Cankarjeva založba je na svoji zadnji tiskovni konferenci predstavila toliko novih knjig, da je morala zamenjati ekipo avtorjev pri omizju, od izvirnih slovenskih avtoric do prevajalk tujih del, med njimi sta dve prevajalki svetovno znanih imen, kot sta nagrajenka vilenice in kasneje dobitnica še Nobelove nagrade za književnost Olga Tokarczuk s prevajalko Jano Unuk ter Josef Škvorecký s prevajalko Nives Vidrih.
Nives Vidrih in dr. Andrej Blatnik, foto Marijan Zlobec
Obe sta avtorico in avtorja osebno spoznali. Tokarczuk je vsekakor prišla na podelitev nagrade vilenica v Lokev, Lipico, Štanjel, Ljubljano in samo jamo Vilenica.
Jana Unuk in Nives Vidrih, foto Marijan Zlobec
Prevajalka Nives Vidrih je omenila svoja srečanja s pisateljem Škvoreckým v Pragi in ga takoj predstavila kot enega izmed treh najpomembnejših čeških pisateljev druge polovice 20. stoletja, poleg Milana Kundere, ki je prav tako prejel nagrado vilenica, ter Bohumila Hrabala. Nives Vidrih je bila precej let lektorica za slovenski jezik v Pragi in je tamkajšnjo literarno in širšo kulturo dobro spoznala in ji ostala zvesta ves čas, to je več kot trideset let.
Prvoosebni pripovedovalec romana Mirakel je tako kot v pisateljevem prvencu Strahopetci ponovno Danny Smiřický, zdaj 34-letni samec in popularen pisatelj kriminalk z zvezami v vplivnih krogih. Naslov romana se nanaša na skrivno geslo, ki ga je uporabila državna varnost za zaupno akcijo likvidacije Katoliške cerkve. Poleg te dogajalne linije v zgodbi spremljamo pripovedovalčevo ljubezensko afero z (nekdanjo) dijakinjo in burno politično dogajanje. Odlični roman je marsikaj: kriminalna melodrama, stilizirana biografija, napol fiktivna bilanca dvajsetletne komunistične zgodovine Češkoslovaške, satira na radikalizme ter zabavna mešanica raznovrstnih anekdot in zgodbic.
Naslovnica češkega originala
O avtorju
Josef Škvorecký (1924–2012) je poleg Bohumila Hrabala in Milana Kundere eden velikanov češke književnosti, ki niso pomembno zaznamovali le češke, temveč tudi svetovno literaturo druge polovice 20. stoletja. Polovico svojega življenja je preživel v Kanadi, kjer je v času komunizma objavljal prepovedane češke knjige. V svojih delih se ukvarja z raznolikimi temami: grozotami totalitarizma in represije, izseljensko izkušnjo in čudežem jazz glasbe.
Naslovnica slovenskega prevoda
Josef Škvorecký ima zanimivo usodo pri prevodih svojih del v slovenščino. Njegove knjige so prevajali različni prevajalci: Levinjo iz nemščine Stanko Jarc, Vrnitev poročnika Borovnice in Strahopetce Nives Vidrih, Prima sezono Zdenka in Frane Jerman ter Inženirja človeških duš Jernej Juren. V slovenščini pa smo sedaj dobili še njegov roman Mirakel, napol fiktivno bilanco dvajsetletne komunistične zgodovine Češkoslovaške, satiro na radikalizme vseh vrst in nazadnje tudi zabavno mešanico raznovrstnih anekdot in zgodbic.
Nemška naslovnica
Leta 1958 je Josef Škvorecký debitiral kot avtor z romanom Strahopetci, v katerem se je svetu prvič predstavil njegov junak in alter ego Danny Smiřický. Danny pripoveduje, kaj se je zgodilo v izmišljenem provincialnem mestu Kostelec med 4. in 11. majem 1945. Za Kostelcem je Škvorecký rojstni kraj, Náchod. Avtor opisuje osvoboditev s strani Rdeče armade, vendar na drugačen način, kot je to veljalo v klasični literaturi tistega časa.
Jana Unuk in Nives Vidrih, foto Marijan Zlobec
Cankarjeva založba je predstavila tudi knjigo Olge Tokarczuk Empuzij. Prevedla jo je Jana Unuk. Knjiga ima podnaslov Naravnozdravilska srhljivka. Olga Tokarczuk v Empuziju razkriva resnice, ki jih bodisi ne opazimo ali pa si jih nočemo priznati.
Pisateljica na koncu knjige prinaša še pripis, v katerem pravi, da so vsi mizoginistični pogledi na ženske in njihov položaj v svetu parafraze besedil mnogih avtorjev, ki jih vse našteje – več kot trideset, poleg tega pa v knjigi nastopajo označeni citati iz določenih knjig, ki so predmet določenih dialogov med literarnimi liki. Tudi te podrobno označi.
O knjigi
September 1913, zdravilišče Görbersdorf. Tu, ob vznožju gora, deluje eden prvih specializiranih sanatorijev na svetu, znan po zdravljenju bolezni “prsnega koša in grla”. Študent Mieczysław Wojnicz iz Lvova, ki boleha za tuberkulozo, pride sem v upanju, da bodo inovativne metode in kristalno čist zrak zaustavili razvoj njegove bolezni. V Gostišču za moške, kjer živi, se sreča z drugimi bolniki, ki neumorno razpravljajo o najpomembnejših vprašanjih tega sveta. Ali Evropi grozi vojna? Monarhija ali demokracija? Ali demoni obstajajo? A to ni edino, kar jih skrbi. Grozljive zgodbe o tragičnih dogodkih v okolju sanatorija sežejo do njih in do Wojnicza, ki ga – čeprav ga okupira skrivanje resnice samemu sebi – skrivnostnost dogodkov očara. Vendar ne ve, da so se ga temne sile medtem že lotile.
O avtorici
Olga Tokarczuk je ena najbolj slavnih in priljubljenih poljskih avtoric, dobitnica nagrade vilenica, Nobelove nagrade za književnost, mednarodne Bookerjeve nagrade ter največje literarne nagrade svoje države, nagrade Nike. Je avtorica osmih romanov in dveh zbirk kratkih zgodb, njeno pisanje pa je prevedeno v več kot trideset jezikov.
Urednik dr. Andrej Blatnik je povedal, a se je večkrat srečal z njo, prav tako prevajalka.
Pri Cankarjevi založbi je že izšla knjiga Bizarne zgodbe, 2018, in sicer v zbirki Moderni klasiki, ki jo je urejal dr. Aljoša Harlamov.
Vsem zgodbam sta skupna rahlo premaknjen pogled na stvarnost in opisovanje mejnih izkušenj, v katerih se človek pogosto znajde pred izzivi, ki izhajajo iz možnosti sodobnih tehnologij. Takšne teme so kloniranje, možnost spreminjanja ali metamorfoze telesa, vse večja samotnost posameznika v okolju tehnicizirane družbe, telesna in duhovna zmedenost zaradi nerazumevanja lastnega položaja in vloge v svetu, potreba po preseganju neantropomorfnega zornega kota.
S tematiko kloniranja pisateljica prevprašuje pojme človeške individualnosti in neponovljivosti ter slika posledice skrajne individualizacije in odtujenosti od soljudi, z dobesednim branjem vstajenjskega mita pa opozarja na bizarno razsežnost religije. Kljub prikazovanju tehnološko naprednega ali rahlo fantastičnega okolja so v ospredju odnosi med ljudmi in psihološka predstavitev junakov, njihovih bojazni, stisk in dilem.
V slovenščini imamo tudi njeno knjigo za mlade Izgubljena duša. Z mnogimi nagradami nagrajena slikanica za mlade in odrasle Nobelove nagrajenke izrisuje v čudoviti metaforični zgodbi sugestivno podobo današnjega časa – na tisoče v življenju izgubljenih ljudi, ki v nenehnem pehanju za delom in plačilom izgubljajo tudi svojo dušo.
Tudi to knjigo je prevedla Jana Unuk, ki je na predstavitvi orisala širši pisateljski kontekst ali bližino, omenila je Čarobno goro Thomasa Manna, ki je bila zelo priljubljena med bralci na Poljskem. Pri tehniki pisanja pa je poudarila prvo osebo množine – mi, ki pa v poljščini glede spola ni jasen. Vsekakor mi niso le moški. Opozorila je še na sočutje z živalmi, tudi v kulinariki oziroma na krožniku.
Marijan Zlobec