Naslov koncerta Ljubljana – Dunaj na 72. Ljubljana Festivalu je občinstvo v polni Križevniški cerkvi razumelo v dvojnem smislu: osebnostnem z nastopajočimi na odru in s samim izvedenim ali slišanim programom.
Koncert v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
V bistvu se je nadaljeval festivalski program, ki vključuje slovenske glasbenike iz tujine, kar že postaja stalnica in pravilna usmeritev umetnišjega vodje Darka Brleka. Še so imena, ki bi jih radi slišali doma, da svojo mednarodno uveljavitev potrdijo pred slovenskim občinstvom. Pomemben je stik tudi med njimi samimi, a je že tako, da jim za to nekdo mora dati priložnost. Festival Ljubljana to počne, tudi z Zimskim festivalom in Slovenskimi glasbenimi dnevi ter Mladimi virtuozi.
Ensemble 4Saxess
Kot se je pokazalo na odru, je dominantno vlogo na koncertu Ljubljana – Dunaj prevzel kvartet saksofonov Ensemble 4Saxess, ki pa je tokrat, kot ga je z odra predstavil Dejan Prešiček, nekdnji kulturni minister, imel novo začasno zasedbo: Andrej Omejc, sopranski saksofon, Oskar Laznik, altovski saksofon, Matjaž Drevenšek k.g., tenorski saksofon, Dejan Prešiček, baritonski saksofon. Za koncert na Ljubljana Festivalu je namreč rednega člana Tadeja Šepca nadomestil Matjaž Drevenšek.
Ensemble 4Saxess
Ensemble 4Saxess je v koncertnem programu predstavljen kot vodilna tovrstna zasedba v Sloveniji. V petnajstih letih obstoja se je uveljavil v Evropi in Združenih državah Amerike. Njegova pomembna cilja sta naročanje novih del in neposredno sodelovanje s skladatelji. Kvartet je vabljen na pomembne glasbene festivale (Beneški bienale, Svetovni glasbeni dnevi, Ljubljana Festival, Tribuna komponistov Beograd…) ter v koncertne dvorane v Parizu, Berlinu, Zagrebu, Münchnu, Washingtonu, New Yorku, na Dunaju … Člani so mednarodno uveljavljeni pedagogi, ki na svojih gostovanjih redno predavajo na uveljavljenih glasbenih univerzah, poleg tega pa so uveljavljeni in priznani kot koncertni glasbeniki z dobrimi kritiškimi odzivi. Zasedba uspešno sodeluje z založbo ZKP RTV Slovenija, pri kateri je izdala zgoščenki 4 Folk in 4 US.
Ensemble 4Saxess
Kot glasbeni gosti na koncertu so nastopili kar trije solisti: pevka, pevec in violinistka.
Mojca Bitenc z Ensemble 4Saxess
Sopranistka Mojca Bitenc je z diplomo summa cum laude končala magistrski študij petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani (razred Barbare Jernejčič Fürst) in podiplomski študij petja na zagrebški akademiji za glasbo pri Vlatki Oršanić. Diplomirala je tudi na ljubljanski Medicinski fakulteti. Prejela je študentsko
Prešernovo nagrado in več nagrad na mednarodnih pevskih tekmovanjih. V sezoni 2023/24 je nastopila v SNG Opera in balet Ljubljana v glavnih vlogah v Evgeniju Onjeginu Čajkovskega, Puccinijevi La bohème, kot solistka je pela v Bachovem Pasijonu po Janezu (Cankarjev dom, Slovenska filharmonija) in Dvořákovem oratoriju Stabat Mater. Gostuje na mnogih priznanih evropskih poletnih opernih festivalih, pa tudi v HNK Ivana pl. Zajca na Reki in v Oper Frankfurt (Frankfurtski operi) z odličnimi kritikami.
Morda je med tremi solisti v Ljubljani manj znan koroški Slovenec Gabrijel Lipuš.
Gabriel Lipuš in Ensemble 4Saxess
Baritonist Gabriel Lipuš je solopetje in jazz klavir študiral na Deželnem konservatoriju v Celovcu, na Akademiji za jazz v Gradcu petje (Jay Clayton), na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju pa solopetje, samospev in oratorij (razred Kurta Equiluza). Diplomiral je leta 1996. Sprva je nastopal kot
baritonist, od leta 2007 pa kot tenorist po vsej Evropi. Od leta 2001 do 2018 je bil profesor solopetja na Deželnem konservatoriju v Celovcu. Živi kot svobodni glasbenik. Kot solist redno sodeluje s slovenskimi in tujimi orkestri, uglednimi skladatelji, dirigenti, glasbeniki, režiserji in koreografi, pisatelji in igralci iz celotnega alpsko-jadranskega prostora. Uveljavlja se tudi kot skladatelj. Leta 2004 je prejel podporno nagrado za glasbo dežele Koroške.
Svetovno glasbeno kariero že vrsto let dela violinistka Petra Kovačič, ki je bila na svetovni avdiciji leta 2016 sprejeta za članico Dunajskih filharmonikov, prvega orkestra na svetu, ki je poleg koncertov v Musikvereinu nosilec oziroma izvajalec celotnega opernega programa v Dunajski Državni operi, na gostovanjih, festivalih, kot so Salzburške slavnostne igre.
Petra Kovačič in Ensemble 4Saxess
Večkrat nagrajena violinistka Petra Kovačič (1990) je od leta 2019 polnopravna in stalna članica Wiener Philharmoniker (Dunajskih filharmonikov). Violino je začela igrati na Glasbeni šoli Tolmin (učitelj Jurij Križnič), sledili sta Srednja glasbena in baletna šola Ljubljana (razred Jerneja Brenceta) ter komorna glasba pod mentorstvom Tomaža Lorenza.
Petra Kovačič
Prejemnica Škerjančeve nagrade je študij nadaljevala na Universität für Musik und darstellende Kunst Wien (Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju, razred Roswithe Randacher) in se izpopolnjevala v komorni igri. Leta 2016 je kot rečeno postala članica prvih violin Wiener Staatsoper (Dunajske Državne opere), nato Wiener Philharmoniker. Je stalna članica Ljubljanskih solistov, Wiener Streichersolisten (Dunajskih godalnih solistov), Neue Wiener Solisten (Novih dunajskih solistov). Koncertno dejavnost dopolnjuje s pedagoškim delom v sodelovanju z Akademijo za glasbo v Ljubljani. Od leta 2022 študira psihologijo na britanski univerzi.
Ensemble 4Saxess
Koncert je začel sam kvartet saksofonov Ensemble 4Saxess.
Variacije na Haydnovo temo v B-duru, op. 56a, Johannesa Brahmsa (1833–1897) so znane tudi kot Variacije svetega Antona. Osnovane so na temi prvega iz niza šestih Divertimentov, ki so dolgo veljali za Haydnove, danes pa jih pripisujemo njegovemu učencu Ignacu Pleyelu, in sicer na temi iz drugega stavka, ki temelji na starem napevu iz Gradiščanskega – koralu svetega Antona. Pri obdelavi teme se je Brahms osredotočil na strukturo fraze in harmonske vzorce, ne pa toliko na melodijo, in tako variacije zgradil na vztrajnem harmonskem gibanju. Tema se oglasi v pihalih, sledi osem variacij, v katerih je tema samo bežno nakazana, včasih prikrita kontrapunktično, drugič vpeta v drugačen ritmični vzorec, da je težko izsledljiva. Spreminjajo se tudi razpoloženja; gibki, prijetni melodiji v prvi variaciji sledi občutena druga variacija, nato rahločutna šesta, osupljivo spevna je osma. Delo se konča v dramatičnem vrhuncu s ponovitvijo prvotne teme. (Iz programa Metke Sulič).
Poslušali smo variacije, kot jih je aranžiral Claus Olesen, in imajo svoje samostojne oznake: Chorale St. Antoni: Andante, Variacija 1: Andante con moto, Variacija 2: Vivace , Variacija 3: Con Moto, Variacija 4: Andante, Variacija 5: Poco presto, Variacija 6: Vivace, Variacija 7: Grazioso, Variacija 8: Poco presto, Finale: Andante.
Kvartet saksofonov Ensemble 4Saxess je takoj pokazal odlično pripravljenost na koncert, a smo hitro opazili dominantno ali vodilno vlogo sopranskega saksofonista Andreja Omejca, ki daje kvartetu navdih, če že ne kar osrednji izvajalski položaj. Ne moremo reči, da je to nekakšna dirigentska vloga, a se zdi, da ima kot glasbenik največ odločilnih povezovalnih in interpretativnih nalog, medtem ko se ostali trije subtilno pridružujejo ter občasno še sami prevzamejo drobne solistične momente, ko gre za prelivanje solov, spreminjanje tempa in izraza, čistost in zlitost, dinamično ravnovesje, občutek za kolektiv in sam ambient Križevniške cerkve, v katerem smo takoj slišali precejšen odmev in se vprašali, kako pa bo vse skupaj zvenelo, ko bodo na oder prišli solisti.
Gabrijel Lipuš
Andrej Omejc je sam najprej aranžiral dve Ipavčevi pesmi: Pesem v ljudskem tonu in V pomlad Josipa Ipavca.
Družina Ipavec ima poseben prostor v slovenski glasbeni zgodovini. Bratje Benjamin, Gustav in Alojz, ter Gustavov sin Josip, vsi poklicni zdravniki in odlični glasbeniki skladatelji, so imeli pomembno vlogo pri širjenju slovenske narodne zavesti in še pomembnejšo na področju slovenske glasbene kulture.
Gabriel Lipuš med petjem
Josip Ipavec (1873–1921) se je rodil v Šentjurju kot sedmi od desetih otrok. Čeprav je bil v izrazu speven melodik, saj je izhajal iz romantične tradicije, je bil domiselnin samosvoj. Izbiral je pesmi žalosti, ki govorijo o neizbežni človekovi usodi, z motivi groba in smrti (Pesem v ljudskem tonu), veliko jih je na temo pomladi, neizpolnjene ljubezni, hrepenenja in stisk (V pomladi in Pomladni počitek), nekaj je popotniških (Ciganka) in pa tudi religiozne tematike (Če mogel vzdihe bi srca utopiti) z motivom lilij kot Marijinega simbola in pobožnosti. Pesmi so prekomponirane, klavirski part je dokaj učinkovit in včasih kar zapleten. Svoje samospeve je pisal v slovenskem in nemškem jeziku, zato bomo tudi na koncertu izvajali Ipavčeva dela v obeh jezikih. (Iz programa).
V resnici smo na koncertu poslušali samo pesmi v slovenščini, kar je rezultat prevoda in še najbolj prav. Oba pevca sta se predstavila izmenoma, takoda smo nekao testirali njuno glasovno dimenzijo. Bitenčeva je nastopil kot prva s Pesmijo v ljudskem tonu in takoj pokazala svojo celostno podobo, kot bi rekli kiparji. Njen glas je lirski, mehak, pevka je muzikalna, suverena, nasploh kaže ali naredi prijeten vtis, ne da bi poudarjala gestikulacijo, ampak je njena drža urejena, skladna, umetniška.
Gabriel Lipuš je nekoliko bolj izvajalsko razgiban, kot da bi želel vsebino petega še bolj poudariti. Podobno velja za njegovo dikcijo, ki je izrazito artikulirana, morda na posameznih mestih še preveč in učinkuje manj naravno. Glas je prepričljiv in kaže njegov nastop na velike odrske izkušnje.
Petra Kovačič
Alojz Srebotnjak (1931–2010), eden najvidnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja, je navdih črpal v ljudski glasbi Slovenije in nekdanjih državah Jugoslavije. V skladu s sodobnimi skladateljskimi tokovi jo je preoblikoval po svojem edinstvenem estetskem modelu. Suito Slovenski ljudski plesi je leta 1982 napisal za violino in klavir, potem pa še v različici za godalni in simfonični orkester. S premišljenim izborom glasbil in tehtno glasbeno dramaturgijo skladba predstavi cel niz motivičnih okruškov iz ljudskih pesmi in plesov iz različnih slovenskih pokrajin, ki so sem in tja obdelani že tudi modernistično, kljub temu pa melodično.
Plesi si sledijo v kontrastnem zaporedju. Oglasijo se melodije iz Visokega reja iz Koroške, otroška Pleši, pleši, črni kos, šaljivi štajerski ples pouštertanz, primorski dopaši, rezijanska pesem Ta lipi moj, za zaključek v velikem slogu pa svatbeno prekmursko kolo Marko skače. (Iz programa).
Ta nastop je pomenil morda še največje presenečenje, ker je prinesel nepričakovan spoj kvarteta saksofonov in violine, kot si je končno podobo spet zamislil in jo ustvaril Andrej Omejc. Violinistka Petra Kovačič je odlična in zanjo, ki izhaja s Tolminske in formirana v Ljubljani obvlada tipiko slovenskih ljudskih plesov, pa ne le Alojza Srebotnjaka, ampak verjetno še bolj iz slovenske folklore, saj je v Ljubljani te tradicije ogromno, vse od Franceta Marolta in Tončke Marolt ter Mirka Ramovša dalje ali do danes.
Poslušali smo Andantino (Koroška), Allegro (Štajerska)
Moderato (Primorska), Andante (Bela krajina), Allegro rustico (Rezija), Lento (Gorenjska) in Moderato (Prekmurje). Slišali smo nekatere znane melodije v posebni, skorajda bolj slavnostni kot folklorni drži, bolj koncertno kot ljudsko. Petra Kovačič učinkuje kot koncertna dama, oblečena v črno dolgo obleko sredi poletja, z zlatimi čevlji pa še bolj poudari svoj omenjeni celostni profil (kot Bitenčeva). V dinamiki bi pa raje videl, ko bi saksofonisti igrali bolj piano.
Spet smo spremljali prepričljiv pevski nastop s pesmimi Josipa Ipavca v priredbi Andreja Omejca: Bitenčeva je najprej zapela Ciganko, Lipuš pa Če mogel vzdihe bi srca utopiti in Pomladni počitek. Slednji sta avtorski pesmi v nemščini Heinricha Heineja in Hansa Willyja Mörtensa, prva pa prav tako v nemščini, a neznanega avtorja. Kdo jih je prevedel ? Kot piše na pesemskem programu, so to bili Igor Grdina, Benjamin Virt in Pavel Oblak.
Če bi rekel, da je Ljubljana glasbeno premagala Dunaj, bi bila ta ugotovitev prehira. Kajti spet je sledil Dunaj.
Josef Lanner (1801–1843) in Johann Strauss starejši sta bila na Dunaju znana kot kralja valčka. Kasneje je oba zasenčil Johann Strauss mlajši. Lannerjeva glasba je zunaj Dunaja po krivici tonila v pozabo, saj je prav tako očarljiva kot glasba Straussov. Štajerski plesi, op. 165, so iz leta 1841 in temeljijo na ljudskih melodijah iz avstrijske pokrajine Štajerske.
Lanner jih je prvič uporabil v enem od svojih baletov, vendar je glasba postala tako priljubljena, da jih je hitro napisal za kvartet, klavirski trio in druge majhne ansamble. Uvrščajo se med njegove najbolj znane skladbe. Počasnemu uvodu sledi pet valčkov, ki so si sorodni v razpoloženju in melodično povezani. (Iz programa).
Petra Kovačič je še enkrat zablestela z interpretacijo Štajerskih plesov, op. 165 Josepha Lannerja v aranžmaju Andreja Omejca, ki se je prepričljivo izkazal še kot skladatelj.
Benjamin Ipavec (1829–1908) je medicino študiral v Gradcu in na Dunaju, glasbo pa v Gradcu. Bil je eden vodilnih skladateljev v slovenski romantični glasbi, čeprav se je pri ustvarjanju opiral tudi na klasicistične prvine. Izjemno je bil nadarjen za samospeve in kmalu dobil vzdevek slovenski Schubert, znan je po operi Teharski plemiči kot tudi Serenadi za godala, ki jo je napisal leta 1898 v svojem poznem ustvarjalnem obdobju. V njej se zgleduje po tradiciji dunajske klasike, vendar so v njej tudi izjeme. V skladbi lahko vseskozi čutimo prisotnost slovenskega ljudskega melosa. (Iz programa).
Za konec smo poslušali slavno Serenado za godalni orkester Benjamina Ipavca, prav tako v aranžmaju Andreja Omejca: Allegro moderato, Menuetto, Andante con variazioni, Finale – Allegro.
To je bilo nekaj naravnost sijajnega in kaže na vrhunskost samega dela kot takega. Zelo so se izkazali. Pomislil pa sem tudi na možnost nekakšne jazzovske pevske izvedbe z osmimi pevkamin in pevci. Kdo ve, morda si bo kdo upal. Mislim, da se zelo da.
Po burnih aplavzih in ovacijah so nastopajoči dodali odlomek oziroma skladbo Janko in Metka Ludwiga Uhlanda s sopranistko in baritonistom kot solistoma, pa še violinistko, kar je bil pravi izbor.
Marijan Zlobec