Drugi koncert Londonskega simfoničnega orkestra na 72. Ljubljana Festivalu je pod dirigentskim vodstvom Antonia Pappana povsem napolnil Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Prvi zapis je nastal kot osnutek, sedaj pa ga zaključujem, ko se je 72. Ljubljana Festival že končal in je možnih nekaj primerjav.
Drugi koncert Londonskega simfoničnega orkestra, foto FL/ Aleks Domitrica
Očitno je občinstvo na drugem koncertu LSO najbolj pritegnil Prvi klavirski koncert v e-molu, op. 11 Frédérica Chopina v izvedbi Brucea (Xiaoyu) Liuja, zmagovalca na zadnjem Chopinovem tekmovanju v Varšavi, kjer je bil slovenski pianist Alexander Gadjiev drugi.
Dirigent Antonio Pappano
Program večera se je začel z uverturo Rimski karneval, op. 9 Hectorja Berlioza. To zgodnje Berliozovo delo, znano po svojem slikovitem upodabljanju karnevalskega vrtinca, ki je zgrajen na nenehnem ritmu saltarelle, je občinstvu predstavilo inovativni pristop skladatelja k orkestraciji, kot je bilo predstavljeno.
Izvedba je bila zelo solidna, a bi morda spričo širše ali globlje povezave Londonskega simfoničnega orkestra, pa tudi Antonia Pappana kot dirigenta oper v Kraljevi operi Covent Garden in drugod, s Hectorjem Berliozom, čigar izvedbo peturne opere Trojanci sem bil videl v milanski Scali, največ Berliozovih oper in drugih del pa je izvedel in posnel sir Colin Davis, bi raje videl kako drugo, pri nas še ne izvedeno delo, kot je npr. uvertura k operi Benvenuto Cellini ali celo del Finala prvega dejanja, brez zbora in solistov iz te opere, ki sem jo bil nekoč videl na Salzburških slavnostnih igrah.
LSO je sicer bil na turneji, ki jo je začel v Berlinu in končal v Franciji, s koncertom v Berliozovem rojstnem kraju La Côte-Saint-André, kjer so 1. septembra zaključili Berliozov festival.
Odlična godala
Pri predstavitvi Koncerta za klavir in orkester št. 1 v e-molu, op. 11 Frédérica Chopina v izvedbi Brucea (Xiaoyu) Liuja, ki bo s svojo virtuoznostjo in čustvenim izrazom povzdignil to zgodnje Chopinovo delo, polno spevnih melodij in briljantne klavirske tehnike, kot je bilo zapisano, smo bili postavljeni nekako v primerjalni položaj, ki nas s Chopinom povezuje daleč nazaj, vsaj do Iva Pogorelića, ki je bil na svojem prvem gostovanju v Ljubljani, še v dvorani Slovenske filharmonije, tako zaželen, da so odprli za javnost še dopoldansko generalko in je bilo takoj vse polno, zlasti mladih, da so na koncu sedeli kar na tleh ob vratih, ker ni bilo več prostora, a je izvajal Drugi Chopinov koncert, ne Prvega. Seveda so navdušenci spremljali video prenose celotnega Chopinovega tekmovanja oktobra 2021, saj nas je zanimalo, kam se bo uvrstil naš Aleksander Gadžijev.
Londonski simfonični orkester
V poročilih s Chopinovega tekmovanja, kot sem jih sproti objavljal tu 21, oktobra 2021, je bilo razvidno naslednje: “Zmagovalec tekmovanja je Bruce (Xiaoyu) Liu iz Kanade. Aleksander Gadžijev si je razdelil drugo mesto, a bil hkrati najboljši interpret sonate, kar ga postavlja na prvo mesto, saj zmagovalec ni prejel nobene nagrade za najboljšo izvedbo, ne mazurke, ne sonate, ne koncerta. Zakaj je potem zmagal ? Žirija ni podelila nagrade za najboljšo izvedbo poloneze.
Iz številnih komentarjev, ki so se zvrščali ob posnetkih koncertov, ni bilo mogoče razbrati, kdo bi bil zanesljiv zmagovalec, kar pomeni, da je bilo kar nekaj ali vsaj šest do osem pianistov vrhunskih. Te pa se da z delitvijo nagrad uvrstiti od prvega do šestega mesta z dodeljenimi denarnimi nagradami. Tako so nagradili rekordnih osem pianistov, ob ugotovitvi predsednice žirije Katarzyne Popowe-Zydroń, da je bilo letošnje tekmovanje vrhunsko.”
Bruce (Xiaoyu) Liu v Gallusovi dvorani
“Slovenska pianistika je tokrat imela na tekmovanju Aleksandra Gadžijeva, ki je sedemnajstčlansko mednarodno žirijo prepričal najprej z nastopom v živo v predtekmovanju, zatem v drugem in tretjem krogu s solističnim programov različnih Chopinovih del, v finalu pa z izborom enega izmed obeh Chopinovih Klavirskih koncertov: št. 1 v e – molu ali št. 2 v f – molu. Gadžijev je izbral Drugi koncert (tako kot še dva pianista), devet finalistov pa je izbralo Prvi koncert. Dalo bi se pomisliti, da je bil Gadžijev v igri za končno zmago, a so jo raje dali Kanadčanu (azijskega porekla), kot Slovencu.”
Takrat sem objavil še zmagovalčevo uradno biografijo na predstavitvi pianista v Varšavi.
Bruce (Xiaoyu) Liu. Born on 8 May 1997 in Paris, he graduated from the Montreal Conservatoire under Richard Raymond and is currently a student of Dang Thai Son. He has performed with major ensembles including the Cleveland Orchestra, Israeli Philharmonic Orchestra, Montreal Symphony Orchestra and Orchestra of the Americas, and has toured with the China NCPA Orchestra in North America. Recent seasons have brought two successive tours of China with the National Symphony Orchestra of Ukraine and the Lviv Philharmonic Orchestra (including appearances at the National Centre for the Performing Arts, Beijing Concert Hall and Shanghai Oriental Arts Centre), and the Orchestre Lamoureux at Salle Gaveau. He has won prizes at international piano competitions in Sendai, Montreal, Tel Aviv and Viseu.
Aplavz za pianista
Pianist mi je po koncertu povedal, da sta z Gadžijevim prijatelja, ni pa vedel, da je tudi njegova mama, Ingrid Silič, pianistka.
Če pa pogledam svoj naslednji zapis iz 23. oktobra 2021, sem takrat opazil in zabeležil: “Smo pa izbrskali najbolj šokantno resnico o letošnjem zmagovalcu. Bruce (Xiaoyu) Liu ni kanadski niti francosko – kanadski pianist, ampak je po očetovi in materini strani zgolj Kitajec, a vse to skrbno skrivajo. K njegovi zmagi pa je bistveno prispeval član žirije in njegov sedanji profesor, sicer zmagovalec Chopinovega tekmovanja leta 1980, vietnamski pianist Dang Thai Son. V Varšavi je zmagala kitajsko – vietnamska naveza, ki je bila močnejša od goriške italijansko – slovenske.
Posebne nagrade uradnega dela priznanj so prejeli le trije pianisti od štirih možnih oziroma kategorij, kar je precejšnje presenečenje, ker noben pianist po mnenju sedemnajstčlanske žirije ni bil dovolj odličen, da bi prejel nagrado za najboljšo interpretacijo poloneze, (ali pa nagrade niso želeli dodeliti našemu pianistu Aleksandru Gadžijevu, ker je prejel že eno posebno nagrado in bi, če bi prejel dve, moral zmagati v skupni uvrstitvi ?).
Zahvala za aplavz
Žirija mora vendarle paziti, da prve nagrade ne bi prejel nekdo, ki ga predstavljajo kot italijansko – slovenskega pianista iz neke majhne zamejske Gorice, že po priimku pa je jasno, da ni ne Italijan ne Slovenec, ampak nekaj tretjega, a kaj ? Žirija je imela na voljo tri tedne, da je vse to raziskala.
Pri zmagovalcu Bruceu (Xiaoyu) Liu je bilo takoj jasno, da je bil rojen v Parizu, da je študiral na konservatoriju pri Richardu Raymondu v Montrealu v Kanadi, da ga imajo Kanadčani za svojega glasbenika, in da sedaj študira pri Dang Thai Sonu. Kritiki so takoj opazili, da je imelo kar pet finalistov letošnjega tekmovanja svoje sedanje ali pretekle učitelje v omenjeni žiriji. Tako tudi zmagovalec tekmovanja, saj je bil Dang Thai Son v žiriji in je zanesljivo navijal za zmago svojega gojenca, s tem pa dosegel svoj največji osebni uspeh. “Moj učenec je zmagal na Chopinovem tekmovanju !”
Je pa Bruce Liu že pianist Deutsche Grammophone, tako kot je bil nekoč, takoj po varšavskem debaklu, postal Ivo Pogorelić, ko je posnel dva koncerta s Claudiom Abbadom, Čajkovskega kar z Londonskim simfoničnim orkestrom.
Bruce Liu je v Gallusovi dvorani dokazal, da je perfekten pianist, igra kristalno čisto, tehnično tako rekoč popolno, a zvočno nekoliko suho, odmaknjeno od chopinovske emocije, posebnih čustvenih valovanj, ki so prihajala vanj po vseh burnih doživetjih in osebni usodi in jih bolje dojame slovanska duša, tu pa je delovala bolj azijska perfekcija z željo po popolnosti.
Bruce Liu je osebnostno bolj zadržan, ne tako odprt in spontan kot njegov ljubljanski dirigent Antonio Pappano, vedno nasmejan in dobre volje ter s pohvalami o svojem doživljanju Ljubljane, o čemer je govoril na tiskovni konferenci na Pergoli v Križankah.
Bruce Liu ima vseeno najvišjo možno prednost pred drugimi kot zmagovalec v Varšavi. Preračunljivost ali posel organizatorjev, orkestra LSO ? Za najboljše bo vedno prostor. Ni toliko najboljših pianistov, kolikor je orkestrov, kaj šele dvoran in drugih koncertnih prizorišč. In na stotine milijonov potencialnega občinstva.
Bruce Liu je v Ljubljani dočakal velike aplavze in ovacije, a vseeno publika ni vstala; opazila je, da pianist ne daje tiste globoke in pri Chopinu svojske emocije, ki ti naježi kožo ter potegne v tok posebno redkega, izbranega doživetja. Seveda je možen še velik razvoj, odprtost, a se je zdel pianistov osebnostni karakter že določen.
Pianist in dirigent
Po burnih aplavzih je imel kar dva dodatka. Navdušenemu občinstvu se je oddolžil s Chopinovima skladbama: Nocturnom v cis-molu, op. posth in Valčkom v Des-duru,”Minutnim”.
A tudi za slovo dvorana ni vstala.
V drugem delu koncerta smo poslušali 55. minutno orkestrsko suito Planeti, op. 32 Gustava Holsta.
Planeti, op. 32, so sedemstavčna orkestralna suita angleškega skladatelja Gustava Holsta, napisana med letoma 1914 in 1917. V zadnjem stavku se orkestru pridruži ženski zbor brez besed. Vsak stavek suite je poimenovan po enem do tedaj odkritem in poimenovanem planetu našega Osončja in njegovem domnevnem astrološkem značaju.
Kontrabasi in druge violine
Premiera The Planets je bila v Queen’s Hall v Londonu 29. septembra 1918, dirigiral je Holstov prijatelj Adrian Boult pred povabljenim občinstvom okoli 250 ljudi. Leta 1919 in v začetku leta 1920 so bili izvedeni trije koncerti, na katerih so bili odigrani stavki iz suite. Prvi popolni nastop na javnem koncertu je imel Londonski simfonični orkester pod dirigentskim vodstvom Alberta Coatesa v Queen’s Hall 15. novembra 1920.
Inovativna narava Holstove glasbe je povzročila nekaj sovražnosti med manjšino kritikov, vendar je suita hitro postala in ostala priljubljena, vplivna in pogosto izvajana. Skladatelj je dirigiral na dveh posnetkih dela, zatem pa so ga dirigenti, zbori in orkestri iz Združenega kraljestva in tujine posneli vsaj 80-krat.
Planeti so nastajali skoraj tri leta, med 1914 in 1917. Delo je sicer idejno začelo nastajati marca in aprila 1913, ko sta Gustav Holst in njegov prijatelj in dobrotnik Balfour Gardiner počitnikovala v Španiji s skladateljem Arnoldom Baxom in njegovim bratom, pisateljem, publicistom in kritikom Cliffordom Baxom.
Angažirana igra
Razprava o astrologiji je vzbudila Holstovo zanimanje za to temo. Clifford Bax je kasneje komentiral, da je Holst postal “izjemno spreten razlagalec horoskopov”. Kmalu po počitnicah je Holst pisal prijatelju: “Študiram le stvari, ki mi nakazujejo glasbo. Zato me je skrbelo za prajezik sanskrt. Nato mi je pred kratkim značaj vsakega planeta navrgel veliko tem in sem precej natančno študiral astrologijo”. Cliffordu Baxu je leta 1926 o Planetih povedal:
“… ali je dobro ali slabo, je raslo v mojih mislih počasi – kot dojenček v ženskem trebuhu … Dve leti sem imel namen sestaviti ta cikel in v teh dveh letih se mi je vse bolj dokončno zdelo, da ideje pridobivajo oblike.”
Zahvala dirigentu
Imogen Holst, skladateljeva hči, ki je bila tudi skladateljica in dirigentka, je zapisala, da je imel njen oče težave z obsežnimi orkestrskimi strukturami, kot so simfonije, in zamisel o suiti z ločenim značajem za vsak stavek je bila zanj navdih. Holstov biograf Michael Short in muzikolog Richard Greene menita, da je verjetno še en navdih za skladatelja, da je napisal suito za veliki orkester, primer Schoenbergovih Petih skladb za orkester op. 16, napisanih leta 1909. Ta suita je bila premierno izvedena v Londonu leta 1912 in ponovno leta 1914, ko je svoje delo dirigiral sam Schoenberg; Holst je bil na enem od koncertov in znano je, da je imel kopijo partiture.
Dvignjeni klarinetisti
Holst je The Planets opisal kot “niz slik razpoloženja”, ki delujejo kot “folije drug drugemu”, z “zelo malo kontrasta v kateri koli od njih”. Short piše, da so nekatere značilnosti, ki jih je skladatelj pripisal planetom, morda nakazane v knjižici Alana Lea Kaj je horoskop? , ki jo je takrat bral. Holst je naslov dveh stavkov – »Merkur, krilati glasnik« in »Neptun, mistik« – prevzel iz Leovih knjig. Čeprav je bila astrologija Holstovo izhodišče, je planete razporedil po svojem načrtu.
I. Mars, prinašalec vojne
II. Venera, prinašalka miru
III. Merkur, krilati kurir
IV. Jupiter, prinašalec veselja
V. Saturn, prinašalec starosti
VI. Uran, čarovnik
VII. Neptun, mistik
Prvi stavek, ki je bil napisan, je bil Mars sredi leta 1914, sledili so mu Venera in Jupiter v drugi polovici leta, Saturn in Uran sredi leta 1915, Neptun pozneje leta 1915 in Merkur v začetku leta 1916. Holst je orkestracijo dokončal leta 1917.
V času, ko je Holst med letoma 1914 in 1917 pisal svojo orkestralno suito, je bil Neptun najbolj oddaljen planet, odkrit v sončnem sistemu, in o njem je bilo zelo malo znanega.
Pluton je bil odkrit leta 1930, le štiri leta preden je Holst umrl. Holst je bil še vedno zelo aktiven kot skladatelj in takrat so ga vprašali, ali namerava napisati osmi stavek ali ne.
Orkester je zelo velik, tako v pihalih (štiri flavte, tri oboe, angleški rog, štirje klarineti, štirje fagoti), kot trobilih (šest rogov, štiri trobente, dve pozavni, bas pozavna, dve tubi) ter tolkalih, med drugim z dvema timpanistoma, cevastimi zvonovi, ksilofonom, zvončki… nastopajo še dve harfi, orgle in celesta. Z godali skupaj sto glasbenikov.
V Neptunu sta dodana dva triglasna ženska zbora (vsak obsega dva sopranska in en altovski del), ki se nahajata v sosednjem prostoru ali zaodrju in naj bi bila skrita pred občinstvom. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so peli na stranskem odru. Kot mi je po koncertu povedal njihov dirigent, Robertas Šervenikas, ki v koncertnem programu ni omenjen, je pelo kar 24 žensk, članic Državnega zbora iz Kaunasa – Kaunas State Choir, ki pa se po izvedbi niso pokazale.
Kaunas State Choir, znan po svojem mednarodnem uspehu in obsežnem repertoarju, je prispeval k veličastnemu vokalnemu doživetju. S svojo bogato zgodovino izvajanja tako stare kot moderne glasbe je ta večer še dodatno obogatil. Je pa celoten zbor nastopil na celovečernem koncertu v Šentjakobski cerkvi na lanskem 71. Ljubljana Festivalu.
Dirigentova zahvala koncertnemu mojstru Benjaminu Marquise Gilmoreu
Planeti so zazveneli v interpretaciji sira Antonia Pappana, vrhunskega izvajalca simfonične in operne glasbe, ki je v preteklosti deloval v Oslu, Bruslju, Londonu, Bayreuthu, Rimu in na gostovanjih še marsikje drugje.
Vodil je Londonski simfonični orkester, ki se prav s Planeti ponaša kot njihov zgodovinski izvajalec pred dobrimi stotimi leti in dokazal živost dela še pri nas, ko ga je kmalu po odprtju Cankarjevega doma dirigiral Uroš Lajovic, kot se koncerta spominjam.
Londončani so še enkrat dokazali, da so svetovni mojstri. Njihov zvok, na primer v uvodnem Marsu ali Jupitru in Saturnu, je dosegel izjemno gostoto in bil hkrati še vedno plemenit, klub posebnemu, malo ameriškemu melosu (Jupiter), kot ga poznamo iz kasnejše glasbe iz westernov.
Zvok v Planetih je bil vseobsegajoč, poln, voluminozen v vseh odtenkih, tako kot je Pappano imel smisel še za barvno niansiranje zvoka v majhni dinamiki, ko so prihajala do izraza številna solistična glasbila ali sekcije v različnih kombinacijah.
V programu je bilo opisano: “Mars ima povezave tudi z začetkom prve svetovne vojne, saj je Holst suito napisal med letoma 1914 in 1916. Stavek je nabit z brutalno močjo iracionalne vojne, ki je v kontrastu z bogastvom in čustveno toplino človeštva. Venera je srhljivo
hladna, a mirna in čudovita, Merkur je leteče hiter, živahen in mogočen, Jupiter, tudi kralj bogov, je impresiven in veličasten, Saturn, najbolj priljubljen stavek, je zlovešče počasen, a se razraste v navdušujočo koračnico. Uran se začne s štirimi notami v trobilih, preide k težkim pavkam in nato v galop. Neptun prinese čudovite melodije harfe in godal, ki drsijo druga nad drugo, nato glasbo okrona glorija: mistični, nezemeljsko zveneči zbor. ” (Metka Sulič).
Slovo
Gallusova dvorana je za take izvedbe idealna, ker ima vsem na očeh odlične orgle, lega celotnega stočlanskega orkestra omogoča celovitost vizualne in zvočne prezence, položaj zbora v zaodrju oziroma velikem prostoru bodisi na levi ali desni strani za akustično školjko.
Vidnost ali spremljanje orkestra v dvorani se pokaže kot branje vsebine, zgodbe o Planetih, ne brez nekakšnih romantičih, pustolovskih občutij onega časa, ko pa je naš Noordung že pisal o potovanju v vesolje. Takrat je bila romantika z določenim dramatičnim impresionizmom še možna in čas zaznamujoča, ljudem je prebujala sanje, medtem ko je današnja vesoljska fantazija že brez nadzora. Holst ni imel svojega astronavta, kaj šele rakete, a se zdi, ko poslušaš koncert, da se v “zgodbi” vendarle dogaja nekaj veliko bolj človeškega, skrivnostnega, emotivnega. Planeti so zgolj zrcalo duš, potovanja v glavi, dialogiziranja, pričakovanja, kot postavljanja vprašanj in dajanja odgovorov. V mnogih trenutkih izvedbe Planetov lahko imaš občutek, da nekje potuješ, ne sicer lebdiš v vesoljnem breztežnostnem prostoru, kot naš umetnik Dragan Živadinov eksperimentalno nekje v Rusiji, kot smo videli fotografije od tam.
Antonio Pappano je, tako kot Holst sam, vesolje antropomorfiziral, seveda z glasbo. Če ni človeka, njegove refleksije o vesolju, tu le Osončju, le – to sploh ne obstaja.
Pappano je z Londončani pokazal človekovo neskončno željo, da bi bil večji, kot realno zmore biti, ko se fizis spremeni ali nadgradi ali postane metafizis.
Navdušenemu občinstvu je živahno razživeti orkester iz Londona kot zagotovilo za naše prijateljstvo dodal še eno najlepših skladb nasploh, ekstatično nadzemeljski Adagio iz Enigma variacij Edwarda Elgarja, ki ga poznamo tudi v vokalni izvedbi kot Lux aeterna.
Londončani so na obeh koncertih v veliki meri promovirali svojo glasbo; vedo, da jo mi poznamo manj od njih in da se na gostovanjih v tujini to ne le spodobi, ampak je programska in kulturnopolitična obveza.
Pridite spet, čimprej.
Marijan Zlobec