Bil je nepozaben koncertni večer. Sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma so nam Londončani s slovitim Londonskim simfoničnim orkestrom, enem izmed petih največjih in najboljših na svetu, pod dirigentskim vodstvom že kar legendarnega sira Antonia Pappana pripravili tako slavje, kot ga po izvedbi kake simfonije verjetno še ni bilo.
Norveška violinistka Vilde Frang, vse fotografije Marijan Zlobec
Spominjamo se, da so bile stoječe ovacije tudi za druge orkestre in dirigente, če se spomnimo v zadnjem obdobju sira Simona Rattlea, Riccarda Chaillyja, Zubina Mehto, Riccarda Mutija, Marissa Jansonsa, Valerija Gergijeva, Charlesa Dutoita, Daniela Barenboima, Daniela Gattija, Vasilija Petrenka, Paava Järvija, Andrisa Nelsonsa, Ese Pekka Salonena…
Londončani, ki so na krajši evropski koncertni turneji in so pred Ljubljano dvakrat nastopili v Varšavi, potem pa gredo še v Švico in Francijo, so bili ravno pri nas in že na prvem koncertu – drevi bo drugi in z drugačnim programom – v izjemni koncertni formi in osebno razpoloženi, da bi se nam glasbeno razdajali po svojih najboljših močeh in znanju. To je tisto, kar občinstvo najbolj prepozna, ceni in nastopajočim vrne s stoječimi ovacijami. Sinoči jim po magični izvedbi Mahlerjeve Prve simfonije ni bilo videti konca. Dirigent Antonio Pappano je z dvigom vseh solistov in sekcij v orkestru dajal priznanje, občinstvo pa nagrajevalo s še posebnimi huronskimi ovacijami. Pappano se je na koncu, ko je prejel od Festivala Ljubljana darilo, posebno polnitev arhivskega vina, ki ni v prodaji, odnesel solistu kontrabasistu, ki nas je s svojo nam znano melodijo kot Moster Jaka, kaj že spiš na začetku tretjega stavka navdušil. Potem, po šestih minutah sklenjenih ovacij, je Pappano pokazal, da morajo oditi spat, ker jih danes čaka še en zelo zahteven koncert z Berliozom, Chopinom in Holstovimi Planeti z zborom.
Koncert, pravzaprav prvi od dveh, kar je bolj redko na turnejah, je pokazal veliko naklonjenost Londončanov 72. Ljubljana Festivalu in njegovi dolgi zgodovini, ki pa jo sami z nekaj gostovanji v zadnjem obdobju dobro poznajo. Manj pa jim je znano, da je Londončane kot prvi že leta 1977 pripeljal v Ljubljano slavni in žal že pokojni italijanski dirigent Claudio Abbado, ko Cankarjev dom še ni bil zgrajen in so nastopili v Slovenski filharmoniji. Prav Abbado pa je v Londonu afirmiral vse Mahlerjeve simfonije in zapustil trajno sled, ki pa se kaže še v nadaljevanjih, tokrat z Antoniom Pappanom, ki kot gostujoči dirigent izvaja Mahlerja v novi koncertni dvorani v Rimu. Tam sem videl njegovo izvedbo Mahlerjeve Druge simfonje Vstajenje in bi jo morda s slovenskimi zbori in izbranima solistkama lahko izvedli skupaj z Londončani v prihodnjih letih.
Antonio Pappano se je sinoči izkazal ne le kot vrhunski dirigent, ampak kot nadvse darežljiv, prepoln angažirane energije, volje, želje, navdiha, razpoloženja, muzikalne sugestivnosti, ki jo pokaže v vsakem trenutku, med dirigiranjem brez dirigentske paličice, kot da bi se zavedal čistosti in popolne povednosti svojih rok, ki so bolj živ organ in hkrati pove več. Lepota in gibkost rok, postavljenih vsako desetinko sekunde v nov položaj, so taki izjemni in privlačni, da bi ves koncert lahko gledal samo njegovo dirigiranje. To pa odpira vprašanje dirigentske in osebnostne svobode, tiste samozavesti, iz katere nastaja izjemen interpretacijski, glasbeni in umetniški dialog.
Antonio Pappano je bil prvi med sto oziroma 99 orkestraši na odru, ki nam je razgaljeno čisto in s tem resnično želel dati vse, kar ima, do poslednjega beliča. Njegov osebni dirigentski trans se je skozi vso Mahlerjevo simfonijo prenašal na glasbenike, ki so v odlični Gallusovi dvorani, akustično in ambientalo boljši od sicer kasneje zgrajenega londonskega Barbicana, začutili prav poseben zvočni vrtinec, ki je zaokrožal nastopajoče in jih kot tornado posrkal vase, če pomislim na drugi del četrtega stavka in naravnost orgiastične zvoke, ki so pretresli dvorano, tako da bi pomislil, da so še stene uživale.
Za vse to moraš bito svetovni mojster in se kot tak pokazati, skratka dobiti zlato medaljo. Pa ne na način najslavnejšega košarkarja NBA Jamesa LeBrona v igri ZDA proti Srbiji na olimpijskih igrah v Parizu, ko je izza hrbta zagrabil žogo v Jokićevih rokah, napravil kakih pet, šest korakov brez vodenja žoge in potem efektno Srbom zabil koš za preobrat do končne in od sodnikov podarjene zmage…
Ta hipna primerjava kaže na veliko večjo čistost glasbe od katerega koli športa. A kaj je čistost ? Totalno obvladanje materije, inštrumentov, pripravljenost za koncert, počutje atmosfere v dvorani, zaupanje v dirigenta, stopnjevanje koncentracije, razpoloženje, osebnostna zrelost in rast v celoviti orkestrski atmosferi in funkciji.
Pappano je pokazal svojo umetniško celovitost, analizo Mahlerjeve partiture, prav tako vsi posamezniki, če začnemo s tremi trobentami čisto na začetku, ko igrajo v ozadju dvorane in potem pridejo na oder. Dolg prvi stavek z nekakšno uvodno zvočno nirvano s trobili in pihali je takoj pokazal izjemno koncertno formo nastopajočih, tako da smo takoj zaslutili, da bomo priče izjemnemu glasbenemu dogodku. Pappano je izkristaliziral celo vrsto drobnih, a opaznih solističnih vložkov, npr. klarineta, pa celo tube ali obeh timpanistov in na koncu efektnih činel, pa harfe, flavte, oboe, angleškega roga, prve violine Benjamina Gilmorea. Seveda smo pričakovali solo kontrabasista, ki je ne le tehnično zahteven, ampak postavlja na kocko celotno izvedbo simfonije, če se solistu slučajno kaj ne posreči. Kot vemo in drugih izvedb Prve simfonije, dirigent na koncu dvigne horniste. Tu jih je bilo vseh osem postavljenih v eno vrsto, ne kot običajno v dve, tako da je bila končna parada, ob zvoku še vsega orkestra, nadvse veličastna. Postavitev petih trobent pod štiri pozavne in tubo je spekter zvoka trobil še razširil in zaobjel vse pihalce pod trobilci ter vseh 60 godal po pravilni zasedbi.
Londončani so nam dali vedeti, zakaj se ta Mahlerjeva simfonja imenuje Titan. In verjetno take izvedbe ni niti sanjal, kaj šele slišal, a je simfonijo vendarle ustvaril iz čiste ustvarjalne fantazije, kar bi glede na veličino moral biti kriterih vseh skladateljev, a žal ni.
Londonski simfonični orkester se je v Gallusovi dvorani počutil bolje kot doma, bi morda lahko rekli ob koncu.
To pa smo začutili že v prvem delu koncerta, ko je bil na programu menda najdaljši violinski koncert. To je angleškega skladatelja Edwarda Elgarja. Njegov Violinski koncert v h – molu, op 61, je ena njegovih najdaljših orkestrskih skladb in zadnje od njegovih del, ki je doseglo takojšnji uspeh.
Koncert je bil komponiran za legendarnega violinista Fritza Kreislerja, in bil premierno izveden v Londonu leta 1910, skladatelj sam pa mu je dirigiral. Načrti snemalne hiše His Master’s Voice, da bi delo posneli s Kreislerjem in Elgarjem, so padli v vodo in skladatelj je zatem svoj koncert posnel z najstnikom Yehudijem Menuhinom, ki je ostal v katalogih vse od prve izdaje leta 1932.
Čeprav je Elgarjeva glasba sredi dvajsetega stoletja padla iz mode in se je sloves Violinskega koncerta kot enega najtežjih v violinskem repertoarju okrepil, so ga kljub temu še naprej programirali in igrali priznani violinisti.
Do konca 20. stoletja, ko je bila Elgarjeva glasba ponovno vključena v splošni repertoar, je bilo narejenih več kot dvajset posnetkov koncerta. Leta 2010 so bile jubilejne stoletne izvedbe koncerta po vsem svetu.
Elgar je začel delati na violinskem koncertu leta 1890, vendar ni bil z njim zadovoljen in je rokopis uničil. Leta 1907 ga je violinist Fritz Kreisler, ki je občudoval Elgarjev oratorij Gerontijeve sanje, prosil, naj napiše violinski koncert. Dve leti prej je Kreisler za angleški časopis povedal: “Če želite vedeti, koga smatram za največjega živečega skladatelja, brez oklevanja rečem Elgar … To pravim, da nikomur ne ugajam; to je moje lastno prepričanje … Postavljam ga na enak položaj kot svoja idola, Beethovna in Brahmsa. Je iz iste aristokratske družine. Njegov izum, njegova orkestracija, njegova harmonija, njegova veličina, to je čudovito. In vse je čista, neprizadeta glasba. Želim si, da bi Elgar napisal kaj za violino.”
Londonska kraljeva filharmonična družba je uradno naročila koncert leta 1909. Elgar je kljub temu, da je bil violinist, poklical W. H. “Billyja” Reeda, vodjo Londonskega simfoničnega orkestra, za tehnični nasvet med pisanjem koncerta. Reed mu je pomagal pri preizkušanju, delu s pasažami in prsti, pri čemer je igral pasaže znova in znova, dokler Elgar ni bil z njimi zadovoljen. Fritz Kreisler je prav tako dal predloge, nekatere za bolj briljanten solistični del in nekatere za izboljšanje celotne partiture. Pred premiero je Reed z Elgarjem, ki je igral orkestrsko vlogo na klavirju, odigral delo na zasebni zabavi.
Izziv primerjave z Brahmsom in Beethovnom ter njunima violinskima koncertoma je pomemben, ker kaže na izjemno samozavest tedanje londonske glasbene scene, ki pa sega najmanj do prvih izvedb kar precejšnjega števila Händlovih oper, pa v vladavino britanske kraljice Viktorije in kar dveh obiskov Londona Richarda Wagnerja, in to v času, ko je bil doma v Nemčiji obsojen na smrt spričo sodelovanja v dresdenski revoluciji, London pa se za to ni zmenil.
Londončani so imeli sinoči na odru srečo, mi pa z njimi v dvorani, da smo prvič pri nas lahko slišali eno najboljših violinistk na svetu, norveško glasbenico Vilde Frang. Kritike je navdušila po vsem svetu s svojimi posnetki del Sergeja Prokofjeva, Jeana Sibeliusa, Ericha Wolfganga Korngolda in Benjamina Brittna, ljubljansko občinstvo pa je sinoči popeljala skozi glasbeno mojstrovino Edwarda Elgarja.
Njena interpretacija Elgarja je bila bistveno subtilnejša od orkestrske spremljave velikega orkestra, tako da bi dirigentu Pappanu lahko očitali premajhno pazljivist do dinamočnega nesorazmerja in zvočnega prekrivanja orkestra občutljive violine, ki ji je Kreisler dal temeljno sporočilo vse do danes ali dobrih sto deset let.
Pappano je v prvem, dobrih dvajset minut dolgem prvem stavku dal misliti, da poslušamo kar simfonijo z violino, ne da bi pomislil, kako tih in rafiniran mora biti orkester ves čas. Deloma se je zvočno razmerje popravilo v drugem stavku, v tretjem, kjer je morala solistka ob nekaj kadencah pokazati pravo tehnično in izpovedno mojstrstvo, pa je bilo spet precej prekrivanja.
Vilde Frang, ne glede na dejstvo, da igra na Stradivarijevo violino, je izjemna violinistka, morda ne najbolj odprtega karakterja, ampak poglobljena, introvertirana, skoncentrirana in najprej študiozno izjemno natančna ter posledično v izvedbi briljantna (kadence, dvojemke, flažoleti, hitre pasaže) in z lepoto zvoka nadvse privlačna. Morebitne poprejšnje zadrege občinstva ob nepoznavanju koncerta je v celoti spremenila v nedeljeno občudovanje in stoječe ovacije, a je vsakokrat znova, ko se je vrnila na oder, nosila v naročju rože, ki jih je bila dobila, tako da smo začutili, da dodatka ne bo.
Marijan Zlobec