V Sloveniji je veliko ljubiteljev in poznavalcev mnogoobraznega glasbenika Franka Zappe; nekateri so bili celo na njegovem edinem koncertu v Ljubljani v sedemdesetih letih, nekateri zbirajo še vedno vse njegove plošče. Tako je iz Kopra prišel na koncert v Križanke arhitekt Marjan Vrabec in mi povedal, da Zappove posnetke zbira od začetka, še iz šestdesetih let in da jim ima kakih sto; 40 ko je bil Zappa še živ, in 60, ki so izšli že po njegovi smrti. Takrat je bil Vrabec star sedemnajst, osemnajst let, danes pa je že v pokoju. Ampak zbiral je tudi Pink Floyde; spomnjam se The Dark Side of the Moon. To je bilo že pred pol stoletja.
Zappa Day in Ljubljana, vse fotografije Marijan Zlobec
Ta kokretni primer ponazarja tisoče indvidualnih stikov z nekoč aktualno glasbo, jazzom, rockom, popom in še mnogimi drugimi stili ter seveda imeni solistov in ansamblov, ki so prihajali k nam – seveda s posnetki na LP – po vseh možnih poteh; na Primorsko največ iz Trsta in Gorice, v Ljubljano iz Londona, na Štajersko iz Avstrije… Moj starejši brat Božo je na primer imel za najvišji glasbeni dosežek tedaj kitarista Jimija Hendrixa in njegovo Red House (1969)…
Ljubljana je bila tedaj veliko bolj glasbeno koncertno odprto mesto, kot nam nekateri revanšistični psevdozgodovinarji in klerodomobranci vsiljujejo popravke zgodovine z nenehnim poudarjanjem komunistične diktature in režima, ki je prepovedoval kakršno svobodo; koncertno in umetniško.
Kakšna je bila celostna podoba prezence Franka Zappe, kot so si jo skozi ves čas, nekako dobrih petdeset let pri nas ustvarjale različne generacije, je nemogoče ugotoviti, kaj šele posploševati ali potegniti neke sklepe.
Zappa Day in Ljubljana sinoči v polnem Poletnem gledališču Križanke je nedvomno uspel, tako programsko kot izvedbeno, kar so poslušalci na koncu nagradili s stoječimi ovacijami, da mo dočakali kar tri dodatke: samega orkestra, s kitaristom Vlatkom Stefanovskim in igralcem ter vokalistom Blažem Šefom, ki je bil mimogrede najboljše presenečenje večera.
Ampak kot veste hudič tiči v podrobnostih. Iz koncertnega lista sledi, kot da je na odru nastopal Ensemble Dissonance, ki sta se mu pridružila še kitarist Vlatko Stefanovski in igralec ter vokalist Blaž Šef.
Blaž Šef je bil veliko pozitivno presenečenje koncerta
Klemen Hvala je kot umetniški vodja Ensemble Dissonance avditorij v celoti zavedel z lažno predstavitvijo nastopajočih. Ogromno prisotnih namreč ne ve, kakšna je resnična identiteta Ensemble Dissonance. To je zgolj komorni godalni ansambel, ki pa v Križankah niti ni nastopil v celoti, da je bila njegova podoba še slabša, pa je pokazalo ozvočenje, ki je bilo ravno do godal vsaj v prvem delu koncerta zelo slabo, v drugem malo boljše, a so bila godala v celoti podrejena vsem ostalim za njimi. Tako z Ensemble Dissonance ni bilo skoraj nič, razen nekaj solističnih vložkov koncertnega mojstra Benjamina Ziervogla, ki v programu ni bil omenjen, tako kot ne vsi nastopajoči, ki niso člani ED. Kot rečeno pa so bili ti v večini. Nekatere smo od daleč prepoznali, nekateri so nastopili kot solisti, kot na primer flavtist Boris Bizjak ali saksofonist Matjaž Drevenšek, nekaj je bilo solistov med tolkalci, pomembno vlogo so imeli dvojci rogov, trobent, pozavn, flavt (še Aleš Kacjan), klarineta, oboe, pa fagota, klavirja in drugih inštrumentov s tipkami, kitarista… Nekateri so igrali na dva inštrumenta.
Vsa ta imena bi morala biti v programu jasno zabeležena. Samovoljno poudarjanje koncerta Ensemble Dissonance ni dajalo konkretne podobe vseh nastopajočih na odru.
Priklon
Kako predstavlja koncert Klemen Hvala
Zappa Day in Ljubljana ni »revival« ali »tribute to« koncert glasbe legendarnega ameriškega rock zvezdnika, skladatelja, kitarista, ustanovitelja in frontmana rock zasedbe Mothers of Invention, s katero je že s prvim albumom Freak Out! doživel preboj ter pritegnil pozornost na ameriški in mednarodni rock sceni. Štirinajstletni Frank je na svojo glasbeno pot stopil kot bobnar v šolskem orkestru, tedaj pa je napisal tudi svojo prvo skladbo za boben solo z naslovom Mice. V najstniških letih se je udeleževal glasbenih tečajev in se navduševal nad glasbo sodobnih skladateljev, kot so Edgard Varèse, Igor Stravinski, Anton Webern in drugi. Pod vplivom njihove glasbe je komponiral glasbo za orkester in instrumentalni ansambel, vendar se je to izkazalo kot popolnoma jalovo početje tako z vidika možnosti izvedb kot preživetja. Zato se je Frank lotil kitare in kot kitarist deloval v različnih rhythm & blues zasedbah, dokler ni pri enaindvajsetih letih ustanovil rock zasedbe Mothers of Invention, s katero je izvajal pretežno lastno glasbo. Zdi se, kot da je svoje najstniške skladateljske sanje skušal do neke mere uresničiti v svoji rock skupini, ki glede na zasedbo, ki je priložnostno vključevala tudi tolkala, pihala, trobila in druge instrumente, ni ustrezala klasični zasedbi rock skupine; njegove skladbe niso sledile standardom forme in formule rock uspešnic, njegovi solo vložki na kitari so bili večinoma improvizirani, kar je značilno za jazz glasbo, zaradi kompleksnosti in težavnosti pri izvajanju njegove glasbe
pa je svojim glasbenikom pogosto dirigiral. V dobrih tridesetih letih delovanja na rock sceni (umrl je v starosti 52 let) je Frank Zappa izdal več kot 60 albumov, ves čas pa je komponiral tudi za orkester in instrumentalni ansambel. Njegovo glasbo so izvajali dirigenti Kent Nagano z London Symphony Orchestra, Zubin Mehta z Royal Philharmonic Orchestra in Pierre Boulez z Ensemble Intercontemporain. Ob koncu življenja je skladbe, ki jih je izvajal s svojo rock skupino, prekomponiral na synclavier, in sicer z namenom, da bi jih izvajali instrumentalni ansambli, za mnoge od njih pa je sam menil, da so v praksi neizvedljive. Vendar se je tik pred smrtjo srečal z glasbeniki Ensemble Modern iz Frankfurta, s katerimi je izvedel svoj zadnji koncert in posnel svoj zadnji album Yellow Shark.
Vino za Vlatka Stefanovskega
Skladbe, ki jih bo izvedel Ensemble Dissonance na nocojšnjem koncertu, so jagodni izbor skladb, ki jih je Frank Zappa izvajal s svojo rock skupino in so izšle na njegovih albumih Hot Rats, 200 Motels, Civilization Phase III, Jazz from Hell, Studio Tan, Over-Nite Sensation, The Man from Utopia ter Zappa in New York. Skladbe je Zappa napisal oziroma prekomponiral za instrumentalni ansambel.
Skladbe Dog / Meat (kompilacija skladb Dog Breath Variations in Uncle Meat), Outrage at Valdez in G-Spot Tornado so skladbe z albuma Yellow Shark, skladbi Naval Aviation in Art z albuma Perfect Stranger, skladbe Revised Music for a Low-Budget Orchestra, Moggio, Put a Motor in Yourself, Peaches in Regalia ter Greggery Peccary pa z albuma Greggery Peccary and Other Persuasions. Skladba The Black Page zavzema v programu koncerta posebno mesto. Frank jo je v izvirniku napisal za solo bobne s spremljavo melodičnih tolkal in deluje kot nostalgični spomin na njegove prve glasbene korake. Velja za tehnično izjemno zahtevno skladbo tako za solistični drum set kot za celoten glasbeni korpus. Skladbe Franka Zappe, ki jih je izvajal s svojo rock skupino, v različici za instrumentalni ansambel zazvenijo v novih razsežnostih v smislu inventivnih kombinacij instrumentov, velikih dinamičnih sprememb in izjemno širokega spektra glasbenega kolorita. Njegov album Yellow Shark, ki danes velja za eno njegovih največjih glasbenih mojstrovin, ob izidu ni bil deležen posebne pozornosti ter odobravanja njegovih privržencev in glasbenih kritikov. V njegovi glasbi je premalo rocka, premalo jazza in premalo avantgarde, da bi pritegnila ljubitelje posameznih glasbenih zvrsti. Vendar je po tridesetih letih od njegove smrti postalo popolnoma jasno, da ko govorimo o glasbi Franka Zappe, ki se je ves čas svojega
glasbenega življenja napajal iz različnih izvirov in vrelcev glasbenih zvrsti in glasbenih žanrov, že dolgo ne moremo več govoriti o glasbenem eklekticizmu, crossoverju in podobnem. Lahko govorimo le o glasbi Franka Zappe, o glasbi, ki jo je ustvaril izjemno kreativen, inventiven, inteligenten in popolnoma osvobojen um.
Slovo
Iz teksta Klemna Hvale je razvidno, da je predstavil več skladb s koncerta, kot jih je bilo na njem izvedenih. Izpustil pa je predstavitveni opis zadnje skladbe na kocertu: The Adventures of Greggery Peccary, v kateri je nastopil igralec in vokalist Blaž Šef. Prav tako ni bila jasna solistična vloga gostujočega kitarista Vlatka Stefanovskega, in ne nekaterih solistov v bolj jazzovskih kompozicijah. Hvala njih v celoti ne omenja in seveda njihove prisotnosti na koncertnem odru ne utemeljuje. Tu bi se dalo pomisliti na diskrepanco, ki pa jo je na koncu obvladal tokrat odlični nemški dirigent Jonathan Stockhammer, ki je bil v prvem delu oblečen bolj “uradno” v bel sako, potem pa se je slekel in tako še bolj efektno v sklepnih taktih s skokom z dirigentskega podija v zrak in na oder dal interpretaciji nekakšno optično piko na i. Ves čas je koncert vodil zelo vehementno, natančno, sugestivno, povezovalno, poznavalsko ali do Zappove glasbe kar z osebno simpatijo. Vedel se je kot riba v vodi.
Program:
Frank Zappa:
Dog / Meat (Dog Breath Variations in Uncle Meat)
Revised Music for a Low-Budget Orchestra
Outrage at Valdez
The Black Page
***
Frank Zappa:
Naval Aviation
Put a Motor in Yourself
Moggio
The Adventures of Greggery Peccary
Glasbeniki so se ob pogledu na polne Križanke vedno bolj veselili svojega nastopanja, še posebej, ker je bilo za vse prva preizkušnja s tem pogramom, verjetno pa tudi interpretacija Franka Zappe v celoti.
Vlatko Stefanovski, foto Festival Ljubljana
Vlatko Stefanovski, ki smo ga na poletnih festivalih že videli, je rojen muzik, s pravim instinktom in s tem ravnovesjem med samim zvokom kitare kot individualnega inštrumenta ter njegove zvezanosti s samim programom ali vsem zvočnim kontekstom na odru. Prej bi rekel, da je nastopil ali igral še premalo, saj se je komaj ogrel. Seveda pa ni Frank Zappa.
Blaž Šef, foto Festival Ljubljana
Kot rečeno je bil zelo dobro presenečenje večera gledališki igralec in vokalist Blaž Šef. Ne vem, kako so prišli do njega, a je izbor bil zelo prepričljiv, čeprav se je v celotnem v bistvu pravljičnem glasbenem skeču čutilo nekaj sarkazma, ironije, kritike, egocentrizma, pa tudi samozavedanje lastnega pomena in morda še veličine. Sodelovanje z orkestrom je bilo zelo impresivno.
Pohvalno je širjenje glasbenih programov Festivala Ljuljana, saj mora misliti na vse profile občinstva, in spoznavanje že polpreteklih glasbenih idej. Te pa so dopolnjevali izbori citatov samega Franka Zappe.
Nekateri so bili simpatični, (pre)drzni, aktualni, recimo: Glasba je edina religija, ki prinaša dobrine.
Koncert je združil različne generacije občinstva, čeprav vsaka Zappo doživlja drugače. Morda je zanimiva pomisel, da je tak koncert možen, saj je bil uspšen, kakšen drugačen pa morda ne bi bil. Navdušenje mladih je bilo večje in s tem spodbudno za možna razmišljanja za naprej, a tu naredim piko.
Marijan Zlobec