Vlado Kreslin v objemu štirih žensk

Sobotni celovečerni koncert kantavtorja, pesnika, kitarista, skladatelja in kulturnega delavca Vlada Kreslina v polnem Poletnem gledališču Križanke je še po triintridesetih letih potrdil njegovo ustvarjalno kvaliteto ter odlično koncertantno formo.

Vlado Kreslin v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec

Po svoje je paradoks, da v bistvu že veš, kaj se bo na koncertu dogajalo, ne glede na vsakokratne nove goste, ki so ali pa niso prav veliko presenečenje, saj dopolnjujejo interpretacije pesmi, s katerimi bi lahko nastopal Kreslin sam.

Ali je Vlado Kreslin bolj prekmurski kot slovenski kantavtor, je vsakokratno vprašanje, a je odgovor jasen; ko začutiš utrip Mure in  vsega daleč stran od Ljubljane, kamor čez poletne počitnice iz Murske sobote in naprej v Piran ni vozil niti en kopalni avtobus in ne vem, če je Vlado letos že okusil Piran, kaj šele, da bi imel podoben večer na Tartinijevem trgu. O Kopru in Titovem trgu niti ne razmišljam…

Čeprav je Vlado Kreslin vsesplošno znan in priznan, se zdi, kot da polnokrvno zaživi šele poleti v Križankah in decembra v Cankarjevem domu. V Križanke so prišli mnogi gosti od vsepovsod, celo iz omenjenega Pirana, pa iz Dobrne…

Bistvo Kreslinovih uspehov je naravnost nastopanja, pretežno s svojimi melodijami in avtorstvom besedil, prepoznaven osebni stil, poln mehkobe, a z opaznim občasnim dinamičnim izbruhom čustev, ki pa so bolj kot čisto osebna, se pravi ljubezenska ali še družinska, bolj splošna, od zgodovinskih do lokalnim, pokrajinskih dimenzij.

Kreslin ni pevski agitator ali kakšen kantavtorski ideolog, ni ne desničar pa tudi ne levičar, ampak nekje bolj normalen. Reagira jasno, spontano in prav.

Največje vprašanje je, kaj je prav ? Tu smo že pri pesniški in glasbeni poetiki osebno prepoznavnega stila, ki v jedru temelji v samem sebi. Včasih se vprašam, kakšne kantavtorske pesmi bi bile Kosovelove. Če bi bil Kreslin Krašovec, bi morda kakšno po svoje zapel. Ampak ima še čas, da spregleda ali prepozna nove teme in vsebine.

Kajti kot se je videlo iz izvedenega programa, se Kreslin najraje vrača nazaj, v mladostna leta, v antološke dimenzije svojega večdesetletnega opusa, v prečiščevanje ali kristalizacijo, tako da je sam sebi najboljši selektor, programer in ima najboljši okus.

Na koncertu je skoraj povsem pozabil na orglice; slišali smo jih samo v eni pesmi, malo več se je gibal po odru in kot da bi meditiral spremljal igranje svojih inštrumentalistov iz Malih bogov in Beltinške bande, večkrat na hitro obrnjen k njim, jim dajal spodbudo in vedeti, da so na odru vsi eno.

Ta glasbena enost je pri Kreslinu stalnica in pogoj širokega glasbenega spektra ter hkrati celovite zvočne, melodične in večkrat pevske tipike, saj inštrumentalisti nastopajo še kot pevci, a ne v smislu večglasnega zbora, ampak bolj kot spremljevalna podpora Vladu.

Je pa na njegovih koncertih vseeno problem nejasna dikcija, tako da pri marsikateri pesmi pol besedila ne razumeš, še posebej, ko poje v svojem dialektu. Tu bi bilo dobro uporabiti displej na obeh straneh odra, tako da bi občinstvo lahko spemljalo vsebino pesmi zelo natančno, kar pa bi bilo seveda ugodneje za vse tisti v avditoriju, ki bi radi peli, a poznajo bolj melodijo kot besedilo.

Devica Marija bi se zjokala, Jezus Kristus pa zmajal z glavo. Ampak Kreslin ima vsaj to srečo, da ne poje cerkvenih pesmi. Je pa po svoje religiozen.

Ljudsko prepevanje je bilo slišati v treh, štirih pesmih, nekajkrat je Vlado petje prepustil samo poslušalcem, da je potrdil njihovo znanje (in jim dal solidno trojko).

Med gostjami si je Vlado Kreslin omislil in povabil same pevke. Objavljena je bila Masayah, potem smo izvedeli, da bodo nastopile še druge pevke: Donna Marina Martensson, Ajdina Kreslin in Nina Gvardjančič, kar je Vlado obelodanil šele na tiskovni konferenci. (Koncertnega programa pa itak ni bilo).

Posrečenost izbora se je pokazala spričo njihovega različnega ženskega in pevskega karakterja, svojskosti, ki pa se je znala združiti v objem nekakšnega Kreslinovega egiptovskega mnogoženstva, kot mi je pred leti razlagal tamkajšni taksist, ko se je pohvalil, da ima dve zakoniti ženi, lahko pa bi jih imel do pet, če bi dokazal, da jih lahko vzdržuje.

Ta vokalno haremski Kreslinov princip nastopanja je dovolj šarmanten, po sedemdesetem letu pa pomladljiv in mu niso potrebni kakšni Hertini najman polurni televizijski reklamni prepričevalni napotki, kaj šele praški ali tablete… Če imaš tako prijetne pevke na odru in pojejo tvoje pesmi, si avtomatično zdrav, pa tudi zdravilen.

Vlado Kreslin je v bistvu erotični pevec ali pevec erotike ali z erotičnim nabojem.

Vedno pa se na koncu izkaže, katere so njegove najlepše pesmi (Dan neskončnih sanj, Tista črna kitara, Reka, Preko Mure, preko Drave, Tista zakartana ura, Z Goričkega v Piran, Ko pa prideš ti, Namesto koga roža cveti, Še je čas, Od višine se zvrti) in kako spontan in efekten je sam konec nastopa (Poj mi pesem o življenju in Daj mi Micika peneze nazaj…).

K uspehu glasbenega večera Vlada Kreslina z njegovimi glasbenimi spremljevalci in gostjami, štirimi pevkami, je svoje dodajala efektna uporaba nenehnega spreminjanja lučnih barvnih efektov, deloma osvetljevanje občinstva med petjem, še kar solidno ozvočenje in pogled na povsem polne Križanke z občinstvom iz vseh koncev in krajev.

Vedno bolj je opazna povezovalna vloga Vlada Kreslina: Slovenci iz vseh slovenskih pokrajin, združite se !

Slovenska politika pokrajin sicer noče zakonsko opredeliti in identificirati, čeprav ostajajo iste, kot smo se o njih učili v osnovni šoli.

Marijan Zlobec