Uradni zaključek 72. Ljubljana Festivala je prinesel najbolj iskani in razprodani koncert najslavnejše pianistke na svetu, legendarne, ene in edine ter neponovljive Marthe Argerich. Da je nastopila s svojim nekdanjim, mladostnim možem Charlesom Dutoitom, dirigentom s svetovno kariero, pa še z domačim simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije, pove ogromno.
Charles Dutoit v Cankarjevem domu, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
V Ljubljani so sicer nastopili že mnogi svetovno priznani pianisti, bodisi solistično ali z orkestri, a je več kot evidentno, da sta nam pianistka in dirigent podarila svoje šestdesetletne, pa še kaj več letne, da ne bomo skrivali, koliko sta stara, izkušnje, kar v drugem ali drugačnem kontekstu ni več mogoče.
Po koncertu, ko je odprla svoja vrata garderobe in malce poklepetala, mi je rekla, da ji je bilo občinstvo v dvorani všeč, jaz pa sem ji pokazal tri prste in ji dejal, da pričakujem še tri njene nastope v Ljubljani, in pri tem imel v mislih slavne pianiste, kot sta bila npr. Vladimir Horowitz ali Arthur Rubinstein, ki sta nastopala po svetu še v višji starosti, hkrati pa je še starejši Charles Dutoit deloval zelo mladostno, elegantno ali gosposko plemenito.
A zadnji koncert SF nehote poveže vse štiri zadnje simfonične koncerte; oba Londonskega simfoničnega orkestra pod dirigenskim vodstvom Antonia Pappana, Filharmoničnega orkestra milanske Scale s svojim šef dirigentom Riccardom Chaillyjem in Slovenske filharmonije z gostujočim dirigentom Charlesom Dutoitom. Verjamem, da ste uganili, kakšen je vrstni red spričo prikazane kvalitete orkestrov na odru Gallusove dvorane CD.
Martha Argerich je nastopila v izjemni koncertantni formi, obdana z ambientom, ki ji z aplavzi in ovacijami še pred nastopom, ko si je nekako skušala pripraviti ali popraviti višino stola, kar pa je bila bolj gesta sprostitve in pomiritve pred zahtevnim začetkom Ravelovega Klavirskega koncerta v G – duru. Občinstvo je še ploskalo, kar se zgodi zelo redko, in ga je morala kar utišati.
Maurice Ravel: Koncert za klavir in orkester v G-duru
I. Allegramente
II. Adagio assai
III. Presto
V Ravelovih povojnih delih je opazen večji eklekticizem, kar je razvidno tudi v Koncertu za klavir in orkester v G-duru, ki je nastal med letoma 1929 in 1931. Ravel je dejal, da je tristavčno delo namenjeno predvsem zabavi, še posebej v humornem slogu Wolfganga Amadeusa Mozarta in Camilla Saint-Saënsa, ne pa globokemu motrenju. Presenetljivo kombinacijo glasbene preteklosti in sedanjosti dopolnjujejo jasni vplivi jazza ter španske in baskovske ljudske glasbe. Delo je zasnovano povsem klasično s hitrim prvim stavkom v sonatni obliki, počasnim in liričnim drugim stavkom v tridelni pesemski obliki ter hitrim in kratkim sklepnim sonatnim rondojem. Tisto, kar še posebej izstopa, je Ravelovo mojstrsko obvladovanje orkestracije, s katero ustvarja osupljive zvoke in vedno nove barve. Koncert je krona Ravelovega klavirskega opusa, na žalost pa se njegova želja, da bi ga premierno izvedel, zaradi slabega zdravstvenega stanja ni uresničila.
(Iz programa Jana Prepadnika).
Martha Argerich je Ravela verjetno igrala tolikokrat, kolikor različnih pianistov je doslej igralo na velikih koncetih pri nas. To je koncert, ki jo v tem zrelem obdobju nastopanja verjetno najbolj privlači, ji oživlja rodbinski spomin, ki jo preko Argentine, kjer se je v Buenos Airesu rodila late 1941, vrača v domovino svojih prednikov po očetovi strani, v Katalonijo. Njeni predniki so se naselili v Argentini v 18. stoletju (njen praded je bil dr. Cosme Argerich, eden prvih predstavnikov medicine v podkraljestvu Río de la Plata), njena mati, Juana Heller, pa je bila iz ukrajinske judovske družine, ki je živela v Argentini, ko je bežala pred pogromi 20. stoletja. Nekateri biografi trdijo, da je po očetu v bistvu dalmatinskega porekla kot Argerić. Če bi rekel, da je Judinja, verjetno ne bi bilo narobe, vsekakor pa se v njej pretaka zelo mešana kri, kar se vidi, občuti in sliši na odru.
Martha Argerich je živa legenda
Njen pianizem je neponovljiv in s tem zgodovinski. Med njenimi profesorji navajajo tri: Vicente Scaramuzza, Friedrich Gulda in Arturo Benedetti Michelangeli, ki je bil nekoč nastopil v Slovenski filharmoniji. Že če pogledamo pianistični profil Gulde in Michelangelija, potem je jasno, da je črpala in oblikovala sebe kot pianistko iz izročil obeh.
Iz njenega pianizma izstopa ne le briljantna igra, tehnika, smisel za vsak detajl, za barvo zvoka, drža rok, da bi jo nenehno gledal, skladje fizične in duhovne pojavnosti, avtoritarnost, ne lirskega ne mehkega, ženskega tipa. Samozavest in znanje ji dajeta naravni ali iz desetletij pianistične kariere izvirajoči in nastajajoči ali izoblikujoči se osebnostni profil. Bolj kot je zrela, bolj je naravna.
Ravelov koncert ji je s tremi kontrastnimi stavki vse to omogočil, verjetno v tem trenutku bolj kot če bi igrala kaj zgodovinsko oddaljenega, medtem ko si modernejšega skladatelja, razen v komornem smislu muziciranja, v njeni umetniški identiteti v tem trenutku ne predstavljam.
Maurice Ravel kot konec pianizma, kot mi je bil nekoč povedal svoje pianistično spoznanje Aldo Ciccolini. Argerich je v bistvu dokazala, da je njen gurmanski pianizem povezan s točko preloma, ko se je hedonizem klavirskega zvočnega naslajanja začel umikati intelektualizmu, in si pri poslušanju že kakega Arnolda Schönberga z njegovim Klavirskim koncertom iz leta 1944 bolj radoveden kot nadušen. Spremenil se je glasbeni jezik, stil, svet. Nisem pa povsem prepričan, da ne bi princip in tok glasbenega in pianističnega razvoja Martho Argerich pripeljal tudi do tega koncerta, ko bi dirigiral Charles Dutoit. Nekako ob osemdesetletnici nastanka in po nekaterih kasnejših izvedbah. Od ostalega repertoarja je le še malo zanjo privlačnih možnosti. Ne moreš zgodovine udarjati vedno po istih tipkah ali notah.
Orkester Slovenske filharmonije se je zelo iskazal, bil odlično pripravljen, tako da je bila cela serija solističnih mest v njem prezentna, izčiščena, jasna, motila je le premočna igra v delih prvega stavka, ko se pianistke ni slišalo, čeprav je igrala forte, česar začuda dirigent ni slišal in dinamično uravnotežil, je pa bil sijajen poudarek na mešanici folklornega in jazzovskega zvočnega občutja, temperament odprtega, spogledljivega tipa, ki se osebnostnemu karakterju pianistke prilega. Ampak osebna izbirčnost je z Ravelom žal zaokrožena, se mi vseeno bolj zdi.
Dvorana je eksplodirala in Martha Argerich, dirigent Charles Dutoit ter orkester Slovenske filharmonije so dočakali bučne stoječe ovacije. Potem pa spet še dvakrat, po obeh dodatkih: Bachu in Schumannu. Vmes se je nekako posvetovala s koncetnim mojstrom Miranom Kolblom, verjetno v smilu saj ne bo orkester imel nič proti, če še nekaj zaigram.
Že pri Bachovi Gavotti iz Angleške suite št. 3 se je pokazal njen izjemen pianistični navdih večera, moč in samozavest interpretacije, več kot običajna dinamika, čistost in lepota zvoka. Totalno koncertno navdušujoče.
Pri Schumannovi Fantaziji op. 12 VII. Traumes Wirren Sanjske vizije se je njeno pianistično razdajanje še razširilo, tako da ne presenečajo rože, ki jih je neka njena občudovalka mimo vseh sedečih v prvi vrsti prinesla do nje in jih neposredno izročila. Iz uradnega šopka organizatorja pa je nekoliko s težavo izluščila eno rožo in jo izročila koncertnem mojstru, le-ta pa svoji kolegici.
Ovacije so še trajale, Martha Argerich je počasi zapuščala dvorano, a bolj kot se je bližala vratom oziroma izhodu, bolj je v Gallusovi dvorani odmevalo. Kot da bi jo z rjovenjem opozarjali na nevarnost, če prestopi prag izhoda.
Uvodoma smo poslušali Gabriela Fauréja in njegovo suito Peleas in Melisanda, op. 80,
I. Preludij
II. Predica
III. Siciliana
IV. Smrt Melisande
Dramsko delo francoskega simbolista Maurica Maeterlincka Peleas in Melisanda je bilo deležno številnih istoimenskih glasbenih predelav. Najbolj znana je osupljivo statična in meditativna opera, ki jo je napisal Claude Debussy leta 1902, leto kasneje je Arnold Schönberg na podlagi drame napisal simfonično pesnitev, prav tako pa je v tem kontekstu Jean Sibelius za dramo leta 1905 napisal scensko glasbo. Toda najzgodnejši poskus je nastal pod peresom Fauréja, in sicer v obliki scenske glasbe, ki jo je nato preoblikoval v štiristavčno suito Peleas in Melisanda, op. 80 (1898). Prvi stavek je preludij z dvema kontrastnima temama, drugi stavek glasbeno upodablja predenje na kolovratu, tretji stavek je čarobna siciliana v značilnem 6/8-metrumu s sinkopiranimi ritmi, medtem ko četrti stavek sklene skladbo na tragičen način. (Iz programa).
Suita je minila bolj v pričakovanju nastopa Marthe Argerich, izvedba je bila rahlo premalo intenzivna in čista, orkester kot da bi se vanjo ne ravno poglobil in takoj želel pokazati svoje kvalitete. Charles Dutoit je dirigiral brez dirigentske paličice, z zelo sugestivnima rokama, večinoma zelo vzravnano, visoko držo, suvereno, kot da bi se zavedal svoje moči. Dirigiral je na pamet, kar pomeni, da mu je bila kompozicija bolj domača kot orkestru. Hotel nam je približati neko večjo glasbeno vsebino, kot jo je bilo občinstvo pripravljeno sprejeti. Bolje bi bilo, ko bi izvedel kako slovensko delo; nekaj bi jih zagotovo našel.
Drugi del koncerta je bil v celoti namenjen Antoninu Dvořáku in njegovi Simfoniji št. 9 v e-molu, op. 95, »Iz novega sveta«
I. Adagio – Allegro molto
II. Largo
III. Scherzo: Molto vivace
IV. Finale: Allegro con fuoco
To simfonijo SF izvaja že zelo dolgo in efektno, kot je bila ustvarjena, a vseeno sem pomislil, da so jo bili nekoč v Teatro Real v Madridu na turneji po Španiji igrali približno enako dobro kot sinoči. Zadošča, če pomislim na trobentača Stanka Arnolda in Antona Grčarja, pa flavtista Rudija Poka, violončelista Miloša Mlejnika…
Tokrat so se izkazali novi in mlajši solisti, razen fagotista Zorana Miteva, ki ravnokar proslavlja štiridesetletnico svoje umetniške kariere. Najbolj se je izkazala na angleškem rogu zelo suverena in vplivna Melina Todorovska, sicer pa flavtistki Marta Sesar in Jana Trošt, klarinetista Dušan Sodja in Massimiliano Miani, harfistka…
Dirigent je bil prava lepotna parada dirigiranja; tako optično lepo je nekoč dirigiral Lorin Maazel. Dutoit se zaveda dirigentovega poslanstva in že kar ideala ali idola, v katerega morajo vsi verjeti in vanj zaupati. Vendar se je v izoblikovanju zvoka pokazalo, da so imeli dolge počitnice in ni bilo vse niti čisto, (vstopi pozavn, trobent, rogov), niti polnokrvno z ohranjanjem gostote in lepote zvoka tudi v fff. Tu orkester na začetku sezone še ni dovolj dober.
Ampak vtis je vseeno bil odličen in je orkester dočakal ovacije, med solisti najbolj omenjena Melina Todorovska. Dirigent je njemu dodeljene ovacije rad prenesel na vse nastopajoče.
Dodatka ni bilo.
Darko Brlek
Pred koncertom sta spodbudne in zahvalne besede pravkar končanem 72. Ljubljana Festivalu namenila direktor ter umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek in načelnica za kulturo MOL Mateja Demšič.
Marijan Zlobec