Društvo Marjan Rožanc je objavilo nominacije in program slovesnosti ter razglasitve nagrajenke ali nagrajenca Rožančeve nagrade za najboljšo izvirno slovensko knjigo esejev 2024. Dr. Edvard Kovač je predsednik Društva Marjan Rožanc, mag. Barbara Pogačnik pa predsednica žirije za Rožančevo nagrado.
Esejist in pisatelj Marjan Rožanc bi 18. septembra dopolnil 94 let, Društvo Marjan Rožanc pa bo letos podelilo že dvaintrideseto nagrado za najboljšo knjigo esejev v preteklem letu.
Knjige na poti in drugi eseji
Literarno-umetniško društvo Literatura, 2023
Zbirka esejev Andreja Blatnika se naslanja na avtorjevo strokovno znanje, saj ni le pisatelj in esejist, temveč tudi literarni urednik in profesor literarnih ved. Piše z zornega kota izjemnega poznavalca zakonitosti knjižnega trga, slovenskega in globalnega, ki se spreminjajo ali prilagajajo novim razmeram, zaradi česar tiskani mediji oklevajoče, a naglo prehajajo v digitalni okvir. Avtor je znan kot neumoren bralec in svojo domala obsesivno naklonjenost knjigi doživlja na vseh poteh, najsi so te povezane z literarnimi festivali, sejmi ali osebnimi počitnicami. S knjigami, ki jih Andrej Blatnik jemlje na pot, ali z avtorji, ki jih na poti srečuje, osmišlja povezanost avtorjev in bralcev z različnih koncev sveta, bodisi že zdavnaj mrtvih klasikov ali še neznanih začetnikov. Piše o relativnosti kakovosti literature, o problematičnem vrednotenju, o vztrajnosti in strasti piscev in bralcev. Gre za posebno skupnost privržencev branja in pisanja, ki ji Blatnik postavlja ob bok tudi založnike in prevajalce, kar podpre tudi obsežno imensko kazalo na koncu zbirke.
Blatnikovi eseji so neposreden prikaz knjige kot nepogrešljive prenašalke in varuhinje idej, misli, sanj, zgodb, občutkov ter sto- in stoletne sopotnice razmišljujočega človeka. Eseji so kot kažipot po mavrici, ki se razteza od vzhoda do zahoda, od juga do severa. Eseji zahtevajo hlastnega bralca, saj so napisani hlastno, kakor v nujni nuji, v stilu knjižnega molja, ki se zaveda, da bo človeštvo intelektualno obubožalo, če se bo prepustilo lebdenju v plitkih digitalnih mehurčkih.
Helena Koder
Krošnja z neznanimi sadeži
Mladinske knjiga, 2024
Bogat esejistični prvenec scenaristke in režiserke Helene Koder je delo osebnosti v zreli dobi človekovega življenja, je krošnja, polna sadežev, ki nosijo imena neskončnih stvari: pisanje, materinščina, spomin; vse, kar vedno znova zori v literaturo. Avtoričina rousseaujevska razmišljanja se vedno začenjajo v njeni osebni izkušnji, ki jo izmenjuje, primerja, brusi z izkušnjo najrazličnejših klasičnih in sodobnih pisateljev, pesnikov in filozofov, tako s svojim občutenjem njihovega pisanja kot z izkušnjami njihovih življenj in postopkov pisanja. Derrida podaja roko Cankarju ali Handkeju, Symborska Barthesu ali Proustu, Marylin Monroe Dostojevskemu, Kocbek Bulgakovu ali Vercorsu. V njenem pisanju knjige prehajajo druga v drugo, povezuje jih z opisi izrazov na fotografijah, lastnih življenjskih izkušenj, filmskih upodobitev, glasbene govorice, na posebno mesto pa postavlja poezijo, kar se zdi v današnjem času še posebno redko. Interakcija osebnih prelomnic, razmišljanj o podobi bralca v okviru družbenih vrednot, o različnih jezikih in odnosu do jezika majhnega naroda sredi »odvratnosti in privlačnosti« tehnološkega razvoja, vprašanj idealizacije avtobiografskih prvin v književnih delih, filozofskih vprašanj o subjektu se aristokratsko lahkotno gibljejo v tej prijetni knjigi, ki zlahka postane prijateljica na poti ali ob vzglavju. Slovenska esejistika se z delom Helene Koder v marsičem približa francoskemu načinu bivanja v svetu, ki užitek povezuje s kulturo.
Nataša Kramberger
Po vsej sili živ
Založba Goga, 2024
Nataša Kramberger nas v organskem dihanju svoje pripovedi o sonaravnem kmetovanju v svetu iskanja produktivnosti in dobička popelje skozi calvinovski vrtinec pokrajin, zaznamovanih s podnebnimi spremembami, ki so ena bolj nadrealistična od druge, a ki najdejo svoj resnični odmev le v sočutnem človeku, katerega glas je odrinjen iz utirjene, samouničujoče
realnosti. Ko avtorica s polno silo umetniške moči v esej spremeni »svoj mali atlas osebnih prigod, atlas svoje kmetije, ki se je razprostrl kot mavrica v črni luknji« in bralca vabi, »da skupaj pogledamo v žarek barvite svetlobe v trebuhu strašne živali«, slovenski esej vpisuje v etično angažirano linijo evropskega ekoeseja, in dokazuje, da so pesniki in ekologi, kot je zapisal že slavni francoski astrofizik in ekoaktivist Aurelien Barrau, naravni zavezniki v boju za planet.
Nuja pripovedovanja v času sofisticiranih paradoksov, izkrivljene borbe za polne krožnike in trpljenja najrazličnejših živih bitij, pripoved o boju s koledarjem, kakršnega so pisale izkušnje naših prednikov, a postaja danes kot tek za vozom, ki ga ni mogoče ujeti, nuja podati naravi dlan, ki ji bo povrnjeno z vzklitjem, predstavlja nežen, a odločen upor naraščajočemu splošnemu nerazumevanju pojavov v naravi, v kakršnega nas vodi poplitveno lagodje in programirani narcisizem odtujene selfi-realnosti. Srečo borne pridelave iz ekokmetije primerja z usodo vojaka iz 2. svetovne vojne, ki je, namesto, da bi mu odrezali noge, ostal pri štorastih medicinskih vložkih za stopala, današnje intenzivno kmetijstvo pa s kemoterapijo rakavega bolnika. Ta odločen, nenasilen pristop je pravzaprav gandijevski, le da brani naravo, ki nima ne jezika ne nog za množične manifestacije. Sonaravno kmetijstvo je nagovor, priprošnja, in Jezus bi bil danes verjetno ekolog. Pripovedovati o tem pomeni prevzemati odgovornost, pomeni prijeti strašnega bika za roge – poetičnost njenega glasu pa ustvari občutek, kot bi bila ona sama z vsem bitjem in telesom Mali Princ, ki ljubeče, nemočno in prestrašeno varuje svoj košček zemlje in svojo rastlino pred ponorelo industrijo. V času, ko šolski kurikulum po desni prehiteva umetna inteligenca, bi okoljsko ozaveščanje zagotovo moralo dobiti vidnejše mesto tako v šoli kot v celotni družbi.
Denis Poniž
Videnja in védenja
Slovenska matica, 2023
Knjigo esejev Videnja in védenja Denisa Poniža je neomajna kritika sodobnega časa.
Vprašanje eseja kot literarne zvrsti je avtor postavil ob avtobiografske in filozofsko-sociološke razmisleke o odnosu do življenja. Kot človek današnjega časa, človek z družino, posestvom in domačimi živalmi, je izpostavil osebne izkušnje kot profesor, literarni zgodovinar in teoretik. Pričujoča knjiga esejev se kdaj pa kdaj spremeni v predavanje, saj je pisec priznan poznavalec slovenske in svetovne dramatike, pa tudi eden redkih sistematičnih raziskovalcev slovenske poezije. Zato se »védenja« tu in tam oglašajo kot »znanja«. Pronicljivost zbirke je ovita v za Poniža značilno črnogledo otožnost, obarvano z disidentsko nostalgijo. Toda avtor se ne vdaja nietzschejanskemu obupu, tudi ne prikriva svojih nazorov in prepričanj, da bi komurkoli ugajal, temveč postavlja »podobo na ogled« tako neposredno, kakor da bi nagovarjal bralca, naj si prej ali slej pošteno, resnicoljubno in odkrito oblikuje svoje stališče do sveta. Mnoge trditve so preoblikovane v retorična vprašanja, saj se nanašajo na samoumevne zablode glede dojemanja civiliziranosti sveta, kulture, polpretekle zgodovine in odnosa do narave in okolja. Poniževemu »glasu vpijočega v puščavi« je nujno treba prisluhniti.
Tone Vrhovnik Straka
Si danes vzel tablete?
POGLEJ, Društvo za vseživljenjsko pomoč 2023
Knjiga Toneta Vrhovnika Strake Ali si danes vzel tablete?, zapisana v mejnem esejističnem žanru, pogumno, z misijo razumnega oporečnika in avtorjevo lastno izkušnjo pričuje o oblikah blodenj in norosti, kot so psihoza, bipolarna motnja, manična depresija, shizofrenija, in pod vprašaj postavlja njihovo uveljavljeno zdravljenje. Svojega posega v kočljivo in žgoče področje duševnega zdravja se loteva z zavestjo, da ga za pisanje kvalificirajo osebne izkušnje zdravljenja s farmacevtskimi zdravili, elektrošoki, vezanjem in še čim, pri čemer pa se je vendarle tako poklicno kot osebno udejanjil v človeško polnem življenju. Prav to ga vodi v vseživljenjsko družbeno zavzetost za humano sprejemanje in spoštljivo zdravljenje ljudi z duševnimi stiskami, pri čemer ne gre zanemariti avtorjeve bralne kondicije z vpogledi v psihe in usode, neutrudne sočutne pomoči številnim sorodnim dušam in neustrašnega etičnega spraševanja o medicinski doktrini, kadar njene metode nasilno teptajo človeško dostojanstvo. Pri tem slikovito upodablja junake posebnih usod, humornih, čudaških, mučnih, tesnobnih in v ogledalu »norcev« odslikava skrita »domača« neravnovesja in strahove »normalnih« ljudi. Ko z nazornim slovarjem riše neobvladljiva notranja stanja in »privzdignjene lege« ustvarjalnih obdobij, bodri z zgledom lastne urejene eksistence vsem hudim uram navkljub. Kljub temu, da knjiga, aktivistično izdana v samozaložbi, sicer pogreša nekoliko temeljitejši jezikovni pregled, gre za pomemben prispevek k splošno humanejšemu družbenemu odnosu do ljudi s težavami v duševnem zdravju. Njegovo pričevanje bralcu predaja sporočilo o globoko zakopanih travmah, ki jih »naravno«, človeško zdravijo pozoren pogovor, pristno sočutje in ljubeča podpora, znanosti o duševnem zdravju pa v premislek ponuja stvarno alternativo.
