Pričakovanje celovečernega koncerta s filmsko glasbo legendarnega, 92 – letnega skladatelja in dirigenta Johna Williamsa z Orkestrom in Zborom Sofijske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Najdena Todorova v polnem Poletnem gledališču Križanke se je uresničilo in zaključilo z burnimi aplavzi in ovacijami ter ponovitvijo Koračnice iz filma Indiana Jones.
Zbor in orkester iz Sofije, fotografije Marijan Zlobec
Koncerta se je, glede na dejstvo, da je Najden Todorov aktualni bolgarski kulturni minister, udeležila tudi slovenska kulturna ministrica Asta Vrečko. Prišlo je še več drugih gostov iz bolgarskega veleposlaništva in slovenske politike. Dopoldan je bil uradni pogovor med ministroma. Na koncertu pa je Todorov z odra posebej pozdravil slovenskega dirigenta in profesorja na Dunaju Uroša Lajovica, pri katerem je Todorov diplomiral, Lajovic pa večkrat kot dirigent gostoval v Sofiji.
Uroš Lajovic, Asta Vrečko in Najden Todorov
Postavitev orkestra čez ves oder v Križankah, za njim pa še šestdesetčlanskega mešanega zbora v črnem je takoj naredila vtis, da bo šlo za čisto klasičen koncert, brez kakšnih video dodatkov v ozadju s prizori ali vsaj fotografijami iz filmov. Spremljali smo le video napoved naslovov skladb in prevod besedil pesmi, ki jih je pel zbor.
Najden Todorov in Uroš Lajovic
Ameriški skladatelj John Williams se je rodil leta 1932 in začel svojo glasbeno pot pri osmih letih s klavirjem. Ko se je leta 1948 z družino preselil iz rodnega New Yorka v Los Angeles, je začel študirati pri pianistu in aranžerju Bobbyju Van Epsu, nato se je učil kompozicije na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu (UCLA), pri Arthurju Olafu Andersonu, kot tudi zasebno pri Mariu CastelnuovuTedescu. Med letoma 1951 in 1954 je služil v Vojnem letalstvu Združenih držav Amerike, kjer je orkestriral skladbe in dirigiral njihovi zasedbi, nato se je preselil nazaj na vzhodno obalo in tam eno leto študiral na Šoli Juilliard v razredu slavne rusko-ameriške pedagoginje Rosine Lhévinne ter igral v različnih jazzovskih klubih in snemalnih studiih. Kot avtor glasbene podlage za filme je debitiral leta 1958 s filmsko glasbo za kriminalko Daddy-O (1958), v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je začel komponirati glasbo za televizijske serije. V tem času se je tudi udejstvoval kot pianist, aranžer in dirigent na glasbeni založbi Columbia Records, prav tako pa je posnel več albumov s pianistom, skladateljem in dirigentom Andréjem Previnom. V 70. letih je začel sodelovati pri resnejših filmskih projektih z velikimi režiserji, kot je Robert Altman, s katerim je sodeloval pri Images (Prizorih, 1972) in The Long Goodbye (Privatnem detektivu, 1973).
Njegovo dolgoletno in tesno sodelovanje z režiserjema Stevenom Spielbergom in Georgem Lucasom se je pričelo sredi 70. let. S prvim je najprej sodeloval v filmih The Sugarland Express (Teksaški ekspres, 1974) in Jaws (Žrelo, 1975). Ta je prelomni trenutek v zgodovini filma, saj velja za poletni blockbuster, takrat nov kulturni fenomen, ki ga odlikujeta hitra, vznemirljiva zabava in množično zanimanje zunaj kinematografov. Z Lucasom pa se je vse začelo leta 1977 v sklopu Star Wras (Vojne zvezd). Williams se je s temi projekti in v naslednjih petih letih s filmi The Fury (Bes, 1978), Superman (1978), Dracula (Drakula, 1979), The Empire Strikes Back (Imperij vrača udarec, 1980), Return of the Jedi (Jedijeva vrnitev, 1983), Indiana Jones and the Raiders of the Lost Ark (Indiana Jones in lov za izgubljenim zakladom, 1981) in E. T. the Extra-Terrestrial (E. T. – Vesoljček, 1982) povzpel na vrh Hollywooda in utrdil svoj sloves kot eden najboljših filmskih skladateljev. Edinstveno visoko raven prepoznavnosti in priljubljenosti je ohranil s produkcijo v povprečju dveh filmov na leto.
Od glasbe za filme iz obdobja zadnjih treh desetletjih izstopajo prva dva filma iz franšize Home Alone (Sam doma, 1990 in 1992), Schindler’s List (Schindlerjev seznam, 1993), Jurassic Park (Jurski park, 1993), Saving Private Ryan (Reševanje vojaka Ryana,
1998) in prvi trije filmi franšize Harry Potter (2001–2004).
Njegova glasba se slogovno odkrito navezuje na različne kompozicijske tradicije 19. in 20. stoletja tako klasične (zelo občuduje Edwarda Elgarja, Gustava Holsta in Igorja Stravinskega) kot tudi starejše filmske glasbe, ki so jo razvili skladatelji, kot so Erich Wolfgang Korngold, Miklós Rózsa in Alfred Newman. Williams je v osnovi romantični tradicionalist, vendar pogosto začinja svoj tradicionalni in tonalni glasbeni izraz z eksperimentalnimi potezami, avantgardnimi tehnikami, kompleksno orkestracijo in elementi popularne glasbe. Svoje filmske kompozicije je oblikoval tako, da je uskladil glasbene vrhunce z določeno pripovedno strukturo filma, s čimer je razvil nadpovprečno sposobnost izražanja dramatičnega bistva filma z nepozabnimi glasbenimi motivi intemami. Poleg filmske glasbe je vseskozi konsistentno komponiral tudi koncertantna dela, večinoma v napredni, a še vedno tonalni, razumljivi in dostopni glasbeni govorici. Pod njegovim peresom so nastali simfonija, sinfonietta za pihala, številni koncerti za različna solistična glasbila in druge skladbe. Za svoje izjemne ustvarjalne dosežke na področju filmske glasbe je prejel številna priznanja, vključno s 26 nagradami grammy, 5 oskarji, 4 zlatimi globusi, 3 nagradami emmy in 7 nagradami bafta. S kar 54 nominacijami za oskarja je drugi največkrat nominiran posameznik, zaostaja le za Waltom Disneyjem, in je z 91 leti postal najstarejši nominiranec za to nagrado v katerikoli kategoriji. (Iz programa Jana Prepadnika).
Program filmske glasbe Johna Williamsa se je začel s Koračnico iz filma Indiana Jones, ki je takoj vzpostavila profesionalni nivo koncerta in pokazala kvalitete nastopajočih pod zanesljivim in sugestivnim dirigentskim vodstvom Najdena Todorova. Videli smo, da bo prevladovala polna zvočnost, dinamika, efektnost in celovitost.
Hedwigina tema iz filma Harry Potter in Double Trouble iz filma Harry Potter in jetnik iz Azkabana sta bili predstavljeni povsem drugače kot pred leti, ko je sicer šlo za motivno povsem določen večer filmske glasbe.
Somewhere in My Memory iz filma Sam doma je manj izrazita Williamova glasba in bi jo lahko nadomestili s katero bolj prepoznavno.
Tema letenja iz filma E. T. – Vesoljček je znana, tako kot je bil nekaj izjemnega film, kot smo ga nekoč množično gledali takoj ko je prišel v kinodvorane. A glasba ne nariše one male simpatične lutke.
Tema iz filma Schindlerjev seznam je napisana zelo občuteno za solo violino oziroma tu koncertno mojstrico. Kot tako smo jo slišali na koncertu.
Supermanova koračnica iz filma Superman je zelo efektno končala prvi del koncerta.
Drugi del koncerta je bil bolj ali manj v znamenju Vojne zvezd.
Kot rečeno smo poslušali teme Johna Williamsa
iz filmov Vojna zvezd: Bitka junakov iz filma Vojna zvezd: Epizoda III – Maščevanje Sitha, Dvoboj usod, Jedijevi koraki in finale iz filma Vojna zvezd: Sila se prebuja in tema princese Leie iz Vojne zvezd.
Vojna zvezd je vsekakor svetovna antologija glasbe, verjetno pa je povezana s samo filmsko tematiko in je bila Williamsu še poseben spomin in izziv, ker gre za vesoljsko tematiko, ki je noben skladatelj ikoli ne bo kompozicijsko obvladal. Tako kot ne vesoljci, a to je že druga tema.
Bil je močan, a vendarle precej klasičen koncert.
Marijan Zlobec