Za nami je morda najbolj razburljiv dogodek na 72. Ljubljana Festivalu: Gala večer svetovnih baletnih zvezd v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se je končal s stoječimi ovacijami in aplavzi, ki jim ni bilo videti konca. Čeprav pravi pregovor, da na koncu zmaga denar, drugi pregovor pa, da na koncu zmaga politika, se je tokrat prepričljivo pokazalo, da je zmagala umetnost, njeni izvajalci in organizatorji.
Vsi nastopajoči, foto Marijan Zlobec
Za to zmago pa je bilo treba garati, in to na več straneh in v glavah nam neznanem številu ljudi in v več državah.
Svetlana Zaharova po nastopu, foto Marijan Zlobec
Pisal sem že, da je pred nastopom oziroma prvo, novo objavljeno zasedbo, v resnici pa že drugo, prišlo še do sprememb, tako da je bila zasedba na odru v bistvu kar tretja. Težko verjameš, da se za baletni nastop v Ljubljani tepeta Moskva in New York. Nihče ne bi niti pomislil, da se bo v zasedbo baletnih plesalcev za načrtovani nastop v Ljubljani vmešal sam vodja Newyorškega baleta Aleksej Osipovič Ratmanski. Na Wikipediji je predstavljena njegova bleščeča svetovna kariera kot plesalca in še bolj koreografa ter nekdanjega direktorja baleta Bolšoj teatra in sedaj rezidenčnega umetnika, po nekaterih virih direktorja Ameriškega baletnega gledališča v New Yorku. Ratmanski je bil sicer rojen v Leningradu, kasneje odraščal v Kijevu, kjer je začel svojo bleščečo kariero. Uradno ga predstavljajo kot ukrajinsko rusko ameriškega umetnika ali trojna oseba en sam bog.
V Bolšoj teatru je koreografiral novo delo, ko je Rusija leta 2022 napadla Ukrajino; takoj je zapustil Rusijo in obsodil invazijo. Njegovi starši in tašča so bili avgusta 2023 še vedno v Ukrajini in niso mogli oditi.
“V intervjuju februarja 2024 je delo v Rusiji po letu 2014 označil za “napako” in se izrekel proti kolegom, ki delujejo v trenutnih vojnih razmerah tako v Rusiji kot na Zahodu. Razmere v Rusiji, kjer je bilo njegovo ime umaknjeno s plakatov in seznamov igralcev, je primerjal z nekdanjo Sovjetsko zvezo: “Na negativen način me fascinira, kako hitro je Rusija skočila nazaj v svoje najtemnejše čase. Danes sploh ne gre za ideologijo, gre samo za priključitev ozemelj na ciničen način.” (Stephan Burianek – Obstajajo dvojna merila).
Ratmanski je nekatere plesalce izsiljeval, češ da ne bodo več nastopali v New Yorku, če bodo v Ljubljani s Svetlano Zaharovo, ki pa je sedaj direktorica baleta Bolšoj teatra v Moskvi.
Oni tik pred baletnim večerom v program vstavljeni listič bodo nekoč vključili v arhiv in muzej zgodovine baleta tako v Moskvi kot New Yorku.
Gala večera svetovnih baletnih zvezd se ni udeležil noben uradni predstavnik slovenske države, zlasti ne zunanja ministrica Tanja Fajon, ki je sicer prišla na ponedeljkov koncert Frank Zappa Day in Ljubljana v Križanke, še manj kulturna ministrica Asta Vrečko.
Svetlana Zaharova in Darko Brlek se poznata že precej let, foto Marijan Zlobec
Dodaten listič, vložen v program, nam je sporočal, da je “prišlo do spremembe v zasedbi za nocojšnji Gala večer svetovnih baletnih zvezd.
Namesto baletnikov Ljudmile Konovalove, Vsevoloda Majevskega, Nicolette Manni in Timofeja Andrijašenka bodo nastopili Ksenija Ovsjanik in Dinu Tamazlacaru iz Držaneg baleta Berlin (Staatsballet Berlin), Diana Kosireva iz Madžarskega nacionalnega baleta ter Dimitrij Smilevski iz Državnega akademskega Bolšoj teatra iz Rusije.
Zaradi spremembe v zasedbi je prišlo tudi do spremembe programa. Nov program je naveden v programskem listu. Zahvaljujemo se vam za razumevanje in podporo ter se veselimo nepozabnega večera baletne umetnosti v vaši družbi.”
Program je bil tako dokončno znan šele v dvorani.
Uvedel ga je Herman Severin Løvenskiold s Pas de deux iz Silfide koreografa Augusta Bournonville in s plesalcema Diano Kosjerevo (Madžarski nacionalni balet) in Dmitrijem Smilevskim (Akademski državni Bolšoj teater iz Rusije).
Izjemni nastopi ves večer, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
Herman Severin Løvenskiold je bil na norveškem rojen danski skladatelj, ki najbolj slovi po baletu Silfida, ki ga je napisal za The Royal Danish Ballet (Kraljevi danski balet) leta 1836 po naročilu slavnega baletnega mojstra in koreografa Augusta Bournonvilla, ki je za dansko gledališče ustvaril kar 63 baletov. Izmed vseh je ravno Silfida najbolj priljubljen, napisan pa je bil za balerino Lucile Grahn, ki je bila na premieri predstave stara zgolj 17 let. (Iz programa Metke Sulič in Jana Prepadnika).
Takoj je bilo jasno, da se nam napoveduje vrhunski večer na najvišji baletni ravni, poln vznesenosti, pripravljenosti na dajanje in predajanje najbolj čiste umetnosti in občinstvu, ki je takoj reagiralo z navdušenjem, čeprav je prva koreografija še izpričala nekoliko bolj tradicionalen pristop in realizacijo, a sta bila oba plesalca vrhunska.
Caravaggio je bil takoj vrhunski
Sledil je pred petimi leti že videni Caravaggio na glasbo Bruna Morettija in Claudia Monteverdija v koreografiji Maura Bigonzettija s Svetlano Zaharovo in Artemijem Beljakovom (Akademski državni Bolšoj teater iz Rusije)
Amerighi da Caravaggio (1571–1610) je bil italijanski baročni slikar, veliko časa prezrt, v 21. stoletju pa je njegova umetnost doživela preporod z množicami oboževalcev. Njegovo življenje je bilo turbulentno, vseskozi je imel težave z zakonom, bil je eden največjih slikarjev sloga chiaroscuro, njegove slike so šokantne, polne drame in tudi nasilja.
Dotik Caravaggia, kot bi si ga ne upala izvesti nobena ženska ?
Bil je mojster črne barve, vsaka njegova slika je na črni podlagi, bil je izjemno natančen, njegovi liki so pronicljivi, s skorajda motečimi pogledi. V istem času je ustvarjal tudi Claudio Monteverdi (1567–1643), največ je naredil na področju opere in cerkvene glasbe. (Iz programa).
Idealen par
Prvi nastop Svetlane Zaharove s svojim visokim soplesalcem Artemijem Beljakovom je takoj pokazal idealen plesni par, ker je že ona visoka plesalka, on pa še višji in jima je fizična višina omogočila vse tehnične perfekcije. Pri njej smo občudovale vse gibe, gestikulacijo, razkorak, perfekten dvig noge v vertikalni razkorak in najbolj v soplesalčeve prsi, pourak ne le na obračanju rok, ampak še dlani in prstov. V Caravaggiu je težko prepoznati kakšno slikarjevo partnerico, ker je bilo njegovo življenje spričo zločina nenehno na begu in selitvami ter brez miru. Slikar je bil namreč edini umetnik, ki se je po Rimu sprehajal z orožjem za pasom. Seveda bi se tu dalo pomisliti, da balet uprizarja tisto najbolj problematično bitje, kot je Judita in druge.
Adolphe Adam Pas de deux iz Gusarja v koreografiji Marius Petipaja je združil Kristino Kretova in Igorja Cvirka (Akademski državni Bolšoj teater iz Rusije).
Gusar je balet v treh dejanjih, prvotni libreto je ustvaril Jules-Henri Vernoy de Saint-Georges po predlogi literarnega dela v verzih The Chorsair (Gusar) lorda Byrona (1814). Balet so v Opéra de
Paris (Pariški operi) premierno uprizorili leta 1856 v koreografiji Josepha Mazilierja na glasbo Adolpha Adama in drugih skladateljev.
Največ današnjih baletnih uprizoritev Gusarja izhaja iz koreografije baletnega mojstra Mariusa Petipe, ki jo je v drugi polovici 19. stoletja ustvaril za cesarski balet v Sankt Peterburgu. Balet vsebuje več znamenitih odlomkov, ki se izvajajo samostojno. (Iz programa).
Občudovali smo oba plesalca z dominantnim, gibkim, a fizično močnim Igorjem Cvirkom in nežno partnerico Kristino Kretovo.
Androgyn je naslov skladbe Maxa Richterja, na katero je napravil koreografijo Alexander Abdukarimov. Nastopila sta Ksenia Ovsjanik, Dinu Tamazlacaru (Nemški državni balet).
Iz Plamenov Pariza
Max Richter, rojen leta 1966 v Nemčiji, je skladatelj, ki združuje elemente klasične glasbe in elektronike, njegova glasba govori o življenju v 21. stoletju in ga na zgovoren in evokativen način
včasih tudi kritizira. Nanj je močno vplivala glasba Philipa Glassa.
Pomembni so bili tudi The Clash, The Beatles in Pink Floyd; navdihnjen s skupinami, kot je Kraftwerk, je zgradil lastna analogna glasbila. Študiral je kompozicijo in klavir v Edinburgu, Londonu in Firencah pri Lucianu Beriu. Leta 2011 je napisal glasbo za film Popolni čut (Perfect Sense) Davida Mackenzieja, med katero je tudi Luminous. Androgyn, delo koreografa Aleksandra Abdukarimova na glasbo Maxa Richterja, temelji na grškem mitu o Hermafroditu. (Iz programa).
Sodobnost glasbe je vplivala na modernejšo koreografijo in plesni izraz.
Ponovno smo gledali dva vrhunska baletnika.
Don Kihot
Ludwig Minkus, Pas de deux iz Don Kihota v koreografiji Mariusa Petipaja in Alexandra Gorskyja z baletnikoma Tatjano Melnjik in Motomijem Kijoto (Madžarski nacionalni balet) je zaključil prvi del baletnega večera.
Češki skladatelj in violinist Ludwig Minkus se je rodil na Dunaju, kjer je začel kot skladatelj baletne glasbe. Od petdesetih let 19. stoletja
je deloval v Rusiji kot violinist in kmalu zaslovel kot baletni skladatelj. Zaposlil se je kot dirigent v Akademskem državnem Bolšoj Teatru iz Rusije in nato kot baletni skladatelj v Marijinem gledališču iz Sankt Peterburga. Minkus je pri nastajanju baleta Don Kihot sodeloval z Leom Delibesom. Balet temelji na romanu Miguela de Cervantesa. Premierno je bil izveden leta 1869 v Bolšoj teatru. (Iz programa).
Priklon
Drugi del programa je bil še bogatejši. Uvedla ga je Folia, delo koreografinje in plesalke Ksenije Ovsjanik (Nemški državni balet) na podlagi glasbe različnih skladateljev, prir. A. C. Pelz. Naslov je vzet iz istoimenske skladbe španskega skladatelja in glasbenega teoretika Diega Ortiza, ki je služil neapeljskemu podkralju v času vladavin Karla V. Habsburškega in Filipa II. Španskega. Krzysztof Penderecki je bil eden od pionirjev poljskega sonorizma, ki je v nadaljevanju posegel po starih glasbenih idiomih in zvrsteh 18. in 19. stoletja. Sloviti skladatelj in dirigent je bil priljubljen in reden gost Festivala Ljubljana. György Ligeti je bil prav tako v ospredju glasbene avantgarde svojega časa, vendar je vseskozi ostajal nasprotnik dogmatizma marsikaterih struj modernizma in pogosto vključeval preproste harmonije, ritmične ostinate in privlačne melodije v svojo navidezno nedostopno glasbo. (Iz programa).
Moderno delo učinkuje monološko ali avtorefleksivno, precej temno.
Folia
Argentinski skladatelj Ástor Piazzolla je razvil slog, ki je združeval tango, jazz in klasično glasbo. Tango je povezal s široko paleto drugih prepoznavnih elementov zahodne glasbe in bil pri tem tako dober, da je ustvaril nov, povsem izviren slog, ki je presegel tradicijo. Poimenoval ga je tango nuevo.
Zahvala za Zgodovino tanga
Dal mu je večjo ekspresijo in zmožnost kontrastnih razpoloženjskih stanj; tango v rokah Piazzolle je postal ognjevit, melanholičen, čuten, liričen, poganjal ga je divji vrelec ritma in strastne energije. (Iz programa).
Zgodovina tanga
Zgodovina tanga na glasbo Ástorja Piazzolle, v koreografiji Artemija Beliakova, ki je bil soplesalec s Svetlano Zaharovo, je znova potrdil izjemn kvalitete obeh plesalcev. Ob imata idealno visoko postavo, ki jima omogoča veliko plastičnost vsakršnega izraza, figur, ki tvorijo bolj meditativnost, refleksijo, poglobljenost, celovito prostorsko prezenco, da ne rečem monumentalnost, medtem ko se izogibata hitrejšim plesnim elementov ali skokovitega kroženja po vsem odru.
Tango v tej koreografiji ni bil mišljen dobesedno, da bi ga plesalca morala izvajati kot da bi bila nekje v Argentini ali pa na Kubi. Bistven je občutek in reakcija, tako rekoč samovoljna in iz glasbenih pobud, ki se spremenijo v logičen gib telesa, obraza, rok, nog. Približevnje in oddaljevanje, ona seveda v dolgem elegantnem krilu.
Prostorskost tanga
Sledil je Boris Asafjev: Pas de deux iz Plamenov Pariza koreografa Vasilija Vainonena z nastopajočima Diano Kosirevo in Dmitrijem Smilevskim.
Izjemen nastop Diane Kosireve in Dmitrija Smilevskega
Luminious na glasbo Maxa Richterja, koreografa Andrása Lukácsa in solistoma Tatjano Melnjik in Motomijem Kijoto.
Les Bourgeois
Sledil je Les Bourgeois na glasbo Jacquesa Brela v koreografiji Bena Van Cauwenbergha, s solistom Dinujem Tamazlacarujem.
Spartak
Aram Hačaturjan je bil na programu predstavljen z Adagiom iz Spartaka v koreografiji
Jurija Grigoroviča, nastopila pa sta Kristina Kretova in Igor Cvirko (Akademski državni Bolšoj teater iz Rusije).
Kristina Kretova in Igor Cvirko
Njun nastop je bil poln poguma, elegance in prežemajoče ljubezni, žrtvovanja, lirike, ki ji je Hačaturjan dal večno melodijo. Ta predstavo poveliča na raven žrtvovanja in upora za najvišji cilj, ta pa je svoboda. Programsko je bil vključen in izveden v pravem trenutku in z obema sijajnima solistoma iz Bolšoj teatra.
Lepota je večna
Camille Saint-Saëns je med drugim znan po Labodu iz zbirke Živalski karneval, koreografijo pa je prispeval Michel Fokine. Gala večer baletnih plesalcev je zaključila Svetlana Zaharova sama.
Svetlana Zaharova kot labod
Njen nastop je ena sama utelešena poezija; lepota v vsej enovitosti in celoti, belina kot svetost in hkrati naravna barva laboda, ki je v živalskih vrstah zelo redka, a hote prepoznavna, izzivalna in ponosna. Pri Zaharovi zadošča že, če pogledamo njeno fenomenalno držo rok. To ni labod, ampak že oni ogromni kondor, ki ga iz ujetništva izpustijo na svobodo nekje visoko v hribih in čaka, dokler se mu krila ne razširijo v odločitev za polet v svobodo.
Fenomenalno
Zaharova s svojo visoko postavo, z dvignjenimi dolgimi rokami in prav tako dolgimi prsti ustvari mistiko, kot da bi vzela prispodobo labodjega speva v zaključek celotnega gala večera svetovnih baletnih zvezd.
Slovo, foto Marijan Zlobec
Po dolgih stoječih ovacijah in aplavzih so skupaj zaplesali na glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, a je bilo one znamenite stopnjujoče se glasbe tretjega stavka Allegro molto vivace Šeste simfonije Patetične le v delnem izboru prehitro konec.
Zadnji priklon Svetlane Zaharove ljubljanskemu občinstvu
Marijan Zlobec