V Križevniški cerkvi so odprli tracionalno, vsakoletno razstavo, ki sledi seriji komornih koncertov na Ljubljana Festivalu in je od druge polovice avgusta dalje več časa odprta za javnost. Naslov razstave je Hommage à Frančišek Smerdu: Šestdeset let kasneje, pripravila pa jo je umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec. Med gosti smo opazili kiparjevo hčerko, prav tako akademsko kiparko Mojco Smerdu.
Dr. Nelida Nemec na razstavi, vse fotografije Marijan Zlobec
Medtem smo izvedeli, da je bila razstava iz Križevniške cerkve, kot jo je imela pred leti Tanja Pak, pred kratkim na Japonskem in tamkajšnjem oblikovalskem trienalu med več sto udeleženci iz 50 držav kot edina med vsemi nagrajena z najvišjo nagrado, ki je denarna in odkupna. Tanja Pak pa je pred kratkim tam pripravila še samostojno razstavo. Prav tako je razstavo iz Križevniške cerkve v različnih oblikah, tudi s performansom, po svetu, od New Yorka do Dunaja, Japonske, Dubaija… pripravila Eva Petrič.
Mojca Smerdu
Nekatere kiparske razstave iz preteklosti so nehote zapustile vtis, da je do del kar težko priti, so opusi slabo prisotni v javnosti, tako v muzejih in galerijah kot v monografijah, katalogih… Odkupna politika Ministrstva za kulturo do sodobne umetnosti je že desetletja in desetletja minimalistična in jo z desetkratno, dvajsetkratno ali stokratno vsoto premaga vsakršen aneks k izvajanju nekih javnih del, kjer letijo milijoni z lahkoto v nebo oziroma v žepe.
Bogdan Borčič mi je v intervjuju ob svoji grafični donaciji celotnega opusa Kostanjevici na Krki, v znamenitem samostanu, muzeju in galeriji Božidarja Jakca dejal, da je včasih ob razstavi lahko računal na najmanj tri odkupe: države, mesta in galerije, danes pa ne več. Ampak veste, kdaj je že to bilo ? Pred več desetletji. Danes umetnik na svoji razstavi ne more računati na podobne odkupe, le od posameznih ali zasebnih zbiralcev.
A razmere se do danes niso spremenile, kaj šele izboljšale in sistematično, tudi zakonsko uredile. Med približno petnajstimi kulturnimi ministri po letu 1991 nihče ni naredil skoraj nič.
Nagovor dr. Nelide Nemec
Moje oči se niso mogle odtrgati od njenega profila; glava je bila nekoliko sklonjena naprej, lasje so ji padali kot bi bili umirjeno padajoči slap, ujeti v čudoviti lok, ki se je izpeval vzdolž njenega hrbta; v rokah je držala knjigo in njeno sedeče telo se je levilo v občuteno formo, ki je skrivala njena stopala. Površina je bila gladka, srkala ter odbijala je prijetno svetlobo, ki je metala rahle sence. Prevzela me je s svojo občuteno, erotično držo, s podoživeto formo, gladkostjo površine in s premišljenimi proporci. Želela bi si bolje ogledati njen obraz, oči, usta, a naklon njene glave je mojstrsko ujel ritem forme, ki je zakrivala njen pogled. Izžarevala je umirjenost, subtilnost, skladnost in poduhovljenost.
Imelo me je, da bi jo pobožala in pod svojimi prsti začutila utrip njene duše. Stala sem kot uročena in gledala: Frančišek Smerdu, Dekle s knjigo, 1963/64, bel marmor. Delo je bilo razstavljeno v Moderni galeriji v Ljubljani. Moje prvo srečanje s Smerdujevo malo plastiko. Pred mnogimi, mnogimi leti, a občutenja lepote in gracilnosti so še danes živa: odtlej sem še bolj ljubila kamen, marmor, gladek, bel, ki mi prikliče nežnost. Odtlej sem še bolj ljubila
kiparstvo.
Ko sem leta kasneje na Brdu pri Kranju podoživela nove Smerdujeve marmornate ženske figure, kot Ležeči ženski akt iz leta 1950/51 in Sedeče dekle iz leta 1962/63, me je ob gledanju te bele lepote, spreletela misel dr. Naceta Šumija, ki je nekoč o Smerduju zelo lepo rekel: to je »pesnik ženske telesnosti«. Govoril je o delih iz belega kamna in malih formatov.
Kipar Frančišek Smerdu je ženske figure delal v belem kamnu, glini, ki jo je žgal, v mavcu, ki ga je patiniral, in jih odlival v bron. V vsakem materialu nas njegove forme nagovorijo s svojimi specifikami, kjer se nas dotakne tudi površina s svojo posebno strukturo. Vsak material poudarja in izpostavlja svoje posebnosti. Daje skulpturi tisti notranji in zunanji naboj, da nas nagovori in se nas dotakne na posebno podoživet način.
Vrsto let sem bila fascinirana nad lepoto in eleganco njegovega ženskega telesa, nad mojstrsko obdelavo površin še posebej občutljiva in dovzetna za čutnost in čutenje, ki ju dela izžarevajo. Tudi ta izbor njegovih bronastih figurin, ki nam jih je ljubeznivo posodila kiparjeva hčerka, tudi akademska kiparka, Mojca Smerdu in niso prav pogosto dane na ogled.
Tudi z njimi se je v zgodovino slovenskega kiparstva vpisal kot prepoznaven in subtilen avtor malih intimnih plastik, ki so v svoji izraznosti na poseben način monumentalne.
Tako kot večina likovnih umetnikov njegove generacije se je tudi Frančišek Smerdu šolal na zagrebški Akademiji upodabljajočih umetnosti, ki jo je obiskoval med leti 1928 in 1932, in je svoje znanje, ki ga je pridobil v Ljubljani na Državni moški umetno obrtni šoli pri profesorjih Repiču, Kralju in Severju, nadgradil z novimi pogledi profesorjev, predvsem Frangeša in Kršinića ter Meštrovića, pri katerem se je specializiral in se nato preselil v Ljubljano.
Kot pronicljiv kipar je v svoj kiparski rokopis znal prefinjeno vnesti sledi kiparskih prijemov ustvarjalcev vse od Rodina, Maillola, pa tudi svojih profesorjev Kršinića in Meštrovića.
Ko se je vrnil v Ljubljano je pričel iskati načine, da bi lahko ustvarjal. Ustvarjal iz sebe in se učil iz preteklosti. Kot je sam za Jutro povedal že leta 1941, je občudoval »arhaično plastiko, tanegrejske sohice, malo pompejsko plastiko, pa tudi sodobne mojstre. A med občudovanjem in golim posnemanjem, je Smerdu poudaril, je ogromen razloček… Moji vzorniki so čas, podobna razpoloženost, duhovna sorodnost, ne pa imena in stili.« To so močne besede, ki so napovedovale kiparja, ki bo hodil svoja prepoznavna pota: po koncu vojne, se je predal realizacijam tako male kot tudi javne plastike, spomenikom, ki so pustili močno sled v razvoju te kiparske zvrsti.
Frančišek Smerdu je po drugi svetovni vojni deloval tudi kot redni profesor za kiparstvo na novo ustanovljeni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani vse do prerane smrti leta 1964 in ustvaril neprecenljiv kiparski opus. Leta 1941 je na vprašanje, kako se je razvil v umetnika, za časnik Jutro, odgovoril: »Po rodu sem Kraševec in ljudje pravijo, da so Kraševci prav posebno nagnjeni do kiparske umetnosti…Zdi se mi, da je delo našega odličnega kiparja Bernekerja, ki sem ga videl na pokopališču nekje na Krasu, odločno vplivalo name.
Bilo je moje prvo kiparsko doživetje. Morda mi je dalo impulz, da sem se pozneje napotil v Ljubljano in kasneje v Zagreb…« Frančišek Smerdu je bil, tako je zapisala Špelca Čopič, »ustvarjalec širokega umetniškega progama, dobro poznanega od leta 1971, ko ga je Moderna galerija v Ljubljani predstavila na veliki retrospektivni razstavi.«
Med njegovimi spomeniki ne smemo prezreti: spomenik Francetu Prešernu v Kranju (1950 – 1951); spomenik Ilegalca v Ljubljani (1952), spomenik Kraškim borcem v Postojni (1952), spomenik padlim v NOB v Bukovju (1955). Kritika je njegova dela umestila med tista, ki jih je opredelila kot ’leteče kiparstvo’, tedaj uveljavljeni in vidno zastopani veji akcijskega kiparstva, ki je v duhu novega plastičnega idealizma z dinamiko, akcijo, razgibanim telesom in viharno draperijo razgibala kiparsko gmoto in ustvarila močan izraz poleta in zagona. Spomenik v njegovi rojstni Postojni je bil prvi kiparski spomenik na to temo na Primorskem.
Nocoj dajemo na ogled 14 ženskih bronastih figuric ali figurin iz obdobja od leta 1938 do leta 1963 v različnih pozah in z različnimi atributi, ki jim dajejo prepoznavnost in hkrati omogočajo razgibanost in poseben ritem, ki je karakterističen za njegove figurine. Na ogled pa dajemo tudi dve monumentalni ženski figuri, ki se ju boste nekateri spomnili, da sta krasili letno gledališče. Nastali sta leta 1957 za Gospodarsko razstavišče v Ljubljani, v bron so jih odlili leto kasneje. Smerdu je takrat realiziral štiri motive: Pomlad, Jesen, Muziko in Dramo. Danes so vse štiri skulpture v Pionirskem domu, dva dodatna bronasta odlitka pa sta bila pred desetletji postavljena v letno gledališče Križanke. To sta Muzika in Pomlad. Dva ženska akta naravne velikosti z atributi sta izjemna v podoživetju proporcev, volumnov, ritma in površine, ki se prepletejo v čudovito harmonijo ženskega telesa z estetskimi merili, ki so tudi danes izjemno zgovorna in globoko podoživeta. Tudi ti dve deli zrcalijo izjemno Smerdujevo kiparsko oko in čudežne roke, ki so oživele mrtvo glino.
Estetika, harmonija, lepota. Današnja razstava predstavlja Smerdujeva dela bronu, kjer je apolinična lepota njegovih ženskih figurin v različnih pozah in s preprostimi atributi, kakršni so šal, brisača, vrč, pladenj ali prt, prav tako izjemno zažarela. Bil je izjemno prefinjen interpret ženskega telesa, iz katerega je izvabil mehkobo, nežnost, milino, čutnost, erotičnost in duhovno lepoto. Tudi na tej razstavi nas nagovarja z mirno poetiko zasanjanih, hrepenečih, poduhovljenih in privlačnih ženskih likov ali figurin.
Naj poudarim, da sem Festivalu Ljubljana hvaležna, ker že vrsto let daje pomembnost in s tem vrednost tudi likovnemu področju, ki zadnja desetletja v slovenskem prostoru ne doživlja renesanse, niti prevelike pozornosti.
V slovenskem prostoru smo v 20. stoletju in predvsem v drugi polovici, imeli in imamo vrhunske kiparje, ki bi si zaslužili veliko več strokovne pozornosti, vsaj toliko kot jo je kiparstvo imelo nekoč, v preteklih desetletjih, tako s strani inštitucij kot posameznih likovnih kritikov, ki so s svojo tehtno besedo kiparstvu dajali pomen in veljavo, če omenim le najpomembnejše med njimi: Stane Mikuž, Ciril Velepič, Špelca Čopič, Nace Šumi, Zoran Kržišnik, Ivan Sedej in Aleksander Bassin.
Spoštovane in spoštovani: naj to svoje razmišljanje zaključim z besedami zahvale Darku Brleku, direktorju in umetniškemu vodji Festivala Ljubljana, da že osmo leto podpira kiparsko razstavo kiparjem, ki so pustili izjemna kiparska dela, in jih v naših razstaviščih ne vidimo prav pogosto. Iz srca hvala akademski kiparki Mojci Smerdu in njeni družini, da so prisluhnili želji po predstavitvi kiparskih del Frančiška Smerduja in tako skupaj z nami počastili spomin nanj, na njegovo bogato zapuščino, ki jo tako lahko ponovno občudujemo 60 let po njegovem odhodu. Hvala Teji Ferjančič, organizatorki programa, hvala Adamu Muzafiroviču za vso tehnično pomoč, hvala Tini Berk, iz odnosov z javnostmi, in vsem ostalim sodelavcem, ki so priskočili na pomoč pri postavitvi.
Hvala, drage tudi vam, drage obiskovalke in obiskovalci, dragi ljubitelji kiparstva: toplo vabljeni v ta sveti prostor tudi drugo leto, ko bomo v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor pripravili razstavo del akademskega kiparja Slavka Tihca, tudi profesorja na ljubljanski likovni akademiji. Hvala.
Marijan Zlobec