Na 72. Ljubljana Festival se je po dveg leth vrnil slavni perujski tenorist Juan Diego Florez, eden najbolj iskanih in cenjenih interpretov italijanskih oper od Rossinija in Bellinija do Donizettija in Verdija, pa tudi francoskih oper Gounoda, Masseneta, Offenbacha in seveda kancon in popularnih pesmi, kot je Granada, s katero je s četrtim dodatkom zaključil svoj večer in večkrat občinstvo dvignil na noge k stoječim ovacijam.
Juan Diego Florez in Oksana Lyniv, vse fotografije Marijan Zlobec
Juan Diego Florez, kot smo izvedeli po koncertu, kjer ga je ob izhodu iz Cankarjevega doma čakala skupina italijanskih obiskovalcev koncerta in se z njim želela fotografirati, sedaj živi na Dunaju. Omenil je, da prijateljuje s slovenskim arhitektom Borisom Podrecco in zato marsikaj pozna tudi z vidika arhitekture in njene zgodovine. Presenečen pa je bil, ko je v pogovoru opazil, da Borisa zelo dobro poznamo tudi v Ljubljani, Darko Brlek mu je omenil, da je bil v preteklosti nekajkrat gost oziroma na koncertih ljubljanskega festivala, z Dunajčani pa so obiskali grob Carlosa Kleiberja.
Tenorist je zelo jasen in čist profil glasbenega umetnika, pevec s konceptom in programom, ki ga do potankosti obvlada, čeprav je v Ljubljani v bistvu pel same manj znane arije opernih likov in v manj znanih ali izvajanih operah, ker se programi opernih sezon in festivali najraje ukvarjajo z že znanim in s tem železnim repertoarjem, so pa tudi posebni festivali, kot je v Pesaru namenjen le Rossinijevim operam in je Juan Diego Florez tam tako rekoč redni gost.
Najraje poje v italijanščini, francoščini in španščini, kar smo z občudovanjem bili priče njegovima prvima dvema dodatkoma, ko se je vrnil v dvorano s kitaro v roki, potem ko so mu pripravili stol, se usedel in zaigral ter se spremljal med petjem s tako lahkoto, občutljivostjo in prefinjenostjo, da je občinstvo takoj in še enkrat, po poprej slišanem opernem pogramu, prevzel. Najprej je zapel zelo občuteno, a temperamentno Que nadie sepa mi sufrir ekvadorskega pevca Julia Jaramilla, potem pa še mehiško Cucurrucucu paloma Tomasa Mendeza.
Tenorist je sproščen, spontan, odprt, dinamičen, scensko prezenten v smislu skorajda igralskega izvajanja arij. Njegov lirski tenor je izredno čist in izenačen v vseh legah, v višinah je sijajen in si jih zna zelo natančno odmeriti. Vse svoje nastope, čeprav so manj znane arije prav tako zelo težke, ali pa še bolj, kot pa je bila na primer v prvem dodatku iz Verdijevega Rigoletta La Donna e mobile, ki jo radi pojejo vsi tenoristi, bi lahko rekli, zna zelo skrbno in prefinjeno ne le načrtovati, ampak tudi izvesti.
Rad ima strogo zgrajen program; smiseln, zaokrožen, poveden, vsebinski, s poudarkom na ljubezni v vseh njenih odtenkih, v tekstih arij z veliko metaforike in izpovednosti, tako da smo ves večer v bistvu spremljali njegovo osebno mnogoplastnost in premikanje iz ene identitete v drugo.
Razpon arij je na koncertu segal od Vincenza Bellinija in Gaetana Donizettija ter Gioachina Rossinija, prek Charlesa Gounoda in Jacquesa Offenbacha do sklepnega Giuseppeja Verdija, pri katerem pa ni želel biti splošno znan, ampak je raje izbral dve na koncertih redko slišani ariji: »Ah sì, ch’io senta ancora, ch’io respiri… Dal più remoto esilio… Odio solo, ed odio atroce«, arijo Jacopa iz opere Dva Foscarija, in »Oh! fede negar potessi… Quando le sere al placido… L’ara, o l’avello«, arijo Rudolfa iz opere Luisa Miller.
Občinstvo je v celotnem večeru trikrat zaploskalo po še ne dokončani ariji, ko je sicer bil v izvajanju predviden rahel presledek, a ne za aplavz.
Pevec se je za uvod odločil predstaviti Bellinijevo opero Capuleti in Montegi ter povezano izbral arije Tebalda: »O di Capellio, generosi amici«, »E serbato a questo acciaro« in »L’amo tanto, e m’è si cara«. Tebaldo neulišano ljubi Julijo, a zgodba se potem preseli k Romeu in Juliji.
Pred tem se je koncert začel s prav tako zelo redko slišano uverturo k omenjeni operi, kjer smo takoj spoznali odlično pripravljenost Simfonikov RTV Slovenija za koncert.
Juan Diego Florez je z Donizettijem prav tako segel k redkeje odrsko izvajanim operam: »Inosservato penetrava… Angelo casto e bel«, arija Marcella iz opere Vojvoda Alba, in »Ed ancor la tremenda porta… Come uno spirito angelico… Bagnato il sen di lagrime«, arija Roberta iz opere Roberto Devereux.
Tu je pevec segel na viteško področje: Marcello de Bruges je flamski plemič in ljubimec Amelie, upornik vladavini špansega kralja, njegov oče vojvoda Alba pa mora po naročilu španskega kralja flamske upornike zaustaviti.
Opera Roberto Devereux je nekako v trojčku opernih tragedij: še Anna Bolena in Maria Stuarda. Kdor ni scensko videl nobene, bo težko spremljal samo arijo zunj celotne zgodbe, a je pevec želel opozoriti ravno na ta tragično zgodovinski kontekst, ki pa je ravno Donizettija tako privlačil. Šel je v Anglijo iskat to, kar bi sicer lahko našel tudi v Italiji.
Pri uverturi k Rossinijevi operi Viljem Tell se je kazala vsa orkestrska preizkušnja in širša avdicija pred občinstvom s kar več soli, od uvodnega violončela in cele sekcije, pa angleškega roga, flavte, ob pizzicato spremljavi godal v spevnem srednjem delu…do osrednje trobente, ki tok uverture povsem spremeni v izjemnem ter strogo določenem tempu pripelje do dramatičnega konca. Raje bi videl in dočakal še več ognja ali izvajalskega žara, a je bila dirigentka Oksana Lyniv iz Ukrajine očitno zadovoljna s pokazanim, saj je bil sklep zelo efekten in izvedba sprejeta z ovacijami.
Pevec je iz Rossinijevih oper izbral »Che sorda al mesto piano… Ah! Come nascondere«, arija Oresta iz opere Ermione, ki jo je verjetno odrsko malokdo videl. Temelji na grški tragediji in neuslišani ljubezni Oresta do Ermione. Pevec je prvič imel nekaj vokalnih okraskov ali koloratur, pazil je na dramskost in izpovedno občutljivost teme ter usodo zavrnjenega ljubimca.
Drugi del koncerta se je prvič začel z bolj znano arijo »Quel trouble inconnu me pénètre… Salut! demeure chaste et pure«, Fausta iz opere Faust Charlesa Gounoda. Pevec je tu pokazal izjemnost v višinah, orkester pa je deloval bolj medlo.
V Intermezzu k operi Thaïs Julesa Masseneta se je kot solistka v oložaju koncertnega solo izvajanja dela izkazala koncertna mojstrica Jerica Kozole.
Sledila je »Au mont Ida«, arija Parisa iz opere Lepa Helena Jacquesa Offenbacha, pri kateri je Juan Diego Florez igral vlogo nekakšnega razsojevalca v prepiru treh boginj na gori Ida, katera je lepša. Jabolko v njegovi roki je odigralo bolj humorno, a očitno presojevalno vlogo.
Zadnji del je, kot rečeno, pripadal Verdiju, tako da smo najprej prisluhnili uverturi k operi Sicilijanske večernice, izvedeni zelo dramatično efektno, nato »Ah sì, ch’io senta ancora, ch’io respiri… Dal più remoto esilio… Odio solo, ed odio atroce« ariji Jacopa iz opere Dva Foscarijak Traviati, kot presek je sledila uvertura k operi La traviata in za sklep »Oh! fede negar potessi… Quando le sere al placido… L’ara, o l’avello«, arija Rudolfa iz opere Luisa Miller.
Morda se je dirigentka Oksana Lyniv posebej izkazala v lepoti dirigiranja uverture k Traviati, ki je zelo prefinjena, mirna, napisana v pianu, tako da je s svojima rokama brez dirigentske paličice pokazala notranjo senzibilnost, poudarjeno izrazno liriko z levo roko, ki jo rada vidno visoko dvigne, tempo določa z desno, in ju združi v medsebojnem prelivanju v prezentni izrazni celoti, ki jo pokažejo kot vrhunsko dirigentko.
Simfoniki RTV Slovenija so se zelo izkazali, še posebej če pomislimo na njihov prvi tak javni nastop po počitnicah in na program, kot ga nikoli ne izvajajo, razen ob festivalskih priložnostih, a je tokrat šlo za izrazito zahteven izbor arij in orkestrskih spremljav.
Marijan Zlobec