Mednarodno nastopajoči glasbenik, pevec, pianist, avtor besedil Uroš Perić se je vrnil na oder Poletnega gledališča Križanke. S svojim koncertom ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Lojzeta Krajnčana in kar s tremi priznanimi tujimi gosti je izvedel jubilejni program in z njim zaokrožil svojo glasbeno pot.
Pevka Cynthia Scott in Uroš Perić, vse fotografije Festival Ljubljana/Aleks Domitrica
Ob tej priložnosti je napolnil Križanke in pripravil poseben, lahko bi rekli kar v celoti mednarodni program kot nekakšno panoramo svojega dosedanjega dvajsetletnega delovanja in s celovitostjo odrske glasbene prezence prikazal glasbeno poslastico še z zelo različnimi svetovno znanimi gosti.
Uroš Perić
Kot smo ga tu že predstavili, je Uroš Perić svojo glasbeno kariero začel leta 2004 z orkestrom Moonlighting, od takrat pa nastopal v več kot 26 državah sveta.
V svoji karieri je nastopil že več kot tisočkrat in sodeloval z več kot dvesto prestižnimi imeni iz glasbenega sveta, kot so Harriet Lewis, Tony Horrowitz, Diane Schuur, The Las Vegas World Jazz Orchestra, Renee Collins Georges, Duško Gojković, Roy Bennett and his Orchestra, Duffy Jackson, Mike Sponza, Kenny Blues Boss Wayne, Thomas Gansch, David Hoffman.
Big Band RTVS
Doma in po svetu je poznan po pristnih interpretacijah, ki poslušalce popeljejo v zlato dobo jazza, soula in bluesa, njegove skladbe pa je mogoče najti tudi na več deset kompilacijah po vsem svetu.
S svojo karizmatičnostjo in vrhunsko izvedbo je prepričal največja svetovna glasbena imena, kot so Quincy Jones, Sheila Raye Charles, Jacob Collier, Ernie Watts, glasbeni poznavalci pa njegove klavirske nastope primerjajo celo z nastopi velikega Gena Harrisa.
Dirigent Lojze Krajnčan
Glasbena pot Uroša Perića se je začela s harmoniko, šele nato si je za svoj denar kupil majhen sintetizator in se sam učil igrati klavir. Z glasbo se je začel resno ukvarjati šele pri 27. letih in s trdim delom ter študijem, ob očitni nadarjenosti letos prispel do praznovanja 20-letnice delovanja.
Svetovni glasbeni kritiki so ga oklicali za enega redkih belcev, ki premore vokal, slog in dušo črnskih glasbenikov. Sam kot svoje kompozicije in pesmi najpogosteje in najraje piše balade o ljubezni.
Uroš Perić je na svojem jubilejnem koncertu imel ves čas odlično podporo Big Banda RTV Slovenija; zelo razpoloženega, pripravljenega za realizacijo celotnega programa, skratka v vrhunski formi pod dirigentskim vodstvom Lojzeta Krajnčana in z nastopom še nekaj solistov, saksofonistov in trobentača.
Perić je iz svojih izkušenj, kot je dejal z odra, presodil, da je ljubljanski Big Band RTV Slovenija med najboljšimi v Evropi. Ob tem pa je pozval vse odgovorne, naj ansambla ne ukinejo, (kot so se pojavili nekateri predlogi v samem vodstvu RTVS, da bi zmanjšali stroške nacionalke).
Uroš Perič je za svoj jubilej presodil, da je bolje povabiti tuje eminentne goste kot domače, tako kot jih je lani; jubilej je strogo osebna zadeva in kot taka mora imeti določen profil.
Koncertni program ni bil objavljen, tako da bi bil v celoti identificiran in preverljiv, saj je šlo za same kompozicije in pesmi v angleščini, bodisi da jih je sam pel, ali pa zlasti renomirana gostja Cynthia Scott iz New Yorka, ki je bila prijetno razpoložena in je občinstvo z odra nagovorila, češ kako ji je lepo v Ljubljani, kjer je vse mirno, ljudje prijazni in ustrežljivi, povsem drugače kot v New Yorku.
Cynthia Scott ima že večdesetletno glasbeno kariero. Ker ni bilo programa in njene predstavitve, naj povzamem iz spletnih virov.
Cynthia Scott je jazzovska pevka, znana po svojih nastopih v vokalni skupini Raelettes, ki je spremljala Raya Charlesa, ko je prejel prestižno nagrado grammy. Scott se je hitro uveljavila in imela kasnejšo solo kariero. Leta 2004 je bila imenovana za ambasadorko jazza ameriškega ministrstva za zunanje zadeve in Wynton Marsalis jo je izbral za prvo osebo, ki bo imela koncert v Rose Room Lincoln Centra. Leta 2016 je bila sprejeta v Arkansas Black Hall of Fame.
Cynthia Scott
Cynthia je bila deseta od dvanajstih otrok – šestih fantov in šestih deklet. Začela je peti pri štirih letih v očetovi cerkvi, vendar je svoje uho izpostavila posvetni glasbi, ko se je prikradla v hišo svoje starejše sestre, kjer je uživala, kot je rekla, “drugačna pravila.”
Kot najstnica se je pridružila skupini Funny Company, v kateri je nastopala Sisters of Soul, dekliška skupina, oblikovana po vzoru Supremes, in nastopala lokalno na maturantskih plesih in praznovanjih ob vrnitvi domov. Mesec dni po diplomi se je Scott na skrivaj prijavila na letni izbor Miss El Dorada, ki je bil takrat namenjen izključno belim tekmovalkam. Osvojila je mesto druge spremljevalke in postala prva temnopolta ženska, ki se je uvrstila na beli izbor.
Leta 1971 se je Scott preselila v Dallas v Teksasu, kjer je postala ena prvih afroameriških stevardes družbe Texas Int’l Airlines in svoj prosti čas preživljala z nastopi z rednimi glasbeniki Dallasa, kot so James Clay, Claude Johnson, Roger Boykin, Onzy Matthews, Marchel Ivery in Red Garland.
Pianist in gostja
Naslednje leto jo je zgodaj zjutraj poklical Ray Charles, ki jo je prosil, naj nastopi z njim. Dve leti je nastopala kot članica spremljevalne vokalne skupine Raelette in na turneji po svetu potovala s Charlesovim zasebnim letalom. Scott je nato pela z nekaterimi člani Charlesove skupine: Hankom Crawfordom, Marcusom Belgraveom, Leroyem Cooperjem in Davidom “Fathead” Newmanom. V poznih 80-ih jo je poklical lastnik NYC kluba John Santini, da bi kot duo zapela na Chelsea Place. Scott je najela pianiste Larryja Siebetha, Mikea Wolfa, Mikea Pallera in takrat še neodkritega Harryja Connicka mlajšega, da jo spremljajo, in odločila se je, da NYC postane njen dom. Ko je moral Wynton Marsalis preizkusiti akustiko v Jazz at Lincoln Center, so izbrali Scotton glas za preizkus akustike prostora. Ko se je Scott preselila v New York City, je zaključila diplomo in magisterij na glasbeni šoli Manhattan. Bila je glavna zvezdnica pri Birdland, Iridium, Smoke, Dizzy’s, Kennedy Center in deset let pevka v klubu Supper na Times Squareu. Delala je z Lionelom Hamptonom, Cabom Callowayjem in Wyntonom Marsalisom.
Cynthia Scott ima veliko večjo glasbeno kariero, kot sicer ni bila predstavljena
Da bi končno prišla v Ljubljno. Uroš Perić jo je predstavljal in s tablice na mestu not na klavirju povzel nekaj podatkov o njej in zlasti poudaril njeno sodelovanje z Rayom Charlesom, kar je v nadaljevanju utemeljila ali podkrepila z nekaj pesmimi, med njimi Georgia on my mind. Perić se je tu nedvomno programsko in izvedbeno zelo ujel v žlahtno odrsko in vokalno sožitje.
Uroš Perić je na svoj jubilejni koncert povabil tudi kitarista mednarodnega slovesa zlasti v anglosaksonskem svetu. To je Connor Selby.
Gosta je prav tako na hitro z odra predstavil Uroš Perić.
Mladi trubadur Connor Selby je decembra 2022 podpisal pogodbo z založbo Provogue Records in izdal svoj prvenec pri veliki založbi, samoimenovani Connor Selby, ki je požel pohvale kritikov, kot eden najsvetlejših talentov na britanski blues sceni. Zadnja tri leta zapored (2020, 2021, 2022) je bil izbran za “Mladega izvajalca leta” na podelitvi nagrad UK Blues Awards in že ima impresiven seznam prizorišč, kjer je že nastopal, vključno s stadionom Wembley, kjer je julija nastopil za The Who. Od 2019 do poleti 2022 je igral v Hyde Parku v Londonu s Pearl Jamom, Stereophonics in Johnnyjem Marrom. Connor je imel zelo produktivno leto 2023 na turneji po Združenem kraljestvu.
Kitarist in pevec Connor Selby
V njegovi glasbi je brezčasna melanholična kvaliteta. Pomemben v svoji poštenosti in odprtosti, črpa iz tesnobe in ranljivosti, vendar ju podaja s svetovljansko eleganco. Združuje čustveno mešanico bluesa in introspektivnih pesmi, ki jih interpretira ob impresivnem igranju kitare.
Odraščal je v Essexu, del svojih zgodnjih let preživel v Connecticutu v ZDA, se vrnil v svojo domovino, preden se je preselil v Dubaj, kjer je živel kot otrok starosti od deset do štirinajst let, nato pa spet v Essex. Mlade oči so vpijale potovanja in spremembe, ki so šle mimo njega. Ima lepe spomine na Dubaj. »Bilo je precejšnje nasprotje Angliji. Spominjam se, da sem šel v mednarodno šolo in spoznal veliko različnih ljudi z vsega sveta… Ni bilo delitve, ki bi jo lahko pričakovali v skupnosti, sestavljeni iz toliko različnih narodnosti. Vsi smo bili povezani zaradi dejstva, da smo bili v tem novem kraju, da se nihče od nas ni počutil zares pripadajočega. Nenavadno, ko sem se vrnil v Anglijo, sem ugotovil, da so ljudje bolj hladni in nisem čutil istega občutka tovarištva in skupnosti, kot sem ga doživel v Dubaju, kljub temu, da sem se vrnil v domače mesto.”
Uroš Perić preveč in rad posnema slavnega Raya Charlesa, kar pa ga dela plagiatorja
Ena stvar, ki ga je obdržala, je bila njegova rastoča ljubezen do ameriške izvorne ali koreninske glasbe. “Ne zanima me le glasba sama, ampak tudi zgodovina in vse okoli nje,” pravi. “Želel sem se naučiti in poslušati, kolikor se je dalo. Umetnike, njihova življenja in njihove rodove. Slediti nazaj, da vidim, kako se vse povezuje, kot tapiserija. Mislim, da je za nekoga, ki ni iz tega kulturnega ozadja, pomembno, da ravna z njo s spoštovanjem, ki si ga zasluži. Glasbe ne morete ločiti od njenega zgodovinskega konteksta.”
Spremljevalne vokalistke
“Všeč mi je njena neposrednost, preprostost in prizemljenost,” dodaja. “Zelo mi je všeč, kako prizemljeno je tako besedilno kot sama glasba. Mislim, da gre pri bluesu za zelo osnovna človeška čustva. Stvari, kot sta žalost in ponos ter raziskovanje načina, kako se spopadamo z vsakodnevnimi situacijami in težavami. Vedno me je privlačila tudi avtoritativna kakovost glasbe. Kot otrok in najstnik sem bil precej sramežljiv in premalo samozavesten, zato mislim, da je bilo to mesto, kjer sem našel občutek moči.”
Ta daljša predstavitv tu ne bi bila potrebna, ko bi si jubilant sam vzel malo več časa in odgovornosti do svojih poslušalcev in organizatorju koncerta, Festivalu Ljubljana, sporočil program koncerta in pismeno predstavil svoje goste. Tako pa jih je nekako z levo roko, pokroviteljsko in z lastno nadpomembnostjo, čeprav so glede na podatke zaslužni in z veliko mednarodno kariero.
Na tiskovni konferenci, ko je bil predstavljen zadnji sklop koncertov 72. Ljubljana Festivala, ni bilo nikogar, ker so bili ravno tedaj vsi na vaji na RTV, ta pa ni pripravila svoje predstavitve. (Pač niso bile Stanežiče).
Brad Leali in Cynthia Scott
Tretji gost pa je bil newyorški saksofonist in profesor Brad Leali.
Z edinstvenim slogom in zvokom je Brad Leali eden najopaznejših saksofonistov sedanjega časa. Brad, rojen v Denverju v Koloradu, je bil vzgojen v baptistični cerkvi. Poleg gospela je preživel nešteto ur ob poslušanju glasbe, ki so jo igrali njegovi starši (Coltrane, Cannonball, Bird, James Brown, Marvin Gaye in Nancy Wilson). Ni čudno, da je že zelo mlad lahko v svoje igranje združil gospel, jazz in R&B. Brad se spominja, da je kot otrok pregledoval fotografije svojega očeta v srednješolskem jazz bandu, kjer je igral rog. Bil je tako navdušen nad temi slikami, da se je odločil in rekel očetu, da mora le igrati. Isti dan je njegov oče dal popraviti rog in Brada prijavil v Denver Junior Police Concert Band. Tako se je začela njegova dolga ljubezenska afera s saksofonom.
Uroš Perić morda ne dojame svoje neizvirnosti
Med študijem saksofona je Brad Leali svoja mladostna leta preživel ob poslušanju jazza v živo na številnih glasbenih prizoriščih v Denverju. Zlasti eden je bil imenovan “El Chapultapec”, v lasti Jerryja Krantza. Krantz je imel rad jazz in je mladim glasbenikom, kot je bil Brad, dovolil, da poslušajo, se učijo in sedijo. Tu je Brad prvič slišal številne svoje zgodnje mentorje in lokalne legende (Billy Tolles, Billy Wallace, Homer Brown, Nat Yarborough, itd.). Slišal in študiral je tudi z drugimi velikani jazza, kot sta trobentač Clark Terry in saksofonist Eddie “Cleanhead” Vincent.
Brad Leali je leta 1989 diplomiral iz glasbene vzgoje na univerzi North Texas, kjer je igral s svetovno znano skupino One O’clock Lab Band. Po diplomi ga je Harry Connick, Jr. Orchestra takoj zaposlil. V svojem mandatu z orkestrom (1989-1994) je bil Brad glavni alt saksofonist in glasbeni vodja. V tem času so prepotovali svet in orkester je posnel dve zelo odmevni zgoščenki (npr. Christmas CD & Redlight, Blue light). Na povabilo voditelja, saksofonista in skladatelja Franka Fosterja se je Brad Leali leta 1995 pridružil slavnemu jazz orkestru Count Basie Orchestra, (ki je malo zatem deloval pod vodstvom Groverja Mitchella, do 2003). V letih, ko je sodeloval pri CBO, je orkester prejel dve nagradi grammy. To je bila ena največjih glasbenih izkušenj, kar jih je kdaj imel. Delo s starejšimi glasbeniki je le še poglobilo njegovo razumevanje pomena te glasbe. Preživljanje časa ena na ena z ljudmi, kot je Joe Williams, je bilo nepozabno v teh letih oblikovanja lastne glasbene osebnosti.
Brad Leali
V času, ko je bil eden najboljših jazzovskih glasbenikov v New Yorku, je bil Leali stalnica na legendarnih jazzovskih prizoriščih, kot so Village Vanguard, Blue Note, Jazz Standard, Iridium in Birdland. Nastopil je tudi v Lincoln Centru v orkestrih jazzovskih legend Nancy Wilson in Bennyja Golsona. Bradova želja, da bi predajal jazz naprej in pomagal ohranjati jazz pri življenju, ga je pripeljala do tega, da je leta 2005 pridobil magisterij na Univerzi Rutgers. Hitro so ga imenovali za direktorja jazzovskih študij na Texas Tech University. Medtem ko je bil tam, je bilo ustanovljenih več štipendij v njegovem imenu, vključno z »Brad Leali Endowed Jazz Scholarship«. Leta 2008 se je Brad pridružil cenjeni fakulteti Univerze v Severnem Teksasu (UNT) kot profesor jazz saksofona, kjer vodi ansamble manjših skupin, osnove jazzovskega izvajanja in jazz saksofona. Kot prejemnik nagrade UNT »Creative Impact Award« leta 2014 je bil Brad priznan kot ugleden član fakultete za svoje izjemne prispevke kot pedagog, ki ohranja vrednost ustvarjalnega razvoja in uspešnosti.
Brad Leali ima tudi plodno snemalno kariero. Njegov prvi solo posnetek je bil Priority Soul! leta 1998 pri založbi New Jazz Renaissance Recordings. Leta 1999 je orkester Count Basie Orchestra prejel nagrado grammy za skladbo Count Plays Duke, Leali pa je prejel lastno nominacijo za svoje solo delo na klasični skladbi Billyja Strayhorna, “The Star-Crossed Lovers”. Njegova diskografija vključuje tudi Live in Europe (Brad Leali Quartet, 2004); Brooklyn Soul Organization (tudi produkcija Leali, 2004); kritiško hvaljena Maria Juanez (2006), ki vsebuje njegove lastne skladbe in osemnajstčlanski jazzovski orkester; in DA’s Time (Brad Leali-Claus Raible Quartet, 2008) pri založbi TCB. Lealijevi številni televizijski nastopi vključujejo oddaje Today, Jay Leno, Arsenio Hall, BET in Harry Connick, Jr., Christmas Special. Več let je vsako leto nastopal v okviru programa Kennedy Center Honors.
Brad Leali je nastopil tudi na inavguracijskem praznovanju predsednika Obame “We Are One.”
Brad Leali
Medtem ko Brad še naprej poučuje na UNT, pogosto nastopa, gostuje in snema. Uživa tudi v delu kot gostujoči umetnik, klinik in razsodnik na drugih izobraževalnih ustanovah. Brada že dolgo podpirajo Keilwerth Saxophones in D’Addario Reeds. Bil je na turnejah z Lyle Lovett & His Large Band (od 2013 do danes).
Uroš Perić je na svojem koncertu sijajno programsko pokonsumiral vse tri soliste, jim dal priložnost za nastopanje skupaj z njim, nekaj skladb ali pesmi pa so izvedli tudi samostojno, ko se je sam umaknil z odra, tako da je bolj izpostavil solistični nastop in pomen vsakega posebej. Seveda pa so ostali le kot Perićevi gostje, čeprav so prišli od zelo daleč, a to vendarle ni bil njihov samostojni večer.
Podelitev priznanja Yamacha Artist
Posebna slovesnost, lahko bi rekli povsem nepričakovana, pa je bila dodelitev priznanja mednarodnega zaslužnega promotorja in izvajalca na klavirju Yamacha. To priznanje v obliki diplome mu je iz Pariza prinesel tamkajšnji direktor, Loic Defontaine, manager podjetja Yamaha Artist. Nepričakovano je stopil na oder in Urošu Periću podelil prestižno priznanje, s katerim je Perić postal uradni Yamaha Artist. To častno priznanje je izjemnega pomena, saj ga Yamaha podeljuje le izbranim glasbenikom, ki s svojo ustvarjalnostjo, tehnično dovršenostjo in umetniškim izrazom izstopajo na globalni ravni. Na svetu je malo pianistov, ki nosijo ta prestižni naziv, kar postavlja Perića v zelo izbrano družbo. S tem je Perić še dodatno utrdil svoj ugled v mednarodni glasbeni skupnosti in se pridružil elitni skupini glasbenikov, katerih delo in talent navdihujeta občinstvo po vsem svetu, sporočajo iz Pariza.
Impresivno
Uroš Perić je ob svojem jubileju ter z vsemi gosti na odru uspel praviti celovit večer, tako da je bilo občinstvo v polnih Križankah navdušeno.
Čeprav je Big Band RTV Slovenija tako rekoč last nacionalne radiotelevizije, njenih kamer nismo pazili, kot tudi ne na vseh drugih – 105 dogodkih 72. Ljubljana Festivala, razen na uvodni Poletni noči. Groza ali beda RTV Slovenija?
Marijan Zlobec
