouček
Gre za koprodukcijo s Teatro Real, Madrid, in Staatsoper Unter den Linden, Berlin. Dirigiral bo Marko Ivanović, v Pragi rojeni dirigent srbskih korenin, šef dirigent Janačkove opere Narodnega gledališča Brno.
Marko Ivanović
Češka je zastopana s svojim najboljšim festivalom Praška pomlad ter z Janačkovim festivalom v Brnu, ki pa ga očitno ni med člani EFA.
Janačkova opera v Brnu
Na Duhovnem koncertu v baziliki Marijinege vnebovzetja bodo izvedli tudi Gallusa
Na koncertu v starodavni baziliki Marijinega vnebovzetja v Starem Brnu bodo poleg duhovnih skladb poznorenesančnega skladatelja, dejavnega v Olomoucu, Kroměřížu, Brnu in Pragi, Jacoba Händla-Gallusa (1550-1591), zazvenela dela nekoliko mlajšega češkega plemiča Kryštofa Haranta (1564–1621) iz Polžic in Bezdružic ter Leoša Janáčka (1854–1928), ki je v baziliki deloval kot zborovodja, prav tako dve obsežni skladbi skladateljev 20. stoletja; Pavla Haasa (1899–1944) – Psalm 29 za orgle, bariton, ženski zbor in mali orkester op. 12 (HW II/2) in Bohuslava Martinůja (1890–1959) – Maša na bojnem polju za bariton, moški zbor, pihala in tolkala, harmonij (ali orgle) in klavir na besedilo Jiříja Muche.
Izvedli bodo tudi opero Šarlatan Pavla Haasa.
Če bi morali izbrati enega samega brnskega skladatelja, ki bi se ga spomnili med festivalom, bi bil to zagotovo Pavel Haas. Janáčkov najljubši študent, čigar življenje se je prezgodaj končalo oktobra 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz, je z Brnom povezan ne le kot z rojstnim krajem in s študijem. Leta 1938 je edina Haasova opera Šarlatan doživela svetovno premiero v gledališču Mahen v Brnu. Tudi tja se bo vrnil po skoraj devetdesetih letih v novi uprizoritvi ansambla Moravsko-šlezijskega gledališča v režiji Ondřeja Havelke in pod vodstvom dirigenta Jakuba Kleckerja. Festivalsko občinstvo bo tako le nekaj tednov po premieri v Ostravi imelo priložnost videti Šarlatana v njegovem rojstnem kraju.
Gledališče Mahen v Brnu
V istem gledališču in z izvajalci bodo izvedli še Janačkovo opero Lisička Zvitorepka.
Zadeva Makropulos
V Janačkovem gledališču pa bo gostovala slavna berlinska Državna opera Unter der Linden s predstavo Janačkove opere Zadeva Makropulos. Dirigiral bo Robert Jindra, režiser pa je slavni Claus Guth.
Zadeva Makropulos
Med koncerti v Brnu zlasti pudarjajo gostovanje Staatskapelle Berlin z dirigentom Christianom Thielemannom in pianistom Janom Bartošem, ki bo izvedel Mendelssohnov Koncert za klavir in orkester št. 2, v počastitev 150. obletnice rojstva Arnolda Schönberga (1874–1951) pa bodo izvedli njegovo Pelleas in Melisande, op. 5.
Arnold Schönberg je imel na Dunaju poleg svojih učencev še dve sorodni duši, Gustava Mahlerja in Aleksandra von Zemlinskega. V tem vzdušju je začel skladati, zaenkrat tonsko simfonično pesnitev po drami Mauricea Maeterlincka Pelléas et Mélisande. Delo je dokončal leta 1903, premiero pa je doživelo dve leti kasneje. Tako kot večine Schönbergovih del iz tega obdobja, občinstvo simfonične pesnitve Pelléas et Mélisande ni razumelo. Danes pa sodi med izjemna dela, ki odpirajo nova obzorja v glasbi 20. stoletja.
Uvodna kompozicija na koncertu pa bo Elysium za orkester mednarodno že zelo znanega kanadskega skladatelja Samyja Mousse (1984). Delo je dostopno v več posnetkih na youtube.
Drugo mesto
V gledališču Divadlo na Orlí bo Ensemble Opera Diversa izvedel opera Druhé město, ki jo je navdihnil istoimenski roman Michala Ajvaza. Opera išče vzporedni svet, poln mistike, avanture in nostalgije.
Glasbeno gledano Drugo mesto Ondřeja Kyasa združuje klasično glasbo, kjer akustični inštrumenti dopolnjujejo sintetizatorje. Zapeta replika ustvarja vzdušje, govorjena beseda pa premika gledalca skozi prostor in dogajanje.
Drugo mesto Ondřeja Kyasa
Občinstvo se na odru veseli edinstvenega polkoncertnega nastopa, v katerem se vzdušje skrivnostnega metaforičnega Drugega mesta, na meji med realnostjo in fikcijo, materializira ne le po zaslugi avtorske glasbe, temveč tudi po zaslugi scenske akcije igralcev in pevcev, video projekcije in oblikovanja svetlobe.
Drugo mesto
V Divadlo na Orlí napovedujejo še reprize treh novih oper v izvedbi komorne opere Fakultete za glasbo JAMU: Kateřina Slaběňáková: Eho in Narcis, Kateřina Szymeczková: Oliver in Noemi Savková: Ustvarjeno.
Slovaške v izboru Classical-Music.com ni, niti z njihovim Slovaškim ali Bratislavskim glasbenim festivalom, ki je najpomembnejši v državi. Tudi na njem so že gostovali slovenski glasbeniki. Res pa je, da je bila objava pregleda najboljših tridesetih evropskih glasbenih festivalov na Classical-Music.com še pred začetkom festivala v Bratislavi.
V vseh teh mestih (Praga, Bratislava, Brno, Pieštani) so večkrat, kot rečeno, nastopali slovenski umetniki, kot SNG Opera in balet Ljubljana, Slovenska filharmonija, Simfoniki RTV Ljubljana, Marjana Lipovšek, Irena Grafenauer, Bernarda Fink, Dubravka Tomšič Srebotnjak, Anton Nanut, Uroš Lajovic…
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec
En odgovor na “Ljubljana Festival bi bil primerljiv s Praško pomladjo (4)”
Občudujem tvoje pisanje, Marijan, tokrat o festivalih in s tem v zvezi o praškem glasbenem življenju. Dodajam: Na mednarodnem festivalu Talichov Beroun, posvečenem letu češke glasbe, je 29.10. gostoval Godalni kvartet Tartini, z velikim uspehom. Pozdrav s Češke, Peter Kuhar