72. Ljubljana Festival se je končal s komornim jubilejnim koncertom v Križevniški cerkvi ob štiridesetletnici umetniške kariere fagotista Slovenske filharmonije Zorana Miteva. Nekaj prispevkov pa bo spričo intenzivnosti dogajanja na koncu festivala prišlo na vrsto za objavo še v naslednjih dneh (London, Scala, končni uspeh in poročilo, Mladi virtuozi).
Ensemble Dissonance in Zoran Mitev, vse fotografije Marijan Zlobec
Zoran Mitev je na koncertu nastopil s komornim godalnim ansamblom Ensemble Dissonance oziroma za ta nastop izbranimi glasbeniki v njem.
Polna Križevniška cerkev
Godalni kvintet v okviru Ensemble Dissonance so na odru sestavljali koncertni mojster Benjamin Ziervogel, druga violinistka Vivijana Rogina, violistka Maja Rome, violončelistka Maruša Turjak Bogataj in kontrabasist Stevan Jovanović. Zoran Mitev se jim je pridružil v skladu s programom.
Ensemble Dissonance kot kvintet
Šest glasenikov je s svojim nastopanjem v celoti potrdilo odličnost akustike v Križevniški cerkvi, lepote zvoka in nasploh pozitivno koncertno energijo, ki se je vse bolj stopnjevala proti koncu koncerta, tudi z ovacijami. Šest ljudi zavzame osrednji prostor odra, če jih je dvakrat več, kot se z Ensemble Dissonance običajno dogaja, pa še z dodatnimi solisti, je vsega hitro preveč.
Zoran Mitev s fagotom
Zoran Mitev je dan poprej nastopil še na koncertu Slovenske filharmonije z Martho Argerich in Charlesom Dutoitom, tako da je imel njegov jubilej na neki način dva obraza; orkestralni in komorno solistični.
Zoran Mitev se zahvaljuje
Spričo prestavitve datuma koncerta in zasedbe, se je nekoliko spremenil tudi program, a se je po koncu koncerta prepričljivo pokazalo, da je bilo vse predstavljeno zelo uspešno in je koncert postajal vedno boljši in navdušujoč.
Vsi na odru
Kot se spodobi, smo prisluhnili tudi noviteti, krstni izvedbi skladatelja Marka Mihevca, ki je napisal Concertino za fagot in godalni kvintet v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Larghetto, III. Allegro molto.
Priklon jubilanta
Concertino za fagot in godalni kvintet je ideja, ki naj bi vodila v podaljšano verzijo v obliko koncerta za fagot in orester. Prav tako kot Concertino bo tudi koncert za fagot skladatelj posvetil fagotistu Zoranu Mitevu.
Zoran Mitev
V prvem stavu prevladujejo komplementarni taktovski načini, ki so značilni za makedonsko folklorno glasbo. Čeprav glavna tema ni ljudska in je plod skladateljeve invencije, je po karakterju podobna tej ljudski glasbi.
Drugi stavek je izjema glede tehnike igranja na fagot. Nov zvok na fagotu, ki ga je skladatelj imenoval “alla mandolina”, sta razvila skupaj s fagotistom Zoranom Mitevom, ki je prve poskuse poustvaril na svojem fagotu.
Zadnji stavek pa je poln virtuoznih odsekov, kot so značilni za Mihevčev glasbeni slog. (Iz programa Metke Sulič).
Objem s koncertnim mojstrom
Kot je po zelo uspešni in z ovacijami sprejeti izvedbi povedal sam skladatelj Marko Mihevc, je oponašanje igranja in zvoka mandoline imenoval bisbigliando, ker izvaja en ton z dvema različnima prijemoma. V resnici pa je bil zvok fagota zelo podoben brenkalu ali igranju na mandolino, kar je verjetno Mihevčev svetovni izum, saj je bil sam fagotist in je vse sam raziskal. Mihevc je pravzaprav omenil balalajko.
Kompozicija je zelo efektna, prepričljiva, všečna, različna, omogoča vse in vsem, da se izkažejo. Je celovita in kontrastna ter natanko toliko dolga, da ni možnih nobenih pripomb. Seveda se je Zoran Mitev s svojo “mandolino” zelo izkazal.
Zoran Mitev in Marko Mihevc
In ker ima Zoran Mitev dva sinova, prav tako fagotista, bosta skladbo, posvečeno svojemu očetu, lahko izvajala po svetu.
Zoran Mitev in Darko Brlek
Mihevc je potrdil, da piše razširjeno verzijo še kot koncert za fagot in orkester, ki bo doživel krstno izvedbo na Slovenskih glasbenih dnevih aprila 2025.
Zoran Mitev posluša njemu izvedeno makedonsko skladbo
Kot uvod v koncert smo poslušali Suito za fagot in godalni kvartet angleškega skladatelja Gordana Jacoba (1895 – 1984) v štirih stavkih: I. Preludij, II. Capriccio, III. Elegija, IV. Rondo. Suita je nastala leta 1968. Napisana je zelo kontrastno, a daje fagotistu kot solistu veliko možnosti, da se izkaže, tako s precej dinamično igro v prvem stavku, v hitrem drugem in bolj poskočnem, plesnem, malo prokofjevskim ter na koncu zelo hitrem četrtem stavku, medtem ko je tretji bolj meditativen, skoraj filozofski. Tu so se vsi na odru zelo izkazali.
Aldo Kumar je prispeval svojo že znano kompozicijo Istrska suita za godala v petih stavkih, ki ponazarjajo uglasbitev pet istrskih ljudskih pesmi oziroma uporablja motive iz njih. Efektna skladba kot nekakšen istrski pesemski venček za godala.
Med daljšimi skladbami na koncertu je bil še Concertino za fagot in godala, op. 45., št. 4 švedskega kladatelja Larsa – Erika Larssona (1908 – 1986) v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Larghetto, III. Allegro molto. Concertino se začenja mirno, spevno, s solo fagotom na svoj razgibani način in prefinjeno spremljavo godal, a tudi z ritmično in izrazno spremembo ter ponavljanjem teme. Drugi stavek zveni precej svečano, v tretjem pa fagot pokaže vso svojo virtuoznost in plemenitost.
Slišali smo še makedonski ljudski ples Kasapsko oro v priredbi Klemna Hvale, ki je priredil še slavni Piazzollin Oblivion, medtem ko je večer zaokrožil še Escoloso za fagot in godalni kvintet.
Za dodatek smo slišali še eno ljubezensko pesem iz Štipa za fagot in godala, potem pa so nastopajoči godalci jubilanta Miteva presenetili še sami in mu zaigrali Ne si go prodavaj Koljo čiflikot.
Bilo je vsega v pravih koncertnih dimenzijah in jubilejnem vzdušju.
Marijan Zlobec