Na 72. Ljubljana Festivalu smo letos prisluhnili trem koncertom profesorjev mednarodnih mojstrskih tečajev, podobno kot prejšnja leta, s tem da so se nekateri solisti ponovili, nekaterih ni bilo več ali so prišli novi.
Nagovor Branimirja Slokarja, vse fotografije Marijan Zlobec
Na tiskovni konferenci pred začetkom tečajev in koncertov profesorjev in samih udeležencev tečajev je ustanovitelj, organizator in umetniški vodja vsega tega, pozavnist in profesor Branimir Slokar napovedal širjenje tečajev na nove inštrumente ali petje, že pred leti pa izrazil navdušenje, da se bodo s preselitvijo Akademije za glasbo v obnovljeno Kazino tja preselili tudi tečaji. To se ni zgodilo.
Podobno zaprta za Festival Ljubljana ostaja Ljubljanska opera SNG, pa Unionska dvorana, ni več koncertov v ljubljanskih cerkvah, na Ljubljanskem gradu, urejanje in obnova celotnega kompleksa Križank ni niti predvidena v kakšnem konkretnejšem smislu, usoda lastništva in prenove Križevniške cerkve se vleče vsako leto znova, obnovljena streha v Poletnem gledališču ni dala napovedanih in željenih rezultatov, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo se očitno še dolgo ne bo preselila, načrtovana večnamenska velika dvorana po zmagovitem nizozemskem projektu, kot jo je bil pripravjen financirati podjetnik Jože Anderlič, ni bila realizirana, ker sta jo minirala tako MOL kot Ministrstvo za kulturo, tako da smo dobili le stanovanjsko Villo Schellenburg ali najmanj od prvotno načrtovanega.
Reinhold Friedrich in Eriko Takezava
Tujci radi obiščejo koncerte v Križevniški cerkvi, občudujejo kar tri oltarje in monumentalne oltarne slike, prav tako sprejemajo dobro akustiko in veliko ali natančno slišnost vseh nastopajočih, čeprav je včasih malo preveč odmeva.
Kot rečeno profesorji ta ambient že dobro poznajo, zato ne preseneča, da je bil tretji koncert najboljši oziroma so bile nekatere izvedbe antološke, pri izboru nekaterih del pa se je ustvaril vtis, da je solist (Reinhold Friedrich) bil v enem delu svojega nastopa boljši od samega dela, ki si ga je izbral za predstavitev (dvakrat Gustav Mahler). To diskrepanco med umetniško vrednostjo izvedenih del in kvaliteto izvajalcev smo opazili na drugem koncertu, malo tudi na prvem.
Profesorji se morajo na svojih koncertih opredeti do najboljšega v zgodovini in z izvajanjem le-tega opozoriti na vrednote nove glasbe iz zadnjih 500 let.
Tretji koncert profesorjev so s svojimi nastopi vrhunsko zaznamovali vsaj trije solisti. Pianisti so bili vseeno bolj spremljevalni.
Emanuel Abbühl
Emanuel Abbühl je bil prvi oboist Sinfonieorchester Basel (Simfoničnega orkestra iz Basla), Rotterdams Philharmonisch Orkest (Filharmoničnega orkestra iz Rotterdama) in London Symphony Orchestra (Londonskega simfoničnega orkestra), s katerimi je nastopal po svetu in utrjeval mednarodno kariero solista. Za sabo ima tudi nastope z najboljšimi orkestri na svetu pod vodstvom maestrov, kot so Valerij Gergijev, sir Colin Davies, Seidži Ozava, Bernard Haitink in Heinz Holliger. Abbühl je profesor na Univerzi za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Mannheimu in Akademiji za glasbo v Baslu. Je tudi častni član Kraljeve glasbene akademije v Londonu.
Reinhold Friedrich
Reinhold Friedrich od uspeha na Mednarodnem glasbenem tekmovanju ARD v Münchnu, leta 1986, redno nastopa na glavnih svetovnih odrih. Igra z mednarodno priznanimi orkestri pod taktirko dirigentov, med katerimi so sir András Schiff, sir Neville Marriner, Christopher Hogwood. Od leta 1983 do 1999 je bil solo trobentač v hr-Sinfonieorchester (Radijskem simfoničnem orkestru iz Frankfurta). Je stalni solist trobentač Lucerne Festival Orchestra (Orkestra Luzernskega festivala) ter umetniški vodja trobilnega ansambla istega orkestra. Je profesor trobente na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju in častni profesor na Visoki šoli za glasbo kraljice Sofije v Madridu.
Radovan Vlatković
Radovan Vlatković (1962) je študiral na Akademiji za glasbo v Zagrebu in na Akademiji za glasbo v Detmoldu. Prvi nagradi na Mednarodnem glasbenem tekmovanju ARD v Münchnu (1983) so sledila povabila na festivale po Evropi, Severni in Južni Ameriki, Avstraliji, Izraelu, Koreji in Japonski. Med letoma 1982 in 1990 je bil vodilni rog v Rundfunk-Sinfonieorchester Berlin (Berlinskem radijskem simfoničnem orkestru) pod vodstvom Riccarda Chaillyja in Vladimirja Aškenazija. Poučeval je na Akademiji za glasbo v Stuttgartu, na Mozarteumu v Salzburgu, od leta 2000 pa na Visoki šoli za glasbo kraljice Sofije v Madridu. Leta 2014 je postal častni član angleške Kraljeve akademije za glasbo.
Reinhold Friedrich
Na Japonskem rojena pianistka Kimiko Imani poleg solističnih nastopov z uveljavljenimi orkestri na Japonskem in v Nemčiji redno nastopa na mednarodnih festivalih in koncertnih abonmajih v Evropi in Aziji. Študirala je na Visoki šoli za glasbo v Detmoldu v Nemčiji. Največkrat igra v pihalnih zasedbah, s katerimi je nanizala mnoge uspešne projekte. Poučuje v Berlinu na Univerzi za umetnost in Visoki šoli za glasbo Hannsa Eislerja ter sodeluje pri najpomembnejših tekmovanjih in mojstrskih tečajih.
Eriko Takezava in Reinhold Friedrich
Eriko Takezava se je rodila v Hirošimi na Japonskem. Študirala je pri Naojukiju Tanedi in Wolfgangu Manzu v Nemčiji. Ob repertoarju za solo klavir in klavirski duo se je specializirala za komorno glasbo. Nastopa v Evropi, Izraelu in Egiptu ter Aziji, med drugim na Japonskem, v Tajvanu, Koreji, Indoneziji. Poučuje na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju, pred tem pa je tudi na glasbenih akademijah v Baslu, Aarhusu in San Sebastiánu. Kot korepetitorka sodeluje na evropskih mednarodnih tekmovanjih.
Vsi nastopajoči
Danijel Detoni (1983) je študij klavirja končal na Akademiji za glasbo Ferenca Liszta v Budimpešti in se izpopolnjeval na Konservatoriju v Parizu. Kot komorni glasbenik je osvojil prvo nagrado na Nacionalnim tekmovanjem za komorno glasbo Weiner Léo v Budimpešti (2003), posebno priznanje za zasluge mu je dala Fundacija Israeli Isman (2006). Kot solist in komorni glasbenik nastopa na festivalih, kot so Varšavska jesen, Schleswig-Holstein, Zagrebški glasbeni bienale, na poletnih festivalih v Splitu, Zadru, Dubrovniku …
Emanuel Abbühl in pianist Danijel Detoni
Program:
Johann Wilhelm Hertel: Koncert za trobento in klavir št. 1 v Es-duru
Allegro
Larghetto
Vivace
Olivier Messiaen: Medzvezdni klic iz orkestrskega dela Iz kanjonov do zvezd …
Johann Peter Pixis: Velika sonata za oboo in klavir, op. 35
Allegro moderato
Romanze
Rondo. Allegretto Vivace
***
Gustav Mahler: Kjer trobentajo lepe trobente iz cikla Dečkov čudežni rog
Gustav Mahler, prir. Alisa Kratzer: Blumine iz Simfonije št. 1 v D-duru, »Titan«
Carl Reinecke: Trio za klavir, oboo in rog v a-molu, op. 188
Allegro moderato
Scherzo. Molto Vivace
Adagio
Finale. Allegro ma non troppo
Eriko Takezava
Johann Wilhelm Hertel (1727–1789) je bil cenjen nemški skladatelj. Njegov Koncert v Es duru, št. 1, v izvirniku za trobento, godala in continuo, je bil prvi od treh, ki jih je v Schwerinu napisal za dvornega trobentača Johanna Georga Hoeseja (1727–1801). Vsi trije stavki so mojstrsko oblikovani in umetniško izpopolnjeni. Prvi prinaša slogovne novosti na prehodu iz baroka v klasicistično dobo; spremljava določa melodije, trobenta pa sledi s svojim značilnim tonom in idiomom. Očarljivi Larghetto ponudi solistu intenzivne in dolge fraze, spremljevalne harmonije so prefinjene. Živahni Vivace je tehnično zapleten stavek, saj od solista zahteva veliko bravure pri pasažah v najvišjih registrih. (Iz programa Metke Sulič).
Koncert se je začel takoj odlično, s sijajnim nastopom tako rekoč že legendarnega trobentača, ki pa ga vedno spremlja njegova žena. Iz programa, pa tudi iz različnih dosegljivih posnetkov, ni bilo razvidno, kdo je avtor priredbe za trobento in klavir. Občudovali smo tehnično perfekcijo Reinholda Friedricha, čistost igre in ujemanje s pianistko. Briljiral je z lahkotnostjo izvedbe kot jo je pokazal že v uvodnem Allegru, seveda pričakovanimi visokimi toni, medtem ko je bil Larghetto miren, občuten, speven, trobenta dominantna, tako kot je bil suveren solist, prepoln izvedbene energije, kar mu daje poseben fizični izgled, priznajmo da zelo prepričljiv ravno za trobentača. Sklepni Vivace je bil le še interpretativna nadgradnja že prikazanega s hitrim in virtuoznim igranjem in spet sijajnimi višinami. Spremljala ga je Eriko Takezava.
Radovan Vlatković
Medzvezdni klic je stavek iz dvanajststavčnega dela Iz kanjonov do zvezd francoskega skladatelja Olivierja Messiaena (1908–1992). Leta 1972 je skladatelj obiskal Utah in kanjon Bryce ga je s svojimi geološkimi čudesi, rastlinami in živalmi navdihnil. Medzvezdni klic je 6. stavek tega dela in izstopa po zahtevnosti in dejstvu, da je za rog solo. Preostalih enajst stavkov je za orkester. Medzvezdni klic je napisal že leta 1971 po smrti mladega skladatelja Jeana-Pierra Guézeca. Messiaen mu je posvetil zbirko kratkih skladb za solo glasbila, med njimi je ta za rog, ki jo je nato vključil v delo. Skladba se začne z ostrim klicem, ki bi lahko dosegel vesolje, med različnimi vzkliki in dolgimi tišinami zazvenita dva lirična odlomka. Oglasita se drozg in vran, proti koncu pa glasba postopoma izzveni v tišino. (Iz programa).
Radovan Vlatković se je kot solist pokazal v pričakovani koncertantni formi in dojemljivosti, ki po prvi skladbi na koncertnem programu takoj povsem spemeni stil, čas, dobo, vstopi v modernizem, ki ostaja pri skladatelju izvedbeno še vedno zelo težak in skrivnosten, če pomislim na njegovo opero Sveti Frančišek Asiški ali najdaljše klavirske cikle, medtem ko je bilo omenjeno simfonično delo izvedeno z radijskim orkestrom pred tridesetimi leti, kot se ga spominjam.
Vlatković nastopa suvereno, povsem zbrano, vrhunsko, a deluje lahkotno in intelektualistično hkrati; v njem je združena neka vseobsegajoča solistična osebnostna moč, pravo nadaljevanje poprejšnjega Friedricha.
Emanuel Abbühl in Kimiko Imani
V obsežnem opusu nemškega pianista in skladatelja Johanna Petra Pixisa (1788–1874) je veliko prostora za glasbo, ki je bila v 19. stoletju precej modna, to je salonska glasba. Priljubljena je bila v srednjem razredu 19. stoletja, zanjo sta bili značilni poudarjena čustvenost in spevnost, izraz pa je bil sanjav, eleganten in briljanten. Velika sonata za oboo in klavir, op. 35 (v izvirniku za flavto in klavir), vključuje prav vse te vidike salonske glasbe. Klavirski part je dokaj virtuozno oblikovan, tako da ustreza vsem izvedbenim zahtevam, ki jih je skladatelj položil v oboo. V Romanci v ospredje prideta toplina in mehkoba oboe. Sonato je posvetil madame Katherine de Mosel. (Iz programa).
Oboist Emanuel Abbühl je začutil prisotnost tako odličnih solistov na odru Križevniške cerkve pred njim kot svoj izziv, postavitev v dialog in kontekst, kot dokaz svoje umetniške sposobnosti. Poleg tehnične perfektnosti je najbolj iskal in našel lepoto in tipiko same zvočnosti in posebnosti oboe. Dočakali smo tretjo vrhunskost zlitja osebnosti in inštrumenta. Še eno pravo koncertno razpoloženje. Spremljala ga je Kimiko Imani.
Izvedba Gustava Mahlerja
Dečkov čudežni rog je ena najpomembnejših zbirk nemške poezije zgodnje romantike, ki je vplivala na razvoj zgodnjega nemškega nacionalizma. Izšla je v treh zvezkih med letoma 1805 in 1808. Združuje romantično idealizirane ljudske pesmi, pa tudi izvirno poezijo. Pesmi so uglasbili številni skladatelji, med njimi Gustav Mahler (1860–1911), ki sta ga očarali iskrenost in naivnost teh literarnih del. Zbirka dvanajstih pesmi (za glas in orkester) je bila objavljena leta 1899 kot Humoreske. Kjer trobentajo lepe trobente govori o zaljubljenem paru, ki se poslavlja pred njegovim odhodom v vojno. Trobente nežno spominjajo moškega na verjetno usodo – na njegov dom v grobu, preraščenem z zeleno travo. Simfonijo št. 1 je Mahler sprva napisal kot tonsko pesnitev v dveh delih: prvi je vseboval tri stavke, drugi dva, bili so opisne narave in temeljili na programu. Simfonija se opira na literarno delo Titan Jeana Paula, v katerem nadarjeni mladostnik z gorečo umetniško željo, ki je svet ne potrebuje, ne najde svojega mesta pod soncem in stori samomor. Mahler mogoče v tej figuri dobi avtobiografske vzporednice. Glasba, ki jo je črpal iz svojih zgodnejših del, je v resnici kontrastna tej vsebini, zlasti v zmagoslavnem zaključku, ki ga je potem umaknil. Preden je ta simfonija dosegla svojo končno obliko, je umaknil tudi 2. stavek Blumine (Rože). Čeprav ima dobre tematske povezave s preostalo simfonijo, je slogovno drugačen, napisan tudi za veliko manjši orkester. Ta stavek tako ostaja samo v originalni verziji iz leta 1888. (Iz programa).
Slavni Reinhold Friedrich, ki se ga spominjamo še kot prvega trobetača v Luzernskem festivalskem orkestru pod umetniškim vodstvom Caudia Abbada, kjer je zlasti igral v izvedbah Mahlerjevih simfonij, je programsko mislil dobro, a se je izkazalo, da sta obe skladbi, v taki obliki kot ju je predstavil, za njegove izvajalske sposobnosti in seveda najvišji umetniški standard premalo. Obe skladbi sta v Mahlerjevem opusu z vidika nastopa same trobente minornega značaja. Zakaj se je solist izognil neki monumentalnejši avtopromociji, seveda pa s pomočjo boljših del, je verjetno bolj vprašanje koncertnega programskega okolja, a se zdi, da bi bila boljša odločitev v izboru neke sijajnejše kompozicije, nastale v prvi vrsti za trobento solo.
Radovan Vlatković
Trio za klavir, oboo in rog v a-molu, op. 188, ki ga je nemški skladatelj Carl Reinecke (1824 1910) napisal leta 1887, sledi vplivu Mendelssohna in Schumanna, njegovih učiteljev. Delo je kompozicijsko uravnoteženo. Pihali sta obravnavani enakopravno, tehnično zapleteni in bravurozni. Takšne zanimive zasedbene kombinacije, kot je ta, niso izjema v Reineckejevem opusu, čeprav je ta resnično edinstvena. To delo je iz zrelega obdobja in ga odlikuje izvrsten dialog med glasbili, kot ga lahko doseže ne samo rutiniran, ampak zelo spreten in umetniško navdihnjen umetnik, kot je bil takrat Reinecke. Vsa tri glasbila se odlično prepletajo in gredo z roko v roki, zaslišimo pa tudi napredne neoklasicistične slogovne kompozicijske pristope. (Iz programa).
Reineckeja smo še najbolj spoznali po njegovem Koncertu za flavto, kot ga je pred kar precej leti izvajala Irena Grafenauer. Znal je pisati za pihala oziroma trobila, tu z obema solistoma, katerih odličnost smo na koncertnem večeru že spoznali.
Oboist je že v svojem solističnem uvodu v Allegro moderato pokazal svojo izjemno koncertantno držo in lepota zvoka, ki ga je Križevniška cerkev s svojo močnejšo akustiko še obarvala, rog pa v nadaljevanju nastavil dialoške in prepletajoče se dinamične in zvočne dimenzije s poudarkom na zlitosti, k čemur je veliko prispeval še klavir. Interpretacija je bila zvočno precej temna, težka, skoraj že baladna, a spevna. V nadaljevanju se je lepota zvoka oboe še bolj izkristalizirala, postala skorajda jokajoča.
Scherzo. Molto vivace je le še stopnjeval čistost skupnega muziciranja, ob precej klavirskih solo taktih, kot presek najprej vzpostavljenega hitrega dialoga med oboo in rogom, tako da je stavek zaživel že skoraj z nekaj dramatičnimi poudarki, čeprav je hiter tempo vzdrževal bolj gladko tekočo ritmiko.
Adagio je še enkrat pokazal, da je oboa v triu glavna, solist pa, da ima svoje trenutke. Rog je na drugi strani dopolnjeval melodično lepoto, klavir pa ostajal s svojimi spremljevalnimi okraski bolj v ozadju.
Finale. Allegro ma non troppo je bil bolj igriv, tekoč, speven, spet z oboo v ospredju, precej izrazitim klavirjem, rog pa je ostajal bolj diskreten. Pri klavirju je bil Danijel Detoni.
Polna cerkev
Marijan Zlobec