Napoved, da bomo s koncertom violinista Garyja Levinsona z njegovim godalnim sekstetom – naslov koncerta je bil Gary Levinson in prijatelji -, v katerem sam kot enakopraven glasbenik igra prvo violino, in to na Stradivarijevo, dočakali svetovni koncert, so se uresničile. Godalci iz različnih izvornih kultur, od Rusije, Turkmenistana, Armenije in Izraela do ZDA, so naravnost fascinantni, res pa je, da so si za svoj natop izbrali dva monumentalna godalna seksteta Johannesa Brahmsa in Petra Iljiča Čajkovskega. Prav tako večinoma izhajajo iz najslavnejše newyorške The Juilliard School of Music.
Koncert v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
V Rusiji rojeni ameriški violinist Gary Levinson je večplastni solist, komorni glasbenik in pedagog. Ameriški in evropski kritiki pri njegovi poustvarjalnosti še posebej cenijo njegovo intenzivno muzikalnost in vrhunsko tehniko. Še med dodiplomskim študijem na The Juilliard School of Music ga je Zubin Mehta povabil, naj se pridruži New York Philharmonic (Newyorški filharmoniji). Leta 1991 je z orkestrom debitiral in končal magistrski študij. Od leta 2002 je višji glavni sodelavec koncertnega mojstra Dallas Symphony Orchestra (Simfoničnega orkestra iz Dallasa), leta 2013 pa je sprejel položaj umetniškega direktorja Društva komorne glasbe v Fort Worthu.
Violinist Anton Iljunin se je rodil v glasbeno družino v turkmenistanski prestolnici Ašhabadu. Po študiju na tamkajšnjem konservatoriju in nastopih s Turkmen State Symphony Orchestra (Turkmenistanskim državnim simfoničnim orkestrom), s katerimi je izvajal dela sodobnih turkmenistanskih skladateljev, se je leta 2000 preselil v Rusijo in se vpisal na Sanktpeterburški državni konservatorij N. A. Rimski-Korsakov. Obiskoval je tudi Visoko šolo za glasbo Hannsa Eislerja v Berlinu. Istega leta je ustanovil Atrium String Quartet (Godalni kvartet Atrium), ki izdaja uspešne posnetke na založbah EMI Classics, Outhere Music in Hänssler Profil. Pogosto nastopa v duetu s svojo ženo, violončelistko Ano Gorelovo.
Ameriški violist Michael Klotz je diplomiral na Glasbeni šoli Eastman v Rochesterju in leta 2002 postal eden redkih glasbenikov z dvojnim magisterijem iz violine ter viole na Šoli za glasbo Juilliard. Istega leta se je pridružil Amernet String Quartet (Godalnemu kvartetu Amernet), s katerimi nastopa v številnih koncertnih dvoranah in na festivalih v različnih državah Amerike, Evrope in Vzhodne Azije. Uspešno se udejstvuje tudi kot komorni glasbenik, med drugim je leta 2015 postal član ansambla Društva za komorno glasbo v Fort Worthu, s katerimi redno nastopa. Kritiki hvalijo njegov »izbrušeni in žareči ton ter niansirano prezenco«. Poučuje na Mednarodni univerzi na Floridi v Miamiju.
Adam Savage je ameriški violist, ki uspešno koncertira kot solist in komorni glasbenik. Trenutno študira na najslavnejši ameriški akademiji Juilliard v New Yorku v razredih profesorjev Tobyja Appela in Paula Neubauerja. Med študijem je bil imenovan za finalista tekmovanja Šole za glasbo Juilliard za violo in postal zmagovalec Državnega tekmovanja Young Arts leta 2021. Kot član glasbene družine s petimi brati in sestrami nastopa po vseh Združenih državah Amerike, vključno s serijo koncertov CMSFW2, ki jo je ustvarilo Društvo za komorno glasbo v Fort Worthu v Teksasu.
Izraelska violončelistka Inbal Segev je začela svojo glasbeno pot pri petih letih in se pri 16 preselila v Združene države Amerike, kjer je diplomirala na Univerzi Yale in Šoli za glasbo Juilliard. Debitirala je z Israel Philharmonic Orchestra (Izraelskim filharmoničnim orkestrom) in Berliner Philharmoniker (Berlinskimi filharmoniki) pod vodstvom Zubina Mehte. Njen prvi nastop v sloviti newyorški dvorani Carnegie Hall je bil 7. decembra 1997, kjer je krstno izvedla Trois strophes sur le nom de Sacher za solo violončelo Henrija Dutilleuxa. Osvojila je številne nagrade, med drugim na Mednarodnem tekmovanju Pablo Casals in Mednarodnem tekmovanju violončelistov Paulo. Med pandemijo leta 2020 je začela tudi komponirati.
Armensko violončelistko Ani Aznavoorian je revija The Strad opisala kot glasbenico z »izjemno predanimi nastopi, skoraj brezhibno tehniko, naravnim smislom za dramo in osupljivim tonom«. Izobrazila se je na Šoli za glasbo Juilliard, med študijem pa z osvojeno prvo nagrado na tekmovanju postala najmlajša zmagovalka v zgodovini violončelističnih tekmovanj. Prejela je mnoga druga priznanja, vključno s prestižno nagrado Bunkamura Orchard Hall Award. Nastopila je s številnimi vodilnimi svetovnimi orkestri, kot sta Chicago Symphony Orchestra (Čikaški simfonični orkester) in Helsinki Philharmonic Orchestra (Filharmonični orkester iz Helsinkov). Nastopa tudi s svojo sestro, pianistko Marto.
Ta bogati pedigre ali predstavitvene biografije seksteta, ki je po vseh nastopih po svetu končno prišel še na 72. Ljubljana Festival, pove veliko, med drugim o sodelovanju različnih kultur in njihovih predstavnikov, vse s ciljem iskanje lepote in njenega predstavljanja poslušalcem in gledalcem prav tako več kultur in njihovih zgodovin. Ljubljanska glasbena zgodovina je kajpada večstoletna in sega že v zgodnji sredni vek, z ustanovitvijo prve Filharmonije 1701 in prvimi opernimi gostovanji ter delovanjem Nemške opere pa beležimo nepretrgano glasbeno dogajanje, s čimer se Ljubljana uvršča med evropske prestolnice glasbe. To je bilo tako bogato, da raziskave še potekajo.
Dialog celotne glasbene kulture v Križevniški cerkvi Marije Pomočnice iz let 1714/1715 je z ameriškimi gosti takoj vzpostavil posebno koncertno vzdušje in najvišja pričakovanja polnoštevilnega občinstva.
Na kritično recepcijo glasbe Johannesa Brahmsa (1833– 1897) je močno vplival Robert Schumann, ki je mlademu skladatelju utrl pot v znani glasbeni svet. Po seznanjenju leta 1853 je Schumann v članku Nove poti v svoji glasbeni reviji Neue Zeitschrift für Musik entuziastično napovedal, da je Brahms tisti, ki mu je usojeno, da »na idealen način izrazi duha svojega časa«. Zato so njegova dela še mnogo let pozneje ocenjevali po visokih kriterijih, ki jih je izrazil Schumann. Kritiki in zagovorniki njegove glasbe so ga postavljali nasproti Richardu Wagnerju in Franzu Lisztu, njegove najljubše zvrsti komorne glasbe, samospeva in simfonije pa nasproti modernejšim oblikam glasbene drame in simfonične pesnitve. Brahms, ki v večjih oblikah komorne glasbe velja za naslednika Ludwiga van Beethovna in Franza Schuberta, je še posebej v tej zvrsti predstavil vso globino svoje ustvarjalne osebnosti. Med letoma 1854 in 1894 je napisal 24 umetniško dodelanih glasbenih del, najpomembnejši korpus komorne glasbe po Beethovnu.
Godalni sekstet št. 1 v B-duru, op. 18 (1860), spada v skladateljevo obdobje »prve zrelosti«, v katerem je združil vplive predhodnikov v izvirno glasbeno govorico. Pred Brahmsom godalnega seksteta z izjemo del Luigija Boccherinija, ki sicer ne vključujejo klavirja, ni bilo. Zdi se, da se je z dodanimi inštrumenti, gostejšimi teksturami in temnejšimi zvočnostmi želel približati simfoniji. Prvi stavek je po vzoru Schuberta liričen in oblikovan kot razširjen sonatni allegro, v katerem je prehod iz prve teme v drugo podaljšan s stransko temo ter daljšimi modulacijami v oddaljeno tonaliteto A-dura. Drugi stavek je oblikovan kot niz variacij, ki izkazuje rezultate Brahmsovega poglobljenega študija kontrapunkta in stare glasbe, zlasti baročnih plesov, preludijev, fug ter renesančnih motetov in maš. Tretji stavek je oblikovan kot demoničen scherzo, ki ga prekinja trio in zaključi coda, medtem ko sklepni stavek, ki je oblikovan kot obsežen rondo, deluje kot tehtna združitev vsega dotlej slišanega. (Iz programa Jana Prepadnika).
Godalni sekstet št. 1 v B-duru, op. 18, Johannesa Brahmsa je napisan kot monumentalno delo v štirih stavkih: I. Allegro ma non troppo, II. Andante ma moderato, III. Scherzo: Allegro molto, IV. Rondo: Poco allegretto e grazioso. Izvedba traja med 37 in 39 minutami, kar zahteva od izvajalcev izredno psihično in fizično kondicijo, glasbeno sodelovanje z vrhunskim prepletanjem drobnih solističnih vlog, razlikah v izvajanju celo med violinama, violama in violončeloma, totalno pelivanje in čutenje šesterice kot eno.
Že uvod je monumentalno vzvišen, kar postavlja skladatelja v poseben slavnostni položaj, česar so se izvajalci zavedali in takoj vzpostavili najvišji standard. Brahms se prav tako v uvodu spominja določenih pesemskih melodij in z njihovim ponavljanjem Allegro ma non tropo še bolj oplemeniti. Andante ma moderato opredeljujejo številni dialogi in še bolj izkažejo glasbene kvalitete slehernega posameznika, ki ne sme biti izstopajoč, ampak le prispevati k skupni kvaliteti muziciranja, njegovi vzvišenosti, hrepenenju k lepoti, ki naj jo poslušalev občuti fizično, v Križevniški cerkvi pa kot ambientalno akustičnem višku koncertnih pogojev. Scherzo: Allegro molto ima veliko bolj razgibanih mest, ponekod skoraj plesnega značaja, a je zato prelivanje in vrhunsko sodelovanje vseh godalcev ne le nujno, ampak le še bolj dokazuje njihovo kvaliteto. Veliko je uporab različnih tehnik in zahtevnih ritmičnih položajev. Rondo: Poco allegretto e grazioso ima spet več spevnosti, melodičnosti ali pesemskosti, s številnimi soli s spremljavo v pizzicatih, pa s spreminjanjem tempa in močnejšim poudarjanjem ponavljajoče se melodije. Glasbena refleksija slehernega posameznika mora biti tako rekoč popolna. To je možno samo pri najboljših glasbenikih z ogromno izkušenj. Na koncu se tempo hitro povečuje in izvedba efektno konča.
Čeprav se zdi, da dela Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893) najpogosteje povezujemo z močno čustveno vznemirjenostjo in nestabilnimi nihanji, je treba razumeti, da je bil ruskemu skladatelju največji umetniški vzornik navidezno umirjeni in preprosti Wolfgang Amadeus Mozart, ki se mu je priklonil s številnimi skladbami. Čajkovski je Mozartovo glasbo postavljal visoko nad vsemi vplivi, vključno z Ludwigom van Beethovnom, Robertom Schumannom, Mihailom Glinko, Franzem Lisztom in Hectorjem Berliozom. Pri Mozartu se je še posebej navduševal nad formalno jasnostjo in klasicistično igrivim duhom njegove glasbe.
Njegova ljubezen do dunajskega klasika se izrazito pokaže v skladbah, kot so Variacije na rokokojsko temo, Orkestralna suita št. 4, »Mozartiana«, in pantomima iz opere Pikova dama. Pikova dama je nastala leta 1890, ko je Čajkovski za tri mesece odpotoval v Firence, kjer se je nastanil v vili mecenke Nadežde von Meck. V tem sproščenem okolju in brez motenj je ustvaril svojo najtehtnejšo kompozicijo, ki najbolje od vseh ponazarja skladateljev ustvarjalni preporod pozno v njegovem življenju.
Čajkovski je med bivanjem v Firencah skiciral tudi počasni stavek tega, kar je potem postalo štiristavčni Godalni sekstet v d-molu, op. 70, »Spomin na Firence« (1890), ki ga je dokončal poleti, ko se je vrnil v Rusijo. Prvi stavek je klasičen sonatni allegro z burno melodično prvo temo in umirjeno drugo temo, ki sta nato obdelani ter na koncu ponovljeni. Kljub naslovu kaže z izjemo počasnega stavka, ki vsebuje izrazito romantično temo, malo italijanskih glasbenih vplivov. Opaznejši so ruski vplivi, zlasti v tretjem in četrtem stavku, ki sta prežeta z ljudskimi melodijami in živahnim utripom vaškega plesa. Sekstet pa predvsem zaradi periodičnih struktur, prosojnih tekstur in preprostosti ritmičnega utripa izkazuje skladateljevo ljubezen do Mozartove glasbe. (Iz programa).
Godalni sekstet v d-molu, op. 70, »Spomin na Firence« Petra Iljiča Čajkovskega ima prav tako štiri stavke:
I. Allegro con spirito, II. Adagio cantabile e con moto, III. Allegro moderato, IV. Allegro vivace. Že v prvem se pokaže izjemna nostalgična lepota, kot nekakšen panoramski pogled s hribčka na renesančno mestno jedro Firenc z vsem, kar je bil Čajkovski tam videl. Vsaka solo melodija, ki se prepleta z drugimi, se zdi, kot da se slikovito selimo iz enega kraja na drugi, iz ene palače ali muzeja v drugega, s ponavljanjem iste melodije pa postaja kulturna in umetnostna zgodovina še bolj poudarjena. Nostalgija pomeni toliko kot doživeti mesto ob Arnu in Starem mostu, oživitev glasbenih razpoloženj tako, da dobijo Firence še svoj glasbeni spomenik, ne le slikarski, kiparski, athitekturni, če že ne more godalni sekstet oživiti spomin na rojstvo opere prav v Firencah. Moskva je bila tedaj sorazmerno še majhno mesto, že Dunaj je imel dvakrat več prebivalcev. A razgledani poslušalci v Križevniški cerkvi, in ti so bili v večini, vse to poznajo. Desetminutni prvi stavek se konča v divjem tempu, kot skorajda glasbena eksplozija.
Adagio cantabile e con moto takoj nakaže povsem drugačen karakter, z uvodno večjo širino in globino zazveni skoraj orgelsko, sledi violonski solo s pizzicato spremljavo, a se solo z isto melodijo še ponovi v violončelu, in to žlahtno prelivanje, prav tako obogateno s harmonskimi poudarki vseh skupaj, traja deset minut. Vmes ozioma v drugem delu je še izjemna ritmična struktura, ki pa se s solom violončela in dialogom z violino vrne na melodično izhodišče stavka in ga z zvočno plemenitostjo sklene.
Allegro moderato kot tretji stavek traja kakih šest minut in ga opredeluje melodični solo z nadaljevanjem v prepletanju in skorajda zaklinjajočem se ponavljanju močnega melodičnega motiva, s katerim se vseh šest godalcev spopade kot poseben izziv, ki ga še posebej postavi kriterij izjemno hitrega tempa proti koncu izvedbe, ko so se nastopajoči pokazali v vsem svojem tehničnem sijaju, še posebej, ker se stavek spet umiri in vzpostavi prvotno melodično temo, a v novem tehničnem pristopu, tako da se konec izkaže kot manj efekten.
Plesni četrti stavek Allegro vivace skorajda spominja na kakšno folkloro, morda toskansko, a se zvočno razširi, poglobi in obogati, prepletanja med posameznimi glasbeniki je vedno več, ostaja pa ponavljajoča se osnovna ali prva melodija.
Glasbeniki so nas dobesedno začarali, še posebej, ker je bil vsak zase izjemen, vsi skupaj pa so še bolj briljirali.
Po navdušenih aplavzih in ovacijah so ponovili tretji stavek.
Marijan Zlobec